Bulimija
Prehrana predstavlja pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in z njo se na dnevni ravni srečujemo vsi. Živila, ki jih vnašamo v svoje telo vplivajo na naše razpoloženje in počutje. Zaradi tega znanje o sestavi uravnoteženih obrokov in vzdrževanje telesne teže znotraj nam prilagojenih okvirjev pomembno pripomoreta h kakovosti našega življenja. Poleg same hranilne sestave hrane, ki jo uživamo, pa je enako pomemben tudi naš odnos do hrane. Hrano namreč vsak izmed nas doživlja na svoj način – kot gorivo za telo, gurmanski užitek, način druženja, izraz kulture ipd. Ni pa dobro, če hrano vidimo kot način nagrajevanja (npr. sladkarija za pridnega otroka, »zasluženo« kosilo po napornem dnevu v službi) ali tolažbo ob stresu ali težkih čustvih, čeprav se to lahko dogaja mnogim izmed nas, pa se tega niti ne zavedamo.
Pri svoji vsakodnevni prehrani skušajmo poskrbeti za to, da bomo z obroki vnesli dovolj potrebnih hranil in bomo tekom dneva imeli energijo za stvari, v katerih uživamo in so nam resnično pomembne. Ko poskrbimo za to, da so naši obroku uravnoteženi, se s hrano ne potrebujemo več posebej ukvarjati. Hrana pa je lahko tudi del kulture ali druženja ob posebnih priložnostih kot so pikniki, praznovanja, obiski ipd. Takrat običajno zaužijemo nekoliko več hrane kot smo je vajeni, zaradi česar lahko občutimo slabo vest. Če takšna srečanja s hrano niso prepogosta, se ni treba obremenjevati, če po tem ponovno skrbimo za uravnotežene obroke in se nekoliko več gibljemo.
Če pa hrani pripisujemo prevelik pomen ali imamo občutek, da moramo biti nenehno pozorni na vrsto in količino zaužite hrane, to nakazuje na našo obremenjenost s prehrano. Čeprav se sprva tega morda ne zavedamo, se lahko postopoma ujamemo v ponavljajoč krog razmišljanja o hrani ter njenem vplivu na telesni izgled. Kljub temu, da sami ne opazimo škodljivosti prenajedanja ali omejevanja hrane na naše zdravje, lahko takšen odnos do hrane na dolgi rok vodi k težavam kot so podhranjenost ali prekomerna telesna teža, izčrpanost, šibkost telesa, slabši imunski odziv in hormonske motnje, slabokrvnost ipd.
Kadar pride do duševnih stisk, povezanih z odnosom do hrane, govorimo o dveh vrstah težav – motnjah prehranjevanja in motnjah hranjenja, ki nista sopomenki. Motnje prehranjevanja lahko predhodijo motnjam hranjenja, vendar same po sebi niso duševne motnje. Pri njih gre za neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno uživanje obrokov, uživanje zgolj enovrstne hrane (npr. hitra hrana) ali pogosto posluževanje diet, ki vodi k nihanjem telesne teže. Motnje hranjenja na drugi strani pa predstavljajo duševno motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo, saj sta zaznavanje telesa in njegove teže izkrivljena do te mere, ko zaradi omejevanja ali pretiravanja s hrano resno ogrožamo naše telesno delovanje. Pri motnjah hranjenja hrana predstavlja osrednji pomen našega življenja – hkrati jo doživljamo kot uteho in kot sovražnika, ki ga moramo imeti ves čas pod nadzorom. Vnos hrane in telesni izgled nas pričneta močno obremenjevati, naše počutje in telesna samopodoba pa sta pogojena z vnosom hrane, telesno težo in obliko.
Navzven se motnje hranjenja kažejo v obliki stradanja, bruhanja, prenajedanja, pretirane telesne dejavnosti, zlorabo odvajal ali diuretikov ter pretiranim zavzemanjem za vnašanje le »zdrave« oz. »čiste« hrane. Motnje hranjenja pogosto spremljajo čustva sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev, zato so vedenja stradanja in/ali prenajedanja običajno skrita pred drugimi. Močno obremenjevanje s hrano in telesnim izgledom je lahko znak duševnih stisk v ozadju – npr. globoke potrtosti in občutka nemoči. Telesna teža je tako le odraz notranjega duševnega dogajanja in ne poglavitni vzrok motenj. Med motnje hranjenja se uvrščajo anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. Od njih se bulimija razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Bulimija označuje specifičen prehranjevalni vzorec, ki vključuje epizode prenajedanja, nato pa jim sledi posluževanje različnih vedenj za izločanje zaužite hrane (npr. bruhanje, posluževanje odvajal ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna dejavnost). Pri tem telesna teža ne pade pod spodnjo mejo nam prilagojenih okvirjev glede na naš spol, višino in starost, kar je glavni kriterij po katerem se bulimija loči od anoreksije. Odnos do hrane in telesa pa je enako negativen kot pri anoreksiji, saj se tudi pri bulimiji sramujemo svojega telesnega izgleda in imamo izkrivljeno telesno samopodobo. Značilna je velika osredotočenost na lastno telesno težo in podobo, ki jo skušamo nenehno nadzorovati. Hrana nam služi kot uteha za blaženje neprijetnih čustev in je hkrati naš sovražnik, ki ga moramo imeti pod nadzorom.
Ob soočanju z bulimijo naše prehranjevanje bolj vodijo čustva kot pa telesne potrebe po hrani, saj zaradi prenajedanja in izločanja hrane izgubimo občutek za lakoto in sitost. Zaradi močnih (neprijetnih) čustev, s katerimi se takrat soočamo, nadaljujemo z vnašanjem hrane v svoje telo kljub fizični bolečini v želodcu zaradi zapolnitve njegove prostornine. V tistem trenutku nam hrana služi kot opora za blaženje slabega počutja, zato je zaužijemo veliko več kot bi jo potrebovali glede na naše telesne potrebe. Kasneje se ob misli na vso zaužito hrano pojavijo občutki krivde, sramu in strahu pred pridobivanjem telesne teže, ki so tako intenzivni, da nas prisilijo k izločitvi hrane na različne neustrezne načine. Vzorec prenajedanja in izločevanja hrane se pri bulimiji vztrajno ponavlja večkrat tedensko v obdobju nekaj mesecev in vodi do telesnih težav ter zapletov.
Pri bulimiji ločimo dva podtipa, in sicer purgativni, kjer obdobju prenajedanja sledi bruhanje ali posluževanje odvajal ter nepurgativni tip, kjer po prenajedanju stradamo, odklanjamo hrano ali se pretirano zaženemo v telesno dejavnost.
Pogosti simptomi in znaki
Bulimija se kaže skozi nekatere tipične simptome in znake kot so:
- pretirana osredotočenost na hrano, telesni izgled in težo,
- nihanje teže zaradi obdobij prenajedanja in »čiščenja«,
- nizko samospoštovanje in izkrivljena telesna samopodoba,
- potreba po zunanjih potrditvah,
- odvisnost počutja od trenutnega vnosa hrane in telesne teže,
- nadaljevanje s tovrstnim prehranjevalnim vzorcem kljub škodljivosti in bolečini (npr. v želodcu),
- čustva sramu, krivde in strahu pred pridobivanjem telesne teže,
- telesni znaki (npr. utrujenost, nespečnost, brezvoljnost, težave s pozornostjo),
- vedenjski znaki (npr. brezbrižnost, razdražljivost),
- občutljivost na opazke glede hrane ali svoje telesne podobe s strani drugih oseb,
- nelagodje ob krajih ali dogodkih, povezanih s hrano, kjer bi drugi lahko videli kaj in koliko pojemo,
- skrivanje svojega prehranjevalnega vzorca pred drugimi (npr. hranjenje na skrivaj, prikrivanje izločevalnih vedenj pred drugimi).
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
K razvoju bulimije prispeva skupek različnih dejavnikov, ki vključujejo genetiko (npr. podedovane predispozicije za delovanje našega telesa, podedovana telesna konstitucija) in okolje (npr. kulturni lepotni ideali, prepričanja o zdravi telesni teži, vsiljevanje diet, medsebojna primerjava). K njenemu nastanku lahko pripomorejo tudi čustvene ali fizične travme (npr. zloraba, zanemarjanje ali nezadovoljenost potreb v zgodnjih obdobjih življenja) ter naše osebnostne lastnosti in strategije za soočanje s težkimi življenjskimi okoliščinami. Pri tem ne moremo izpostaviti zgolj enega dejavnika, ki bi poglavitno pripomogel k pojavu bulimije ali motenj hranjenja nasploh, temveč moramo na pojav motnje gledati celostno – od genetskih predispozicij, zgodnjih življenjskih izkušenj, trenutnih medosebnih odnosov in prepričanj o sebi. Za pojav duševne motnje nikoli nismo krivi sami, naša odgovornost pa je, da si zanjo priskrbimo ustrezno pomoč.
Primer iz življenja
»Sara je redno zaposlena ženska v zgodnji odraslosti, ki že od najstniških let strmi k temu, da vse kar počne, opravi z odliko. Želi si, da bi jo drugi imeli za zanesljivo in predano žensko in bi opazili njen trud. Ker je negotova in ni tako samozavestna, si nenehno prizadeva za to, da bi dobila potrditve od drugih ljudi – tako v službi kot doma. Še zlasti ji je pomemben njen videz in nenehno skrbi za to, da se ne bi zredila. Zaradi tega svoj prosti čas večinoma preživlja zelo aktivno – tudi ob dneh, ko pride iz službe popolnoma izmučena. Pogosto se primerja z ostalimi sodelavkami, ki se ji zdijo vitkejše, lepše in veliko bolj graciozne od nje. Navzven se Sara kaže kot vesela sodelavka, globoko v sebi pa čuti, da so vsi boljši od nje in se ji skrivaj posmehujejo. Kadar se sooča s takšnimi mislimi, se ob prihodu iz službe počuti čisto obupano. Da bi se bolje počutila čuti potrebo po hrani, da se potolaži in za nekaj časa ublaži neprijetna čustva – četudi v tistem trenutku ni lačna. Takrat poje vse, kar se ji poželi in vidi pred seboj – predvsem sladkarije, pekovske izdelke in hitro hrano, ki ji gre hitro po grlu. Vsega skupaj poje v več porcijah, saj se ne more ustaviti, kljub temu, da ni čisto nič lačna. Ob tem skrbno pazi, da je kdo ne vidi in ji ne očita, koliko poje. Po prenajedanju se počuti težjo in gnusno, poleg tega pa jo začne močno boleti želodec, postane omotična in komaj se še premika. Vse to spremljajo občutki krivde in sramu, zato čuti močno težnjo po tem, da bi zaužito hrano spravila ven iz sebe. Odloči se za bruhanje, da se ne bi zredila. Sčasoma prenajedanje postaja vse pogostejše – tudi po večkrat na teden. Povečala je tudi intenzivnost svojih treningov, zato da si »zasluži« pojesti večji obrok hrane, s katero umiri svoja negativna čustva. Ob tem meni, da bo le s striktnim nadzorom telesne teže postala uspešna in opažena v službi. Zelo je pozorna na vsak komentar o njeni postavi in pred sodelavci skrbi za to, da pred njimi poje le malo hrane, večinski preostanek malice pa poje skrivaj na stranišču, da se drugi ne bi zgražali koliko hrane lahko zaužije. Takšen vzorec prehranjevanja se v Sarinem življenju pojavlja že več let. Včasih za nekaj mesecev popolnoma pozabi na težave s prenajedanjem in bruhanjem, nato pa določene opazke iz okolice ali njene misli ponovno sprožijo ta vzorec. Ko pomisli za nazaj, si je tudi ob ločitvi staršev v njenih najstniških letih pomagala s hrano, ki je bila njena tolažilna prijateljica, kadar ji je bilo težko. Sara sama pri sebi ve, da takšen odnos do hrane ni zdrav, saj jo pogosto boli grlo in ima velike težave z zobmi od želodčne kisline, ki pride z bruhanjem. Svojih težav ne upa nikomur zaupati, niti svoji osebni zdravnici ne, saj jo je strah, da je ne bodo jemali resno. Postaja vse bolj utrujena od nenehnega razmišljanja o hrani in vitkosti, vendar ne ve, kaj naj stori.«
Kdaj in kam po pomoč?
Če pri sebi zaznamo, da nenehno razmišljamo o tem kaj bomo pojedli in na kakšen način bomo zaužito hrano porabili, je to lahko eden izmed opozorilnih znakov za težave na področju prehranjevanja, ki postopoma lahko vodijo k motnjam hranjenja kot je bulimija.
Za zdravljenje bulimije moramo biti najprej pripravljeni in motivirani za sodelovanje. Spoznati moramo, da trenuten način ravnanja s svojim telesom ni zdrav, zato ga moramo spremeniti. Ob daljšem odlašanju in zanikanju težav lahko pride do telesnih posledic kot so poškodbe zobne sklenine, požiralnika in želodca zaradi bruhanja, okvara ledvic in žlez slinavk, slabokrvnost, neredna menstruacija pri ženskah, telesna šibkost ipd.
Čeprav se sprva morda ne zavedamo, da se soočamo z eno izmed motenj hranjenja ali pa še nismo pripravljeni, da bi uvedli spremembo v naše življenje, si je ob zaznavi nekaterih opozorilnih znakov bulimije priporočljivo čim prej poiskati ustrezno pomoč. V kolikor menimo, da nimamo dovolj znanja o motnjah hranjenja, se je sprva dobro informirati preko različnih informativnih virov ali izpovedi ljudi z osebno izkušnjo. Obrnemo se lahko tudi k osebnemu zdravniku ali svetovalnice, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja. Zdravljenje bulimije poteka tudi po območnih enotah, ki so specializirane za motnje hranjenja – npr. Enota za motnje hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Obravnava motenj hranjenja (tako anoreksije kot bulimije) poteka na podoben način. Poleg obravnave same prehrane in vedenj izločanja je pri zdravljenju pomembno naslavljanje duševnih stisk, ki so v ozadju motnje. Temu je priporočeno psihoterapevtsko zdravljenje (npr. vedenjsko-kognitivna ali psihodinamska psihoterapija) preko katerega se učimo prijaznosti do sebe, poslušanja svojega telesa in zdravih načinov soočanja s čustvenimi stiskami. Cilj zdravljenja tako ni zgolj odpravljanje simptomov bulimije, temveč ustrezno delovanje posameznika v svojem vsakodnevnem življenju. Čeprav je bulimijo zaradi ohranjanja normativne telesne teže težje prepoznati, je ob pravočasni pomoči in naši pripravljenosti na spremembo običajno uspešno obvladljiva.
Več o motnjah hranjenja:
- spletna stran NIJZ o motnjah hranjenja
- spletna stran NIJZ o razumevanju motenj hranjenja
- spletna stran Nisi okej? Povej naprej.
- spletna stran Head to Health (v angleščini)
- spletna stran Help Guide (v angleščini)
V pomoč so lahko tudi nekatere knjige z osebno izpovedjo o izkušnji bulimije:
- BAŠ, Anja. Lačna življenja. Jesenice, 2016.
- JOVANOVIĆ, Ksenija. Izgubljeni v iskanju sebe. Knjiga o bulimiji nevrozi, kompulzivnem prenajedanju in avtoagresiji. Buča, 2011.
- COLCLOUGH, Beauchamp. Ne kaj ješ – kaj te žene, da ješ! Umetnost vojskovanja s prehransko motenostjo. Debora, 2000.
Pomoč pri motnjah hranjenja:
