Pogoste duševne težave in motnje

Bulimija

Prehrana predstavlja pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in z njo se na dnevni ravni srečujemo vsi. Živila, ki jih vnašamo v svoje telo vplivajo na naše razpoloženje in počutje. Zaradi tega znanje o sestavi uravnoteženih obrokov in vzdrževanje telesne teže znotraj nam prilagojenih okvirjev pomembno pripomoreta h kakovosti našega življenja. Poleg same hranilne sestave hrane, ki jo uživamo, pa je enako pomemben tudi naš odnos do hrane. Hrano namreč vsak izmed nas doživlja na svoj način – kot gorivo za telo, gurmanski užitek, način druženja, izraz kulture ipd. Ni pa dobro, če hrano vidimo kot način nagrajevanja (npr. sladkarija za pridnega otroka, »zasluženo« kosilo po napornem dnevu v službi) ali tolažbo ob stresu ali težkih čustvih, čeprav se to lahko dogaja mnogim izmed nas, pa se tega niti ne zavedamo.

Pri svoji vsakodnevni prehrani skušajmo poskrbeti za to, da bomo z obroki vnesli dovolj potrebnih hranil in bomo tekom dneva imeli energijo za stvari, v katerih uživamo in so nam resnično pomembne. Ko poskrbimo za to, da so naši obroku uravnoteženi, se s hrano ne potrebujemo več posebej ukvarjati. Hrana pa je lahko tudi del kulture ali druženja ob posebnih priložnostih kot so pikniki, praznovanja, obiski ipd. Takrat običajno zaužijemo nekoliko več hrane kot smo je vajeni, zaradi česar lahko občutimo slabo vest. Če takšna srečanja s hrano niso prepogosta, se ni treba obremenjevati, če po tem ponovno skrbimo za uravnotežene obroke in se nekoliko več gibljemo.

Če pa hrani pripisujemo prevelik pomen ali imamo občutek, da moramo biti nenehno pozorni na vrsto in količino zaužite hrane, to nakazuje na našo obremenjenost s prehrano. Čeprav se sprva tega morda ne zavedamo, se lahko postopoma ujamemo v ponavljajoč krog  razmišljanja o hrani ter njenem vplivu na telesni izgled. Kljub temu, da sami ne opazimo škodljivosti prenajedanja ali omejevanja hrane na naše zdravje, lahko takšen odnos do hrane na dolgi rok vodi k težavam kot so podhranjenost ali prekomerna telesna teža, izčrpanost, šibkost telesa, slabši imunski odziv in hormonske motnje, slabokrvnost ipd.

Kadar pride do duševnih stisk, povezanih z odnosom do hrane, govorimo o dveh vrstah težav – motnjah prehranjevanja in motnjah hranjenja, ki nista sopomenki. Motnje prehranjevanja lahko predhodijo motnjam hranjenja, vendar same po sebi niso duševne motnje. Pri njih gre za neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno uživanje obrokov, uživanje zgolj enovrstne hrane (npr. hitra hrana) ali pogosto posluževanje diet, ki vodi k nihanjem telesne teže. Motnje hranjenja na drugi strani pa predstavljajo duševno motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo, saj sta zaznavanje telesa in njegove teže izkrivljena do te mere, ko zaradi omejevanja ali pretiravanja s hrano resno ogrožamo naše telesno delovanje. Pri motnjah hranjenja hrana predstavlja osrednji pomen našega življenja – hkrati jo doživljamo kot uteho in kot sovražnika, ki ga moramo imeti ves čas pod nadzorom. Vnos hrane in telesni izgled nas pričneta močno obremenjevati, naše počutje in telesna samopodoba pa sta pogojena z vnosom hrane, telesno težo in obliko.

Navzven se motnje hranjenja kažejo v obliki stradanja, bruhanja, prenajedanja, pretirane telesne dejavnosti, zlorabo odvajal ali diuretikov ter pretiranim zavzemanjem za vnašanje le »zdrave« oz. »čiste« hrane. Motnje hranjenja pogosto spremljajo čustva sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev, zato so vedenja stradanja in/ali prenajedanja običajno skrita pred drugimi. Močno obremenjevanje s hrano in telesnim izgledom je lahko znak duševnih stisk v ozadju – npr. globoke potrtosti in občutka nemoči. Telesna teža je tako le odraz notranjega duševnega dogajanja in ne poglavitni vzrok motenj. Med motnje hranjenja se uvrščajo anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. Od njih se bulimija razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Bulimija označuje specifičen prehranjevalni vzorec, ki vključuje epizode prenajedanja, nato pa jim sledi posluževanje različnih vedenj za izločanje zaužite hrane (npr. bruhanje, posluževanje odvajal ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna dejavnost). Pri tem telesna teža ne pade pod spodnjo mejo nam prilagojenih okvirjev glede na naš spol, višino in starost, kar je glavni kriterij po katerem se bulimija loči od anoreksije. Odnos do hrane in telesa pa je enako negativen kot pri anoreksiji, saj se tudi pri bulimiji sramujemo svojega telesnega izgleda in imamo izkrivljeno telesno samopodobo. Značilna je velika osredotočenost na lastno telesno težo in podobo, ki jo skušamo nenehno nadzorovati. Hrana nam služi kot uteha za blaženje neprijetnih čustev in je hkrati naš sovražnik, ki ga moramo imeti pod nadzorom.

Ob soočanju z bulimijo naše prehranjevanje bolj vodijo čustva kot pa telesne potrebe po hrani, saj zaradi prenajedanja in izločanja hrane izgubimo občutek za lakoto in sitost. Zaradi močnih (neprijetnih) čustev, s katerimi se takrat soočamo, nadaljujemo z vnašanjem hrane v svoje telo kljub fizični bolečini v želodcu zaradi zapolnitve njegove prostornine. V tistem trenutku nam hrana služi kot opora za blaženje slabega počutja, zato je zaužijemo veliko več kot bi jo potrebovali glede na naše telesne potrebe. Kasneje se ob misli na vso zaužito hrano pojavijo občutki krivde, sramu in strahu pred pridobivanjem telesne teže, ki so tako intenzivni, da nas prisilijo k izločitvi hrane na različne neustrezne načine. Vzorec prenajedanja in izločevanja hrane se pri bulimiji vztrajno ponavlja večkrat tedensko v obdobju nekaj mesecev in vodi do telesnih težav ter zapletov.

Pri bulimiji ločimo dva podtipa, in sicer purgativni, kjer obdobju prenajedanja sledi bruhanje ali posluževanje odvajal ter nepurgativni tip, kjer po prenajedanju stradamo, odklanjamo hrano ali se pretirano zaženemo v telesno dejavnost.

Pogosti simptomi in znaki

Bulimija se kaže skozi nekatere tipične simptome in znake kot so:

  • pretirana osredotočenost na hrano, telesni izgled in težo,
  • nihanje teže zaradi obdobij prenajedanja in »čiščenja«,
  • nizko samospoštovanje in izkrivljena telesna samopodoba,
  • potreba po zunanjih potrditvah,
  • odvisnost počutja od trenutnega vnosa hrane in telesne teže,
  • nadaljevanje s tovrstnim prehranjevalnim vzorcem kljub škodljivosti in bolečini (npr. v želodcu),
  • čustva sramu, krivde in strahu pred pridobivanjem telesne teže,
  • telesni znaki (npr. utrujenost, nespečnost, brezvoljnost, težave s pozornostjo),
  • vedenjski znaki (npr. brezbrižnost, razdražljivost),
  • občutljivost na opazke glede hrane ali svoje telesne podobe s strani drugih oseb,
  • nelagodje ob krajih ali dogodkih, povezanih s hrano, kjer bi drugi lahko videli kaj in koliko pojemo,
  • skrivanje svojega prehranjevalnega vzorca pred drugimi (npr. hranjenje na skrivaj, prikrivanje izločevalnih vedenj pred drugimi).

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

K razvoju bulimije prispeva skupek različnih dejavnikov, ki vključujejo genetiko (npr. podedovane predispozicije za delovanje našega telesa, podedovana telesna konstitucija) in okolje (npr. kulturni lepotni ideali, prepričanja o zdravi telesni teži, vsiljevanje diet, medsebojna primerjava). K njenemu nastanku lahko pripomorejo tudi čustvene ali fizične travme (npr. zloraba, zanemarjanje ali nezadovoljenost potreb v zgodnjih obdobjih življenja) ter naše osebnostne lastnosti in strategije za soočanje s težkimi življenjskimi okoliščinami. Pri tem ne moremo izpostaviti zgolj enega dejavnika, ki bi poglavitno pripomogel k pojavu bulimije ali motenj hranjenja nasploh, temveč moramo na pojav motnje gledati celostno – od genetskih predispozicij, zgodnjih življenjskih izkušenj, trenutnih medosebnih odnosov in prepričanj o sebi. Za pojav duševne motnje nikoli nismo krivi sami, naša odgovornost pa je, da si zanjo priskrbimo ustrezno pomoč.

Primer iz življenja

»Sara je redno zaposlena ženska v zgodnji odraslosti, ki že od najstniških let strmi k temu, da vse kar počne, opravi z odliko. Želi si, da bi jo drugi imeli za zanesljivo in predano žensko in bi opazili njen trud. Ker je negotova in ni tako samozavestna, si nenehno prizadeva za to, da bi dobila potrditve od drugih ljudi – tako v službi kot doma. Še zlasti ji je pomemben njen videz in nenehno skrbi za to, da se ne bi zredila. Zaradi tega svoj prosti čas večinoma preživlja zelo aktivno – tudi ob dneh, ko pride iz službe popolnoma izmučena. Pogosto se primerja z ostalimi sodelavkami, ki se ji zdijo vitkejše, lepše in veliko bolj graciozne od nje. Navzven se Sara kaže kot vesela sodelavka, globoko v sebi pa čuti, da so vsi boljši od nje in se ji skrivaj posmehujejo. Kadar se sooča s takšnimi mislimi, se ob prihodu iz službe počuti čisto obupano. Da bi se bolje počutila čuti potrebo po hrani, da se potolaži in za nekaj časa ublaži neprijetna čustva – četudi v tistem trenutku ni lačna. Takrat poje vse, kar se ji poželi in vidi pred seboj – predvsem sladkarije, pekovske izdelke in hitro hrano, ki ji gre hitro po grlu. Vsega skupaj poje v več porcijah, saj se ne more ustaviti, kljub temu, da ni čisto nič lačna. Ob tem skrbno pazi, da je kdo ne vidi in ji ne očita, koliko poje. Po prenajedanju se počuti težjo in gnusno, poleg tega pa jo začne močno boleti želodec, postane omotična in komaj se še premika. Vse to spremljajo občutki krivde in sramu, zato čuti močno težnjo po tem, da bi zaužito hrano spravila ven iz sebe. Odloči se za bruhanje, da se ne bi zredila. Sčasoma prenajedanje postaja vse pogostejše – tudi po večkrat na teden. Povečala je tudi intenzivnost svojih treningov, zato da si »zasluži« pojesti večji obrok hrane, s katero umiri svoja negativna čustva. Ob tem meni, da bo le s striktnim nadzorom telesne teže postala uspešna in opažena v službi. Zelo je pozorna na vsak komentar o njeni postavi in pred sodelavci skrbi za to, da pred njimi poje le malo hrane, večinski preostanek malice pa poje skrivaj na stranišču, da se drugi ne bi zgražali koliko hrane lahko zaužije. Takšen vzorec prehranjevanja se v Sarinem življenju pojavlja že več let. Včasih za nekaj mesecev popolnoma pozabi na težave s prenajedanjem in bruhanjem, nato pa določene opazke iz okolice ali njene misli ponovno sprožijo ta vzorec. Ko pomisli za nazaj, si je tudi ob ločitvi staršev v njenih najstniških letih pomagala s hrano, ki je bila njena tolažilna prijateljica, kadar ji je bilo težko. Sara sama pri sebi ve, da takšen odnos do hrane ni zdrav, saj jo pogosto boli grlo in ima velike težave z zobmi od želodčne kisline, ki pride z bruhanjem. Svojih težav ne upa nikomur zaupati, niti svoji osebni zdravnici ne, saj jo je strah, da je ne bodo jemali resno. Postaja vse bolj utrujena od nenehnega razmišljanja o hrani in vitkosti, vendar ne ve, kaj naj stori.«

Kdaj in kam po pomoč?

Če pri sebi zaznamo, da nenehno razmišljamo o tem kaj bomo pojedli in na kakšen način bomo zaužito hrano porabili, je to lahko eden izmed opozorilnih znakov za težave na področju prehranjevanja, ki postopoma lahko vodijo k motnjam hranjenja kot je bulimija.

Za zdravljenje bulimije moramo biti najprej pripravljeni in motivirani za sodelovanje. Spoznati moramo, da trenuten način ravnanja s svojim telesom ni zdrav, zato ga moramo spremeniti. Ob daljšem odlašanju in zanikanju težav lahko pride do telesnih posledic kot so poškodbe zobne sklenine, požiralnika in želodca zaradi bruhanja, okvara ledvic in žlez slinavk, slabokrvnost, neredna menstruacija pri ženskah, telesna šibkost ipd.

Čeprav se sprva morda ne zavedamo, da se soočamo z eno izmed motenj hranjenja ali pa še nismo pripravljeni, da bi uvedli spremembo v naše življenje, si je ob zaznavi nekaterih opozorilnih znakov bulimije priporočljivo čim prej poiskati ustrezno pomoč. V kolikor menimo, da nimamo dovolj znanja o motnjah hranjenja, se je sprva dobro informirati preko različnih informativnih virov ali izpovedi ljudi z osebno izkušnjo. Obrnemo se lahko tudi k osebnemu zdravniku ali svetovalnice, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja. Zdravljenje bulimije poteka tudi po območnih enotah, ki so specializirane za motnje hranjenja – npr. Enota za motnje hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Obravnava motenj hranjenja (tako anoreksije kot bulimije) poteka na podoben način. Poleg obravnave same prehrane in vedenj izločanja je pri zdravljenju pomembno naslavljanje duševnih stisk, ki so v ozadju motnje. Temu je priporočeno psihoterapevtsko zdravljenje (npr. vedenjsko-kognitivna ali psihodinamska psihoterapija) preko katerega se učimo prijaznosti do sebe, poslušanja svojega telesa in zdravih načinov soočanja s čustvenimi stiskami. Cilj zdravljenja tako ni zgolj odpravljanje simptomov bulimije, temveč ustrezno delovanje posameznika v svojem vsakodnevnem življenju. Čeprav je bulimijo zaradi ohranjanja normativne telesne teže težje prepoznati, je ob pravočasni pomoči in naši pripravljenosti na spremembo običajno uspešno obvladljiva.

Več o motnjah hranjenja:

V pomoč so lahko tudi nekatere knjige z osebno izpovedjo o izkušnji bulimije:

  • BAŠ, Anja. Lačna življenja. Jesenice, 2016.
  • JOVANOVIĆ, Ksenija. Izgubljeni v iskanju sebe. Knjiga o bulimiji nevrozi, kompulzivnem prenajedanju in avtoagresiji. Buča, 2011.
  • COLCLOUGH, Beauchamp. Ne kaj ješ – kaj te žene, da ješ! Umetnost vojskovanja s prehransko motenostjo. Debora, 2000.

Pomoč pri motnjah hranjenja:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content