Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi

Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi

Kljub pravni prepovedi uživanja psihoaktivnih drog, je njihova zloraba v družbi še vedno prisotna in lahko vodi k razvoju zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi.

Z izrazom kemična zasvojenost označujemo odzivanje telesa na uživanje določenih psihoaktivnih snovi (npr. alkohol, droge), ki vplivajo na fiziološke procese v našem telesu in so kemične narave. Obstajajo pa tudi nekemične oz. vedenjske zasvojenosti, ki nimajo organske podlage, temveč jih ponavljamo zaradi pozitivnih posledic na naše počutje (npr. zasvojenost z igrami na srečo, družbenimi omrežji, nakupovanjem). Kemična zasvojenost tako predstavlja stanje, ko se je telo na psihoaktivno snov tako navadilo, da se zdi kot da brez nje ne more normalno delovati, medtem ko je za nekemično oz. vedenjsko zasvojenost značilno vedenje, za katerega se oseba zaveda njegove škodljivosti, vendar ga kljub temu ponavlja in z njim ne uspe prenehati. Najpogostejše oblike zasvojenosti v Sloveniji so zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami, digitalna zasvojenost in zasvojenost z igrami na srečo.

Psihoaktivne snovi kot so alkohol, kofein, tobak in prepovedane droge vplivajo na delovanje našega živčnega sistema. Medtem ko nam nekatere psihoaktivne snovi kot je kofein v zmernih količinah ne povzročajo dolgoročne škode, so alkohol in prepovedane droge že ob zaužitju majhne količine škodljive. Ljudje po psihoaktivnih snoveh posegamo zaradi prijetnih učinkov na počutje, zaznavanje in vedenje, pogosto pa se ne zavedamo njihovih učinkov na naše telesno in duševno delovanje. Po njih še zlasti posegamo takrat, kadar se v življenju soočamo s težkimi življenjskimi situacijami (npr. stres, žalovanje, kronična bolezen, osamljenost).

Uživanje psihoaktivnih snovi lahko trenutno zmanjša slabo počutje in stisko, vendar ne prinese trajnega olajšanja in lahko povzroči dodatne psihične zaplete. Poleg tega si lahko nakopljemo še kopico zdravstvenih težav in neželenih učinkov uživanja psihoaktivnih substanc (npr. tveganje za rakava obolenja, zasvojenost, zanemarjanje obveznosti). Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi je primerljiva zasvojenosti z alkoholom, vendar se od nje razlikuje po nekaterih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Zasvojenost je kronična duševna motnja za katero je značilno znatno poslabšanje našega vsakodnevnega delovanja in zmogljivosti. Uživanje različnih psihoaktivnih snovi (npr. marihuana, kokain, heroin) kaže različne posledice in odtegnitvene znake. Pri vseh zasvojenostih s psihoaktivnimi snovmi pride do spremenjenega delovanja telesa in celo zgradbe možganov. Duševna odvisnost označuje hrepenenje (hlepenje) po snovi s katero smo zasvojeni. Telesna odvisnost pa je posledica prilagoditve našega telesa na psihoaktivne snovi, ki se kaže kot doživljanje neprijetnih telesnih znakov ob prenehanju uživanja drog.

Razvoj zasvojenosti poteka postopoma. Sprva lahko s psihoaktivnimi substancami eksperimentiramo in jih uživamo le  kot občasno zabavo in sprostitev. Škodljivo uživanje pomeni, da drogo uporabljamo kot izhod iz stisk ali konfliktov. To lahko sčasoma preraste v vse pogostejše jemanje kot način druženja in preživljanje prostega časa ter preraste v rutino  in pomemben del našega življenja, čeprav se tega na začetku morda ne zavedamo. Zaradi uživanja drog se lahko začnejo pojavljati zdravstvene težave (npr. hepatitis, psihotične epizode). Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi pomeni, da uživanje določene substance za nas postane nekaj nujno potrebnega. Ob odtegnitvi te snovi se pojavijo telesne in duševne spremembe ter abstinenčna kriza, ki ima lahko zelo hude in nevarne simptome, kot so delirij, nemir, krči, potenje …

Zasvojenost vpliva tudi na našo identiteto in doživljanje samega sebe (npr. sem trezen, priložnostni uživalec, redni jemalec ali zasvojeni uživalec). Droga igra pri človeku, ki je odvisen osrednjo vlogo v življenju in njegov vsakdan se vrti okrog tega kdaj in kako bo prišel do zaužitja psihoaktivne substance – npr. zavrnemo lahko družinsko srečanje, saj tam ne bomo imeli dostopa do droge; odklonimo napredovanje v službi, saj bi to pomenilo veliko sestankov, na katerih bi morali biti trezni … Življenja si ne predstavljamo brez dostopa do psihoaktivnih substanc in misel na dlje trajajočo treznost se nam zdi nesmiselna. Takšen odnos do psihoaktivnih substanci ni škodljiv samo za nas, temveč tudi za naše bližnje, ki se podrejajo našim navadam in prenašajo naše abstinenčne znake … Zasvojenost vodi tudi do težav v medosebnih odnosih (npr. družinski prepiri, neodobravanje s strani šefa, oddaljitev od prijateljev) ter družbene škode (npr. prometne nesreče, nasilje).

Pogosti simptomi in znaki

Glavni znaki in simptomi, ki spremljajo zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi so:

  • močno poželenje po psihoaktivni snovi,
  • potreba po vedno večjem odmerku za enak učinek psihoaktivne snovi,
  • vztrajanje pri uživanju psihoaktivnih snovi kljub očitni škodi za naše zdravje,
  • abstinenčna kriza ob prenehanju uživanja psihoaktivnih snovi (npr. vročina, znojenje, telesni krči, glavobol, tresenje), ki so različni ob uživanju različnih vrst drog,
  • zanemarjanje ali opuščanje dejavnosti, ki so nas prej veselile na račun psihoaktivnih snovi.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Čeprav so psihoaktivne droge zaradi svoje škodljivosti prepovedane z zakonodajo in je njihovo uživanje preganjano, je zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi v družbi še vedno pogost pojav. Razvoj zasvojenosti je močno pogojen z dednostjo, kar pomeni, da jo nekateri ljudje zaradi dedne nagnjenosti razvijemo veliko prej kot drugi, četudi uživamo manjše količine psihoaktivnih snovi kot ostali. Dedna občutljivost tako lahko prekriža naš načrt nadzorovanega in zmernega uživanja psihoaktivnih snovi ter postopoma postajamo zasvojeni, čeprav se nam zdi, da imamo nad njihovim jemanjem popolno kontrolo.

Kljub temu pa zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi ne razvijemo samo zaradi dedne občutljivosti, temveč k njenemu nastanku prispevajo tudi drugi dejavniki kot so osebnostne lastnosti, težke življenjske okoliščine, slabe strategije soočanja s stresom, nizka samopodoba in drugo. Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti so pritisk vrstnikov, izkušnje v družini z uživanjem psihoaktivnih snovi ter slabo razvite strategije spoprijemanja z negativnimi čustvi. Psihoaktivne snovi lahko poskusimo zaradi radovednosti, eksperimentiranja ali pritiskov iz okolja, razlog za nadaljnje uživanje drog pa je lahko želja po sprostitvi, zmanjšanju stresa ali tesnobe ter potreba po odmiku od problemov. Psihoaktivne snovi nam prinesejo začasno olajšanje, zato po njih posegamo vse pogosteje. Pri zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi pa ne gre za šibek značaj ali pomanjkanje volje, temveč gre za spremenjeno delovanje telesa, ki sili k nadaljnjemu uživanju drog.

Primer iz življenja

»Luka je mlad odrasel, ki je pred nekaj leti zaradi radovednosti in pritiska prijateljev poskusil kokain. Čeprav mu prvotna izkušnja ni bila všeč, so mu ga prijatelji ponovno ponujali in ga dražili, naj se ne ima za »boljšega od njih«. Ker se je takrat ravno razšel z dolgoletno punco ter se soočal z veliko drugimi težavami, zaradi katerih se mu je ves svet zdel krivičen, je popustil in ponovno vzel drogo. V naslednjih tednih mu je tovrsten način druženja s prijatelji postal všeč, saj je takrat lahko odmislil vse težave. Ob zaužitju kokaina se je počutil zelo samozavestnega,. Druženj se je začel vedno bolj veseliti in srečevali so se vse pogosteje. V vedno večjih količinah so preizkušali tudi različne druge droge, ki so kokainu sorodne. Luka pri sebi opaža, da se ob daljšem ne uživanju drog počuti grozno, vendar je kljub temu prepričan, da lahko z jemanjem kadarkoli preneha. Ko je odšel na službeno potovanje, kjer so psihoaktivne snovi prepovedane, se je prvič zavedel, da njegovo telo ne zdrži brez droge – bil je nemiren in depresiven, veliko se je potil in bruhal ter občutil močne bolečine v mišicah. Ko so ga o teh znakih povprašali sodelavci, je zasvojenost zanikal. Sodelavci opažajo, da Luka v zadnjem času pogosto apatičen in brez energije. Droge v njegovem življenju predstavljajo pomembno vlogo in celoten teden si načrtuje glede na to kdaj jih bo zaužil in kako bo do njih prišel. Luka si brez drog ne predstavlja več življenja.«

Kdaj in kam po pomoč?

Tekom življenja se soočamo z različnimi neprijetnimi okoliščinami, ki v nas vzbujajo neprijetna čustva. Ob tem pomislimo na to, kako bi se negativnega doživljanja znebili. Kadar nam psihoaktivna snov prinese začasno olajšanje od trenutnih tegob, s katerimi se soočamo v življenju, se nam lahko zazdi, da je za nas koristna vendar se s tem izvornim problemom ne izogibamo, temveč jih le poglabljamo. Pri obravnavi tveganega, škodljivega ali zasvojenega načina uživanja psihoaktivnih snovi se je zato dobro zavedati, da v ozadju lahko tiči globji problem, ki ga moramo razrešiti. Za zdravljenje zasvojenosti moramo biti pripravljeni in motivirani, drugače ne bo uspešno. Nihče nas namreč ne more prisiliti v prenehanje jemanja, če se za to ne odločimo sami in smo pripravljeni narediti pomembno življenjsko spremembo.

Čeprav je zdravljenje zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi zahtevno, je ob pravšnji motiviranosti pogosto uspešno. Idealni cilj zdravljenja je abstinenca od psihoaktivne snovi, ki pa ni takoj dosegljiv in do njega prihajamo postopoma – s podaljševanjem vmesnih obdobij treznosti. Ker sta pri zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi delovanje in zgradba možganov spremenjena, je potrebno zdravljenje z zdravili, ki jih predpiše psihiater. V okviru zdravstva se za obravnavo zasvojenosti lahko obrnemo na Centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD) ali Centre za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD) v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana.

Poleg samega zdravljenja telesnega vidika odvisnosti pa skušamo v življenju posameznika z zasvojenostjo najti druge smiselne cilje. Skupaj s strokovnjaki v naslednjih fazah obravnave delamo na rehabilitaciji, kar pomeni, da se ponovno vključujemo v družbo (npr. zagotovimo stabilno službo ali izobraževanje) in izboljšamo medosebne odnose (npr. zbližanje z nam pomembnimi ljudmi). Pri tem so nam v pomoč lahko socialnovarstveni programi socialne rehabilitacije, ki potekajo v dnevnih centrih, terapevtskih skupnostih ali komunah.

Več o zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi:

Pri opuščanju kajenja je v pomoč lahko brezplačni svetovalni telefon (080 27 77) vsak dan med 7. in 10. uro ter med 17. in 20. uro.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content