Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi
Kljub pravni prepovedi uživanja psihoaktivnih drog, je njihova zloraba v družbi še vedno prisotna in lahko vodi k razvoju zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi.
Z izrazom kemična zasvojenost označujemo odzivanje telesa na uživanje določenih psihoaktivnih snovi (npr. alkohol, droge), ki vplivajo na fiziološke procese v našem telesu in so kemične narave. Obstajajo pa tudi nekemične oz. vedenjske zasvojenosti, ki nimajo organske podlage, temveč jih ponavljamo zaradi pozitivnih posledic na naše počutje (npr. zasvojenost z igrami na srečo, družbenimi omrežji, nakupovanjem). Kemična zasvojenost tako predstavlja stanje, ko se je telo na psihoaktivno snov tako navadilo, da se zdi kot da brez nje ne more normalno delovati, medtem ko je za nekemično oz. vedenjsko zasvojenost značilno vedenje, za katerega se oseba zaveda njegove škodljivosti, vendar ga kljub temu ponavlja in z njim ne uspe prenehati. Najpogostejše oblike zasvojenosti v Sloveniji so zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami, digitalna zasvojenost in zasvojenost z igrami na srečo.
Psihoaktivne snovi kot so alkohol, kofein, tobak in prepovedane droge vplivajo na delovanje našega živčnega sistema. Medtem ko nam nekatere psihoaktivne snovi kot je kofein v zmernih količinah ne povzročajo dolgoročne škode, so alkohol in prepovedane droge že ob zaužitju majhne količine škodljive. Ljudje po psihoaktivnih snoveh posegamo zaradi prijetnih učinkov na počutje, zaznavanje in vedenje, pogosto pa se ne zavedamo njihovih učinkov na naše telesno in duševno delovanje. Po njih še zlasti posegamo takrat, kadar se v življenju soočamo s težkimi življenjskimi situacijami (npr. stres, žalovanje, kronična bolezen, osamljenost).
Uživanje psihoaktivnih snovi lahko trenutno zmanjša slabo počutje in stisko, vendar ne prinese trajnega olajšanja in lahko povzroči dodatne psihične zaplete. Poleg tega si lahko nakopljemo še kopico zdravstvenih težav in neželenih učinkov uživanja psihoaktivnih substanc (npr. tveganje za rakava obolenja, zasvojenost, zanemarjanje obveznosti). Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi je primerljiva zasvojenosti z alkoholom, vendar se od nje razlikuje po nekaterih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Zasvojenost je kronična duševna motnja za katero je značilno znatno poslabšanje našega vsakodnevnega delovanja in zmogljivosti. Uživanje različnih psihoaktivnih snovi (npr. marihuana, kokain, heroin) kaže različne posledice in odtegnitvene znake. Pri vseh zasvojenostih s psihoaktivnimi snovmi pride do spremenjenega delovanja telesa in celo zgradbe možganov. Duševna odvisnost označuje hrepenenje (hlepenje) po snovi s katero smo zasvojeni. Telesna odvisnost pa je posledica prilagoditve našega telesa na psihoaktivne snovi, ki se kaže kot doživljanje neprijetnih telesnih znakov ob prenehanju uživanja drog.
Razvoj zasvojenosti poteka postopoma. Sprva lahko s psihoaktivnimi substancami eksperimentiramo in jih uživamo le kot občasno zabavo in sprostitev. Škodljivo uživanje pomeni, da drogo uporabljamo kot izhod iz stisk ali konfliktov. To lahko sčasoma preraste v vse pogostejše jemanje kot način druženja in preživljanje prostega časa ter preraste v rutino in pomemben del našega življenja, čeprav se tega na začetku morda ne zavedamo. Zaradi uživanja drog se lahko začnejo pojavljati zdravstvene težave (npr. hepatitis, psihotične epizode). Zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi pomeni, da uživanje določene substance za nas postane nekaj nujno potrebnega. Ob odtegnitvi te snovi se pojavijo telesne in duševne spremembe ter abstinenčna kriza, ki ima lahko zelo hude in nevarne simptome, kot so delirij, nemir, krči, potenje …
Zasvojenost vpliva tudi na našo identiteto in doživljanje samega sebe (npr. sem trezen, priložnostni uživalec, redni jemalec ali zasvojeni uživalec). Droga igra pri človeku, ki je odvisen osrednjo vlogo v življenju in njegov vsakdan se vrti okrog tega kdaj in kako bo prišel do zaužitja psihoaktivne substance – npr. zavrnemo lahko družinsko srečanje, saj tam ne bomo imeli dostopa do droge; odklonimo napredovanje v službi, saj bi to pomenilo veliko sestankov, na katerih bi morali biti trezni … Življenja si ne predstavljamo brez dostopa do psihoaktivnih substanc in misel na dlje trajajočo treznost se nam zdi nesmiselna. Takšen odnos do psihoaktivnih substanci ni škodljiv samo za nas, temveč tudi za naše bližnje, ki se podrejajo našim navadam in prenašajo naše abstinenčne znake … Zasvojenost vodi tudi do težav v medosebnih odnosih (npr. družinski prepiri, neodobravanje s strani šefa, oddaljitev od prijateljev) ter družbene škode (npr. prometne nesreče, nasilje).
Pogosti simptomi in znaki
Glavni znaki in simptomi, ki spremljajo zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi so:
- močno poželenje po psihoaktivni snovi,
- potreba po vedno večjem odmerku za enak učinek psihoaktivne snovi,
- vztrajanje pri uživanju psihoaktivnih snovi kljub očitni škodi za naše zdravje,
- abstinenčna kriza ob prenehanju uživanja psihoaktivnih snovi (npr. vročina, znojenje, telesni krči, glavobol, tresenje), ki so različni ob uživanju različnih vrst drog,
- zanemarjanje ali opuščanje dejavnosti, ki so nas prej veselile na račun psihoaktivnih snovi.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Čeprav so psihoaktivne droge zaradi svoje škodljivosti prepovedane z zakonodajo in je njihovo uživanje preganjano, je zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi v družbi še vedno pogost pojav. Razvoj zasvojenosti je močno pogojen z dednostjo, kar pomeni, da jo nekateri ljudje zaradi dedne nagnjenosti razvijemo veliko prej kot drugi, četudi uživamo manjše količine psihoaktivnih snovi kot ostali. Dedna občutljivost tako lahko prekriža naš načrt nadzorovanega in zmernega uživanja psihoaktivnih snovi ter postopoma postajamo zasvojeni, čeprav se nam zdi, da imamo nad njihovim jemanjem popolno kontrolo.
Kljub temu pa zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi ne razvijemo samo zaradi dedne občutljivosti, temveč k njenemu nastanku prispevajo tudi drugi dejavniki kot so osebnostne lastnosti, težke življenjske okoliščine, slabe strategije soočanja s stresom, nizka samopodoba in drugo. Dejavniki tveganja za razvoj zasvojenosti so pritisk vrstnikov, izkušnje v družini z uživanjem psihoaktivnih snovi ter slabo razvite strategije spoprijemanja z negativnimi čustvi. Psihoaktivne snovi lahko poskusimo zaradi radovednosti, eksperimentiranja ali pritiskov iz okolja, razlog za nadaljnje uživanje drog pa je lahko želja po sprostitvi, zmanjšanju stresa ali tesnobe ter potreba po odmiku od problemov. Psihoaktivne snovi nam prinesejo začasno olajšanje, zato po njih posegamo vse pogosteje. Pri zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi pa ne gre za šibek značaj ali pomanjkanje volje, temveč gre za spremenjeno delovanje telesa, ki sili k nadaljnjemu uživanju drog.
Primer iz življenja
»Luka je mlad odrasel, ki je pred nekaj leti zaradi radovednosti in pritiska prijateljev poskusil kokain. Čeprav mu prvotna izkušnja ni bila všeč, so mu ga prijatelji ponovno ponujali in ga dražili, naj se ne ima za »boljšega od njih«. Ker se je takrat ravno razšel z dolgoletno punco ter se soočal z veliko drugimi težavami, zaradi katerih se mu je ves svet zdel krivičen, je popustil in ponovno vzel drogo. V naslednjih tednih mu je tovrsten način druženja s prijatelji postal všeč, saj je takrat lahko odmislil vse težave. Ob zaužitju kokaina se je počutil zelo samozavestnega,. Druženj se je začel vedno bolj veseliti in srečevali so se vse pogosteje. V vedno večjih količinah so preizkušali tudi različne druge droge, ki so kokainu sorodne. Luka pri sebi opaža, da se ob daljšem ne uživanju drog počuti grozno, vendar je kljub temu prepričan, da lahko z jemanjem kadarkoli preneha. Ko je odšel na službeno potovanje, kjer so psihoaktivne snovi prepovedane, se je prvič zavedel, da njegovo telo ne zdrži brez droge – bil je nemiren in depresiven, veliko se je potil in bruhal ter občutil močne bolečine v mišicah. Ko so ga o teh znakih povprašali sodelavci, je zasvojenost zanikal. Sodelavci opažajo, da Luka v zadnjem času pogosto apatičen in brez energije. Droge v njegovem življenju predstavljajo pomembno vlogo in celoten teden si načrtuje glede na to kdaj jih bo zaužil in kako bo do njih prišel. Luka si brez drog ne predstavlja več življenja.«
Kdaj in kam po pomoč?
Tekom življenja se soočamo z različnimi neprijetnimi okoliščinami, ki v nas vzbujajo neprijetna čustva. Ob tem pomislimo na to, kako bi se negativnega doživljanja znebili. Kadar nam psihoaktivna snov prinese začasno olajšanje od trenutnih tegob, s katerimi se soočamo v življenju, se nam lahko zazdi, da je za nas koristna vendar se s tem izvornim problemom ne izogibamo, temveč jih le poglabljamo. Pri obravnavi tveganega, škodljivega ali zasvojenega načina uživanja psihoaktivnih snovi se je zato dobro zavedati, da v ozadju lahko tiči globji problem, ki ga moramo razrešiti. Za zdravljenje zasvojenosti moramo biti pripravljeni in motivirani, drugače ne bo uspešno. Nihče nas namreč ne more prisiliti v prenehanje jemanja, če se za to ne odločimo sami in smo pripravljeni narediti pomembno življenjsko spremembo.
Čeprav je zdravljenje zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi zahtevno, je ob pravšnji motiviranosti pogosto uspešno. Idealni cilj zdravljenja je abstinenca od psihoaktivne snovi, ki pa ni takoj dosegljiv in do njega prihajamo postopoma – s podaljševanjem vmesnih obdobij treznosti. Ker sta pri zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi delovanje in zgradba možganov spremenjena, je potrebno zdravljenje z zdravili, ki jih predpiše psihiater. V okviru zdravstva se za obravnavo zasvojenosti lahko obrnemo na Centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD) ali Centre za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD) v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana.
Poleg samega zdravljenja telesnega vidika odvisnosti pa skušamo v življenju posameznika z zasvojenostjo najti druge smiselne cilje. Skupaj s strokovnjaki v naslednjih fazah obravnave delamo na rehabilitaciji, kar pomeni, da se ponovno vključujemo v družbo (npr. zagotovimo stabilno službo ali izobraževanje) in izboljšamo medosebne odnose (npr. zbližanje z nam pomembnimi ljudmi). Pri tem so nam v pomoč lahko socialnovarstveni programi socialne rehabilitacije, ki potekajo v dnevnih centrih, terapevtskih skupnostih ali komunah.
Več o zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi:
- Kemična in ne-kemična zasvojenost na Goriškem, kjer so shranjena tudi nekatera gradiva preteklih predavanj
- spletna stran Infodroga
- spletna stran Labirint za pomoč zasvojenim
- spletni portal za mlade To sem jaz o drogah in zasvojenosti
- publikacija NIJZ Alkohol, tobak, konoplja in druge droge med mladimi – informacije in napotki za starše
Pri opuščanju kajenja je v pomoč lahko brezplačni svetovalni telefon (080 27 77) vsak dan med 7. in 10. uro ter med 17. in 20. uro.
