Tekom odraščanja pridobivamo različne izkušnje s svetom, ki lahko spodbujajo ali zavirajo naš razvoj. Razvoj sposobnosti se med otroki razlikuje, saj vsak v svojem ritmu dosegajo mejnike v razvoju. Tempa razvoja zato ne smemo primerjati med otroki, dokler se nahajajo znotraj območja normativnega razvoja. Včasih lahko otroci iz različnih razlogov odstopajo od običajnega razvoja, vendar to še ne pomeni, da gre za razvojni zaostanek, primanjkljaj ali razvojno motnjo.  Hkrati se tudi isti otroci na različnih področjih ne razvijajo enakomerno hitro. Primeri normalnih razvojnih odstopanj so kasnejši pojav prvih izgovorjenih besed, dviganja glave, plazenja, prvih korakov ali drugih razvojnih mejnikov, ki se pojavijo znotraj dveh standardnih deviacij od povprečnega razvoja otroka za njegovo starost.

Pervazivne razvojne motnje pa odražajo specifična odstopanja in znatne zaostanke v razvoju, ki jih sicer lahko omilimo z nekaterimi prilagoditvami, vendar jih ne moremo dokončno odpraviti, saj gre za vseživljenjsko stanje. So skupina motenj, ki označujejo težave in zamude v razvoju osnovnih socialnih veščin, poleg tega pa sta zanje značilni tudi ozka usmerjenost zanimanj in ponavljajoče se stereotipno vedenje. Ti znaki se pojavijo zgodaj v razvoju in so kljub prilagoditvam prisotni celotno življenje. Pervazivne razvojne motnje se kažejo skozi razmišljanje, domišljijo, govor in vedenje, kar otežuje vsakodnevno delovanje v socialnem okolju (npr. vrtcu, šoli).

Kljub temu, da razvojnih motenj ne moremo odpraviti, lahko tako otroci kot odrasli razvijejo nekatere prilagoditve, ki jim pomagajo pri samostojnem življenju v družbi. Ob tem vsi posamezniki z diagnozo razvojne motnje ne kažejo enake stopnje težav, saj se med seboj razlikujejo glede na širok spekter motnje. Posamezniki z blažjo izraženostjo težav lahko v svojem okolju ob minimalnih prilagoditvah delujejo dokaj samostojno in neodvisno od pomoči drugih. Posamezniki s težjimi znaki pa kljub prilagoditvam potrebujejo dolgoročno nego in spremljanje. Zaradi tega je pomembno, da izhajamo iz edinstvenosti vsakega posameznika in njegovih zmožnosti ne posplošujemo preko vseh pervazivnih razvojnih motenj. Najpogostejša pervazivna razvojna motnja je Motnja avtističnega spektra, kamor se uvrščata avtizem in Aspergerjev sindrom. V nadaljevanju so predstavljene nekatere značilnosti avtizma.

Osnovne značilnosti

Motnja avtističnega spektra (MAS) označuje specifičen način procesiranja informacij v možganih.  Gre za skupek različnih znakov, ki se kažejo na socialnem, govornem in vedenjskem področju. Ob tem besedo spekter uporabljamo zaradi različne izraženosti avtističnih znakov pri različnih posameznikih – od komaj zaznavnih blagih posebnosti do očitne težje oviranosti. Na podlagi tega lahko ločimo lažjo, zmerno ali težjo obliko avtizma. Poleg stopnje izraženosti težav pa je oviranost lahko prisotna le na nekaterih področjih, medtem ko je delovanje na drugih področjih primerljivo z vrstniki. Motnji avtističnega spektra se lahko pridružijo še druge težave kot so težave v vedenju in čustvovanju, specifične učne težave, motnja v duševnem razvoju ipd.

Zaradi vseh omenjenih avtističnih lastnosti motnja vpliva na učno uspešnost, vključevanje v družbeno življenje in samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti. Osebe z motnjo avtističnega spektra običajno kažejo omejitve na nekaterih področjih (npr. socialno in govorno področje), hkrati pa lahko dosegajo dobre ali celo nadpovprečne rezultate na drugih (npr. hitro in natančno računanje, poglobljeno znanje o specifični temi, ki jih zanima).

Pogosti simptomi in znaki

Simptomi in znaki motnje avtističnega spektra so običajno razvidni okoli tretjega leta starosti, čeprav jih je včasih težje prepoznati – še posebej ob dobro razvitih govornih zmožnostih.

Najpogostejši znaki in simptomi motnje avtističnega spektra so:

• značilen način socialnega delovanja (npr. nezanimanje za socialne odnose, težave pri sklepanju prijateljstev, nerodno vzpostavljanje očesnega stika),
• ne izražanje potrebe po navezanosti (npr. odsotnost iskanja tolažbe, zadostnost lastne družbe brez izražanja potrebe po bližini drugih),
• ozko usmerjena zanimanja in hobiji (npr. ozko usmerjena pozornost zgolj na svoje trenutno početje brez zanimanja za opazovanje ljudi v bližini),
• trmasto vztrajanje pri istih rutinah in vznemirjenje ob spremembah (npr. okupiranost le z eno vrsto igre, vračanje domov po vedno isti poti),
• ponavljajoče se vedenje in odzivanje na okolico (npr. ponavljanje istih besed),
• upočasnjene ali nerazvite govorne zmožnosti, ki se kažejo tako v besedni kot nebesedni komunikaciji,
• težave pri razumevanju humorja, sarkazma in fraz,
• težave pri vživljanju v počutje druge osebe,
• težave z izražanjem, razumevanjem in prepoznavanjem čustev,
• lahko imajo omejene gibalne spretnosti,
• lahko imajo dobro razvite specifične sposobnosti (npr. matematične sposobnosti, spomin, prostorska predstavljivost).

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Motnje avtističnega spektra povzročajo spremembe v razvoju možganov, ki so biološke narave. Kljub temu pa natančen vzrok avtizma ni znan. Trenutno je na razpolago več razlag, ki pojasnjujejo njegov nastanek, vendar nobena izmed njih ni v celoti potrjena. Najpogosteje se kot vzrok avtizma navajajo različni dejavniki kot so genetika, presnovne motnje, biokemični dejavniki in nevrološki zapleti.

Jasno pa je, da avtizma ne povzročajo vzgoja, socialne okoliščine odraščanja ali različna cepiva. Zaradi tega za diagnozo motnje avtističnega spektra na noben način ne smemo kriviti posameznika, njegovih staršev ali širše okolice. Namesto očitanja in stigmatiziranja motnje je zato koristno, če nanjo gledamo kot na specifičen način delovanja, ki ni nujno slab, temveč se zgolj razlikuje od odzivanja, kot smo ga običajno vajeni drug od drugega. Po drugi strani se motnja avtističnega spektra lahko kaže tudi skozi nekatere izjemne spominske zmožnosti, čeprav to ni nujno.   

Primer iz življenja

Kdaj in kam po pomoč?

Če menite, da se vaš otrok ne razvija enako kot njegovi vrstniki ali se zelo očitno odziva drugače kot drugi otroci njegove starosti, se o tem lahko pogovorite z otrokovim pediatrom ali to naslovite na njegovem sistematskem pregledu pri psihologu. O njegovem socialnem delovanju se lahko pogovorite tudi z otrokovimi vzgojiteljicami, varuškami ali drugimi osebami, ki otroka spremljajo izven domačega okolja. Obrnete se lahko na Centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov, mentalno-higienske dispanzerje v zdravstvenih domovih, svetovalne centre za avtizem ali Pediatrično kliniko v Ljubljani. Različni strokovnjaki kot so pediater, pedopsihiater, klinični psiholog, nevrolog, logoped in specialni pedagog bodo nato izvedli osnovne preiskave in vas po potrebi usmerili naprej. Ob diagnozi motnje avtističnega spektra se otroka vključi v prilagojen terapevtski program, s katerim je priporočljivo pričeti ob čim zgodnejši starosti.

Čeprav celotno dogajanje ob diagnozi motnje avtističnega spektra običajno predstavlja velik šok, postavitev diagnoze hkrati nudi tudi olajšanje ob razumevanju tega kaj se z otrokom dogaja, saj družini omogoča pojasnilo za izstopajoče vedenje otroka. Diagnoza motnje avtističnega spektra lahko staršem pomaga tudi pri zahtevku za denarno pomoč pri negi otroka. V splošnem je soočanje družine z otrokovo diagnozo avtizma lahko boleč in dolgotrajen proces, ki zahteva veliko podpore in potrpežljivosti, da otroka z motnjo avtističnega spektra lahko sprejmemo skupaj z njegovimi prilagoditvami. Družine se lahko soočajo s stigmatizacijo in socialno izolacijo zaradi otroka z motnjo avtističnega spektra, vendar se po drugi strani lahko člani družine med seboj močno povežejo in drug drugemu nudijo potrebno podporo. Izven družine se starši lahko vključijo v podporne skupine staršev otrok z avtizmom, kjer si med sabo delijo izkušnje in se skozi pogovor razbremenijo.

Več o motnjah avtističnega spektra in pomoči:

• spletna stran Zveze za avtizem Slovenija
• spletna stran Strokovnega centra za avtizem
• Svetovalnica za avtizem
• zloženka Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov