Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Bipolarna motnja razpoloženja

Bipolarna motnja razpoloženja

Vsi ljudje smo kdaj polni energije in dobre volje, včasih pa se počutimo potrte in nejevoljne. Naše razpoloženje se tekom dneva spreminja glede na notranje (npr. telesno počutje) in zunanje dejavnike (npr. stres, različni dogodki in situacije), saj smo na vsakodnevni ravni soočeni z mnogimi dejavniki, ki vplivajo na naše razpoloženje. Nihanje razpoloženja je nekaj povsem običajnega in tudi prehodno slabo psihično počutje je naravni človekov odziv na pomembne izgube, razočaranje ali druge težke situacije.

Občasno otožnost skušajmo sprejeti kot del življenja oz. način obrambe, ki nam pomaga pri tem, da predelamo obremenjujoče življenjske okoliščine, s katerimi se soočamo v tistem trenutku. Občasna potrtost običajno spontano mine takrat, ko se razrešijo zunanje okoliščine ali notranji konflikti. Slabše počutje, žalost ali slabša energetska opremljenost so zato občasno lahko dobrodošla obramba, ki nam pomaga pri tem, da se ustavimo, premislimo, zazremo vase in predelamo obremenjujoče doživljanje. Za to je največkrat potreben čas. Vsako občutenje žalosti zato ni »bolezensko« oz. »nenormalno« stanje, ki bi ga morali na vsak način odpraviti, temveč je del široke palete čustev, ki jih ljudje doživljamo.

O razpoloženjskih duševnih motnjah pa govorimo, kadar je nihanje našega počutja pretirano, negativno razpoloženje pa traja daljše časovno obdobje ali se pojavlja brez jasnih razlogov. Motnje razpoloženja vplivajo na naše čustvovanje in mišljenje ter so najpogostejše duševne motnje v današnji družbi. Ljudem z motnjami razpoloženja je skupno to, da je njihovo čustvovanje tako intenzivno in spreminjajoče, da močno ovira vsakodnevno delovanje. To čustvovanje je lahko pretirano negativno, lahko pa tudi moteče pozitivno (npr. nenehna vznesenost, energičnost). Vse to pa posameznik z motnjami razpoloženja težko nadzira in obvladuje. Kljub temu pa so razpoloženjske duševne motnje popolnoma obvladljive. K razpoloženjskim duševnim motnjam uvrščamo depresijo in bipolarno motnjo razpoloženja. Med seboj se razlikujeta po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Ključna značilnost bipolarne motnje je skrajno izmenjavanje obdobij depresivnega razpoloženja z obdobji maničnega razpoloženja. Manično razpoloženje pomeni pretirano energičnost, dobro počutje, nerealističen optimizem, skrajno vznesenost, živahnost in navdušenost. Takrat so ljudje zelo aktivni (npr. hitreje govorijo, se gibljejo, razmišljajo) in imajo veliko ustvarjalnih idej o tem, česa vsega bi se lahko lotili. V različne dejavnosti se lahko zaženejo takoj in brez premisleka o škodljivih posledicah dejanj, saj jim manjka preudarnosti. V tem obdobju običajno čutijo manjšo potrebo po počitku in hrani. Depresivno razpoloženje na drugi strani pa se kaže kot potrtost, pomanjkanje volje in življenjskih ciljev. Označujejo ga žalost, počasnost v delovanju (npr. počasno gibanje, govor in misli), pesimizem, občutek praznine, obsojanje in zaničevanje samega sebe, lahko tudi nemir in razdražljivost.

Zaradi skrajnega nihanja razpoloženja lahko izgubimo stik z resničnostjo. Ob vsakem ponovnem nihanju razpoloženja se naše počutje lahko poslabša in postaja vse bolj moteče tako za nas kot za druge v naši bližini. Funkcionalne zmožnosti dolgoročno pa pri bipolarni motnji niso bistveno motene.

Pogosti simptomi in znaki

Za obdobje manije so značilni naslednji simptomi in znaki:

  • privzdignjeno razpoloženje,
  • zmotna prepričanja (npr. »Lahko rešim svet.«),
  • vzhičenost,
  • težave pri osredotočanju,
  • oblikovanje (pre)velikih načrtov za prihodnost,
  • nepremišljenost,
  • (pre)visoka samozavest,
  • impulzivno vedenje in dejanja.

Za obdobje depresije pa so značilni naslednji simptomi in znaki:

  • žalost in potrtost,
  • zmotna razmišljanja (npr. »Zame ni prihodnosti, saj je nisem vreden/a.«),
  • telesni znaki (npr. spremembe telesne teže, nespečnost, napetost) in bolečine,
  • umikanje v samoto,
  • opuščanje dejavnosti, ki so nas včasih veselile,
  • samomorilne težnje in vedenje.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Naše razpoloženje se lahko spreminja glede na notranje (npr. naše osebnostne lastnosti) in zunanje dejavnike (npr. socialna interakcija z drugimi, veseli ali žalostni dogodki). Tudi pri nastanku bipolarne motnje razpoloženja gre za preplet več dejavnikov, ki pripomorejo k pojavu in vzdrževanju motnje. Pri tem so še zlasti pomembni dedna osnova in vplivi iz okolja. Motnjo lahko sprožijo in vzdržujejo psihoaktivne snovi kot so droge in alkohol. Bipolarna motnja pa je kljub temu predvsem bolezen in za njen nastanek ter potek ni mogoče kriviti nikogar.

Primer iz življenja

»Jon je mlad informatik, ki je uspešno zaključil šolanje in je že nekaj časa zaposlen v uspešnem računalniškem podjetju. Kmalu po vstopu v to službo se je Jon močno zagnal v delo in se hotel dokazati. Počutil se je, kot da lahko opravi vse, kar si zada in da mu svet leži na dlani. Čudil se je nad tem, koliko je imel energije, čeprav je spal le slabih 5 ur na noč in imel le 2 obroka dnevno. Bil je zelo navdušen in evforičen glede vseh stvari, ki so se mu dogajale v življenju. Pri sebi je opazil, da je zelo dejaven, saj se je gibal veliko hitreje. Tudi govoril je kdaj tako hitro, da so ga drugi komajda razumeli, vendar si ni mogel pomagati, saj je imel občutek, da mu njegove misli švigajo na vse strani. Čeprav je lahko hitro preklapljal med različnimi delovnimi nalogami, se je pri zahtevnejših nalogah nekoliko težje zbral. Imel je veliko težav z osredotočanjem, saj je imel občutek, kot da je z mislimi »na vseh koncih«. Njegova punca Manja je v tem obdobju opazila, da se vede veliko bolj impulzivno kot se je prej – npr. prehod za pešce prečka brez, da bi se zares prepričal ali se bliža vozilo. Zdelo se ji je tudi, da Jon veliko več zapravlja za nepotrebne stvari, saj je takrat, ko sta se spoznala zelo skrbno ravnal s svojim denarjem. V zadnjem mesecu pa se Jon počuti in vede popolnoma drugače. Prevzela ga je močna žalost tako v službi kot doma. Ne ve več, zakaj se trudi in česa se ima za veseliti v življenju. Tudi druženje z Manjo in služba, ki sta ga prej izredno veselili, mu ne predstavljata več zadovoljstva. Postal je veliko bolj umirjen in pasiven. Opaža, da ima veliko manj ustvarjalnih idej kot prej in tudi v splošnem se je njegov um upočasnil do te točke, da se včasih komajda spomni določene besede. Vsaka dejavnost, ki se je loti se mu zdi veliko težja kot prej, čeprav je bil v tovrstnih delovnih nalogah dobro izurjen. Če ga družina povabi na skupno kosilo, se jim običajno opraviči, saj meni, da nima dovolj energije za druženje in je raje doma sam. Zaradi tega Jonove družinske člane vse bolj skrbi zanj, saj menijo, da ni tak, kot je bil včasih. Jon si ne zna pojasniti zakaj je bil prej ves čas tako energičen in dobre volje, sedaj pa kljub zadostnemu spancu in zdravemu načinu življenja doživlja močno utrujenost in potrtost. Svojega razpoloženja si ne zna pojasniti in obupano išče načine, kako bi si lahko pomagal pri tem, da bi se ponovno počutil bolje.«

Kdaj in kam po pomoč?

Nihanja razpoloženja so normalna in običajna pri vseh ljudeh (npr. potrtost, privzdignjenost razpoloženja). Spreminjanje našega razpoloženja je običajen pojav, ki nam tekom življenja omogoča prilagajanje na različne življenjske okoliščine. Pozitivni dogodki in situacije (npr. zabava, poroka, rojstvo družinskega člana) v nas običajno vzbudijo veselje, negativni dogodki (npr. izguba osebe ali službe) pa potrtost, strah, stres in žalovanje. Različni čustveni odzivi nam na ta način pomagajo pri spoprijemanju z dogodki v življenju, zato se jim ne bi smeli izogibati. Kadar pa zaznamo, da se naše razpoloženje spreminja zelo intenzivno – iz ene skrajnosti v drugo, kar ni skladno z resničnimi okoliščinami – smo na naše razpoloženje lahko bolj pozorni in preizkusimo različne oblike samopomoči.

Če ocenimo, da gre pri nas za neobičajno razpoloženjsko stanje, lahko opazujemo naše razpoloženje glede na različne okoliščine, ki jih doživimo. Pri tem nam je v pomoč pisanje dnevnika razpoloženja, kamor vsak dan beležimo naše počutje in dejavnike, za katere menimo, da so nanj vplivali. Če opazimo, da se naše razpoloženje pogosto spreminja brez očitnih razlogov, se lahko pogovorimo z našimi bližnjimi (npr. družinskim članom in prijateljem). Tudi bližnji, ki nas dobro poznajo, nas lahko opozorijo na to, da so pri nas opazili izrazito nihanje razpoloženja … Če pa imamo občutek, da smo storili že vse v naši moči, ob tem pa se nihanje našega razpoloženja še ni izboljšalo, se je dobro obrniti po pomoč k strokovnjaku s področja duševnega zdravja (npr. kliničnemu psihologu, psihiatru) do katerega lahko pridemo direktno preko posveta v Centrih za duševno zdravje, preko osebnega zdravnika ter preko različnih strokovnjakov v socialno varstvenih programih ali Centrih za socialno delo.  

Iskanje pomoči pri bipolarni motnji razpoloženja je lahko težje, kadar ljudje ne prepoznajo svojega spremenjenega funkcioniranja. Pogosto se zgodi, da se po pomoč obrnemo šele v obdobju depresivnega razpoloženja in ne v obdobju manije. Bipolarna motnja razpoloženja se tako lahko spregleda, če se strokovnjakom poroča le o depresivnih simptomih. Kadar obiščemo strokovno pomoč je dobro, da strokovnjaku čim bolj natančno opišemo naše razpoloženje skozi daljše časovno obdobje (npr. kot smo si jih beležili v dnevniku razpoloženja). Zdravljenje bipolarne motnje poteka preko zdravil in psihoterapije ter psihosocialne rehabilitacije, ki skupaj omogočajo obvladovanje motnje in posledično izboljšanje počutja.

V zadnjih desetih letih se pri obravnavi bipolarne motnje lahko naslonimo tudi na t. i. Model okrevanja, ki postaja vse pogostejši pristop k naslavljanju duševnih težav. Model poudarja, da lahko okrevamo od vsake duševne težave in nas ta ne omejuje pri tem, da bi živeli smiselno in izpolnjujoče življenje. Pri sami obravnavi posameznik z duševno motnjo (npr. bipolarno motnjo) igra osrednjo vlogo, saj najbolje pozna svoje simptome in počutje. Strokovnjaki s področja duševnega zdravja pri tem zavzamejo vlogo zaveznika, svetovalca in podpornika pri okrevanju od duševnih težav in motenj. Model temelji na štirih stebrih okrevanja: zdravje (skrb za zdrav življenjski slog), varno bivanje (potreba po stabilnem in varnem domu), smisel življenja (sledenje našim vrednotam) in skupnost (podporni medosebni odnosi). Pri zdravljenju duševnih motenj poudarja pomen naših močnih področij (ne šibkosti zaradi duševnih težav) in podpornih odnosov v družbi, ki predstavljajo oporo ob soočanju z vsakodnevnimi ovirami.

Bipolarno motnjo je mogoče obvladovati. To obvladovanje zahteva dobro poznavanje bolezni in njenih značilnosti, stresorjev, ki jo sprožijo in načinov obvladovanja nihanja razpoloženja. Ti načini so pri vsakem izmed nas različni. Običajno vključujejo nepretrgano spremljanje lastnega počutja ter uporabo načinov obvladovanja kot so umirjanje, zmanjševanje uporabe poživil, odpovedovanje psihoaktivnim snovem, itd. Številni posamezniki obvladujejo simptome s športnimi ali ustvarjalnimi dejavnostmi ter se povezujejo z drugimi ljudmi z izkušnjo bipolarne motnje znotraj podpornih vrstniških skupin. Ljudje z bipolarno motnjo potrebujejo zadostno količino informacij in podpore, da krepijo in ohranjajo samospoštovanje in svoje potenciale.

Več o bipolarni motnji razpoloženja:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content