Bipolarna motnja razpoloženja
Vsi ljudje smo kdaj polni energije in dobre volje, včasih pa se počutimo potrte in nejevoljne. Naše razpoloženje se tekom dneva spreminja glede na notranje (npr. telesno počutje) in zunanje dejavnike (npr. stres, različni dogodki in situacije), saj smo na vsakodnevni ravni soočeni z mnogimi dejavniki, ki vplivajo na naše razpoloženje. Nihanje razpoloženja je nekaj povsem običajnega in tudi prehodno slabo psihično počutje je naravni človekov odziv na pomembne izgube, razočaranje ali druge težke situacije.
Občasno otožnost skušajmo sprejeti kot del življenja oz. način obrambe, ki nam pomaga pri tem, da predelamo obremenjujoče življenjske okoliščine, s katerimi se soočamo v tistem trenutku. Občasna potrtost običajno spontano mine takrat, ko se razrešijo zunanje okoliščine ali notranji konflikti. Slabše počutje, žalost ali slabša energetska opremljenost so zato občasno lahko dobrodošla obramba, ki nam pomaga pri tem, da se ustavimo, premislimo, zazremo vase in predelamo obremenjujoče doživljanje. Za to je največkrat potreben čas. Vsako občutenje žalosti zato ni »bolezensko« oz. »nenormalno« stanje, ki bi ga morali na vsak način odpraviti, temveč je del široke palete čustev, ki jih ljudje doživljamo.
O razpoloženjskih duševnih motnjah pa govorimo, kadar je nihanje našega počutja pretirano, negativno razpoloženje pa traja daljše časovno obdobje ali se pojavlja brez jasnih razlogov. Motnje razpoloženja vplivajo na naše čustvovanje in mišljenje ter so najpogostejše duševne motnje v današnji družbi. Ljudem z motnjami razpoloženja je skupno to, da je njihovo čustvovanje tako intenzivno in spreminjajoče, da močno ovira vsakodnevno delovanje. To čustvovanje je lahko pretirano negativno, lahko pa tudi moteče pozitivno (npr. nenehna vznesenost, energičnost). Vse to pa posameznik z motnjami razpoloženja težko nadzira in obvladuje. Kljub temu pa so razpoloženjske duševne motnje popolnoma obvladljive. K razpoloženjskim duševnim motnjam uvrščamo depresijo in bipolarno motnjo razpoloženja. Med seboj se razlikujeta po nekaterih osnovnih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Ključna značilnost bipolarne motnje je skrajno izmenjavanje obdobij depresivnega razpoloženja z obdobji maničnega razpoloženja. Manično razpoloženje pomeni pretirano energičnost, dobro počutje, nerealističen optimizem, skrajno vznesenost, živahnost in navdušenost. Takrat so ljudje zelo aktivni (npr. hitreje govorijo, se gibljejo, razmišljajo) in imajo veliko ustvarjalnih idej o tem, česa vsega bi se lahko lotili. V različne dejavnosti se lahko zaženejo takoj in brez premisleka o škodljivih posledicah dejanj, saj jim manjka preudarnosti. V tem obdobju običajno čutijo manjšo potrebo po počitku in hrani. Depresivno razpoloženje na drugi strani pa se kaže kot potrtost, pomanjkanje volje in življenjskih ciljev. Označujejo ga žalost, počasnost v delovanju (npr. počasno gibanje, govor in misli), pesimizem, občutek praznine, obsojanje in zaničevanje samega sebe, lahko tudi nemir in razdražljivost.
Zaradi skrajnega nihanja razpoloženja lahko izgubimo stik z resničnostjo. Ob vsakem ponovnem nihanju razpoloženja se naše počutje lahko poslabša in postaja vse bolj moteče tako za nas kot za druge v naši bližini. Funkcionalne zmožnosti dolgoročno pa pri bipolarni motnji niso bistveno motene.
Pogosti simptomi in znaki
Za obdobje manije so značilni naslednji simptomi in znaki:
- privzdignjeno razpoloženje,
- zmotna prepričanja (npr. »Lahko rešim svet.«),
- vzhičenost,
- težave pri osredotočanju,
- oblikovanje (pre)velikih načrtov za prihodnost,
- nepremišljenost,
- (pre)visoka samozavest,
- impulzivno vedenje in dejanja.
Za obdobje depresije pa so značilni naslednji simptomi in znaki:
- žalost in potrtost,
- zmotna razmišljanja (npr. »Zame ni prihodnosti, saj je nisem vreden/a.«),
- telesni znaki (npr. spremembe telesne teže, nespečnost, napetost) in bolečine,
- umikanje v samoto,
- opuščanje dejavnosti, ki so nas včasih veselile,
- samomorilne težnje in vedenje.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Naše razpoloženje se lahko spreminja glede na notranje (npr. naše osebnostne lastnosti) in zunanje dejavnike (npr. socialna interakcija z drugimi, veseli ali žalostni dogodki). Tudi pri nastanku bipolarne motnje razpoloženja gre za preplet več dejavnikov, ki pripomorejo k pojavu in vzdrževanju motnje. Pri tem so še zlasti pomembni dedna osnova in vplivi iz okolja. Motnjo lahko sprožijo in vzdržujejo psihoaktivne snovi kot so droge in alkohol. Bipolarna motnja pa je kljub temu predvsem bolezen in za njen nastanek ter potek ni mogoče kriviti nikogar.
Primer iz življenja
»Jon je mlad informatik, ki je uspešno zaključil šolanje in je že nekaj časa zaposlen v uspešnem računalniškem podjetju. Kmalu po vstopu v to službo se je Jon močno zagnal v delo in se hotel dokazati. Počutil se je, kot da lahko opravi vse, kar si zada in da mu svet leži na dlani. Čudil se je nad tem, koliko je imel energije, čeprav je spal le slabih 5 ur na noč in imel le 2 obroka dnevno. Bil je zelo navdušen in evforičen glede vseh stvari, ki so se mu dogajale v življenju. Pri sebi je opazil, da je zelo dejaven, saj se je gibal veliko hitreje. Tudi govoril je kdaj tako hitro, da so ga drugi komajda razumeli, vendar si ni mogel pomagati, saj je imel občutek, da mu njegove misli švigajo na vse strani. Čeprav je lahko hitro preklapljal med različnimi delovnimi nalogami, se je pri zahtevnejših nalogah nekoliko težje zbral. Imel je veliko težav z osredotočanjem, saj je imel občutek, kot da je z mislimi »na vseh koncih«. Njegova punca Manja je v tem obdobju opazila, da se vede veliko bolj impulzivno kot se je prej – npr. prehod za pešce prečka brez, da bi se zares prepričal ali se bliža vozilo. Zdelo se ji je tudi, da Jon veliko več zapravlja za nepotrebne stvari, saj je takrat, ko sta se spoznala zelo skrbno ravnal s svojim denarjem. V zadnjem mesecu pa se Jon počuti in vede popolnoma drugače. Prevzela ga je močna žalost tako v službi kot doma. Ne ve več, zakaj se trudi in česa se ima za veseliti v življenju. Tudi druženje z Manjo in služba, ki sta ga prej izredno veselili, mu ne predstavljata več zadovoljstva. Postal je veliko bolj umirjen in pasiven. Opaža, da ima veliko manj ustvarjalnih idej kot prej in tudi v splošnem se je njegov um upočasnil do te točke, da se včasih komajda spomni določene besede. Vsaka dejavnost, ki se je loti se mu zdi veliko težja kot prej, čeprav je bil v tovrstnih delovnih nalogah dobro izurjen. Če ga družina povabi na skupno kosilo, se jim običajno opraviči, saj meni, da nima dovolj energije za druženje in je raje doma sam. Zaradi tega Jonove družinske člane vse bolj skrbi zanj, saj menijo, da ni tak, kot je bil včasih. Jon si ne zna pojasniti zakaj je bil prej ves čas tako energičen in dobre volje, sedaj pa kljub zadostnemu spancu in zdravemu načinu življenja doživlja močno utrujenost in potrtost. Svojega razpoloženja si ne zna pojasniti in obupano išče načine, kako bi si lahko pomagal pri tem, da bi se ponovno počutil bolje.«
Kdaj in kam po pomoč?
Nihanja razpoloženja so normalna in običajna pri vseh ljudeh (npr. potrtost, privzdignjenost razpoloženja). Spreminjanje našega razpoloženja je običajen pojav, ki nam tekom življenja omogoča prilagajanje na različne življenjske okoliščine. Pozitivni dogodki in situacije (npr. zabava, poroka, rojstvo družinskega člana) v nas običajno vzbudijo veselje, negativni dogodki (npr. izguba osebe ali službe) pa potrtost, strah, stres in žalovanje. Različni čustveni odzivi nam na ta način pomagajo pri spoprijemanju z dogodki v življenju, zato se jim ne bi smeli izogibati. Kadar pa zaznamo, da se naše razpoloženje spreminja zelo intenzivno – iz ene skrajnosti v drugo, kar ni skladno z resničnimi okoliščinami – smo na naše razpoloženje lahko bolj pozorni in preizkusimo različne oblike samopomoči.
Če ocenimo, da gre pri nas za neobičajno razpoloženjsko stanje, lahko opazujemo naše razpoloženje glede na različne okoliščine, ki jih doživimo. Pri tem nam je v pomoč pisanje dnevnika razpoloženja, kamor vsak dan beležimo naše počutje in dejavnike, za katere menimo, da so nanj vplivali. Če opazimo, da se naše razpoloženje pogosto spreminja brez očitnih razlogov, se lahko pogovorimo z našimi bližnjimi (npr. družinskim članom in prijateljem). Tudi bližnji, ki nas dobro poznajo, nas lahko opozorijo na to, da so pri nas opazili izrazito nihanje razpoloženja … Če pa imamo občutek, da smo storili že vse v naši moči, ob tem pa se nihanje našega razpoloženja še ni izboljšalo, se je dobro obrniti po pomoč k strokovnjaku s področja duševnega zdravja (npr. kliničnemu psihologu, psihiatru) do katerega lahko pridemo direktno preko posveta v Centrih za duševno zdravje, preko osebnega zdravnika ter preko različnih strokovnjakov v socialno varstvenih programih ali Centrih za socialno delo.
Iskanje pomoči pri bipolarni motnji razpoloženja je lahko težje, kadar ljudje ne prepoznajo svojega spremenjenega funkcioniranja. Pogosto se zgodi, da se po pomoč obrnemo šele v obdobju depresivnega razpoloženja in ne v obdobju manije. Bipolarna motnja razpoloženja se tako lahko spregleda, če se strokovnjakom poroča le o depresivnih simptomih. Kadar obiščemo strokovno pomoč je dobro, da strokovnjaku čim bolj natančno opišemo naše razpoloženje skozi daljše časovno obdobje (npr. kot smo si jih beležili v dnevniku razpoloženja). Zdravljenje bipolarne motnje poteka preko zdravil in psihoterapije ter psihosocialne rehabilitacije, ki skupaj omogočajo obvladovanje motnje in posledično izboljšanje počutja.
V zadnjih desetih letih se pri obravnavi bipolarne motnje lahko naslonimo tudi na t. i. Model okrevanja, ki postaja vse pogostejši pristop k naslavljanju duševnih težav. Model poudarja, da lahko okrevamo od vsake duševne težave in nas ta ne omejuje pri tem, da bi živeli smiselno in izpolnjujoče življenje. Pri sami obravnavi posameznik z duševno motnjo (npr. bipolarno motnjo) igra osrednjo vlogo, saj najbolje pozna svoje simptome in počutje. Strokovnjaki s področja duševnega zdravja pri tem zavzamejo vlogo zaveznika, svetovalca in podpornika pri okrevanju od duševnih težav in motenj. Model temelji na štirih stebrih okrevanja: zdravje (skrb za zdrav življenjski slog), varno bivanje (potreba po stabilnem in varnem domu), smisel življenja (sledenje našim vrednotam) in skupnost (podporni medosebni odnosi). Pri zdravljenju duševnih motenj poudarja pomen naših močnih področij (ne šibkosti zaradi duševnih težav) in podpornih odnosov v družbi, ki predstavljajo oporo ob soočanju z vsakodnevnimi ovirami.
Bipolarno motnjo je mogoče obvladovati. To obvladovanje zahteva dobro poznavanje bolezni in njenih značilnosti, stresorjev, ki jo sprožijo in načinov obvladovanja nihanja razpoloženja. Ti načini so pri vsakem izmed nas različni. Običajno vključujejo nepretrgano spremljanje lastnega počutja ter uporabo načinov obvladovanja kot so umirjanje, zmanjševanje uporabe poživil, odpovedovanje psihoaktivnim snovem, itd. Številni posamezniki obvladujejo simptome s športnimi ali ustvarjalnimi dejavnostmi ter se povezujejo z drugimi ljudmi z izkušnjo bipolarne motnje znotraj podpornih vrstniških skupin. Ljudje z bipolarno motnjo potrebujejo zadostno količino informacij in podpore, da krepijo in ohranjajo samospoštovanje in svoje potenciale.
Več o bipolarni motnji razpoloženja:
- priročnik Depresija in bipolarna motnja razpoloženja
- Vodič po motnjah razpoloženja
- spletna stran Nisi okej? Povej naprej.
- O psihosocialni rehabilitaciji ob soočanju z duševno motnjo si lahko preberete članek Psychosocial rehabilitation: approach of choice for those with serious mental illnesses (v angleščini)
- O okrevanju od duševne motnje si lahko ogledate videoposnetek govorke Patricie Deegan ali preberete njen prispevek Recovery as a Journey of the Heart (v angleškem jeziku)
- Učbenik Obravnava v skupnosti. ŠENT, Ljubljana, 2015.
- Od znotraj navzven: Vodič do samoobvladovanja bipolarne motnje razpoloženja. ŠENT, Ljubljana, 1997.
- AŽMAN, Renata. Depra. Mohorjeva družba, 2008.
- AŽMAN, Renata. Japajade. Tuma, 2005.
- FINK, Candida. Bipolarna motnja za telebane. Pasadena, Društvo DAM, 2009.
