Kompulzivno prenajedanje
Prehrana predstavlja pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in z njo se na dnevni ravni srečujemo vsi. Živila, ki jih vnašamo v svoje telo vplivajo na naše razpoloženje in počutje. Zaradi tega znanje o sestavi uravnoteženih obrokov in vzdrževanje telesne teže znotraj nam prilagojenih okvirjev pomembno pripomoreta h kakovosti našega življenja. Poleg same hranilne sestave hrane, ki jo uživamo, pa je enako pomemben tudi naš odnos do hrane. Hrano namreč vsak izmed nas doživlja na svoj način – kot gorivo za telo, gurmanski užitek, način druženja, izraz kulture ipd. Ni pa dobro, če hrano vidimo kot način nagrajevanja (npr. sladkarija za pridnega otroka, »zasluženo« kosilo po napornem dnevu v službi) ali tolažbo ob stresu ali težkih čustvih, čeprav se to lahko dogaja mnogim izmed nas, pa se tega niti ne zavedamo.
Pri svoji vsakodnevni prehrani skušajmo poskrbeti za to, da bomo z obroki vnesli dovolj potrebnih hranil in bomo tekom dneva imeli energijo za stvari, v katerih uživamo in so nam resnično pomembne. Ko poskrbimo za to, da so naši obroku uravnoteženi, se s hrano ne potrebujemo več posebej ukvarjati. Hrana pa je lahko tudi del kulture ali druženja ob posebnih priložnostih kot so pikniki, praznovanja, obiski ipd. Takrat običajno zaužijemo nekoliko več hrane kot smo je vajeni, zaradi česar lahko občutimo slabo vest. Če takšna srečanja s hrano niso prepogosta, se ni treba obremenjevati, če po tem ponovno skrbimo za uravnotežene obroke in se nekoliko več gibljemo.
Če pa hrani pripisujemo prevelik pomen ali imamo občutek, da moramo biti nenehno pozorni na vrsto in količino zaužite hrane, to nakazuje na našo obremenjenost s prehrano. Čeprav se sprva tega morda ne zavedamo, se lahko postopoma ujamemo v ponavljajoč krog razmišljanja o hrani ter njenem vplivu na telesni izgled. Kljub temu, da sami ne opazimo škodljivosti prenajedanja ali omejevanja hrane na naše zdravje, lahko takšen odnos do hrane na dolgi rok vodi k težavam kot so podhranjenost ali prekomerna telesna teža, izčrpanost, šibkost telesa, slabši imunski odziv in hormonske motnje, slabokrvnost ipd.
Kadar pride do duševnih stisk, povezanih z odnosom do hrane, govorimo o dveh vrstah težav – motnjah prehranjevanja in motnjah hranjenja, ki nista sopomenki. Motnje prehranjevanja lahko predhodijo motnjam hranjenja, vendar same po sebi niso duševne motnje. Pri njih gre za neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno uživanje obrokov, uživanje zgolj enovrstne hrane (npr. hitra hrana) ali pogosto posluževanje diet, ki vodi k nihanjem telesne teže. Motnje hranjenja na drugi strani pa predstavljajo duševno motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo, saj sta zaznavanje telesa in njegove teže izkrivljena do te mere, ko zaradi omejevanja ali pretiravanja s hrano resno ogrožamo naše telesno delovanje. Pri motnjah hranjenja hrana predstavlja osrednji pomen našega življenja – hkrati jo doživljamo kot uteho in kot sovražnika, ki ga moramo imeti ves čas pod nadzorom. Vnos hrane in telesni izgled nas pričneta močno obremenjevati, naše počutje in telesna samopodoba pa sta pogojena z vnosom hrane, telesno težo in obliko.
Navzven se motnje hranjenja kažejo v obliki stradanja, bruhanja, prenajedanja, pretirane telesne dejavnosti, zlorabo odvajal ali diuretikov ter pretiranim zavzemanjem za vnašanje le »zdrave« oz. »čiste« hrane. Motnje hranjenja pogosto spremljajo čustva sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev, zato so vedenja stradanja in/ali prenajedanja običajno skrita pred drugimi. Močno obremenjevanje s hrano in telesnim izgledom je lahko znak duševnih stisk v ozadju – npr. globoke potrtosti in občutka nemoči. Telesna teža je tako le odraz notranjega duševnega dogajanja in ne poglavitni vzrok motenj. Med motnje hranjenja se uvrščajo anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje.
Osnovne značilnosti
Kompulzivno oz. prisilno prenajedanje predstavlja način prehranjevanja, kjer s hrano dosegamo občutke ugodja in varnosti ter se tako odmikamo od dejanskih neprijetnih čustev (npr. žalost, strah, jeza, osamljenost, dolgčas), zato hrane pojemo veliko več kot je naše telo potrebuje za običajno delovanje. Pri tem se beseda kompulzivno nanaša na notranjo prisilno težnjo oz. hrepenenje po hrani, zaradi katere prenajedanje večkrat ponavljamo in se mu težko upremo. Posledično jemo tudi takrat, kadar nismo lačni, vendar s hrano skušamo omiliti negativna čustva, se sprostiti ali zapolniti praznino v sebi. Ko pričnemo jesti, dobimo občutek, da se ne moremo ustaviti in nimamo nadzora nad vnosom hrane. Počutimo se lahko omamljene, za kratek čas izgubimo stik s samim seboj in delujemo avtomatično. V tistem trenutku lahko razmišljamo le o tem, kaj bi pojedli in kako prišli do hrane. Po prenajedanju se sicer lahko počutimo pomirjene, vendar nas običajno preplavijo tudi občutki sramu, šibkosti, krivde, jeze in potrtosti. To lahko čustveno stisko v ozadju dodatno poglobi in vodi k naslednji epizodi prenajedanja, kar vodi v začaran krog povečevanja stisk. Te epizode se običajno pojavijo takrat, kadar smo sami in se hkrati soočamo z velikimi obremenitvami in dvomi, ki jih ne ozaveščamo v celoti, niti se z njimi ne spopadamo, ker imamo občutek, da so nepremagljive.
Posledica kompulzivnega prenajedanja je prekomerna telesna teža, ki nam vzbuja nelagodje in stisko, vendar se ob trenutkih prenajedanja kljub temu ne moremo nadzirati. Po epizodi prenajedanja pa se po zaužiti hrani kljub občutkom krivde ne poslužujemo izločanja hrane preko nezdravih vedenj kot so omejevanje hrane, pretirana telesna dejavnost, prisilno bruhanje ali zloraba odvajal kar je značilno za bulimijo.
Pogosti simptomi in znaki
Kompulzivno prenajedanje se lahko kaže skozi nekatere tipične simptome in znake kot so:
- zaužitje prevelikih količin hrane glede na potrebe našega telesa,
- neredno prehranjevanje (npr. neobičajne ure prehranjevanja, pogosto uživanje hitre hrane),
- hitrejše hranjenje in izguba nadzora nad hranjenjem – tudi ob sitosti, občutku polnosti in bolečini v želodcu,
- obremenjenost, hrepenenje in pogosto razmišljanje o hrani – še zlasti po sladki ali mastni hrani,
- skrivno kopičenje zaloge hrane ali hranjenje na skrivaj, da drugi ne bi komentirali količine zaužite hrane,
- nihanje telesne teže glede na nihanje razpoloženja,
- občutki sramu in nelagodja zaradi zaužite hrane,
- zdravstvene posledice (npr. prekomerna telesna teža, povišan krvni tlak, visok holesterol, preobremenitev srca, okvara jeter, sladkorna bolezen).
Prekomerna telesna teža je sicer pogost in navzven viden kazalec kompulzivnega prenajedanja, vendar ni nujno, da bo vsak posameznik s to motnjo hranjenja imel prekomerno telesno težo. Prav tako tudi obratno ne pomeni, da se vsak posameznik s prekomerno telesno težo kompulzivno prenajeda, saj mora biti v ozadju prenajedanja prisotna stiska, ki posameznika »sili« k hranjenju.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Razlogov, ki pripomorejo h kompulzivnem prenajedanju je več in se med seboj prepletajo. Lahko gre za težave finančne narave, stresno službo ali šolanje, nezdrave odnose z drugimi ljudmi (npr. pretirano ljubosumje, pogosti prepiri, nezaupanje) … K pojavu lahko pripomore tudi družinska zgodovina (npr. hrana kot način vzgoje, družinski vzorec prenajedanja), neuspešno posluževanje diet (npr. odrekanje določenim živilom), nizka samopodoba ali druge psihološke težave, ki nam predstavljajo stres. Poleg okolja (npr. stresno bivanje, opazke drugih ljudi glede našega prehranjevanja, zloraba in nasilje) lahko h kompulzivnem prenajedanju pripomorejo tudi genetski dejavniki (npr. nagnjenost k večjemu vnosu hrane) ter naše osebnostne lastnosti in pomanjkljive zmožnosti za soočanje s težavami.
Primer iz življenja
»Gašper je odrasel moški, ki je zaposlen v službi z dinamičnim ritmom dela. Čeprav je dobro plačan, mu služba predstavlja hud stres in veliko odrekanja, saj mora zaradi obveznosti izmeno pogosto podaljšati, na ta račun pa večkrat zanemari stvari, ki so mu v življenju pomembne – družina, šport in prijatelji. Gašperju odhod v službo predstavlja muko in velik strah, saj ne ve kaj bodo tisti dan od njega zahtevali nadrejeni. Kadar po zahtevnem službenem dne pride domov, je vznemirjen in nervozen, zato se skuša potolažiti z obilnim obrokom. Hrana mu predstavlja nagrado za preživet stresen dan in vidi jo kot edini način, da se sprosti. Ko začne jesti, se v trenutku počuti bolje, zaradi česar težko preneha s kosilom. Kadar nihče ne gleda, si naloži tudi po več porcij, čeprav ni več lačen. Po obilnem obroku mu običajno zadiši tudi kaj sladkega, zato si v dnevno sobo odnese čokolado in piškote, ki jih poje brez da bi se tega zavedal. Kljub težkemu želodcu in občutku napihnjenosti se še vedno ne počuti potešenega, zato v shrambi pobrska še za rezinami toasta, ki jih zaužije z veliko sira in majoneze. Gašper niti ne opazi, kdaj je pojedel vseh 6 toast sendvičev. Sedaj ga trebuh že močno boli in težko se premika. Ob pogledu na vso izpraznjeno embalažo ga začnejo obhajati občutki krivde in jeze, ker je zopet izgubil nadzor. Zaradi stiske, ki se povečuje se čez slabo uro ponovno zateče k hrani. Naslednji dan se odloči, da bo pričel z dieto, zato cel dan ničesar ne poje. Ko se čez nekaj dni ponovno bliža stresen službeni dan, se pred njim skuša umiriti tako, da poje obilen in nasiten zajtrk. Takšen vzorec prehranjevanja se pri Gašperju pojavlja že več mesecev. V tem času je pridobil nekaj kilogramov, ki jih skuša odpraviti z intenzivnimi dietami, vendar vedno neuspešno. Gašper postaja vse bolj nezadovoljen s svojim telesom in obtožuje se, da je šibak, saj se nikakor ne more upreti hrani. Počuti se ujetnik od hrane, česar se želi rešiti.«
Kdaj in kam po pomoč?
Hrana je pomemben sestavni del našega vsakdana, zdravja in druženja. Je vir energije in tudi užitka, saj z njo zadovoljimo naše telesne potrebe in hkrati potešimo svoja hrepenenja po okusih, ki so nam všeč. Običajno je, da ob posebnih družabnih dogodkih zaužijemo nekoliko več hrane kot na vsakodnevni ravni ali pa precenimo naš občutek lakote in želimo preizkusiti vse okuse, ki so pred nami. Slednje moramo ločiti od prenajedanja, ki ima čustvene razloge.
Če se nam zdi, da se soočamo s prenajedanjem, lahko pričnemo s pisanjem dnevnika prehranjevanja, v katerega vsaj en teden zapisujemo kaj, kdaj, kako in kje jemo. Ob tem si lahko beležimo še naše počutje ali pomembnejše dogodke tistega dne, ki so nas vznemirili oz. nam vzbudili določena čustva. To nam lahko pomaga pri prepoznavanju vzorcev prehranjevanja in njihove povezave s stresom. Cilj tega je, da vzpostavimo nadzor in iščemo druge, bolj zdrave načine sproščanja in pomirjanja ob čustveni vzburjenosti. Svojo pozornost namenimo tudi zavestnemu ločevanju med občutkom sitosti in lakote, ki sta pri prenajedanju zamegljena. Ko to ozavestimo, se lahko vprašamo ali našo težnjo po hrani sproži telesna lakota ali čustvena stiska ter za njeno premagovanje skušamo najti druge načine reševanja – npr. preko pogovora z bližnjimi osebami, aktivnega reševanja problemov, tehnikami sproščanja, mentalno zaposlitvijo (npr. reševanje ugank, križank, sestavljank). Čustveno prenajedanje lahko prepoznamo po tem, da se pojavi iznenada, potreba po hrani je zelo intenzivna in mora biti potešena nemudoma, ob tem pa ni znakov fizične lakote (npr. nam ne kruli v trebuhu). Pri premagovanju prenajedanja nam lahko pomaga tudi podučenje o tem kaj je prenajedanje in kaj ga sproži (npr. preko spletnih virov navedenih spodaj).
Kadar nam vsi ti načini premagovanja prenajedanja niso pomagali, to lahko kaže na duševno motnjo kot je kompulzivno prenajedanje. Takrat so epizode prekomernega vnosa hrane prisotne na tedenski ravni in lahko vodijo k resnim zdravstvenim zapletom (npr. srčno-žilne bolezni, povišan krvni tlak, tveganje za sladkorno bolezen). V tem primeru se moramo obrniti po strokovno pomoč (npr. osebni zdravnik, psihiater, (klinični) psiholog, psihoterapevt, psihosocialni svetovalec, dietetik). Zavedati se moramo, da se s kompulzivnim prenajedanjem težko soočimo sami, saj v osnovi nimamo težav s hrano, temveč z globjimi stiskami, ki jih sami ne znamo reševati na nam prijazen način. Pri tem nam je v veliko pomoč lahko psihoterapija (npr. vedenjsko-kognitivna), poleg tega pa se s strokovno pomočjo učimo vzpostavljati tudi zdrave prehranjevalne vzorce kot sta redno prehranjevanje, čuječe hranjenje in sestava uravnoteženih obrokov. Pri obravnavi kompulzivnega prenajedanja pomembno vlogo igrata naša pripravljenost za sodelovanje v zdravljenju ter podporno (družinsko) okolje. Če menimo, da se soočamo s kompulzivnim prenajedanjem, si je priporočljivo čimprej poiskati pomoč, saj je slednje nekaj popolnoma ozdravljivega.
Več o motnjah hranjenja:
- spletna stran NIJZ o motnjah hranjenja
- spletna stran NIJZ o razumevanju motenj hranjenja
- spletna stran Head to Health (v angleščini)
- spletna stran Help Guide (v angleščini)
Na spletni strani Nisi okej? Povej naprej. si lahko preberete o osebni izkušnji prenajedanja.
Pomoč pri motnjah hranjenja:
