Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivno prenajedanje

Prehrana predstavlja pomemben del posameznikovega življenjskega sloga in z njo se na dnevni ravni srečujemo vsi. Živila, ki jih vnašamo v svoje telo vplivajo na naše razpoloženje in počutje. Zaradi tega znanje o sestavi uravnoteženih obrokov in vzdrževanje telesne teže znotraj nam prilagojenih okvirjev pomembno pripomoreta h kakovosti našega življenja. Poleg same hranilne sestave hrane, ki jo uživamo, pa je enako pomemben tudi naš odnos do hrane. Hrano namreč vsak izmed nas doživlja na svoj način – kot gorivo za telo, gurmanski užitek, način druženja, izraz kulture ipd. Ni pa dobro, če hrano vidimo kot način nagrajevanja (npr. sladkarija za pridnega otroka, »zasluženo« kosilo po napornem dnevu v službi) ali tolažbo ob stresu ali težkih čustvih, čeprav se to lahko dogaja mnogim izmed nas, pa se tega niti ne zavedamo.

Pri svoji vsakodnevni prehrani skušajmo poskrbeti za to, da bomo z obroki vnesli dovolj potrebnih hranil in bomo tekom dneva imeli energijo za stvari, v katerih uživamo in so nam resnično pomembne. Ko poskrbimo za to, da so naši obroku uravnoteženi, se s hrano ne potrebujemo več posebej ukvarjati. Hrana pa je lahko tudi del kulture ali druženja ob posebnih priložnostih kot so pikniki, praznovanja, obiski ipd. Takrat običajno zaužijemo nekoliko več hrane kot smo je vajeni, zaradi česar lahko občutimo slabo vest. Če takšna srečanja s hrano niso prepogosta, se ni treba obremenjevati, če po tem ponovno skrbimo za uravnotežene obroke in se nekoliko več gibljemo.

Če pa hrani pripisujemo prevelik pomen ali imamo občutek, da moramo biti nenehno pozorni na vrsto in količino zaužite hrane, to nakazuje na našo obremenjenost s prehrano. Čeprav se sprva tega morda ne zavedamo, se lahko postopoma ujamemo v ponavljajoč krog  razmišljanja o hrani ter njenem vplivu na telesni izgled. Kljub temu, da sami ne opazimo škodljivosti prenajedanja ali omejevanja hrane na naše zdravje, lahko takšen odnos do hrane na dolgi rok vodi k težavam kot so podhranjenost ali prekomerna telesna teža, izčrpanost, šibkost telesa, slabši imunski odziv in hormonske motnje, slabokrvnost ipd.

Kadar pride do duševnih stisk, povezanih z odnosom do hrane, govorimo o dveh vrstah težav – motnjah prehranjevanja in motnjah hranjenja, ki nista sopomenki. Motnje prehranjevanja lahko predhodijo motnjam hranjenja, vendar same po sebi niso duševne motnje. Pri njih gre za neustrezne prehranjevalne navade kot so neredno uživanje obrokov, uživanje zgolj enovrstne hrane (npr. hitra hrana) ali pogosto posluževanje diet, ki vodi k nihanjem telesne teže. Motnje hranjenja na drugi strani pa predstavljajo duševno motnjo, ki zahteva strokovno obravnavo, saj sta zaznavanje telesa in njegove teže izkrivljena do te mere, ko zaradi omejevanja ali pretiravanja s hrano resno ogrožamo naše telesno delovanje. Pri motnjah hranjenja hrana predstavlja osrednji pomen našega življenja – hkrati jo doživljamo kot uteho in kot sovražnika, ki ga moramo imeti ves čas pod nadzorom. Vnos hrane in telesni izgled nas pričneta močno obremenjevati, naše počutje in telesna samopodoba pa sta pogojena z vnosom hrane, telesno težo in obliko.

Navzven se motnje hranjenja kažejo v obliki stradanja, bruhanja, prenajedanja, pretirane telesne dejavnosti, zlorabo odvajal ali diuretikov ter pretiranim zavzemanjem za vnašanje le »zdrave« oz. »čiste« hrane. Motnje hranjenja pogosto spremljajo čustva sramu in krivde zaradi prehranjevalnih vzorcev, zato so vedenja stradanja in/ali prenajedanja običajno skrita pred drugimi. Močno obremenjevanje s hrano in telesnim izgledom je lahko znak duševnih stisk v ozadju – npr. globoke potrtosti in občutka nemoči. Telesna teža je tako le odraz notranjega duševnega dogajanja in ne poglavitni vzrok motenj. Med motnje hranjenja se uvrščajo anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje.

Osnovne značilnosti

Kompulzivno oz. prisilno prenajedanje predstavlja način prehranjevanja, kjer s hrano dosegamo občutke ugodja in varnosti ter se tako odmikamo od dejanskih neprijetnih čustev (npr. žalost, strah, jeza, osamljenost, dolgčas), zato hrane pojemo veliko več kot je naše telo potrebuje za običajno delovanje. Pri tem se beseda kompulzivno nanaša na notranjo prisilno težnjo oz. hrepenenje po hrani, zaradi katere prenajedanje večkrat ponavljamo in se mu težko upremo. Posledično jemo tudi takrat, kadar nismo lačni, vendar s hrano skušamo omiliti negativna čustva, se sprostiti ali zapolniti praznino v sebi. Ko pričnemo jesti, dobimo občutek, da se ne moremo ustaviti in nimamo nadzora nad vnosom hrane. Počutimo se lahko omamljene, za kratek čas izgubimo stik s samim seboj in delujemo avtomatično. V tistem trenutku lahko razmišljamo le o tem, kaj bi pojedli in kako prišli do hrane. Po prenajedanju se sicer lahko počutimo pomirjene, vendar nas običajno preplavijo tudi občutki sramu, šibkosti, krivde, jeze in potrtosti. To lahko čustveno stisko v ozadju dodatno poglobi in vodi k naslednji epizodi prenajedanja, kar vodi v začaran krog povečevanja stisk. Te epizode se običajno pojavijo takrat, kadar smo sami in se hkrati soočamo z velikimi obremenitvami in dvomi, ki jih ne ozaveščamo v celoti, niti se z njimi ne spopadamo, ker imamo občutek, da so nepremagljive.

Posledica kompulzivnega prenajedanja je prekomerna telesna teža, ki nam vzbuja nelagodje in stisko, vendar se ob trenutkih prenajedanja kljub temu ne moremo nadzirati. Po epizodi prenajedanja pa se po zaužiti hrani kljub občutkom krivde ne poslužujemo izločanja hrane preko nezdravih vedenj kot so omejevanje hrane, pretirana telesna dejavnost, prisilno bruhanje ali zloraba odvajal kar je značilno za bulimijo.

Pogosti simptomi in znaki

Kompulzivno prenajedanje se lahko kaže skozi nekatere tipične simptome in znake kot so:

  • zaužitje prevelikih količin hrane glede na potrebe našega telesa,
  • neredno prehranjevanje (npr. neobičajne ure prehranjevanja, pogosto uživanje hitre hrane),
  • hitrejše hranjenje in izguba nadzora nad hranjenjem – tudi ob sitosti, občutku polnosti in bolečini v želodcu,
  • obremenjenost, hrepenenje in pogosto razmišljanje o hrani – še zlasti po sladki ali mastni hrani,
  • skrivno kopičenje zaloge hrane ali hranjenje na skrivaj, da drugi ne bi komentirali količine zaužite hrane,
  • nihanje telesne teže glede na nihanje razpoloženja,
  • občutki sramu in nelagodja zaradi zaužite hrane,
  • zdravstvene posledice (npr. prekomerna telesna teža, povišan krvni tlak, visok holesterol, preobremenitev srca, okvara jeter, sladkorna bolezen).

Prekomerna telesna teža je sicer pogost in navzven viden kazalec kompulzivnega prenajedanja, vendar ni nujno, da bo vsak posameznik s to motnjo hranjenja imel prekomerno telesno težo. Prav tako tudi obratno ne pomeni, da se vsak posameznik s prekomerno telesno težo kompulzivno prenajeda, saj mora biti v ozadju prenajedanja prisotna stiska, ki posameznika »sili« k hranjenju.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Razlogov, ki pripomorejo h kompulzivnem prenajedanju je več in se med seboj prepletajo. Lahko gre za težave finančne narave, stresno službo ali šolanje, nezdrave odnose z drugimi ljudmi (npr. pretirano ljubosumje, pogosti prepiri, nezaupanje) … K pojavu lahko pripomore tudi družinska zgodovina (npr. hrana kot način vzgoje, družinski vzorec prenajedanja), neuspešno posluževanje diet (npr. odrekanje določenim živilom), nizka samopodoba ali druge psihološke težave, ki nam predstavljajo stres. Poleg okolja (npr. stresno bivanje, opazke drugih ljudi glede našega prehranjevanja, zloraba in nasilje) lahko h kompulzivnem prenajedanju pripomorejo tudi genetski dejavniki (npr. nagnjenost k večjemu vnosu hrane) ter naše osebnostne lastnosti in pomanjkljive zmožnosti za soočanje s težavami.

Primer iz življenja

»Gašper je odrasel moški, ki je zaposlen v službi z dinamičnim ritmom dela. Čeprav je dobro plačan, mu služba predstavlja hud stres in veliko odrekanja, saj mora zaradi obveznosti izmeno pogosto podaljšati, na ta račun pa večkrat zanemari stvari, ki so mu v življenju pomembne – družina, šport in prijatelji. Gašperju odhod v službo predstavlja muko in velik strah, saj ne ve kaj bodo tisti dan od njega zahtevali nadrejeni. Kadar po zahtevnem službenem dne pride domov, je vznemirjen in nervozen, zato se skuša potolažiti z obilnim obrokom. Hrana mu predstavlja nagrado za preživet stresen dan in vidi jo kot edini način, da se sprosti. Ko začne jesti, se v trenutku počuti bolje, zaradi česar težko preneha s kosilom. Kadar nihče ne gleda, si naloži tudi po več porcij, čeprav ni več lačen. Po obilnem obroku mu običajno zadiši tudi kaj sladkega, zato si v dnevno sobo odnese čokolado in piškote, ki jih poje brez da bi se tega zavedal. Kljub težkemu želodcu in občutku napihnjenosti se še vedno ne počuti potešenega, zato v shrambi pobrska še za rezinami toasta, ki jih zaužije z veliko sira in majoneze. Gašper niti ne opazi, kdaj je pojedel vseh 6 toast sendvičev. Sedaj ga trebuh že močno boli in težko se premika. Ob pogledu na vso izpraznjeno embalažo ga začnejo obhajati občutki krivde in jeze, ker je zopet izgubil nadzor. Zaradi stiske, ki se povečuje se čez slabo uro ponovno zateče k hrani. Naslednji dan se odloči, da bo pričel z dieto, zato cel dan ničesar ne poje. Ko se čez nekaj dni ponovno bliža stresen službeni dan, se pred njim skuša umiriti tako, da poje obilen in nasiten zajtrk. Takšen vzorec prehranjevanja se pri Gašperju pojavlja že več mesecev. V tem času je pridobil nekaj kilogramov, ki jih skuša odpraviti z intenzivnimi dietami, vendar vedno  neuspešno. Gašper postaja vse bolj nezadovoljen s svojim telesom in obtožuje se, da je šibak, saj se nikakor ne more upreti hrani. Počuti se ujetnik od hrane, česar se želi rešiti.«

Kdaj in kam po pomoč?

Hrana je pomemben sestavni del našega vsakdana, zdravja in druženja. Je vir energije in tudi užitka, saj z njo zadovoljimo naše telesne potrebe in hkrati potešimo svoja hrepenenja po okusih, ki so nam všeč. Običajno je, da ob posebnih družabnih dogodkih zaužijemo nekoliko več hrane kot na vsakodnevni ravni ali pa precenimo naš občutek lakote in želimo preizkusiti vse okuse, ki so pred nami. Slednje moramo ločiti od prenajedanja, ki ima čustvene razloge.

Če se nam zdi, da se soočamo s prenajedanjem, lahko pričnemo s pisanjem dnevnika prehranjevanja, v katerega vsaj en teden zapisujemo kaj, kdaj, kako in kje jemo. Ob tem si lahko beležimo še naše počutje ali pomembnejše dogodke tistega dne, ki so nas vznemirili oz. nam vzbudili določena čustva. To nam lahko pomaga pri prepoznavanju vzorcev prehranjevanja in njihove povezave s stresom. Cilj tega je, da vzpostavimo nadzor in iščemo druge, bolj zdrave načine sproščanja in pomirjanja ob čustveni vzburjenosti. Svojo pozornost namenimo tudi zavestnemu ločevanju med občutkom sitosti in lakote, ki sta pri prenajedanju zamegljena. Ko to ozavestimo, se lahko vprašamo ali našo težnjo po hrani sproži telesna lakota ali čustvena stiska ter za njeno premagovanje skušamo najti druge načine reševanja – npr. preko pogovora z bližnjimi osebami, aktivnega reševanja problemov, tehnikami sproščanja, mentalno zaposlitvijo (npr. reševanje ugank, križank, sestavljank). Čustveno prenajedanje lahko prepoznamo po tem, da se pojavi iznenada, potreba po hrani je zelo intenzivna in mora biti potešena nemudoma, ob tem pa ni znakov fizične lakote (npr. nam ne kruli v trebuhu). Pri premagovanju prenajedanja nam lahko pomaga tudi podučenje o tem kaj je prenajedanje in kaj ga sproži (npr. preko spletnih virov navedenih spodaj).

Kadar nam vsi ti načini premagovanja prenajedanja niso pomagali, to lahko kaže na duševno motnjo kot je kompulzivno prenajedanje. Takrat so epizode prekomernega vnosa hrane prisotne na tedenski ravni in lahko vodijo k resnim zdravstvenim zapletom (npr. srčno-žilne bolezni, povišan krvni tlak, tveganje za sladkorno bolezen). V tem primeru se moramo obrniti po strokovno pomoč (npr. osebni zdravnik, psihiater, (klinični) psiholog, psihoterapevt, psihosocialni svetovalec, dietetik). Zavedati se moramo, da se s kompulzivnim prenajedanjem težko soočimo sami, saj  v osnovi nimamo težav s hrano, temveč z globjimi stiskami, ki jih sami ne znamo reševati na nam prijazen način. Pri tem nam je v veliko pomoč lahko psihoterapija (npr. vedenjsko-kognitivna), poleg tega pa se s strokovno pomočjo učimo vzpostavljati tudi zdrave prehranjevalne vzorce kot sta redno prehranjevanje, čuječe hranjenje in sestava uravnoteženih obrokov. Pri obravnavi kompulzivnega prenajedanja pomembno vlogo igrata naša pripravljenost za sodelovanje v zdravljenju ter podporno (družinsko) okolje. Če menimo, da se soočamo s kompulzivnim prenajedanjem, si je priporočljivo čimprej poiskati pomoč, saj je slednje nekaj popolnoma ozdravljivega.

Več o motnjah hranjenja:

Na spletni strani Nisi okej? Povej naprej. si lahko preberete o osebni izkušnji prenajedanja.

Pomoč pri motnjah hranjenja:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content