Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Posledice možganskih poškodb ali vnetja možganov

Posledice možganskih poškodb ali vnetja možganov

Posledice možganskih poškodb ali vnetja možganov

Možgani so središče, iz katerega izhaja naše vedenje in počutje, zato lahko sprememba v njihovem delovanju vodi k različnim okvaram spomina, pozornosti, osredotočenosti, načrtovanja, reševanja problemov. Poleg tega njihova oškodovanost lahko povzroča čustvene, razpoloženjske in vedenjske spremembe ter težave pri zaznavanju resničnosti. Slabše delovanje možganov lahko povzročijo različni dejavniki kot so bolezen, poškodba, zastrupitve, uživanje psihoaktivnih snovi in staranje.

Duševne motnje imajo lahko poznan ali neznan vzrok nastanka. Pri večini duševnih motenj razlog za nastanek ni jasen, saj k njihovem razvoju pripomore več različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo – od genetskih do okoljskih in drugih ne-podedovanih lastnosti. Duševne težave pa pogosto povzroča organski oz. telesni vzrok in takrat govorimo o organskih duševnih motnjah. Zanje se uporabljajo tudi druga imenovanja kot so nevrokognitivne motnje ali organski psihosindrom. Poškodba ali bolezen možganov je lahko prirojena ali pa pridobljena tekom življenja zaradi padcev, udarcev, bolezni ali različnih telesnih bolezni (npr. hormonsko neravnovesje). Zaradi velike raznolikosti teh motenj moramo k vsakemu posameznemu primeru pristopati prilagojeno. Med organske duševne motnje uvrščamo demenco (npr. Alzheimerjeva bolezen), delirij in posledice možganskih poškodb. V nadaljevanju so opisane nekatere osnovne značilnosti posledic možganske poškodbe in vnetja.


Osnovne značilnosti

Pri možganski poškodbi oz. pokomocijskem sindromu gre za poškodbo glave, ki običajno povzroči omotičnost ter kratko izgubo zavesti ali spomina v času poškodbe. Ob blagi poškodbi možganov simptomi minejo v roku nekaj tednov, če pa trajajo dlje časa gre za hujšo poškodbo možganov, ki zahteva strokovno spremljanje in obravnavo. Hujše posledice poškodbe se lahko pojavijo tudi prikrito, čeprav navzven ne kažemo znakov poškodbe. Ob močnem udarcu lahko možgani kljub varovalni možganski tekočini zanihajo, kar lahko povzroči pretres možganov. Pri pretresu ne pride do strukturnih sprememb v možganih, vendar se lahko pojavijo nekateri neprijetni simptomi kot so glavobol, slabost, siljenje na bruhanje ter slabšanje spomina in pozornosti. Vsi ti simptomi lahko kažejo na slabši pretok krvi v možganih, ki oslabi delovanje možganov. Celotno dogajanje v telesu se lahko hitro poslabšuje in je v primeru ne ukrepanja za posameznika usodno, zato moramo ob morebitnih simptomih nemudoma poiskati medicinsko pomoč. Takojšnje ukrepanje je nujno tudi ob stopnjevanju simptomov nekaj dni po poškodbi.

Vnetje možganov oz. encefalitis pa pomeni okužbo možganov, zaradi česar lahko možgani otečejo. Pri tem lahko ločimo vnetje samih možganov, kar imenujemo encefalitis in vnetje možganskih ovojnic, čemur pravimo meningitis. Zanj so značilne znatne spremembe vedenja, brezvoljnost, razdražljivost ter motnje spanja in drugih navad. Vnetje ima v drugih delih telesa sicer lahko varovalno vlogo, pri vnetju možganov pa predstavlja nevarno zdravstveno stanje, saj možgane omejuje lobanjska kost, ki ob oteklih možganih poviša tlak v glavi.

Pogosti simptomi in znaki

Posledice možganskih poškodb ali vnetij se lahko kažejo na telesni, kognitivni, vedenjski ali čustveni ravni. Ob tem so znaki in simptomi odvisni od predela in obsega poškodbe ali vnetja, vselej pa je prisotna zmanjšana zmožnost za vsakodnevno delovanje.

V splošnem na možgansko oškodovanost lahko kažejo nekateri opozorilni znaki kot so:

  • telesni znaki (npr. glavobol, omotica, slabost, utrujenost, utrudljivost, povišana telesna temperatura),
  • težave s čutili (npr. zamegljen ali dvojni vid, občutljivost na zunanje dražljaje kot sta svetloba in ropot),
  • težave v vsakodnevnem delovanju (npr. okrnjena pozornost in osredotočenost, spominske težave, počasnejši miselni tok),
  • hitre spremembe v čustvovanju (npr. razdražljivost in labilnost),
  • kronična bolečina.

Če simptomi in znaki možganske poškodbe v času nekaj mesecev izzvenijo, to kaže na blago možgansko oškodovanost. Večina teh oseb sčasoma popolnoma okreva in lahko hitro nadaljuje s predhodnim ritmom življenja. Daljše vztrajanje simptomov (od treh mesecev dalje) pa lahko kaže na hujšo oškodovanost možganov, zato je takrat priporočljivo obiskati strokovnjaka – npr. osebnega zdravnika, ki nas bo napotil naprej.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Do možganske poškodbe lahko privedejo padci, udarci, prometne nesreče, epileptični napadi ter poškodbe ob športu ali delu. Slednje lahko povzroči blažje ali hujše poškodbe možganov, komo, pretres možganov, možganske krvavitve ali celo invalidnost. Poškodbe glave tekom življenja so še posebej pogoste pri starejših osebah ali športnikih s kontaktnimi ali adrenalinskimi dejavnostmi, vendar se običajno izidejo le z blažjim glavobolom. Do okvare možganov pa lahko pride tudi zaradi vnetij, ki so lahko bakterijska ali virusna (npr. ugriz okuženega klopa).

Na potek in obseg posledic možganske poškodbe ali vnetja vplivajo številni dejavniki, med njimi tudi vpliv okolja v katerem človek živi, njegova želja po učenju … Posledice poškodbe ali vnetja možganov lahko dodatno poslabšajo nezdrav življenjski slog, stresne življenjske okoliščine, zloraba psihoaktivnih snovi in duševne motnje kot je depresija. Kljub trajnim poškodbam možganskega tkiva velja, da lahko ljudje z možganskimi poškodbami okrevajo na številnih področjih svojega življenja.

Primer iz življenja

»Goran od mladostništva dalje trenira kontaktni nogomet. Čeprav se tam učijo spretnosti, ki jim pomagajo pri obrambi udarcev, so ti prisotni skoraj na vsakem treningu. Na neki pomembni tekmi je Goran utrpel močan napad tekmeca, ki ga ni pričakoval. Takrat je padel po tleh in močno se mu je zvrtelo. Naslednjih trenutkov po padcu se ne spomni in sotekmovalci so mu povedali, da je dolgo časa prihajal k sebi. Nekaj dni po tem je Goran pri sebi opazil, da se v službi izredno težko osredotoči in včasih se mora ob enostavnih izračunih močno potruditi, da jih izpelje do konca. Sodelavci ga tudi večkrat opozorijo na napake ob delu, čeprav je od nekdaj veljal za natančnega in vestnega zaposlenega. Zadnje čase je zaradi tega nejevoljen in potrt. Velikokrat po službi počiva, saj ga boli glava in je hitro utrujen. Med vožnjo avtomobila se mu pogosto zvrti ali ga sili na bruhanje. Zaradi teh simptomov se je Goran odločil obiskati zdravnika, ki ga je napotil na slikanje glave. Tam so ugotovili, da je utrpel blažjo možgansko poškodbo, zato so mu svetovali veliko počitka in predpisali zdravila proti glavobolu.«

Kdaj in kam po pomoč?

Strokovna obravnava možganske poškodbe je prilagojena samim simptomom, ki jih posameznik izraža v določenem obdobju. Enake okvare možganov lahko pri različnih ljudeh sprožijo različne simptome, zato mora biti zdravljenje posebej prilagojeno vsakemu posamezniku glede na vrsto in razsežnost poškodbe. Pri tem so posledice možganske poškodbe lahko povsem očitne (npr. izguba vida ali sluha, nezavest) ali pa prikrite in jih zato hitro spregledamo. Zavedati se moramo, da so posledice možganskih poškodb ali vnetij trajna stanja, zato zahtevajo tudi dolgoročno zdravljenje, spremljanje in rehabilitacijo.

Prvi korak ob obravnavi možganske poškodbe ali vnetja je ugotavljanje predela in razsežnosti poškodovanosti s strani strokovnjakov – nevrologov in kliničnih psihologov (npr. preko rentgenskega slikanja, izvajanja testov zmožnosti). Temu sledi načrtovanje prilagoditev in zdravljenja. Ob tem glavni pristop predstavlja psihosocialna rehabilitacija, ki spodbuja k uporabi svojih močnih področij za doseganje samostojnega in kakovostnega življenja, skupaj s podporo strokovnjakov in okolice. Priporočljivo je, da osebe z možgansko poškodbo v svoje življenje vnesejo nekatere prilagoditve (npr. uporaba pripomočkov za vid, sluh ali organizacijo), ki jim pomagajo pri tem, da karseda nemoteno nadaljujejo z življenjem pred poškodbo možganov. Poleg tega morajo skrbeti tudi za ohranjanje zdravega življenjskega sloga. Za blaženje simptomov se lahko uporabljajo nekatera zdravila glede na to, katere težave se kažejo pri vsakem posamezniku. Ob soočanju s težavami zaradi možganske poškodbe ali vnetja se lahko po pomoč obrnemo k zdravniku, medicinskim sestram, fizioterapevtom, delovnim terapevtom, psihologom, psihiatrom ali drugim zdravstvenim delavcem skupaj s podporo svojcev.

Življenje osebe z možgansko poškodbo lahko pomembno vpliva na kakovost njenega življenja kot tudi na življenje bližnjih oseb, ki zaradi pomoči lahko postanejo preobremenjeni. Zaradi čustvenih posledic, ki jih možganska poškodba prinese osebi s poškodbo in njenim svojcem, se lahko vsi skupaj ali posamično udeležijo psihološkega svetovanja ali psihoterapije, ki nudi čustveno razbremenitev in razvija strategije soočanja s težkimi življenjskimi okoliščinami.

Začnite tipkati in pritisnite enter za iskanje

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content