Pogoste duševne težave in motnje

Fobije

Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni  odziv.

Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.

Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba. 

Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. Od drugih anksioznih motenj se fobije razlikujejo po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Fobija pomeni neutemeljen strah pred točno določenim predmetom, dogodkom ali situacijo. Gre za najrazličnejše strahove, ki se lahko drugim zdijo povsem nesmiselni – npr. strah pred živalmi, višino, nevihtami, krvjo, (zobo)zdravniki, zaprtimi ali odprtimi prostori, vožnjo z letalom … Pri fobičnih motnjah je strah pred specifično stvarjo vedno pretirano močan glede na realne okoliščine in izpostavljenostjo nevarnosti (npr. ob socialni fobiji nas lahko vznemiri že sama misel na javno nastopanje). Čeprav se fobij zavedamo in se nam lahko zdijo nesmiselne, se jih kljub temu ne moremo znebiti in jih premagati. Čeprav niso življenjsko ogrožajoče, nam lahko povzročajo veliko stisko, nelagodje in občutek nemoči. Zaradi tega se določenim situacijam ali stvarem začnemo izogibati, kar pa prvoten strah le še ojača. Posameznik ima hkrati lahko tudi po več fobij, ki so med seboj lahko povezane ali pa ne. V ozadju fobij lahko tiči globlji pomen, kot so na primer strah pred poškodbami, izgubo nadzora, padcem v nezavest ali smrtjo.

Najpogostejše vrste fobij

Fobije in stvari, do katerih gojimo močan in nerazumljiv strah so lahko zelo različne. Ločimo lahko nekatere najpogostejše fobije, kot so:

  • Agorafobija: strah pred odprtimi prostori ali javnimi situacijami, iz katerih se težko hitro umaknemo ali skrijemo. Kaže se kot strah pred zapuščanjem svojega doma, množico ljudi na enem mestu in vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi.
  • Klavstrofobija: strah pred zaprtimi, majhnimi in ozkimi prostori (npr. dvigalo, letalo, avtobus). Kaže se kot občutek pomanjkanja zraka in zadušitve.
  • Socialna fobija: strah pred posmehovanjem in ocenjevanjem s strani drugih ljudi v situacijah, ko smo izpostavljeni pred množico (npr. pri nastopanju) in se ne počutimo varno.

Pogosti simptomi in znaki

Znaki fobij se ob srečanju z določenim predmetom ali situacijo lahko kažejo skozi:

  • telesne znake (pospešen srčni utrip, potenje, hitro in plitvo dihanje, napetost v mišicah, cmok v grlu, tresenje, slabost),
  • psihično napetost, živčnost in razburjenost,
  • misli kot so »tega ne zmorem obvladovati«, »to je zame nevzdržno«, »zmešalo se mi bo«,
  • izogibanje krajem, situacijam, dogodkom ali stvarem, ki nam vzbujajo nelagodje in strah.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

K nastanku fobij pripomore več različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, zato težko izločimo zgolj en vzrok, ki bi prevladoval nad drugimi. Na pojav fobij tako kot na vse anksiozne motnje vplivajo tri skupine dejavnikov. To so dedni (npr. anksiozne motnje v družini, delovanje možganov), okoljski (npr. zgodnje negativne izkušnje, ponavljajoč stres) in osebnostni dejavniki (npr. nizko samospoštovanje, močna potreba po nadzoru in varnosti, perfekcionizem, zadržanost, sramežljivost). Celotna kombinacija različnih razlogov lahko pripomore k temu, da smo bolj nagnjeni k razvoju specifične fobije. Poleg dovzetnosti za razvoj fobij pa so pomembni tudi dejavniki, ki fobije sprožijo (npr. stresni dogodki, izgube, prometne nesreče) in jih vzdržujejo skozi daljše obdobje (npr. nezaupanje vase, umik v samoto). Zaradi celotnega skupka različnih vzrokov, ki pripomorejo k razvoju fobij, se moramo zavedati, da za njihov nastanek nismo krivi sami, ker bi bili »šibki« ali »bojazljivi«. Odgovorni pa smo za to, da si poiščemo pomoč, kadar različne fobije začnejo ovirati in nadzorovati naše življenje.

Primer iz življenja

»Anže je 26-letni fant, ki je pred nekaj leti zaključil s študijem in se redno zaposlil. Pred kratkim je zamenjal tudi svojega zobozdravnika. Pred tem je zobozdravnika obiskal samo nekajkrat v življenju, saj se je ob njih vedno počutil močno neprijetno. Če je kdaj čutil bolečine v ustni votlini, je raje vzel protibolečinske tablete namesto, da bi odšel na pregled. Tudi njegova mama lahko potrdi, da Anže že od otroštva dalje ni hotel obiskovati zobozdravnika in se je temu vedno trmasto upiral z jokom. Anže ne ve točno zakaj goji tako močan strah prav pred zobozdravnikom. Spominja pa se dogodka, ko je nekoč na stolu pri šolski zobozdravnici tako močno zatulil, da so se mu ob izhodu iz ordinacije posmehovali vsi njegovi sošolci ter ga označili za mevžo. Anžetu se je ta dogodek močno vtisnil v spomin, čeprav pravi, da ni povezan z njegovim strahom pred zobozdravnikom. Do sedaj je na redne preventivne preglede vedno namenoma pozabljal ali si izmišljal različne izgovore, zakaj se ne utegne udeležiti pregleda. S tem je lahko normalno živel, vse dokler ni na počitnicah začutil močno bolečino v enem izmed spodnjih zob. Bolečino je skušal na začetku ignorirati, vendar je ta ob prihodu z morja prerastla v nenehen kroničen zobobol. Vsi so mu prigovarjali, naj vendarle že obišče zobozdravnika, vendar je Anže še naprej odlašal. Že sama misel na to, da bi se moral usesti na stol pri zobozdravniku v njem vzbudi močan odpor, ob tem pa se mu pričnejo potiti roke in v grlu začuti velik cmok. Iskal je načine kako bi se lahko izognil zobozdravniku in si pomagal na drugačen način. Čeprav se zaveda, da zaradi izogibanja pregledu škoduje svojemu zdravju, se na noben način ne more prepričati k obisku. V zadnjem času je zaradi tega v hudi stiski in počuti se obupano, saj ne ve kako se rešiti fobije pred zobozdravnikom in odpraviti zobobol.«

Kdaj in kam po pomoč?

Kadar zaradi fobij pričnemo opuščati stvari ali hobije, ki smo jih včasih radi počeli ali pa se izogibamo specifičnim situacijam, kamor smo prej brez težav zahajali, je to znak, da poiščemo pomoč. Fobije so kot vse druge anksiozne motnje popolnoma obvladljive, če k njim pristopimo na pravi način.

Začnemo lahko že z enostavnimi tehnikami sproščanja (npr. dihanje s trebušno prepono) ali bolj zahtevnimi sprostitvenimi vajami (npr. avtogeni trening). Kadar fobije še niso močno razvite lahko poskusimo z iskanjem različnih strategij samopomoči. Sami pri sebi lahko raziskujemo znake, ki se nam pojavijo zaradi anksioznosti ob fobijah. Za pomoč pri obvladovanju lahko prosimo tudi bližnjo osebo (npr. družinski član, prijatelj/ica). Z njo se lahko posvetujemo in delimo svojo stisko, kadar nam je ob različnih bojaznih še posebej hudo.

Kadar pa so fobije izražene do te mere, da nam povzročajo nevzdržno stisko in močno omejujejo različna področja našega življenja, pa se je dobro obrniti po strokovno pomoč (npr. psihologa, psihoterapevta). K strokovnjaku se lahko obrnemo tudi, kadar imamo občutek, da smo sami storili vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali izraženost fobij, vendar se trpljenje in nelagodje zaradi njih še vedno nadaljuje. Iskanje strokovne pomoči zaradi anksioznih motenj ni znak šibkosti, temveč kaže na našo notranjo moč, da smo se s težavami pripravljeni soočiti ter jih premagati. Pri zdravljenju fobij je lahko koristna vedenjsko kognitivna terapija (npr. z izpostavljanjem) in drugi psihoterapevtski pristopi. Fobije pa običajno ne potrebujejo zdravljenja z zdravili.

Več informacij o fobijah:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content