Fobije
Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni odziv.
Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.
Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba.
Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. Od drugih anksioznih motenj se fobije razlikujejo po nekaterih osnovnih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Fobija pomeni neutemeljen strah pred točno določenim predmetom, dogodkom ali situacijo. Gre za najrazličnejše strahove, ki se lahko drugim zdijo povsem nesmiselni – npr. strah pred živalmi, višino, nevihtami, krvjo, (zobo)zdravniki, zaprtimi ali odprtimi prostori, vožnjo z letalom … Pri fobičnih motnjah je strah pred specifično stvarjo vedno pretirano močan glede na realne okoliščine in izpostavljenostjo nevarnosti (npr. ob socialni fobiji nas lahko vznemiri že sama misel na javno nastopanje). Čeprav se fobij zavedamo in se nam lahko zdijo nesmiselne, se jih kljub temu ne moremo znebiti in jih premagati. Čeprav niso življenjsko ogrožajoče, nam lahko povzročajo veliko stisko, nelagodje in občutek nemoči. Zaradi tega se določenim situacijam ali stvarem začnemo izogibati, kar pa prvoten strah le še ojača. Posameznik ima hkrati lahko tudi po več fobij, ki so med seboj lahko povezane ali pa ne. V ozadju fobij lahko tiči globlji pomen, kot so na primer strah pred poškodbami, izgubo nadzora, padcem v nezavest ali smrtjo.
Najpogostejše vrste fobij
Fobije in stvari, do katerih gojimo močan in nerazumljiv strah so lahko zelo različne. Ločimo lahko nekatere najpogostejše fobije, kot so:
- Agorafobija: strah pred odprtimi prostori ali javnimi situacijami, iz katerih se težko hitro umaknemo ali skrijemo. Kaže se kot strah pred zapuščanjem svojega doma, množico ljudi na enem mestu in vožnjo z javnimi prevoznimi sredstvi.
- Klavstrofobija: strah pred zaprtimi, majhnimi in ozkimi prostori (npr. dvigalo, letalo, avtobus). Kaže se kot občutek pomanjkanja zraka in zadušitve.
- Socialna fobija: strah pred posmehovanjem in ocenjevanjem s strani drugih ljudi v situacijah, ko smo izpostavljeni pred množico (npr. pri nastopanju) in se ne počutimo varno.
Pogosti simptomi in znaki
Znaki fobij se ob srečanju z določenim predmetom ali situacijo lahko kažejo skozi:
- telesne znake (pospešen srčni utrip, potenje, hitro in plitvo dihanje, napetost v mišicah, cmok v grlu, tresenje, slabost),
- psihično napetost, živčnost in razburjenost,
- misli kot so »tega ne zmorem obvladovati«, »to je zame nevzdržno«, »zmešalo se mi bo«,
- izogibanje krajem, situacijam, dogodkom ali stvarem, ki nam vzbujajo nelagodje in strah.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
K nastanku fobij pripomore več različnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, zato težko izločimo zgolj en vzrok, ki bi prevladoval nad drugimi. Na pojav fobij tako kot na vse anksiozne motnje vplivajo tri skupine dejavnikov. To so dedni (npr. anksiozne motnje v družini, delovanje možganov), okoljski (npr. zgodnje negativne izkušnje, ponavljajoč stres) in osebnostni dejavniki (npr. nizko samospoštovanje, močna potreba po nadzoru in varnosti, perfekcionizem, zadržanost, sramežljivost). Celotna kombinacija različnih razlogov lahko pripomore k temu, da smo bolj nagnjeni k razvoju specifične fobije. Poleg dovzetnosti za razvoj fobij pa so pomembni tudi dejavniki, ki fobije sprožijo (npr. stresni dogodki, izgube, prometne nesreče) in jih vzdržujejo skozi daljše obdobje (npr. nezaupanje vase, umik v samoto). Zaradi celotnega skupka različnih vzrokov, ki pripomorejo k razvoju fobij, se moramo zavedati, da za njihov nastanek nismo krivi sami, ker bi bili »šibki« ali »bojazljivi«. Odgovorni pa smo za to, da si poiščemo pomoč, kadar različne fobije začnejo ovirati in nadzorovati naše življenje.
Primer iz življenja
»Anže je 26-letni fant, ki je pred nekaj leti zaključil s študijem in se redno zaposlil. Pred kratkim je zamenjal tudi svojega zobozdravnika. Pred tem je zobozdravnika obiskal samo nekajkrat v življenju, saj se je ob njih vedno počutil močno neprijetno. Če je kdaj čutil bolečine v ustni votlini, je raje vzel protibolečinske tablete namesto, da bi odšel na pregled. Tudi njegova mama lahko potrdi, da Anže že od otroštva dalje ni hotel obiskovati zobozdravnika in se je temu vedno trmasto upiral z jokom. Anže ne ve točno zakaj goji tako močan strah prav pred zobozdravnikom. Spominja pa se dogodka, ko je nekoč na stolu pri šolski zobozdravnici tako močno zatulil, da so se mu ob izhodu iz ordinacije posmehovali vsi njegovi sošolci ter ga označili za mevžo. Anžetu se je ta dogodek močno vtisnil v spomin, čeprav pravi, da ni povezan z njegovim strahom pred zobozdravnikom. Do sedaj je na redne preventivne preglede vedno namenoma pozabljal ali si izmišljal različne izgovore, zakaj se ne utegne udeležiti pregleda. S tem je lahko normalno živel, vse dokler ni na počitnicah začutil močno bolečino v enem izmed spodnjih zob. Bolečino je skušal na začetku ignorirati, vendar je ta ob prihodu z morja prerastla v nenehen kroničen zobobol. Vsi so mu prigovarjali, naj vendarle že obišče zobozdravnika, vendar je Anže še naprej odlašal. Že sama misel na to, da bi se moral usesti na stol pri zobozdravniku v njem vzbudi močan odpor, ob tem pa se mu pričnejo potiti roke in v grlu začuti velik cmok. Iskal je načine kako bi se lahko izognil zobozdravniku in si pomagal na drugačen način. Čeprav se zaveda, da zaradi izogibanja pregledu škoduje svojemu zdravju, se na noben način ne more prepričati k obisku. V zadnjem času je zaradi tega v hudi stiski in počuti se obupano, saj ne ve kako se rešiti fobije pred zobozdravnikom in odpraviti zobobol.«
Kdaj in kam po pomoč?
Kadar zaradi fobij pričnemo opuščati stvari ali hobije, ki smo jih včasih radi počeli ali pa se izogibamo specifičnim situacijam, kamor smo prej brez težav zahajali, je to znak, da poiščemo pomoč. Fobije so kot vse druge anksiozne motnje popolnoma obvladljive, če k njim pristopimo na pravi način.
Začnemo lahko že z enostavnimi tehnikami sproščanja (npr. dihanje s trebušno prepono) ali bolj zahtevnimi sprostitvenimi vajami (npr. avtogeni trening). Kadar fobije še niso močno razvite lahko poskusimo z iskanjem različnih strategij samopomoči. Sami pri sebi lahko raziskujemo znake, ki se nam pojavijo zaradi anksioznosti ob fobijah. Za pomoč pri obvladovanju lahko prosimo tudi bližnjo osebo (npr. družinski član, prijatelj/ica). Z njo se lahko posvetujemo in delimo svojo stisko, kadar nam je ob različnih bojaznih še posebej hudo.
Kadar pa so fobije izražene do te mere, da nam povzročajo nevzdržno stisko in močno omejujejo različna področja našega življenja, pa se je dobro obrniti po strokovno pomoč (npr. psihologa, psihoterapevta). K strokovnjaku se lahko obrnemo tudi, kadar imamo občutek, da smo sami storili vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali izraženost fobij, vendar se trpljenje in nelagodje zaradi njih še vedno nadaljuje. Iskanje strokovne pomoči zaradi anksioznih motenj ni znak šibkosti, temveč kaže na našo notranjo moč, da smo se s težavami pripravljeni soočiti ter jih premagati. Pri zdravljenju fobij je lahko koristna vedenjsko kognitivna terapija (npr. z izpostavljanjem) in drugi psihoterapevtski pristopi. Fobije pa običajno ne potrebujejo zdravljenja z zdravili.
Več informacij o fobijah:
- priročnik Stres in anksioznost
- priročnik Anksiozne motnje
- spletna stran OMRA
- zanimivosti o anksioznih motnjah
- spletna stran Ne boj se Društva DAM in njihovo Orodje za anksiozne motnje
- spletna stran Dobre knjige, na kateri lahko poiščete knjige o fobijah
- angleška spletna stran Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (NIMH)
