Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Obsesivno-kompulzivna motnja

Obsesivno-kompulzivna motnja

Obsesivno-kompulzivna motnja

Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni  odziv.

Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.

Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba. 

Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. V nadaljevanju so predstavljene nekatere značilnosti obsesivno kompulzivne motnje.

Osnovne značilnosti

Glavni značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje sta doživljanje obsesij in kompulzij. Obsesije so misli vsiljivke z različno vsebino (npr. mučno, odvratno, seksualno, agresivno), ki povzročajo hudo tesnobo in nelagodje v obliki strahu, dvoma, gnusa, ipd. Pojavljajo se kot nepričakovane, zoprne, vztrajne in nesmiselne misli, slikovne predstave v glavi ali vzgibi nad katerimi nimamo nadzora in si jih ne želimo, vendar se znova in znova ponavljajo.

Kompulzije pa so ponavljajoča se vedenja, dejanja ali misli, s katerimi želimo zmanjšati tesnobo zaradi prisilnih mislih, čeprav ta vedenja niso nujno koristna oz. so za nas lahko celo škodljiva. Gre za vedenjske rituale, za katere čutimo močan vzgib, da jih moramo izvajati. Primeri kompulzij so nenehno umivanje, da bi zmanjšali strah pred okužbo, stalno preverjanje zaklenjenih vrat, da bi zmanjšali strah pred vdorom, zlaganje stvari po točnem vrstnem redu, da bi spravili stvari v območje obvladljivega, izogibanje stopanja po črtah na tleh, ker smo prepričani, da bo ob dotiku črte naša tesnoba še večja, itd. Če teh ritualov ne izvedemo tako, kot smo si zamislili, občutimo močno nelagodje in strah, da se bo zgodilo nekaj slabega in katastrofalnega.

Če se obsesijam in kompulzijam skušamo upreti, postaja tesnoba vse hujša in nevzdržna do te mere, da ne moremo nadaljevati z našim vsakodnevnim življenjem. Vsebina obsesij in kompulzij je lahko med ljudmi različna, vsem pa je skupno to, da nas zaradi svoje pogostosti in neprijetnosti ovirajo pri vsakodnevnih obveznostih in življenju.

Pogosti simptomi in znaki

Obsesivno-kompulzivno motnjo spremljajo:

  • obsesije, ki se kažejo kot,
    • skrbi pred okužbami in umazanijo,
    • seksualne obsesije in prepovedane misli,
    • obsesije o natančnosti in simetričnosti,
    • telesne obsesije,
    • predstave o izgubi nadzora in agresivnostjo do sebe in/ali drugih,
    • religiozne obsesije,
  • kompulzije, s katerimi si želimo olajšati tesnobo zaradi obsesij,
    • kompulzivno čiščenje in umivanje,
    • kompulzivno preverjanje,
    • ponavljanje rutinskih dejavnosti, ki so same po sebi brez pomena,
    • kompulzivno štetje,
    • kompulzivno kopičenje stvari,
    • kompulzivno razvrščanje in urejanje stvari,
  • močna tesnoba, ki ovira naše vsakodnevno življenje,
  • psihična napetost in vznemirjenost,
  • strah, da bi sebi ali drugemu storili kaj slabega,
  • sramovanje obsesij in kompulzij,
  • upiranje obsesijam in kompulzijam.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Na razvoj obsesivno-kompulzivne motnje vpliva več različnih dejavnikov. Ti so med seboj močno prepleteni, zato ne moremo izpostaviti zgolj enega, ki bi bil v celoti odgovoren za nastanek motnje. Pomembno vlogo igrajo dednost (npr. obsesivno-kompulzivno motnja v družini), psihosocialni vzroki in razni sprožilci stresa, katerih ni mogoče enostavno povzeti, saj so tako vzroki kot doživljanje stresa pri vsakem posamezniku drugačni. Za doživljanje obsesij in kompulzij nismo krivi sami, saj jih v blagi obliki doživljamo vsi ljudje. S svojim vedenjem pa lahko vplivamo na to, da se soočimo z obsesivno-kompulzivno motnjo in si poiščemo ustrezno pomoč.

Primer iz življenja

»Manja je novo pečena mamica, ki navzven deluje urejeno in natančno. Sama se je včasih tudi rada pohvalila, da je perfekcionistka, ki ji nič ne uide. Od kar pa pomni doživlja nekatere nenavadne in čudne misli, ki jo silijo v izvajanje točno določenih vedenj (npr. večkratno preverjanje svojih šolskih nalog), da z njimi lahko pomiri svojo anksioznost. Od rojstva svojega prvorojenca dalje pa opaža, da te misli postajajo vse pogostejše in ji povzročajo vedno več stresa, česar si ne zna pojasniti. Misli vsiljivke se pogosto pojavijo takrat, ko s svojo družino preživlja srečne trenutke, ki jih nato zmotijo nevzdržne in grozne misli o tem, kaj slabega bi lahko doletelo njeno družino ali njo samo. Teh misli se ustraši in jih ne more nadzirati, kar v njej vzbudi močno tesnobo. Počuti se ujeto v svoj um, ki ji nenehno vsiljuje vse te neprimerne in neznosne predstave. Trudi se, da bi jih zatrla in jih ustavila, zato se sili v izvajanje različnih ritualov, ki se njenim bližnjim zdijo popolnoma nesmiselni – včasih tudi njej, vendar si ne more pomagati. Zaradi neutemeljenega strahu, da bi njen prvorojenec hudo zbolel in se zadušil zaradi prahu v stanovanju, vsak dan večkrat posesa in pobriše prah, ki se sproti komaj poleže. Mož ji obupano prigovarja, naj svoj čas raje nameni sebi, prijateljem in družini, vendar si ne more pomagati, da ne bi še enkrat zmočila krpe in pobrisala police. To dejanje ji prinese kratkotrajno olajšanje in umiritev neprijetnih misli, vendar ne za dolgo. Čeprav verjame, da so nekatere misli neprimerne in niso resnične, si ne more pomagati drugače, kot da jih preganja in umirja s svojimi rituali. Če si zamisli, kako bo nekaj storila, mora to izpeljati točno tako, kot si je zamislila, drugače ne more nadaljevati z dejavnostjo, ki jo je počela pred tem. Vsiljive misli in ponavljajoča se nesmiselna vedenja, ki jih izvaja, čedalje bolj posegajo v njeno umirjeno družinsko življenje, v zadnjem času pa se ji porajajo tudi na delovnem mestu in v družbi prijateljic. Vsakič, ko pride v službo si mora nujno trikrat obrisati čevlje na predpražniku, z levo roko odpreti vrata in se nasmejati receptorju. Če tega ne izvede, si misli, da jo tisti dan v službi čaka velika polomija. V službi ima zaradi nenehnega preverjanja svojega dela težave s počasnostjo. Kadar gre v trgovino, jo popadejo grozne misli, da bo z nakupovalnim vozičkom povozila svojega sina ali mimoidoče kupce. Da se jih znebi, mora z vozičkom dvakrat zaokrožiti okoli otoka s sadjem in zelenjavo. Ko pride domov gre običajno nemudoma v kopalnico in si začne večkrat zaporedoma umivati svoje roke. Zaradi kompulzivnega drgnjenja se ji je na dlaneh vnela koža, vendar njene misli še vedno vztrajajo pri tem, da so na rokah bacili in jih mora umiti. Od moža in družinskih članov zahteva, da si ob prihodu k njim sezujejo čevlje in zamenjajo oblačila, v katerih so bili zunaj, da z njimi v stanovanje ne bi prinesli bakterij. Zaradi vseh teh motečih in neželenih obsesij in kompulzij se počuti, kot da se nenehno vrti v začaranem krogu, ki okupira njeno življenje in se iz njega ne more rešiti.«

Kdaj in kam po pomoč?

V človeški naravi je, da včasih razmišljamo o neprijetnih, grozljivih in bizarnih stvareh. Kadar smo pod stresom, so tovrstne misli lahko še pogostejše. Poleg tega so tudi naša ponavljajoča se vedenja in rituali nekaj zaželenega, saj rutine v našem življenju omogočajo predvidljivost in pomirjenost glede prihodnosti.

V blagih oblikah je lahko obsesivno kompulzivna simptomatika opozorilo na prevelike obremenitve ali druge – tudi telesne težave. Takrat si lahko pomagamo z umirjanjem telesa in različnimi tehnikami sproščanja. Sami pri sebi lahko poskušamo raziskovati okoliščine, v katerih se nam pojavljajo obsesije in kompulzije.

Kadar pa so simptomi obsesivno-kompulzivne motnje zelo pogosti (npr. večkrat dnevno), nesmiselni in intenzivni ter posledično posegajo v naše vsakodnevno delovanje in različna področja življenja, je potrebna strokovna obravnava. Pri zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje s strani strokovnjakov duševnega zdravja sta učinkoviti psihoterapija (npr. vedenjsko kognitivna, vedenjska terapija z izpostavljanjem) in jemanje zdravil. S psihoterapijo se lahko naučimo prevzeti nadzor nad obsesijami in kompulzijami, s čimer zmanjšamo njihov vpliv na naše življenje.

Več informacij o obsesivno-kompulzivni motnji:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content