Obsesivno-kompulzivna motnja
Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni odziv.

Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.
Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba.
Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. V nadaljevanju so predstavljene nekatere značilnosti obsesivno kompulzivne motnje.
Osnovne značilnosti
Glavni značilnosti obsesivno-kompulzivne motnje sta doživljanje obsesij in kompulzij. Obsesije so misli vsiljivke z različno vsebino (npr. mučno, odvratno, seksualno, agresivno), ki povzročajo hudo tesnobo in nelagodje v obliki strahu, dvoma, gnusa, ipd. Pojavljajo se kot nepričakovane, zoprne, vztrajne in nesmiselne misli, slikovne predstave v glavi ali vzgibi nad katerimi nimamo nadzora in si jih ne želimo, vendar se znova in znova ponavljajo.
Kompulzije pa so ponavljajoča se vedenja, dejanja ali misli, s katerimi želimo zmanjšati tesnobo zaradi prisilnih mislih, čeprav ta vedenja niso nujno koristna oz. so za nas lahko celo škodljiva. Gre za vedenjske rituale, za katere čutimo močan vzgib, da jih moramo izvajati. Primeri kompulzij so nenehno umivanje, da bi zmanjšali strah pred okužbo, stalno preverjanje zaklenjenih vrat, da bi zmanjšali strah pred vdorom, zlaganje stvari po točnem vrstnem redu, da bi spravili stvari v območje obvladljivega, izogibanje stopanja po črtah na tleh, ker smo prepričani, da bo ob dotiku črte naša tesnoba še večja, itd. Če teh ritualov ne izvedemo tako, kot smo si zamislili, občutimo močno nelagodje in strah, da se bo zgodilo nekaj slabega in katastrofalnega.
Če se obsesijam in kompulzijam skušamo upreti, postaja tesnoba vse hujša in nevzdržna do te mere, da ne moremo nadaljevati z našim vsakodnevnim življenjem. Vsebina obsesij in kompulzij je lahko med ljudmi različna, vsem pa je skupno to, da nas zaradi svoje pogostosti in neprijetnosti ovirajo pri vsakodnevnih obveznostih in življenju.
Pogosti simptomi in znaki
Obsesivno-kompulzivno motnjo spremljajo:
- obsesije, ki se kažejo kot,
- skrbi pred okužbami in umazanijo,
- seksualne obsesije in prepovedane misli,
- obsesije o natančnosti in simetričnosti,
- telesne obsesije,
- predstave o izgubi nadzora in agresivnostjo do sebe in/ali drugih,
- religiozne obsesije,
- kompulzije, s katerimi si želimo olajšati tesnobo zaradi obsesij,
- kompulzivno čiščenje in umivanje,
- kompulzivno preverjanje,
- ponavljanje rutinskih dejavnosti, ki so same po sebi brez pomena,
- kompulzivno štetje,
- kompulzivno kopičenje stvari,
- kompulzivno razvrščanje in urejanje stvari,
- močna tesnoba, ki ovira naše vsakodnevno življenje,
- psihična napetost in vznemirjenost,
- strah, da bi sebi ali drugemu storili kaj slabega,
- sramovanje obsesij in kompulzij,
- upiranje obsesijam in kompulzijam.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Na razvoj obsesivno-kompulzivne motnje vpliva več različnih dejavnikov. Ti so med seboj močno prepleteni, zato ne moremo izpostaviti zgolj enega, ki bi bil v celoti odgovoren za nastanek motnje. Pomembno vlogo igrajo dednost (npr. obsesivno-kompulzivno motnja v družini), psihosocialni vzroki in razni sprožilci stresa, katerih ni mogoče enostavno povzeti, saj so tako vzroki kot doživljanje stresa pri vsakem posamezniku drugačni. Za doživljanje obsesij in kompulzij nismo krivi sami, saj jih v blagi obliki doživljamo vsi ljudje. S svojim vedenjem pa lahko vplivamo na to, da se soočimo z obsesivno-kompulzivno motnjo in si poiščemo ustrezno pomoč.
Primer iz življenja
»Manja je novo pečena mamica, ki navzven deluje urejeno in natančno. Sama se je včasih tudi rada pohvalila, da je perfekcionistka, ki ji nič ne uide. Od kar pa pomni doživlja nekatere nenavadne in čudne misli, ki jo silijo v izvajanje točno določenih vedenj (npr. večkratno preverjanje svojih šolskih nalog), da z njimi lahko pomiri svojo anksioznost. Od rojstva svojega prvorojenca dalje pa opaža, da te misli postajajo vse pogostejše in ji povzročajo vedno več stresa, česar si ne zna pojasniti. Misli vsiljivke se pogosto pojavijo takrat, ko s svojo družino preživlja srečne trenutke, ki jih nato zmotijo nevzdržne in grozne misli o tem, kaj slabega bi lahko doletelo njeno družino ali njo samo. Teh misli se ustraši in jih ne more nadzirati, kar v njej vzbudi močno tesnobo. Počuti se ujeto v svoj um, ki ji nenehno vsiljuje vse te neprimerne in neznosne predstave. Trudi se, da bi jih zatrla in jih ustavila, zato se sili v izvajanje različnih ritualov, ki se njenim bližnjim zdijo popolnoma nesmiselni – včasih tudi njej, vendar si ne more pomagati. Zaradi neutemeljenega strahu, da bi njen prvorojenec hudo zbolel in se zadušil zaradi prahu v stanovanju, vsak dan večkrat posesa in pobriše prah, ki se sproti komaj poleže. Mož ji obupano prigovarja, naj svoj čas raje nameni sebi, prijateljem in družini, vendar si ne more pomagati, da ne bi še enkrat zmočila krpe in pobrisala police. To dejanje ji prinese kratkotrajno olajšanje in umiritev neprijetnih misli, vendar ne za dolgo. Čeprav verjame, da so nekatere misli neprimerne in niso resnične, si ne more pomagati drugače, kot da jih preganja in umirja s svojimi rituali. Če si zamisli, kako bo nekaj storila, mora to izpeljati točno tako, kot si je zamislila, drugače ne more nadaljevati z dejavnostjo, ki jo je počela pred tem. Vsiljive misli in ponavljajoča se nesmiselna vedenja, ki jih izvaja, čedalje bolj posegajo v njeno umirjeno družinsko življenje, v zadnjem času pa se ji porajajo tudi na delovnem mestu in v družbi prijateljic. Vsakič, ko pride v službo si mora nujno trikrat obrisati čevlje na predpražniku, z levo roko odpreti vrata in se nasmejati receptorju. Če tega ne izvede, si misli, da jo tisti dan v službi čaka velika polomija. V službi ima zaradi nenehnega preverjanja svojega dela težave s počasnostjo. Kadar gre v trgovino, jo popadejo grozne misli, da bo z nakupovalnim vozičkom povozila svojega sina ali mimoidoče kupce. Da se jih znebi, mora z vozičkom dvakrat zaokrožiti okoli otoka s sadjem in zelenjavo. Ko pride domov gre običajno nemudoma v kopalnico in si začne večkrat zaporedoma umivati svoje roke. Zaradi kompulzivnega drgnjenja se ji je na dlaneh vnela koža, vendar njene misli še vedno vztrajajo pri tem, da so na rokah bacili in jih mora umiti. Od moža in družinskih članov zahteva, da si ob prihodu k njim sezujejo čevlje in zamenjajo oblačila, v katerih so bili zunaj, da z njimi v stanovanje ne bi prinesli bakterij. Zaradi vseh teh motečih in neželenih obsesij in kompulzij se počuti, kot da se nenehno vrti v začaranem krogu, ki okupira njeno življenje in se iz njega ne more rešiti.«
Kdaj in kam po pomoč?
V človeški naravi je, da včasih razmišljamo o neprijetnih, grozljivih in bizarnih stvareh. Kadar smo pod stresom, so tovrstne misli lahko še pogostejše. Poleg tega so tudi naša ponavljajoča se vedenja in rituali nekaj zaželenega, saj rutine v našem življenju omogočajo predvidljivost in pomirjenost glede prihodnosti.
V blagih oblikah je lahko obsesivno kompulzivna simptomatika opozorilo na prevelike obremenitve ali druge – tudi telesne težave. Takrat si lahko pomagamo z umirjanjem telesa in različnimi tehnikami sproščanja. Sami pri sebi lahko poskušamo raziskovati okoliščine, v katerih se nam pojavljajo obsesije in kompulzije.
Kadar pa so simptomi obsesivno-kompulzivne motnje zelo pogosti (npr. večkrat dnevno), nesmiselni in intenzivni ter posledično posegajo v naše vsakodnevno delovanje in različna področja življenja, je potrebna strokovna obravnava. Pri zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje s strani strokovnjakov duševnega zdravja sta učinkoviti psihoterapija (npr. vedenjsko kognitivna, vedenjska terapija z izpostavljanjem) in jemanje zdravil. S psihoterapijo se lahko naučimo prevzeti nadzor nad obsesijami in kompulzijami, s čimer zmanjšamo njihov vpliv na naše življenje.
Več informacij o obsesivno-kompulzivni motnji:
- priročnik Stres in anksioznost
- spletna stran OMRA
- zanimivosti o anksioznih motnjah
- spletna stran Ne boj se Društva DAM in njihovo Orodje za anksiozne motnje
- spletna stran Dobre knjige, na kateri lahko poiščete knjige o obsesivno-kompulzivni motnji