Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni  odziv.

Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.

Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba. 

Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. Od njih se generalizirana anksiozna motnja razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Generalizirana anksiozna motnja se pojavlja kot nenehen in močan občutek tesnobe, napetosti in skrbi brez oprijemljivega zunanjega vzroka. Bojazen v nas lahko sprožajo povsem običajni dogodki in aktivnosti, ki so lahko resnični ali domišljijski. Tesnoba je pretirana v primerjavi z resnično situacijo, ne zmoremo je obvladati in se umiriti, kar ima velike posledice na naše psihično in fizično počutje. Pogosto se pojavlja v povezavi z drugimi anksioznimi motnjami in depresijo.

V običajnem dnevu se generalizirana anksiozna motnja kaže kot nenehna zaskrbljenost, ki se je ne moremo otresti in spremlja vsako aktivnost tekom našega dne. Tesnobni postanemo ob vsaki stvari, ki je za nas pomembna – npr. naša varnost in zdravje, bližnje osebe, uspeh v šoli ali službi, dom, telesna dejavnost, hobiji … Gre za to, da živimo v nenehnem strahu, da se bo nam, našim pomembnim ljudem ali področjem v življenju zgodilo nekaj hudega in nevarnega, česar ne bo možno preprečiti. Ta strah se nikoli ne poleže, zaradi česar pa lahko spregledamo jasne kazalce, ki nam sporočajo, da v resnici ni nobene potrebe za zaskrbljenost (npr. zdravstveni izvidi naših svojcev kažejo, da so popolnoma zdravi, vendar to ni dovolj, da pomirimo naše strahove za možnimi resnimi obolenji). Nenehna zaskrbljenost lahko postane ščit, s katerim se branimo pred morebitnimi negativnimi dogodki ali okoliščinami, zaradi tega pa ne uspemo uživati v radostih, ki nam jih ponuja življenje.

Pogosti simptomi in znaki

Generalizirana anksiozna motnja posega na različna področja našega življenja. Kaže se lahko na različne načine kot so:

• prostolebdeča in vztrajna zaskrbljenost o različnih stvareh, ki nikoli ne pojenja,
• negativne misli in prepričanja o sebi in svetu (npr. »zagotovo se mi bo zgodilo nekaj slabega«),
• občutek pomanjkanja nadzora nad življenjem,
• težave z osredotočanjem zaradi nenehnih skrbi,
• nenehna pripravljenost za obrambo in opreznost za nevarnostjo (npr. smo ves čas »na preži«),
• nezmožnost sprostitve in »živeti v trenutku« (npr. v družbi bližnjih),
• izogibanje določenim rečem ali situacijam, umik v osamo, opuščanje raznih dejavnosti, ki so nas nekoč veselile,
• stalno preverjanje in pregledovanje stvari, kljub jasnim znakom, da je vse v redu,
• telesni znaki (npr. vrtoglavica, mravljinčenje, potenje, pritisk v prsnem delu, cmok v grlu, občutek pomanjkanja zraka, prebavne težave),
• bolečine (npr. v mišicah in sklepih, glavoboli, krči),
• težave s spanjem (npr. nespečnost kljub utrujenosti, pogosto prebujanje med spanjem).

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Kadar govorimo o vzrokih generalizirane anksiozne motnje, moramo razumeti, da gre za preplet različnih dejavnikov, ki vplivajo na njen pojav. Ti dejavniki so dednost (npr. anksiozne motnje v družini), situacijske okoliščine (npr. neprijetni življenjski dogodki, izgube) in naše značilnosti (npr. plašnost). Zavedati pa se moramo, da za nobenega od teh dejavnikov nismo krivi sami, saj imamo nanje malo vpliva. Zaradi tega je pomembno, da se za pojav motnje ne krivimo ali sramujemo, temveč prevzamemo odgovornost za tisto, na kar lahko vplivamo – zdravljenje in pomoč.

Primer iz življenja

Kdaj in kam po pomoč?

Čeprav nam anksiozne motnje vzbujajo neprijetne občutke, so večinoma popolnoma obvladljive. Sprva si lahko poskusimo pomagati sami, in sicer tako, da preizkusimo različne sprostitvene tehnike (npr. dihalne vaje, meditacija). Kadar so simptomi anksioznosti blagi, se lahko po pomoč obrnemo k našim bližnjim (npr. družinskim članom in prijateljem) in jim zaupamo kaj doživljamo. Včasih je dovolj, da se počutimo slišane s strani osebe, ki nam veliko pomeni in nam je v oporo.

V kolikor pa naše skrbi, strahovi in tesnoba kljub temu vztrajajo, trajajo daljše časovno obdobje in vplivajo na naš vsakdan ter odnose z drugimi, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Obiščimo osebnega zdravnika ali se obrnimo na strokovnjaka za duševno zdravje – (kliničnega) psihologa ali psihiatra. Zdravljenje v zgodnji fazi razvoja anksioznih motenj je veliko lažje in uspešneje. Obravnava generalizirane anksiozne motnje običajno vključuje učenje novega odnosa do svojih skrbi in zdravljenje z zdravili (npr. antidepresivi). Skozi celoten proces zdravljenja se učimo ostati sproščeni in sprejemati občasno neprijetno doživljanje na način, da ta ne zmoti našega delovanja.

Več informacij o generalizirani anksiozni motnji:

• priročnik Stres in anksioznost
• priročnik Anksiozne motnje
• priročnik Ko te strese stres
• spletna stran OMRA
• zanimivosti o anksioznih motnjah
• spletna stran Nisi okej? Povej naprej.
• angleška spletna stran Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (NIMH)