Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Generalizirana anksiozna motnja

Generalizirana anksiozna motnja

Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni  odziv.

Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.

Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba. 

Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. Od njih se generalizirana anksiozna motnja razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Generalizirana anksiozna motnja se pojavlja kot nenehen in močan občutek tesnobe, napetosti in skrbi brez oprijemljivega zunanjega vzroka. Bojazen v nas lahko sprožajo povsem običajni dogodki in aktivnosti, ki so lahko resnični ali domišljijski. Tesnoba je pretirana v primerjavi z resnično situacijo, ne zmoremo je obvladati in se umiriti, kar ima velike posledice na naše psihično in fizično počutje. Pogosto se pojavlja v povezavi z drugimi anksioznimi motnjami in depresijo.

V običajnem dnevu se generalizirana anksiozna motnja kaže kot nenehna zaskrbljenost, ki se je ne moremo otresti in spremlja vsako aktivnost tekom našega dne. Tesnobni postanemo ob vsaki stvari, ki je za nas pomembna – npr. naša varnost in zdravje, bližnje osebe, uspeh v šoli ali službi, dom, telesna dejavnost, hobiji … Gre za to, da živimo v nenehnem strahu, da se bo nam, našim pomembnim ljudem ali področjem v življenju zgodilo nekaj hudega in nevarnega, česar ne bo možno preprečiti. Ta strah se nikoli ne poleže, zaradi česar pa lahko spregledamo jasne kazalce, ki nam sporočajo, da v resnici ni nobene potrebe za zaskrbljenost (npr. zdravstveni izvidi naših svojcev kažejo, da so popolnoma zdravi, vendar to ni dovolj, da pomirimo naše strahove za možnimi resnimi obolenji). Nenehna zaskrbljenost lahko postane ščit, s katerim se branimo pred morebitnimi negativnimi dogodki ali okoliščinami, zaradi tega pa ne uspemo uživati v radostih, ki nam jih ponuja življenje.

Pogosti simptomi in znaki

Generalizirana anksiozna motnja posega na različna področja našega življenja. Kaže se lahko na različne načine kot so:

  • prostolebdeča in vztrajna zaskrbljenost o različnih stvareh, ki nikoli ne pojenja,
  • negativne misli in prepričanja o sebi in svetu (npr. »zagotovo se mi bo zgodilo nekaj slabega«),
  • občutek pomanjkanja nadzora nad življenjem,
  • težave z osredotočanjem zaradi nenehnih skrbi,
  • nenehna pripravljenost za obrambo in opreznost za nevarnostjo (npr. smo ves čas »na preži«),
  • nezmožnost sprostitve in »živeti v trenutku« (npr. v družbi bližnjih),
  • izogibanje določenim rečem ali situacijam, umik v osamo, opuščanje raznih dejavnosti, ki so nas nekoč veselile,
  • stalno preverjanje in pregledovanje stvari, kljub jasnim znakom, da je vse v redu,
  • telesni znaki (npr. vrtoglavica, mravljinčenje, potenje, pritisk v prsnem delu, cmok v grlu, občutek pomanjkanja zraka, prebavne težave),
  • bolečine (npr. v mišicah in sklepih, glavoboli, krči),
  • težave s spanjem (npr. nespečnost kljub utrujenosti, pogosto prebujanje med spanjem).

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Kadar govorimo o vzrokih generalizirane anksiozne motnje, moramo razumeti, da gre za preplet različnih dejavnikov, ki vplivajo na njen pojav. Ti dejavniki so dednost (npr. anksiozne motnje v družini), situacijske okoliščine (npr. neprijetni življenjski dogodki, izgube) in naše značilnosti (npr. plašnost). Zavedati pa se moramo, da za nobenega od teh dejavnikov nismo krivi sami, saj imamo nanje malo vpliva. Zaradi tega je pomembno, da se za pojav motnje ne krivimo ali sramujemo, temveč prevzamemo odgovornost za tisto, na kar lahko vplivamo – zdravljenje in pomoč.

Primer iz življenja

»Študentka Anja obiskuje 2. letnik dodiplomskega študija. Svoj 1. letnik je uspešno opravila z visoko povprečno oceno in pohvalami profesorjev. Je zdrava, pametna, družabna, spoštljiva, športno aktivna in radovedna oseba, ki ima veliko prijateljev. V zadnjem času Anja pri sebi opaža, da jo skrbi vse več stvari. Kljub temu, da je bila do sedaj v življenju uspešna pri vsem, česar se je lotila s trudom in zagonom, se od poletja dalje ubada z vse več pomisleki v obliki »Kaj če…?«. Z vstopom v 2. letnik študija jo je pričelo skrbeti, da ne bo opravila letnika, čeprav se veliko uči in šolsko delo opravlja sproti. Veliko premleva o tem, da bo šolska snov kar naenkrat postala težja in ji ne bo več kos, kljub temu, da je do sedaj vse šolske obveznosti opravljala skorajda brezhibno. Čeprav je med ljudmi priljubljena in jo imajo radi, jo skrbi, da bo kar naenkrat ostala sama in brez prijateljev. Izvidi rednega sistematskega pregleda pri zdravniku so pokazali, da je popolnoma zdrava, vendar si ne more pomagati, da ne bi pomislila na to, kaj če iznenada hudo zboli. Vse bolj postaja tesnobna tudi zaradi športa, ki ji je včasih predstavljal sprostitev, sedaj pa misli le na to kako se lahko poškoduje. Vse te skrbi postajajo vse pogostejše in jih ne more odmisliti, zato se težko zbere ob delu za šolo. Ko se pogovarja s študijskimi kolegi, ji povedo, da imajo tudi sami podobne skrbi, vendar so jih zmožni odmisliti v svojem prostem času. Ker ji prijatelji očitajo, da postaja vse bolj živčna in napeta, se je pričela izogibati druženju z njimi, saj čuti, da je ne razumejo. Ker ji po glavi rojijo nešteti možni scenariji, kaj vse se lahko zgodi njenim domačim, jih nenehno kliče in sprašuje kako so ter kaj počnejo. Celotno življenje Anji postaja ena sama velika skrb, ki jo ovira pri delovanju in opravljanje različnih obveznosti ter uživanju v prostočasnih dejavnostih.«

Kdaj in kam po pomoč?

Čeprav nam anksiozne motnje vzbujajo neprijetne občutke, so večinoma popolnoma obvladljive. Sprva si lahko poskusimo pomagati sami, in sicer tako, da preizkusimo različne sprostitvene tehnike (npr. dihalne vaje, meditacija). Kadar so simptomi anksioznosti blagi, se lahko po pomoč obrnemo k našim bližnjim (npr. družinskim članom in prijateljem) in jim zaupamo kaj doživljamo. Včasih je dovolj, da se počutimo slišane s strani osebe, ki nam veliko pomeni in nam je v oporo.

V kolikor pa naše skrbi, strahovi in tesnoba kljub temu vztrajajo, trajajo daljše časovno obdobje in vplivajo na naš vsakdan ter odnose z drugimi, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Obiščimo osebnega zdravnika ali se obrnimo na strokovnjaka za duševno zdravje – (kliničnega) psihologa ali psihiatra. Zdravljenje v zgodnji fazi razvoja anksioznih motenj je veliko lažje in uspešneje. Obravnava generalizirane anksiozne motnje običajno vključuje učenje novega odnosa do svojih skrbi in zdravljenje z zdravili (npr. antidepresivi). Skozi celoten proces zdravljenja se učimo ostati sproščeni in sprejemati občasno neprijetno doživljanje na način, da ta ne zmoti našega delovanja.

Več informacij o generalizirani anksiozni motnji:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content