Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Socialna anksioznost

Socialna anksioznost

Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni  odziv.

Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.

Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba. 

Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. Od njih se socialna anksioznost razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Socialna anksioznost pomeni doživljanje močnega strahu pred tem, da bi nas ljudje okoli nas ocenjevali. Gre za nekaj več kot le plašnost pred socialnimi stiki. Najbolje jo lahko razumemo kar z besedo nevzdržna trema ali pretirana sramežljivost, ki je izražena tako močno, da nas ovira pri vsakodnevnem življenju. Pri socialni anksioznosti lahko govorimo o bojazni pred tem, da bi se nam drugi posmehovali kadar se znajdemo v situacijah, kjer smo javno izpostavljeni (npr. ob govornem nastopanju). Poleg strahu pred nastopanjem gre tudi za zaskrbljenost glede teh situacij (npr. do pogovorov, srečevanja tujcev, telefonskih pogovorov) in strah pred tem, da bomo naredili nekaj kar na spravi v zadrego (npr. zardeli, se narobe izrazili). Doživljanje teh situacij je katastrofično, zato se tovrstnim situacijam pričnemo izogibati, kar pa naš strah pred socialnimi situacijami le še okrepi. Ta vrsta anksioznosti je lahko še posebej boleča, saj zaradi vsakodnevnih stikov z številnimi ljudmi posega na vsa področja našega življenja – tako na uspešnost v šoli ali službi kot na naše tesne medosebne stike z bližnjimi osebami.

Pogosti simptomi in znaki

Socialna anksioznost se lahko kaže skozi:

  • pretirano samokritičnost in strah pred kritiko drugih,
  • nizko samospoštovanje,
  • katastrofiranje majhnih in nepomembnih napak v pogovoru z drugimi ljudmi (npr. zamenjava besed, napačna izgovorjava besed),
  • negativne misli kot so: »Kaj če zablokiram in se med pogovorom ne spomnim besed? Kaj če me bodo zaradi tega imeli za ničvrednega/o? Kaj če me zaradi tega ne bodo marali?«,
  • telesne znake kot je hitro bitje srca, potenje, zardevanje, tresenje rok v družbi ali množici ljudi,
  • umik iz družbe in osamitev,
  • željo po tem, da smo v družbi ljudi nevidni in neopaženi (npr. nas ne bi noben ogovoril),
  • izogibanje očesnim stikom in tih govor,
  • nelagodje pri spoznavanju novih ljudi in navezovanju prijateljstev.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Socialna anksioznost je tako kot ostale težave v duševnem zdravju posledica ranljivosti in stresa. Gre za preplet naših prirojenih značilnosti, zgodnjih izkušenj, osebnostnih lastnosti (npr. temperament) in stresnih vplivov iz okolja. Njihov razlog nastanka tako predstavlja preplet različnih dejavnikov, pri čemer ne moremo izpostaviti posamičnega vzroka za doživljanje socialne anksioznosti ali zanjo kogarkoli okriviti. Namesto tega se raje osredotočimo na to, kako si lahko pomagamo, saj je socialno anksioznost večinoma mogoče dobro obvladati.

Primer iz življenja

»Andrej je moških srednjih let, ki ima za seboj uspešno kariero, na tej poti pa ga podpira njegova štiričlanska družina. Čeprav je od nekdaj bolj tih in zadržan človek, ki čas raje preživlja sam ali obkrožen le s peščico najbližjih ljudi, je kljub temu dokaj uspešno navezoval ožje prijateljske stike in se s službenimi partnerji dogovarjal o poslih. Zadnje čase pa pri sebi opaža, da ga je vse bolj strah službenih sestankov, kjer mora poročati o svojem tedenskem delu. Takrat občuti, da se mu začnejo tresti roke in ga po hrbtu obliva vročina. Po nekaj izrečenih stavkih se mu prične tresti tudi glas. Sprašuje se ali tudi drugi opazijo njegovo doživljanje. Andreju so vsi ti neprijetni občutki tuji in si jih ne zna pojasniti. Sčasoma ugotovi, da je podobno dogajanje prvič doživel na pomembnem sestanku z vodjo podjetja, kjer ga je poimensko izpostavil šef in ga ujel nepripravljenega, ko je z mislimi za trenutek odplaval. Takrat so se nekateri njegovi sodelavci na široko zasmejali, kar si je Andrej močno zapomnil in se v tistem trenutku počutil zelo osramočeno. Postalo ga je strah, da bi ga sodelavci imeli za nesposobnega in se mu na ta račun posmehovali. Sedaj vsakodnevno razmišlja o tem, kako bi se izognil naslednjemu tedenskemu sestanku, saj meni, da ga njegovi sodelavci od takrat naprej nenehno ocenjujejo in iščejo njegove napake. Njegov strah in odpor pred izpostavljenostjo v množici sodelavcev sta se razširila tudi na druga področja dela in življenja – opaža, da mu je nelagodno tudi ob vsakodnevnem pogovarjanju s sodelavci, na hčerkinem roditeljskem sestanku, uživanju hrane pred drugimi ljudmi, izpostavitvi svojega mnenja … Družabnim dogodkom tako v službi kot v zasebnem življenju se je zato raje začel izogibati. Čeprav se želi družiti z drugimi ljudmi, je bojazen pred tem, da bi se osmešil pred drugimi enostavno premočna. Zaradi tega dobiva v službi vse manj priložnosti in projektov, na katerih sicer rad dela. Njegova socialna anksioznost vpliva tudi na njegovo družino, saj se veliko redkeje udeležujejo družabnih dogodkov (npr. družinska praznovanja, ogled filma v kinu). Andrej se vse bolj umika v samoto in se je začel oddaljevati tudi od svojih najožjih prijateljev, saj se tudi pred njimi boji, da bi se osmešil. Zaradi vsega tega se počuti zelo osamljeno in nerazumljeno. Občuduje sodelavce in prijatelje, ki so samozavestni v množici ljudi in se krivi, da je sam preveč šibek, da bi bil še kdaj zmožen dobro delovati in se pogovarjati v družbi ljudi. Vsi ti občutki ga potiskajo v čedalje večjo stisko, iz katere se ne zna rešiti.«

Kdaj in kam po pomoč?

V družbi drugih se lahko občasno počutimo nelagodno, še zlasti, kadar gre za skupino ljudi, s katerimi se družimo redkeje in jih ne poznamo dobro. Povsem običajno je, da pred določenimi osebami ali množico ljudi občutimo strah, da bi storili kaj nenavadnega in se osmešili.

Kadar težave zaradi tovrstne zaskrbljenosti še niso tako hude, da bi ovirale naš vsakdan (npr. druženje s prijatelji, ukvarjanje s hobiji, opravljanje šolskih in službenih obveznosti), jih lahko skušamo obvladovati sami preko tehnik sproščanja in obvladovanja stresa. Za pomoč pri vadbi in krepitvi socialnih veščin lahko prosimo bližnjo osebo, da bi nam pomagala pri premagovanju strahu pred socialnimi situacijami. Če ji zaupamo našo stisko o tem, kako se počutimo v množici ljudi, nas bo bolje razumela in nam ob druženjih z drugimi morda lahko nudila oporo. Z njo se lahko dogovorimo, da nas spodbuja in spremlja v različnih socialnih situacijah, kar nam pomaga pri tem, da premagamo strah pred njimi.

Pri socialni anskioznosti so zelo uspešne različne oblike samopomoči, ki se organizirajo v socialnovarstvenih programih in društvih. Začetne oblike pomoči predstavljajo enostavne dihalne vaje, ozaveščanje o različnih sprostitvenih tehnikah in sprožilcih motnje ter različna učna gradiva o obvladovanju. 

Kadar pa socialna anskioznost močno posega v naše življenje ter nam iz dneva v dan povzroča hudo psihično stisko, se je dobro obrniti po strokovno pomoč kot je psihoterapija (npr. vedenjsko kognitivna terapija). Tovrstno pomoč lahko najdemo v vseh zdravstvenih domovih ter psihologih v javni in zasebni praksi, ki nam individualno ali v skupini pomagajo pri obvladovanju tesnobe v socialnih okoliščinah. V primeru težjega obvladovanja nas lahko osebni zdravnik napoti k specialistu psihiatru ali kliničnemu psihologu ali pa za pregled zaprosimo sami.

Več o socialni anksioznosti in načinih pomoči:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content