Socialna anksioznost
Vsi se v življenju večkrat soočimo s tesnobo oz. anksioznostjo, bodisi zaradi trenutnih ali pričakovanih situacij, ki so za nas na kakršenkoli način stresne, neprijetne ali naporne. V takšnih situacijah običajno občutimo nemir, živčnost, zaskrbljenost, strah, napetost in negotovost. Običajno je, da ljudje včasih premlevamo, prevprašujemo svoje odločitve ali smo negotovi glede prihodnosti, zato je občasna zaskrbljenost normalen in pomemben obrambni odziv.
Občutki tesnobe so lahko prehodne narave in jih povzročajo različne okoliščine, ki se jih ustrašimo, jih nismo vajeni ali pa so nam neprijetne. Ob doživljanju tesnobnih misli ali počutja se skušajmo opomniti, da zaradi njih ne potrebujemo biti hudo zaskrbljeni, temveč jih skušajmo sprejeti kot del običajnega človekovega doživljanja (npr. tako kot se počutimo srečne, se včasih lahko počutimo nemirne in negotove). Vsak občutek tesnobe zato še zdaleč ni bolezensko »nenormalno« stanje, ki bi ga bilo potrebno na vsak način odpraviti s psihoterapijo ali zdravili, ampak gre za naraven telesni in psihični odziv, ki nas ščiti pred nevarnostjo. Pri obvladovanju tesnobe so pomembni različni dejavniki kot so medsebojna podpora, družbena povezanost in občutek psihološke varnosti, bodisi na delovnem mestu, v šoli, družini ali skupnosti.
Pri anksioznih motnjah pa se obrambni tesnoben odziv sproži tudi takrat, kadar trenutne nevarnosti ni (več) ali pa je ta minimalna. O motnjah anksioznosti zato govorimo takrat, kadar je tovrstno doživljanje pretirano, traja daljše časovno obdobje ali je prisotno brez jasnih razlogov. Anksiozne motnje se uvrščajo med najpogostejše duševne težave, saj se z njimi vsaj enkrat sreča približno vsaka tretja oseba.
Posameznikom, ki trpijo za anksioznimi motnjami je skupno to, da pogosto občutijo intenziven strah ali skrb glede običajnih vsakodnevnih situacij, kar slabša kakovost njihovega življenja in jim povzroča notranje stiske ter trpljenje. Pretiran in stalen občutek strahu s težavo nadzorujejo, kar vpliva na njihovo vsakodnevno življenje in odnose z drugimi. K anksioznim motnjam se uvrščajo generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna anksioznost, panična motnja in fobije. Od njih se socialna anksioznost razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Socialna anksioznost pomeni doživljanje močnega strahu pred tem, da bi nas ljudje okoli nas ocenjevali. Gre za nekaj več kot le plašnost pred socialnimi stiki. Najbolje jo lahko razumemo kar z besedo nevzdržna trema ali pretirana sramežljivost, ki je izražena tako močno, da nas ovira pri vsakodnevnem življenju. Pri socialni anksioznosti lahko govorimo o bojazni pred tem, da bi se nam drugi posmehovali kadar se znajdemo v situacijah, kjer smo javno izpostavljeni (npr. ob govornem nastopanju). Poleg strahu pred nastopanjem gre tudi za zaskrbljenost glede teh situacij (npr. do pogovorov, srečevanja tujcev, telefonskih pogovorov) in strah pred tem, da bomo naredili nekaj kar na spravi v zadrego (npr. zardeli, se narobe izrazili). Doživljanje teh situacij je katastrofično, zato se tovrstnim situacijam pričnemo izogibati, kar pa naš strah pred socialnimi situacijami le še okrepi. Ta vrsta anksioznosti je lahko še posebej boleča, saj zaradi vsakodnevnih stikov z številnimi ljudmi posega na vsa področja našega življenja – tako na uspešnost v šoli ali službi kot na naše tesne medosebne stike z bližnjimi osebami.
Pogosti simptomi in znaki
Socialna anksioznost se lahko kaže skozi:
- pretirano samokritičnost in strah pred kritiko drugih,
- nizko samospoštovanje,
- katastrofiranje majhnih in nepomembnih napak v pogovoru z drugimi ljudmi (npr. zamenjava besed, napačna izgovorjava besed),
- negativne misli kot so: »Kaj če zablokiram in se med pogovorom ne spomnim besed? Kaj če me bodo zaradi tega imeli za ničvrednega/o? Kaj če me zaradi tega ne bodo marali?«,
- telesne znake kot je hitro bitje srca, potenje, zardevanje, tresenje rok v družbi ali množici ljudi,
- umik iz družbe in osamitev,
- željo po tem, da smo v družbi ljudi nevidni in neopaženi (npr. nas ne bi noben ogovoril),
- izogibanje očesnim stikom in tih govor,
- nelagodje pri spoznavanju novih ljudi in navezovanju prijateljstev.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Socialna anksioznost je tako kot ostale težave v duševnem zdravju posledica ranljivosti in stresa. Gre za preplet naših prirojenih značilnosti, zgodnjih izkušenj, osebnostnih lastnosti (npr. temperament) in stresnih vplivov iz okolja. Njihov razlog nastanka tako predstavlja preplet različnih dejavnikov, pri čemer ne moremo izpostaviti posamičnega vzroka za doživljanje socialne anksioznosti ali zanjo kogarkoli okriviti. Namesto tega se raje osredotočimo na to, kako si lahko pomagamo, saj je socialno anksioznost večinoma mogoče dobro obvladati.
Primer iz življenja
»Andrej je moških srednjih let, ki ima za seboj uspešno kariero, na tej poti pa ga podpira njegova štiričlanska družina. Čeprav je od nekdaj bolj tih in zadržan človek, ki čas raje preživlja sam ali obkrožen le s peščico najbližjih ljudi, je kljub temu dokaj uspešno navezoval ožje prijateljske stike in se s službenimi partnerji dogovarjal o poslih. Zadnje čase pa pri sebi opaža, da ga je vse bolj strah službenih sestankov, kjer mora poročati o svojem tedenskem delu. Takrat občuti, da se mu začnejo tresti roke in ga po hrbtu obliva vročina. Po nekaj izrečenih stavkih se mu prične tresti tudi glas. Sprašuje se ali tudi drugi opazijo njegovo doživljanje. Andreju so vsi ti neprijetni občutki tuji in si jih ne zna pojasniti. Sčasoma ugotovi, da je podobno dogajanje prvič doživel na pomembnem sestanku z vodjo podjetja, kjer ga je poimensko izpostavil šef in ga ujel nepripravljenega, ko je z mislimi za trenutek odplaval. Takrat so se nekateri njegovi sodelavci na široko zasmejali, kar si je Andrej močno zapomnil in se v tistem trenutku počutil zelo osramočeno. Postalo ga je strah, da bi ga sodelavci imeli za nesposobnega in se mu na ta račun posmehovali. Sedaj vsakodnevno razmišlja o tem, kako bi se izognil naslednjemu tedenskemu sestanku, saj meni, da ga njegovi sodelavci od takrat naprej nenehno ocenjujejo in iščejo njegove napake. Njegov strah in odpor pred izpostavljenostjo v množici sodelavcev sta se razširila tudi na druga področja dela in življenja – opaža, da mu je nelagodno tudi ob vsakodnevnem pogovarjanju s sodelavci, na hčerkinem roditeljskem sestanku, uživanju hrane pred drugimi ljudmi, izpostavitvi svojega mnenja … Družabnim dogodkom tako v službi kot v zasebnem življenju se je zato raje začel izogibati. Čeprav se želi družiti z drugimi ljudmi, je bojazen pred tem, da bi se osmešil pred drugimi enostavno premočna. Zaradi tega dobiva v službi vse manj priložnosti in projektov, na katerih sicer rad dela. Njegova socialna anksioznost vpliva tudi na njegovo družino, saj se veliko redkeje udeležujejo družabnih dogodkov (npr. družinska praznovanja, ogled filma v kinu). Andrej se vse bolj umika v samoto in se je začel oddaljevati tudi od svojih najožjih prijateljev, saj se tudi pred njimi boji, da bi se osmešil. Zaradi vsega tega se počuti zelo osamljeno in nerazumljeno. Občuduje sodelavce in prijatelje, ki so samozavestni v množici ljudi in se krivi, da je sam preveč šibek, da bi bil še kdaj zmožen dobro delovati in se pogovarjati v družbi ljudi. Vsi ti občutki ga potiskajo v čedalje večjo stisko, iz katere se ne zna rešiti.«
Kdaj in kam po pomoč?
V družbi drugih se lahko občasno počutimo nelagodno, še zlasti, kadar gre za skupino ljudi, s katerimi se družimo redkeje in jih ne poznamo dobro. Povsem običajno je, da pred določenimi osebami ali množico ljudi občutimo strah, da bi storili kaj nenavadnega in se osmešili.
Kadar težave zaradi tovrstne zaskrbljenosti še niso tako hude, da bi ovirale naš vsakdan (npr. druženje s prijatelji, ukvarjanje s hobiji, opravljanje šolskih in službenih obveznosti), jih lahko skušamo obvladovati sami preko tehnik sproščanja in obvladovanja stresa. Za pomoč pri vadbi in krepitvi socialnih veščin lahko prosimo bližnjo osebo, da bi nam pomagala pri premagovanju strahu pred socialnimi situacijami. Če ji zaupamo našo stisko o tem, kako se počutimo v množici ljudi, nas bo bolje razumela in nam ob druženjih z drugimi morda lahko nudila oporo. Z njo se lahko dogovorimo, da nas spodbuja in spremlja v različnih socialnih situacijah, kar nam pomaga pri tem, da premagamo strah pred njimi.
Pri socialni anskioznosti so zelo uspešne različne oblike samopomoči, ki se organizirajo v socialnovarstvenih programih in društvih. Začetne oblike pomoči predstavljajo enostavne dihalne vaje, ozaveščanje o različnih sprostitvenih tehnikah in sprožilcih motnje ter različna učna gradiva o obvladovanju.
Kadar pa socialna anskioznost močno posega v naše življenje ter nam iz dneva v dan povzroča hudo psihično stisko, se je dobro obrniti po strokovno pomoč kot je psihoterapija (npr. vedenjsko kognitivna terapija). Tovrstno pomoč lahko najdemo v vseh zdravstvenih domovih ter psihologih v javni in zasebni praksi, ki nam individualno ali v skupini pomagajo pri obvladovanju tesnobe v socialnih okoliščinah. V primeru težjega obvladovanja nas lahko osebni zdravnik napoti k specialistu psihiatru ali kliničnemu psihologu ali pa za pregled zaprosimo sami.
Več o socialni anksioznosti in načinih pomoči:
- priročnik Stres in anksioznost
- priročnik Anksiozne motnje
- spletna stran OMRA
- spletna stran Ne boj se Društva DAM in njihovo Orodje za anksiozne motnje
- knjiga Socialna anksioznost za telebane (založba Pasadena), na spletni strani Dobre knjige lahko poiščete tudi druge knjige o tesnobi
- angleški spletni strani Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (NIMH)
