Izgorelost
Stres je normalen odziv človeka na zahtevne življenjske okoliščine in zmerna raven stresa je v našem življenju dobrodošla, saj nas spodbuja k doseganju ciljev ter omogoča občutke ponosa po uspešno doseženih ciljih. V današnjih časih je pretiran stres postal eden izmed vsakodnevnih izzivov, saj se z njim srečujemo vsi – v šoli, na cesti, v službi … Doživljamo ga kot negotovost in nepredvidljivost, saj je povezan s hitrimi spremembami, visokimi pričakovanji ter zahtevami drugih ljudi, čemur včasih nismo kos. Čeprav visoka raven stresa lahko postane del našega vsakdana in se nanjo privadimo, to še ne pomeni, da na nas nima vpliva. Na dolgi rok lahko zaradi stresa pričnemo zanemarjati pomembna področja našega življenja kot so druženje z bližnjimi in skrb zase ter za druge. Vse to lahko vodi k nejevolji, nezadovoljstvu in telesnim boleznim.

Če prepoznamo, da se trenutno soočamo z večjimi obremenitvami kot smo jih vajeni, poskušajmo pozorno spremljati telesne znake, ki nam sporočajo kakšen vpliv ima stres na nas. Ob tem si lahko pomagamo s krivuljo normalnega odziva na stres, ki poteka skozi tri faze. Prva je faza alarma, ko nas nekaj preseneti in zaskrbi. Takrat doživimo vznemirjenje, ki našemu telesu sporoči, naj se pripravi na povečano delovanje za soočanje s stresorjem. Če stresorja ne odpravimo takoj, sledi faza vztrajnega odpora, kjer delujemo s povečano zmogljivostjo. Ker takšno delovanje na dolgi rok izčrpa naše zaloge energije, se sčasoma pojavi še tretja faza – izčrpanost. Nanjo nas opozarjajo telesni (npr. utrujenost, bolečine, krči, padec odpornosti, visok krvni pritisk, kronične bolezni), duševni (npr. razdražljivost, težave s spominom in osredotočenostjo, nizka samopodoba) ali vedenjski znaki (npr. slabši odnosi z bližnjimi, nagli čustveni odzivi).
Ob veliki ali dolgotrajni izpostavljenosti stresu se lahko razvijejo s stresom povezane motnje. O njih govorimo kadar je naše vsakodnevno počutje in delovanje močno ovirano zaradi posledic stresnih dogodkov, predvsem pa zaradi nepretrganega kopičenja stresa, ki izčrpa naše zaloge moči in volje. S stresom povezane motnje so lahko prepoznane prepozno, saj lahko utrpimo že veliko škodo na telesnem ali duševnem nivoju preden se zavemo, da je stresna obremenitev previsoka. Na področju duševnih motenj povezanih s stresom se lahko pojavijo akutna stresna reakcija, posttravmatska stresna motnja (PTSM) in prilagoditvena motnja, z doživljanjem dolgoročnega stresa pa se povezuje tudi izgorelost, čeprav slednja ni duševna motnja.
Osnovne značilnosti
Izgorelost je posledica dolgoročne izpostavljenosti težavnim okoliščinam, ki od nas zahtevajo veliko truda, prilagajanja, pozornosti in časa. Čeprav se stresnih okoliščin v začetku morda niti ne zavedamo, saj imamo za spoprijemanje z njimi sprva še dovolj moči in motivacije, je neprestano delovanje pod pritiskom stresa za nas škodljivo. Na dolgi rok lahko stres vodi k nekaterim telesnim, miselnim, čustvenim in vedenjskim spremembam, ki jih skupaj označujemo kot stanje izgorelosti. Kažejo se lahko kot motnje spanja ali zdravstvene težave za katere ne moremo ugotoviti vzroka. Pojavijo se lahko tudi občutki depresivnosti, tesnobe ali dolgočasja, kasneje pa tudi obupanost in nemoč. Do vsega okoli nas lahko začnemo čutiti odpor in postopoma izgubljamo energijo za opravljanje osnovnih opravil kot so skrb za osebno higieno, vstajanje iz postelje, priprava obrokov ali sprehajanje ljubljenčka.
Ni pa nujno, da bomo ob vsakem doživljanju kroničnega stresa izgoreli. Zavedati se moramo, da izgorelost ni samo telesna izčrpanost od dela, šolanja ali športne dejavnosti, temveč gre pri njej tudi za čustveni konflikt. Obilica dela sama po sebi ne vodi v izgorelost, če je ne spremljajo tudi nezadovoljstvo, konflikt ali drugačna bremena, ki jih ne moremo obvladovati. Izčrpanost lahko rešimo s počitkom, medtem ko se pri izgorelosti tudi po dobrem počitku še vedno ne počutimo dobro, saj je stres na nas pustil prevelike posledice, da bi ga odpravili zgolj z dobro naspano nočjo. Okrevanje po izgorelosti lahko traja dolgo časa, vendar je običajno uspešno.
Pogosti simptomi in znaki
Za izgorelost kot stanje življenjske izčrpanosti so značilni naslednji simptomi in znaki:
- nenehna izčrpanost oz. pomanjkanje energije,
- slaba osredotočenost ob delu,
- pozabljivost,
- zmanjšana učinkovitost pri aktivnostih, ki smo jih prej dobro opravljali,
- pomanjkanje smisla in užitka v življenju,
- nizko samospoštovanje in občutki nemoči,
- dolgočasje,
- izguba upanja za prihodnost in vdanost v usodo,
- površnost in brezbrižnost,
- razdražljivost,
- odtujenost od sebe in drugih,
- prepiranje z drugimi ljudmi, s katerimi smo prej dobro shajali,
- povečano uživanje snovi kot so kofein, tobak, alkohol in prepovedane droge,
- telesni znaki (motnje spanja, glavobol, vrtoglavica, slabost, mišična napetost).
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Izgorelost se pojavi kot posledica več dejavnikov – tako notranjih kot zunanjih. Med slednje sodijo visoka obremenitev ali dolgočasno rutinsko delo, malo priznanj za dosežke, težke življenjske okoliščine (npr. izguba bližnjega, prometna nesreča, skrb za svojce), slabo vzdušje okoli nas, nezadostna socialna podpora, negotovost, odsotnost možnosti za napredek, pomanjkanje občutka varnosti ipd. Pojavi se lahko v službi, ob prostovoljnem delu ali medosebnih odnosih (npr. partnerski konflikti, zahtevna nega družinskega člana). Na zunanje dejavnike imamo zelo malo vpliva, zato moramo biti nanje še posebej pozorni, da jih lahko pravočasno prepoznamo in se jim izognemo ali pa se nanje pripravimo.
Notranji dejavniki, ki pripomorejo k izgorelosti pa so prisila za delo, ki nam ne ustreza, perfekcionizem, strogost do sebe, občutki krivde ob počitku, nagnjenost k ustrežljivosti, nezmožnost reči ne, strah pred razočaranjem ali kritiko drugih, zanemarjanje lastnih potreb, neučinkovito spoprijemanje s stresom ipd. Na notranje dejavnike sami lahko vplivamo in jih spreminjamo, kadar se izkažejo za neustrezna. Čeprav so občutki krivde ali obtoževanja samega sebe, da nismo dovolj močni pri izgorelosti pogosti, so popolnoma odveč in situacijo lahko tudi poslabšajo. Iskanje hitrih rešitev za izgorelost nas običajno le še dodatno izčrpa in lahko vodi k resnim zdravstvenim težavam.
Primer iz življenja
»Sara je 38-letna negovalka v domu starejših občanov. Na delo je vedno rada prihajala, saj jo skrb za druge veseli in navdaja z občutkom hvaležnosti. S svojimi sodelavkami so se vedno dobro razumele, si med seboj pomagale in se spodbujale. Od zamenjave vodstva v lanskem letu pa opaža, da je vzdušje na delovnem mestu drugačno. Novi vodja je v dom starejših vpeljal drugačno organizacijo dela, in sicer tako, da se zaposleni med seboj ne morejo družiti ob opravljanju dela, kar Sara zelo pogreša. Opaža, da se od njih zahteva vedno več stvari, ki jim ni kos. Spodbuja se tudi drugačen pristop k starejšim, ki ji ni blizu, saj sama rada razvije tesen osebni stik z vsemi negovanci. Prišlo je tudi do zamenjave kadra, s katerim se Sara ne ujame in se težko vključi. V zadnjem času pri sebi opaža, da postane slabe volje kadar pomisli na naslednji delovni dan in se vse težje odpravi na delo. Čeprav je bila Sara prej vedno na razpolago vsakemu, ki je potreboval pomoč, sedaj tega več ne zmore, saj še za skrb lastne družine komajda zbere energijo. Zaradi spremenjenega delavnika in kolektiva opravlja veliko nadur in popoldanskih ur, ki jih ni vajena. S prejšnjim šefom se je dogovorila, da večinoma dela dopoldansko izmeno, saj se tako popoldan lahko posveti svojima otrokoma. Sedaj skoraj vedno dela popoldan, zato otroka vidi le zjutraj, ko ju odpelje v šolo. Zaradi tega doživlja močne občutke krivde, saj se ji zdi, kot da je svoja otroka zanemarila in izdala. Popoldneve je rada izkoristila tudi za obiskovanje skupinskih vadb, ki jih sedaj ne more obiskati zaradi izmen in utrujenosti, ki postaja vse bolj izrazita. Tudi kadar odide zgodaj spat, se ponoči zbuja in se zjutraj zbudi utrujena. Občuti močno pomanjkanje volje do vsega, kar ima tisti dan za opraviti. Ko pomisli na to s kakšno vnemo in zagonom se je včasih lotevala stvari, postane žalostna in si govori, da zaradi starosti postaja vse šibkejša. Njene mišice so nenehno zakrčene in domov iz službe jo vedno spremlja glavobol. Sara postaja vse bolj potrta, odtujena in razdražljiva. Ker ji hitro zmanjka potrpljenja, se z domačimi pogosto prepira, kar sicer ni v njeni navadi. Novega dneva se ne veseli več, ampak samo čaka, da mine. Globoko v sebi ve, da tako naprej noče več živeti, saj se počuti popolnoma drugače kot se je pred nekaj leti. Nenehno se sprašuje kaj se z njo dogaja, zaradi česar postaja vse bolj obupana.«
Kdaj in kam po pomoč?
Proces izgorevanja se odvija postopoma in počasi. Običajno se prične takrat, kadar se znajdemo v novih okoliščinah, ki od nas veliko zahtevajo (npr. nova delovna priložnost, višja raven šolanja). Pričakovanja drugih so višja od naših trenutnih zmožnosti, zato se zaradi strahu pred razočaranjem ali izgubo pozicije običajno močno angažiramo in vso energijo usmerimo v doseganje cilja. To sicer ni nič slabega, saj smo ljudje prilagodljiva bitja, vendar pa lahko v takem intenzivnem tempu delujemo le omejen čas. Pomembno je, da zahtevna in stresna obdobja v šoli ali na delovnem mestu usklajujemo z zadostno mero počitka in prostim časom, ko počnemo stvari, v katerih resnično uživamo.
Zavedati se moramo, da je okrevanje po izgorelosti dolgotrajen proces, ki traja toliko časa, kolikor se je kopičil ves stres, preden smo se zaradi njega ustavili. Pomembno se je opomniti, da si dopustimo čas in prostor ter v našem telesnem in duševnem delovanju ponovno vzpostavimo ravnovesje.
Prvi korak ob izgorelosti je priznanje samemu sebi, da s takšnim načinom življenja ne moremo več nadaljevati. Sprejeti moramo, da nismo vsemogočni in neuničljivi, temveč le ljudje, ki po pretiranih obdobjih napora potrebujemo odklop. Dobro je, če izgorelost sprejmemo kot dobronameren opomnik našega telesa in se prenehamo slepiti, da z nami ni nič narobe. Drugi korak ob okrevanju pa predstavlja to, da si zagotovimo ustrezne pogoje za počitek (npr. preložitev študijskih oz. delovnih obremenitev, prilagojen delovnik ali dopust). Cilj okrevanja od izgorelosti je razvijanje sočutja do sebe, ponovno odkrivanje smisla v življenju, ozaveščanje naših resničnih vrednot, krepitev strategij spoprijemanja s stresom ter vzdrževanje zdravega življenjskega sloga.
Ker izgorelost ni duševna motnja, temveč duševna težava, običajno ne zahteva obsežnega zdravljenja s strani strokovnjakov za duševno zdravje. Pomoč ob izgorelosti lahko najdemo pri psihosocialnih svetovalcih ali podpornih skupinah, kjer se srečujejo ljudje z izkušnjo izgorelosti. Po nasvet se lahko obrnemo tudi na lokalni Center za duševno zdravje. Zagotoviti si moramo ustrezen počitek in bolniški stalež. Nato sledi postopno vpeljevanje sprememb v naš trenuten način življenja – začnemo lahko z uvajanjem zdravega življenjskega sloga (tj. uravnotežena prehrana, zadostno gibanje in spanje), tehnikami sproščanja ter učenjem postavljanja meja (tj. asertivna komunikacija).
Več informacij o izgorelosti in načinih pomoči:
- publikacija o izgorelosti na delovnem mestu (od strani 45. dalje) o Izgorelosti na delovnem mestu
- spletna stran NIJZ o Izgorevanju
- spletna stran OMRA o Najbolj pomembnih spoznanjih, ko človek preboli izgorelost
- prispevki o Stresu in izgorelosti na spletni strani Psihologije dela
Splošne informacije o stresu in spoprijemanju z njim:
- Zloženka Stres – spoprimimo se z njim
- spletna stran NIJZ o tem Kako strese stres
- spletna stran NIJZ o Obvladovanju stresa
- spletna stran Nisi okej? Povej naprej. o tem Kaj je stres in katere so s stresom povezane motnje