Pogoste duševne težave in motnje

Izgorelost

Izgorelost

Stres je normalen odziv človeka na zahtevne življenjske okoliščine in zmerna raven stresa je v našem življenju dobrodošla, saj nas spodbuja k doseganju ciljev ter omogoča občutke ponosa po uspešno doseženih ciljih. V današnjih časih je pretiran stres postal eden izmed vsakodnevnih izzivov, saj se z njim srečujemo vsi – v šoli, na cesti, v službi … Doživljamo ga kot negotovost in nepredvidljivost, saj je povezan s hitrimi spremembami, visokimi pričakovanji ter zahtevami drugih ljudi, čemur včasih nismo kos. Čeprav visoka raven stresa lahko postane del našega vsakdana in se nanjo privadimo, to še ne pomeni, da na nas nima vpliva. Na dolgi rok lahko zaradi stresa pričnemo zanemarjati pomembna področja našega življenja kot so druženje z bližnjimi in skrb zase ter za druge. Vse to lahko vodi k nejevolji, nezadovoljstvu in telesnim boleznim.

Če prepoznamo, da se trenutno soočamo z večjimi obremenitvami kot smo jih vajeni, poskušajmo pozorno spremljati telesne znake, ki nam sporočajo kakšen vpliv ima stres na nas. Ob tem si lahko pomagamo s krivuljo normalnega odziva na stres, ki poteka skozi tri faze. Prva je faza alarma, ko nas nekaj preseneti in zaskrbi. Takrat doživimo vznemirjenje, ki našemu telesu sporoči, naj se pripravi na povečano delovanje za soočanje s stresorjem. Če stresorja ne odpravimo takoj, sledi faza vztrajnega odpora, kjer delujemo s povečano zmogljivostjo. Ker takšno delovanje na dolgi rok izčrpa naše zaloge energije, se sčasoma pojavi še tretja faza – izčrpanost. Nanjo nas opozarjajo telesni (npr. utrujenost, bolečine, krči, padec odpornosti, visok krvni pritisk, kronične bolezni), duševni (npr. razdražljivost, težave s spominom in osredotočenostjo, nizka samopodoba) ali vedenjski znaki (npr. slabši odnosi z bližnjimi, nagli čustveni odzivi). 

Ob veliki ali dolgotrajni izpostavljenosti stresu se lahko razvijejo s stresom povezane motnje. O njih govorimo kadar je naše vsakodnevno počutje in delovanje močno ovirano zaradi posledic stresnih dogodkov, predvsem pa zaradi nepretrganega kopičenja stresa, ki izčrpa naše zaloge moči in volje. S stresom povezane motnje so lahko prepoznane prepozno, saj lahko utrpimo že veliko škodo na telesnem ali duševnem nivoju preden se zavemo, da je stresna obremenitev previsoka. Na področju duševnih motenj povezanih s stresom se lahko pojavijo akutna stresna reakcija, posttravmatska stresna motnja (PTSM) in prilagoditvena motnja, z doživljanjem dolgoročnega stresa pa se povezuje tudi izgorelost, čeprav slednja ni duševna motnja.

Osnovne značilnosti

Izgorelost je posledica dolgoročne izpostavljenosti težavnim okoliščinam, ki od nas zahtevajo veliko truda, prilagajanja, pozornosti in časa. Čeprav se stresnih okoliščin v začetku morda niti ne zavedamo, saj imamo za spoprijemanje z njimi sprva še dovolj moči in motivacije, je neprestano delovanje pod pritiskom stresa za nas škodljivo. Na dolgi rok lahko stres vodi k nekaterim telesnim, miselnim, čustvenim in vedenjskim spremembam, ki jih skupaj označujemo kot stanje izgorelosti. Kažejo se lahko kot motnje spanja ali zdravstvene težave za katere ne moremo ugotoviti vzroka. Pojavijo se lahko tudi občutki depresivnosti, tesnobe ali dolgočasja, kasneje pa tudi obupanost in nemoč. Do vsega okoli nas lahko začnemo čutiti odpor in postopoma izgubljamo energijo za opravljanje osnovnih opravil kot so skrb za osebno higieno, vstajanje iz postelje, priprava obrokov ali sprehajanje ljubljenčka.

Ni pa nujno, da bomo ob vsakem doživljanju kroničnega stresa izgoreli. Zavedati se moramo, da izgorelost ni samo telesna izčrpanost od dela, šolanja ali športne dejavnosti, temveč gre pri njej tudi za čustveni konflikt. Obilica dela sama po sebi ne vodi v izgorelost, če je ne spremljajo tudi nezadovoljstvo, konflikt ali drugačna bremena, ki jih ne moremo obvladovati. Izčrpanost lahko rešimo s počitkom, medtem ko se pri izgorelosti tudi po dobrem počitku še vedno ne počutimo dobro, saj je stres na nas pustil prevelike posledice, da bi ga odpravili zgolj z dobro naspano nočjo. Okrevanje po izgorelosti lahko traja dolgo časa, vendar je običajno uspešno.

Pogosti simptomi in znaki

Za izgorelost kot stanje življenjske izčrpanosti so značilni naslednji simptomi in znaki:

  • nenehna izčrpanost oz. pomanjkanje energije,
  • slaba osredotočenost ob delu,
  • pozabljivost,
  • zmanjšana učinkovitost pri aktivnostih, ki smo jih prej dobro opravljali,
  • pomanjkanje smisla in užitka v življenju,
  • nizko samospoštovanje in občutki nemoči,
  • dolgočasje,
  • izguba upanja za prihodnost in vdanost v usodo,
  • površnost in brezbrižnost,
  • razdražljivost,
  • odtujenost od sebe in drugih,
  • prepiranje z drugimi ljudmi, s katerimi smo prej dobro shajali,
  • povečano uživanje snovi kot so kofein, tobak, alkohol in prepovedane droge,
  • telesni znaki (motnje spanja, glavobol, vrtoglavica, slabost, mišična napetost).

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Izgorelost se pojavi kot posledica več dejavnikov – tako notranjih kot zunanjih. Med slednje sodijo visoka obremenitev ali dolgočasno rutinsko delo, malo priznanj za dosežke, težke življenjske okoliščine (npr. izguba bližnjega, prometna nesreča, skrb za svojce), slabo vzdušje okoli nas, nezadostna socialna podpora, negotovost, odsotnost možnosti za napredek, pomanjkanje občutka varnosti ipd. Pojavi se lahko v službi, ob prostovoljnem delu ali medosebnih odnosih (npr. partnerski konflikti, zahtevna nega družinskega člana). Na zunanje dejavnike imamo zelo malo vpliva, zato moramo biti nanje še posebej pozorni, da jih lahko pravočasno prepoznamo in se jim izognemo ali pa se nanje pripravimo.

Notranji dejavniki, ki pripomorejo k izgorelosti pa so prisila za delo, ki nam ne ustreza, perfekcionizem, strogost do sebe, občutki krivde ob počitku, nagnjenost k ustrežljivosti, nezmožnost reči ne, strah pred razočaranjem ali kritiko drugih, zanemarjanje lastnih potreb, neučinkovito spoprijemanje s stresom ipd. Na notranje dejavnike sami lahko vplivamo in jih spreminjamo, kadar se izkažejo za neustrezna. Čeprav so občutki krivde ali obtoževanja samega sebe, da nismo dovolj močni pri izgorelosti pogosti, so popolnoma odveč in situacijo lahko tudi poslabšajo. Iskanje hitrih rešitev za izgorelost nas običajno le še dodatno izčrpa in lahko vodi k resnim zdravstvenim težavam.

Primer iz življenja

»Sara je 38-letna negovalka v domu starejših občanov. Na delo je vedno rada prihajala, saj jo skrb za druge veseli in navdaja z občutkom hvaležnosti. S svojimi sodelavkami so se vedno dobro razumele, si med seboj pomagale in se spodbujale. Od zamenjave vodstva v lanskem letu pa opaža, da je vzdušje na delovnem mestu drugačno. Novi vodja je v dom starejših vpeljal drugačno organizacijo dela, in sicer tako, da se zaposleni med seboj ne morejo družiti ob opravljanju dela, kar Sara zelo pogreša. Opaža, da se od njih zahteva vedno več stvari, ki jim ni kos. Spodbuja se tudi drugačen pristop k starejšim, ki ji ni blizu, saj sama rada razvije tesen osebni stik z vsemi negovanci. Prišlo je tudi do zamenjave kadra, s katerim se Sara ne ujame in se težko vključi. V zadnjem času pri sebi opaža, da postane slabe volje kadar pomisli na naslednji delovni dan in se vse težje odpravi na delo. Čeprav je bila Sara prej vedno na razpolago vsakemu, ki je potreboval pomoč, sedaj tega več ne zmore, saj še za skrb lastne družine komajda zbere energijo. Zaradi spremenjenega delavnika in kolektiva opravlja veliko nadur in popoldanskih ur, ki jih ni vajena. S prejšnjim šefom se je dogovorila, da večinoma dela dopoldansko izmeno, saj se tako popoldan lahko posveti svojima otrokoma. Sedaj skoraj vedno dela popoldan, zato otroka vidi le zjutraj, ko ju odpelje v šolo. Zaradi tega doživlja močne občutke krivde, saj se ji zdi, kot da je svoja otroka zanemarila in izdala. Popoldneve je rada izkoristila tudi za obiskovanje skupinskih vadb, ki jih sedaj ne more obiskati zaradi izmen in utrujenosti, ki postaja vse bolj izrazita. Tudi kadar odide zgodaj spat, se ponoči zbuja in se zjutraj zbudi utrujena. Občuti močno pomanjkanje volje do vsega, kar ima tisti dan za opraviti. Ko pomisli na to s kakšno vnemo in zagonom se je včasih lotevala stvari, postane žalostna in si govori, da zaradi starosti postaja vse šibkejša. Njene mišice so nenehno zakrčene in domov iz službe jo vedno spremlja glavobol. Sara postaja vse bolj potrta, odtujena in razdražljiva. Ker ji hitro zmanjka potrpljenja, se z domačimi pogosto prepira, kar sicer ni v njeni navadi. Novega dneva se ne veseli več, ampak samo čaka, da mine. Globoko v sebi ve, da tako naprej noče več živeti, saj se počuti popolnoma drugače kot se je pred nekaj leti. Nenehno se sprašuje kaj se z njo dogaja, zaradi česar postaja vse bolj obupana.«

Kdaj in kam po pomoč?

Proces izgorevanja se odvija postopoma in počasi. Običajno se prične takrat, kadar se znajdemo v novih okoliščinah, ki od nas veliko zahtevajo (npr. nova delovna priložnost, višja raven šolanja). Pričakovanja drugih so višja od naših trenutnih zmožnosti, zato se zaradi strahu pred razočaranjem ali izgubo pozicije običajno močno angažiramo in vso energijo usmerimo v doseganje cilja. To sicer ni nič slabega, saj smo ljudje prilagodljiva bitja, vendar pa lahko v takem intenzivnem tempu delujemo le omejen čas. Pomembno je, da zahtevna in stresna obdobja v šoli ali na delovnem mestu usklajujemo z zadostno mero počitka in prostim časom, ko počnemo stvari, v katerih resnično uživamo.

Zavedati se moramo, da je okrevanje po izgorelosti dolgotrajen proces, ki traja toliko časa, kolikor se je kopičil ves stres, preden smo se zaradi njega ustavili. Pomembno se je opomniti, da si dopustimo čas in prostor ter v našem telesnem in duševnem delovanju ponovno vzpostavimo ravnovesje.

Prvi korak ob izgorelosti je priznanje samemu sebi, da s takšnim načinom življenja ne moremo več nadaljevati. Sprejeti moramo, da nismo vsemogočni in neuničljivi, temveč le ljudje, ki po pretiranih obdobjih napora potrebujemo odklop. Dobro je, če izgorelost sprejmemo kot dobronameren opomnik našega telesa in se prenehamo slepiti, da z nami ni nič narobe. Drugi korak ob okrevanju pa predstavlja to, da si zagotovimo ustrezne pogoje za počitek (npr. preložitev študijskih oz. delovnih obremenitev, prilagojen delovnik ali dopust). Cilj okrevanja od izgorelosti je razvijanje sočutja do sebe, ponovno odkrivanje smisla v življenju, ozaveščanje naših resničnih vrednot, krepitev strategij spoprijemanja s stresom ter vzdrževanje zdravega življenjskega sloga.

Ker izgorelost ni duševna motnja, temveč duševna težava, običajno ne zahteva obsežnega zdravljenja s strani strokovnjakov za duševno zdravje. Pomoč ob izgorelosti lahko najdemo pri psihosocialnih svetovalcih ali podpornih skupinah, kjer se srečujejo ljudje z izkušnjo izgorelosti. Po nasvet se lahko obrnemo tudi na lokalni Center za duševno zdravje. Zagotoviti si moramo ustrezen počitek in bolniški stalež. Nato sledi postopno vpeljevanje sprememb v naš trenuten način življenja – začnemo lahko z uvajanjem zdravega življenjskega sloga (tj. uravnotežena prehrana, zadostno gibanje in spanje), tehnikami sproščanja ter učenjem postavljanja meja (tj. asertivna komunikacija).

Več informacij o izgorelosti in načinih pomoči:

Splošne informacije o stresu in spoprijemanju z njim:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content