Življenje v sodobnem svetu od nas zahteva hiter ritem življenja, prilagajanje nenehnim spremembam in posvečanje pozornosti mnogim dražljajem, s katerimi se srečujemo skozi vsakdan. Običajno je, da imamo sodobni ljudje včasih težave z osredotočanjem in nemirom, saj smo soočeni z različnimi obveznostmi, pričakovanji in pritiski. Vendar pa vsake težave z zbranostjo in osredotočanjem niso motnje, temveč običajen pojav, kadar smo podvrženi mnogim informacijam iz okolja.

Pri nekaterih posameznikih pa se lahko pojavijo znatne težave na področju pozornosti in impulzivnosti, ki se v celotni klinični sliki pojavljajo dlje časa in ovirajo vsakodnevno delovanje v svojem okolju, zato potrebujejo strokovno pomoč. Pri njih gre za motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, ki ni le nemir ter moteče, impulzivno vedenje ob prevelikih obremenitvah kot tudi ne odraža zgolj običajnih težav z zbranostjo zaradi slabše opremljenosti ali stresa. Tovrstne duševne težave oz. motnje se običajno pojavijo že v obdobjih otroštva ali mladostništva in tekom odraščanja spontano minejo ali pa se nadaljujejo v odraslost.

Osnovne značilnosti

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti oz. hiperkinetična motnja označuje težave z izvršilnimi funkcijami, ki so ključne pri načrtovanju, spremljanju, samonadzoru in vrednotenju lastnega vedenja. Pri tej motnji ne gre zgolj za hiperaktivnost oz. pretirano gibanje, temveč označuje širši pojem, ki hkrati zajema še težave z vzdrževanjem pozornosti in impulzivnost. Ob tem se motnje pozornosti kažejo kot težave pri osredotočanju in vzdrževanju pozornosti. Impulzivnost pa pomeni, da posameznik ne zmore odložiti določene težnje in si bolj prizadeva za kratkoročen užitek kot doseganje dolgoročnih uspehov.

Ne glede na težave z impulzivnostjo ali pozornostjo imajo osebe z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti lahko dobro razvite intelektualne sposobnosti. Zaradi težav na drugih področjih pa se običajno zgodi, da teh sposobnosti ne morejo ustrezno izraziti, zato so v šoli lahko manj uspešni kljub dobremu razumevanju snovi (npr. hitro spregledajo navodila).

Ločimo lahko tri različne tipe motnje pozornosti in hiperaktivnosti. Prvi je impulzivni in hiperaktivni tip za katerega je značilno, da se otroci stežka umirijo, morajo stalno nekaj početi in hitro zadovoljiti svoje trenutne želje, zaradi česar so lahko moteči za svojo okolico. Pri drugem tipu prevladuje motnja pozornosti, ki odraža težave z osredotočanjem, nemirnimi mislimi ali zasanjanostjo ob tem pa zanje ni značilna prekomerna gibalna aktivnost. Ker njihove težave niso moteče za okolico, so ti posamezniki lahko hitro spregledani ali po krivici označeni za lene ali nemotivirane, čeprav se v ozadju borijo s težavami pozornosti. V splošnem imajo lahko nižjo učno uspešnost in so manj priljubljeni med vrstniki. Tretji tip motnje pozornosti in hiperaktivnosti pa je mešani tip, kjer gre za preplet impulzivnosti, hiperaktivnosti in slabše pozornosti.

Pogosti simptomi in znaki

Na motnjo pozornosti in hiperaktivnosti lahko opozarjajo nekateri pogosti simptomi in znaki:

• gibalni nemir (npr. stalni gibi rok brez posebnega namena) ali nepozornost (npr. zasanjanost, umik v notranji miselni svet),
• težave z vztrajanjem pri izvajanju dejavnosti,
• težave s selektivnim usmerjanjem pozornosti,
• težave z nadzorom impulzov,
• zavračanje dejavnosti, kjer je potrebno vložiti miselni napor,
• pozabljanje potrebščin,
• spregledanje podrobnosti.

Poleg samih simptomov in znakov je ob opredelitvi motnje pozornosti in hiperaktivnosti potrebno upoštevati tudi okolje, v katerem se ti znaki kažejo (npr. družinsko ali šolsko okolje, druženje z vrstniki). Pojmovanje motnje je odvisno tudi od značilnosti posamezne kulture.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

K razvoju motnje pozornosti in hiperaktivnosti pripomore preplet različnih dejavnikov, ki imajo tako biološko kot okoljsko podlago. K bioloških dejavnikom se uvrščajo dednost, genetika, prehrana, infekcije in splošno delovanje telesa. K okoljskim dejavnikom pa štejemo posameznikove izkušnje s svetom okoli sebe. Posameznik ima lahko dedno predispozicijo za motnje pozornosti in hiperaktivnosti, vendar je njen izraz odvisen od širšega okolja, v katerem posameznik odrašča. Dražljaji iz okolja tako lahko spodbujajo pojav motnje (npr. pretirana popustljivost staršev) ali pa jo zavirajo (npr. postavljanje jasnih meja).

Primer iz življenja

Kdaj in kam po pomoč?

Sama diagnoza motnje pozornosti in hiperaktivnosti se postavi zato, da se posamezniku lahko pripravi ustrezen načrt pomoči, ki mu omogoča doseganje svojih potencialov kljub motnji. Diagnozo poda usposobljen strokovnjak (npr. (pedo)psihiater, klinični psiholog), zato ni ustrezno, da jo uporabljamo v vsakodnevnem besednjaku, če ne gre za resne težave. V kolikor menimo, da bližnja oseba izraža nekatere simptome motnje pozornosti in hiperaktivnosti, jo napotimo k osebnemu zdravniku ali drugemu strokovnjaku in se skušajmo izogniti vnaprejšnjemu predvidevanju diagnoze.

Obravnava motnje pozornosti in hiperaktivnosti z različnimi oblikami terapije (npr. kognitivno-vedenjska) ima velik učinek, vendar je ta kratkotrajen, če pomoč ni zastavljena sistemsko. To pomeni, da morajo vsi ljudje, ki vsakodnevno stopajo v stik s posameznikom z motnjo (npr. starši, vzgojitelji, učitelji, psihologi, psihiatri, specialni pedagogi), delovati enotno, da bo učinek dolgoročen. Pomoč mora biti v prvi vrsti psihološka in pedagoška ter šele takrat, ko to ne zadostuje, lahko vpeljemo zdravljenje z zdravili. Obravnava mora biti prilagojena vsakemu posamezniku glede na tip motnje – impulzivni in hiperaktivnostni tip, tip s prevladujočo motnjo pozornosti ali mešani tip – in mora pokrivati tista področja, kjer posameznik izraža težave (npr. šibka pozornost, pretirano gibanje, pomanjkanje samonadzora). Pri tem je priporočljivo, da se osredotočimo na krepitev ustreznega vedenja (ne kaznovanje slabega), kar pomeni, da opazimo in pohvalimo vedenje, ko otrok nekaj naredi prav. V pomoč pri razumevanju vedenja je lahko tudi ABC model, kjer A pomeni predhodnik vedenja, B dejansko vedenje posameznika in C posledice, ki sledijo vedenju. Če otrokovo vedenje dlje časa beležimo po ABC shemi, bomo s tem pridobili vpogled v sprožilne in vzdrževalne dejavnike njegovega vedenja.

Družine otrok ali staršev z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti so pogosto zaznamovane s stigmo in očitki, da so za pojav motnje krivi sami zaradi določenega načina vzgoje, prevelikega popuščanja otroku ali ne postavljanja meja, kar pa ne velja. Čeprav okolje igra pomembno vlogo pri nastopu motnje pozornosti in hiperaktivnosti, vzgoja ni edini vzrok. Posamezniki s to motnjo ne želijo namerno škodovati ali motiti ljudi okoli sebe, vendar si ob težavnem vedenju ne znajo pomagati. S posledicami problematičnega vedenja se srečujejo predvsem starši, ki otroku ne znajo pomagati, zato se lahko znajdejo v stiski. V ta namen so skrbnikom in bližnjim osebam oseb z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti na voljo različne podporne skupine, kjer si med seboj lahko nudijo oporo in delijo izkušnje.

Več o motnji pozornosti in hiperaktivnosti lahko preberete v publikaciji Biti starš otroku z ADHD Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

V pomoč so lahko tudi nekatere knjige:

• Motnja pozornosti in hiperaktivnosti za telebane (Strong Flanagan)
• Eksplozivni otrok (Ross Greene)
• Adrenalinske deklice, hitri dečki: Svet otroka z ADHD (Katarina Kesič Dimic)