Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Zasvojenost z alkoholom

Zasvojenost z alkoholom

Zloraba alkohola je v Sloveniji velik osebni in družbeni problem. Glede na pogostost uživanja alkohola ločimo tvegano ali škodljivo pitje, ki na dolgi rok vodi k zasvojenosti.

Z izrazom kemična zasvojenost označujemo odzivanje telesa na uživanje določenih psihoaktivnih snovi (npr. alkohol, droge), ki vplivajo na fiziološke procese v našem telesu in so kemične narave. Obstajajo pa tudi nekemične oz. vedenjske zasvojenosti, ki nimajo organske podlage, temveč jih ponavljamo zaradi pozitivnih posledic na naše počutje (npr. zasvojenost z igrami na srečo, družbenimi omrežji, nakupovanjem). Kemična zasvojenost tako predstavlja stanje, ko se je telo na psihoaktivno snov tako navadilo, da se zdi kot da brez nje ne more normalno delovati, medtem ko je za nekemično oz. vedenjsko zasvojenost značilno vedenje, za katerega se oseba zaveda njegove škodljivosti, vendar ga kljub temu ponavlja in z njim ne uspe prenehati. Najpogostejše oblike zasvojenosti v Sloveniji so zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami, digitalna zasvojenost in zasvojenost z igrami na srečo.

Psihoaktivne snovi kot so alkohol, kofein, tobak in prepovedane droge vplivajo na delovanje našega živčnega sistema. Medtem ko nam nekatere psihoaktivne snovi kot je kofein v zmernih količinah ne povzročajo dolgoročne škode, so alkohol in prepovedane droge že ob zaužitju majhne količine škodljive. Ljudje po psihoaktivnih snoveh posegamo zaradi prijetnih učinkov na počutje, zaznavanje in vedenje, pogosto pa se ne zavedamo njihovih učinkov na naše telesno in duševno delovanje. Po njih še zlasti posegamo takrat, kadar se v življenju soočamo s težkimi življenjskimi situacijami (npr. stres, žalovanje, kronična bolezen, osamljenost).

Uživanje psihoaktivnih snovi lahko trenutno zmanjša slabo počutje in stisko, vendar ne prinese trajnega olajšanja in lahko povzroči dodatne psihične zaplete. Poleg tega si lahko nakopljemo še kopico zdravstvenih težav in neželenih učinkov uživanja psihoaktivnih substanc (npr. tveganje za rakava obolenja, zasvojenost, zanemarjanje obveznosti). Zasvojenost z alkoholom je primerljiva z drugimi kemičnimi zasvojenostmi, vendar se od njih razlikuje po nekaterih značilnostih.

Osnovne značilnosti

Zasvojenost z alkoholom pomeni stanje, ko smo zaradi prekomernega uživanja alkohola razvili stanje telesne odvisnosti nanj, ki nam ob odsotnosti pitja povzroči neprijetne občutke v telesu. To vodi k vse pogostejšem in ponavljajočem poseganju po alkoholu, ki okupira naše življenje. Vodi lahko k negativnim posledicam kot so prometne nesreče, nasilje, duševne in telesne bolezni, znižanje življenjske dobe, nezmožnost dela ter razdor družine. Zavedati se moramo, da zasvojenost z alkoholom ne prizadene zgolj zasvojenih posameznikov, temveč ima močan vpliv tudi na svojce in družino.

Razvoj zasvojenosti z alkoholom poteka postopoma preko več faz – akutna zastrupitev, tvegano pitje, škodljivo pitje in zasvojenost z alkoholom. Uživanje alkohola lahko povzroči akutno zastrupitev z alkoholom, ki vpliva na vse organske sisteme v našem telesu. V stanju opitosti občutimo simptome kot so povečanje samozavesti, evforije, sproščenosti in zaupanja vase, omiljenje občutkov žalosti, bolečine, stresa, krivde ali socialne anksioznosti. Ko stanje prijetne opitosti mine in ponovno nastopijo negativni občutki, si želimo, da bi se neprijetnih občutkov zopet otresli, zato ponovno posežemo po alkoholu. Takšno ponavljajoče se vedenje lahko vodi k zasvojenosti. Ko pride do tega, je naše telo že tako navajeno na zaužitje alkohola, da se zdi kot da brez njega ne zmore več normalno delovati. Takrat se lahko pojavijo znaki zasvojenosti kot so zvišanje tolerance (potreba po vedno večjem odmerku alkohola, da bi dosegli enak učinek), odtegnitveni simptomi ali močno hrepenenje po alkoholu.

Pogosti simptomi in znaki

Zasvojenost z alkoholom spremljajo nekateri tipični simptomi in znaki kot so:

  • poslabšanje zmogljivosti in vsakodnevnega delovanja ob odsotnosti alkohola,
  • vlaganje veliko truda, časa in denarja v dostopanje do alkohola,
  • jeza, razdražljivost in agresivnost ob poskusih omejitve dostopa do alkoholnih pijač,
  • poskusi zapolnitve občutkov praznine z alkoholom,
  • občutek, da alkohol lahko reši vse težave,
  • nezmožnost vpogleda v težave, ki jih povzroča pitje in skrivanje uživanja alkohola,
  • opuščanje delovnih, športnih ali družabnih dejavnosti zaradi alkohola,
  • občutek, da brez alkohola ne bomo preživeli ali obvladali svojih čustev in misli,
  • pomanjkanje življenjskega smisla ob misli na življenje brez alkohola,
  • izguba nadzora nad uživanjem alkohola.
  • razvoj tolerance (tj. za enak učinek moramo spiti večjo količino alkohola kot prej),
  • odtegnitveni simptomi ob nedostopnosti alkohola (npr. glavobol, drgetanje, znojenje, nespečnost, bruhanje, halucinacije, tesnoba),
  • nezmožnost zadržanja od alkohola tudi v tveganih okoliščinah (npr. pri vožnji),
  • neizprosno hrepenenje po alkoholu na račun zanemarjanja osnovnih telesnih potreb,
  • nadaljevanje s pitjem kljub jasnim telesnim okvaram in duševnim težavam zaradi alkohola.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Pri razvoju zasvojenosti je pomembnih več različnih genetskih, psiholoških in socialnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo. Močno vlogo igra dednost, ki tvori podlago za delovanje našega telesa – npr. možganov. Ob dedni obremenjenosti za zasvojenost sta zgradba in delovanje možganov zasnovani tako, da ob uživanju oz. izvajanju določenih snovi ali vedenj hitreje razvijemo zasvojenost v primerjavi z ljudmi, ki so podedovali manjšo predispozicijo za razvoj zasvojenosti. Pri tem ne obstaja en sam gen, ki bi nas »silil« k uživanju določenih snovi, s katero so bili zasvojeni naši predniki, temveč dedna predispozicija predstavlja zgolj način delovanja možganov, ki se ob zaužitju določenih snovi prej navadijo nanje in se zato zdi, kot da jih možgani potrebujejo za svoje delovanje – postanemo odvisni od njega.

Zgolj dedna nagnjenost pa ne zadostuje za razvoj zasvojenosti. V zlorabo alkohola nas lahko potisnejo težke življenjske okoliščine (npr. žalovanje, kronična bolezen), slabše strategije soočanja z izzivi, socialni pritisk (npr. popivanje vrstnikov in prijateljev), nizka starost prvega srečanja z alkoholom ali pa tekom odraščanja nismo razvili zdravega odnosa do alkohola (npr. se zaradi njegove zaželenosti in pogoste uporabe v družbi ne zavedamo kako škodljiv je v resnici). Vzorce uživanja alkohola lahko prevzamemo preko opazovanja nam pomembnih ljudi (npr. staršev, sorodnikov, vrstnikov) ali družbenih pričakovanj in ob tem morda niti ne pomislimo, da ima pitje alkohola lahko resne posledice za naše zdravje. Razvoj zasvojenosti lahko dodatno pospeši še nezdrav življenjski slog (npr. doživljanje stresa, neuravnotežena prehrana, pomanjkanje gibanja). Zavedati se moramo, da zasvojenost ni posledica lenobe, šibkega značaja ali pomanjkanja volje, temveč gre za duševno motnjo, ki zahteva celostno zdravljenje – tako telesnih procesov kot našega duševnega delovanja.

Primer iz življenja

»Ajda je pred leti veljala za eni izmed najbolj zanesljivih delavk v veliki firmi. Od nekdaj je bila vestna, organizirana in urejena. Ob vstopu v svet podjetništva je doživljala močan stres in se soočala z veliko zahtevami, vendar se je z vsem tem uspešno spoprijemala, pri tem pa ji je občasno pomagal tudi alkohol – npr. po koncu delovnega dne, po uspešnem sestanku ali ob zaključku dogovora s stranko, kot je to videla pri svojih sodelavcih. Sprva je na alkohol gledala kot na priložnost za sprostitev, sedaj pa se počuti kot da mora vsako jutro že pred začetkom službe nekaj spiti, drugače se ne počuti zmožne za delo. Ajda pri sebi opaža, da ob delu težko dlje časa ostaja zbrana. Misli ji uhajajo k baru s pijačo za poslovne stranke. Čedalje pogosteje jo premami, da si nalije pijačo, ob tem pa ji ni več mar za svarilne poglede sodelavcev in šefov. Če poskuša prenehati piti, se pojavijo tresenje, glavobol, potenje in še večje motnje zbranosti. Že samo požirek pijače pa odpravi te telesne občutke in to Ajdi da občutek nadzora nad svojim telesom. Kadar je pod stresom spije kakršenkoli alkohol, ki ji pride pod roke. Kadar Ajda pride na družinsko kosilo, si kljub jasnim prošnjam domačih, naj vsaj enkrat zdrži brez natočenega kozarca, vedno s seboj prinese buteljko vina in vztraja, da jo preizkusijo. Pogosto se izteče tako, da Ajda sama spije večino steklenice. Na vse pretege zanika očitke, da bi morala omejiti pitje alkohola – tudi, kadar jo morajo zaradi vinjenosti peljati domov ali pa ni zmožna stati na svojih nogah. Zaradi tega so domači vse bolj zaskrbljeni, da Ajda ne zdrži niti pol dneva brez alkohola ob sebi. Strah jih je, da bo na račun alkohola zanemarila sebe in uspešno službo, kot je to storil Ajdin stric zaradi zasvojenosti s prepovedanimi drogami. Čeprav je bil alkohol pogosto prisoten na družinskih praznovanjih, ko je bila Ajda mlajša, sama ni nikoli izrazila želje po njem, ampak je druženje ob alkoholu le opazovala. Ajdini domači opažajo, da že dolgo ni bila pri frizerju, kar jih čudi, saj je bila vedno pikolovska glede svojega izgleda. Ugotovili so tudi, da že več kot eno leto ne obiskuje treningov nogometa, do katerega je včasih gojila močno strast. Tudi Ajdi sami je žal, da je opustila nogomet, druženje s prijateljicami in nekatere druge stvari, vendar pravi, da ima v življenju pomembnejše stvari. Ne zdi se ji, da bi alkohol predstavljal velik problem v njenem življenju, saj meni, da z njim lahko kadarkoli preneha. Njeno družino pa vse bolj skrbi zanjo.«

Kdaj in kam po pomoč?

Za zdravljenje zasvojenosti z alkoholom je potrebna močna motivacija in želja posameznika, saj bo moral vložiti veliko truda v vzdrževanje abstinence. K obravnavi zasvojenosti nas običajno privede brezizhodnost situacij v katerih se znajdemo (npr. grožnja z odpovedjo ali telesna bolezen), vendar se moramo za obravnavo odločiti sami. K sprejetju odločitve za zdravljenje alkoholizma nas lahko spodbudi bolezenski pritisk, ki ga doživimo ob izgubi službe, vozniškega dovoljenja ali socialne mreže, telesni bolezni zaradi uživanja alkohola ipd. Ob tem velja, da prej, kot se obrnemo po pomoč, hitrejše in bolj uspešno bo zdravljenje. Iskanja pomoči se je tako priporočljivo lotiti že preden pristanemo na točki, ko alkohol popolnoma obvlada naš vsakdan in odnose z drugimi.

Obravnava zasvojenosti z alkoholom poteka v obliki začasnega ali dnevnega bivanja v bolnišnici kjer zamenjava okolja pomaga pri vzdrževanju abstinence, lahko pa zdravljenje poteka tudi v ambulantah preko individualnih ali skupinskih terapij. Po pomoč se lahko obrnemo tudi na lokalni Center za preprečevanje odvisnosti. Glavni strokovnjaki za zdravljenje zasvojenosti so psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti. Primarni cilji zdravljenja zasvojenosti z alkoholom so vzdrževanje abstinence, soočanje s hrepenenjem, ponovno iskanje ciljev v življenju, razvijanje strategij spoprijemanja z življenjskimi izzivi ter ponovno vzpostavljanje socialne mreže in vsakodnevne rutine. V zdravljenje so lahko tesno vpeti tudi svojci v obliki partnerskih ali družinskih terapij, saj alkoholizem pogosto vpliva tudi na socialno mrežo.

K uspešnemu zdravljenju lahko sami najbolje pripomoremo tako, da vzdržujemo motivacijo in upoštevamo navodila strokovnjakov. Zasvojenost z alkoholom je sicer popolnoma ozdravljiva, če imamo iskreno voljo za spremembo. Po zaključku zdravljenja alkoholizma sledi še faza rehabilitacije, ko naučene strategije vnašamo v svoje vsakodnevno življenje (npr. vključitev v Klub zdravljenih alkoholikov ali Anonimnih alkoholikov).

Več o tveganem, škodljivem pitju alkohola ali zasvojenosti z njim:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content