Zasvojenost z alkoholom
Zloraba alkohola je v Sloveniji velik osebni in družbeni problem. Glede na pogostost uživanja alkohola ločimo tvegano ali škodljivo pitje, ki na dolgi rok vodi k zasvojenosti.
Z izrazom kemična zasvojenost označujemo odzivanje telesa na uživanje določenih psihoaktivnih snovi (npr. alkohol, droge), ki vplivajo na fiziološke procese v našem telesu in so kemične narave. Obstajajo pa tudi nekemične oz. vedenjske zasvojenosti, ki nimajo organske podlage, temveč jih ponavljamo zaradi pozitivnih posledic na naše počutje (npr. zasvojenost z igrami na srečo, družbenimi omrežji, nakupovanjem). Kemična zasvojenost tako predstavlja stanje, ko se je telo na psihoaktivno snov tako navadilo, da se zdi kot da brez nje ne more normalno delovati, medtem ko je za nekemično oz. vedenjsko zasvojenost značilno vedenje, za katerega se oseba zaveda njegove škodljivosti, vendar ga kljub temu ponavlja in z njim ne uspe prenehati. Najpogostejše oblike zasvojenosti v Sloveniji so zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami, digitalna zasvojenost in zasvojenost z igrami na srečo.
Psihoaktivne snovi kot so alkohol, kofein, tobak in prepovedane droge vplivajo na delovanje našega živčnega sistema. Medtem ko nam nekatere psihoaktivne snovi kot je kofein v zmernih količinah ne povzročajo dolgoročne škode, so alkohol in prepovedane droge že ob zaužitju majhne količine škodljive. Ljudje po psihoaktivnih snoveh posegamo zaradi prijetnih učinkov na počutje, zaznavanje in vedenje, pogosto pa se ne zavedamo njihovih učinkov na naše telesno in duševno delovanje. Po njih še zlasti posegamo takrat, kadar se v življenju soočamo s težkimi življenjskimi situacijami (npr. stres, žalovanje, kronična bolezen, osamljenost).
Uživanje psihoaktivnih snovi lahko trenutno zmanjša slabo počutje in stisko, vendar ne prinese trajnega olajšanja in lahko povzroči dodatne psihične zaplete. Poleg tega si lahko nakopljemo še kopico zdravstvenih težav in neželenih učinkov uživanja psihoaktivnih substanc (npr. tveganje za rakava obolenja, zasvojenost, zanemarjanje obveznosti). Zasvojenost z alkoholom je primerljiva z drugimi kemičnimi zasvojenostmi, vendar se od njih razlikuje po nekaterih značilnostih.
Osnovne značilnosti
Zasvojenost z alkoholom pomeni stanje, ko smo zaradi prekomernega uživanja alkohola razvili stanje telesne odvisnosti nanj, ki nam ob odsotnosti pitja povzroči neprijetne občutke v telesu. To vodi k vse pogostejšem in ponavljajočem poseganju po alkoholu, ki okupira naše življenje. Vodi lahko k negativnim posledicam kot so prometne nesreče, nasilje, duševne in telesne bolezni, znižanje življenjske dobe, nezmožnost dela ter razdor družine. Zavedati se moramo, da zasvojenost z alkoholom ne prizadene zgolj zasvojenih posameznikov, temveč ima močan vpliv tudi na svojce in družino.
Razvoj zasvojenosti z alkoholom poteka postopoma preko več faz – akutna zastrupitev, tvegano pitje, škodljivo pitje in zasvojenost z alkoholom. Uživanje alkohola lahko povzroči akutno zastrupitev z alkoholom, ki vpliva na vse organske sisteme v našem telesu. V stanju opitosti občutimo simptome kot so povečanje samozavesti, evforije, sproščenosti in zaupanja vase, omiljenje občutkov žalosti, bolečine, stresa, krivde ali socialne anksioznosti. Ko stanje prijetne opitosti mine in ponovno nastopijo negativni občutki, si želimo, da bi se neprijetnih občutkov zopet otresli, zato ponovno posežemo po alkoholu. Takšno ponavljajoče se vedenje lahko vodi k zasvojenosti. Ko pride do tega, je naše telo že tako navajeno na zaužitje alkohola, da se zdi kot da brez njega ne zmore več normalno delovati. Takrat se lahko pojavijo znaki zasvojenosti kot so zvišanje tolerance (potreba po vedno večjem odmerku alkohola, da bi dosegli enak učinek), odtegnitveni simptomi ali močno hrepenenje po alkoholu.
Pogosti simptomi in znaki
Zasvojenost z alkoholom spremljajo nekateri tipični simptomi in znaki kot so:
- poslabšanje zmogljivosti in vsakodnevnega delovanja ob odsotnosti alkohola,
- vlaganje veliko truda, časa in denarja v dostopanje do alkohola,
- jeza, razdražljivost in agresivnost ob poskusih omejitve dostopa do alkoholnih pijač,
- poskusi zapolnitve občutkov praznine z alkoholom,
- občutek, da alkohol lahko reši vse težave,
- nezmožnost vpogleda v težave, ki jih povzroča pitje in skrivanje uživanja alkohola,
- opuščanje delovnih, športnih ali družabnih dejavnosti zaradi alkohola,
- občutek, da brez alkohola ne bomo preživeli ali obvladali svojih čustev in misli,
- pomanjkanje življenjskega smisla ob misli na življenje brez alkohola,
- izguba nadzora nad uživanjem alkohola.
- razvoj tolerance (tj. za enak učinek moramo spiti večjo količino alkohola kot prej),
- odtegnitveni simptomi ob nedostopnosti alkohola (npr. glavobol, drgetanje, znojenje, nespečnost, bruhanje, halucinacije, tesnoba),
- nezmožnost zadržanja od alkohola tudi v tveganih okoliščinah (npr. pri vožnji),
- neizprosno hrepenenje po alkoholu na račun zanemarjanja osnovnih telesnih potreb,
- nadaljevanje s pitjem kljub jasnim telesnim okvaram in duševnim težavam zaradi alkohola.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav
Pri razvoju zasvojenosti je pomembnih več različnih genetskih, psiholoških in socialnih dejavnikov, ki se med seboj prepletajo. Močno vlogo igra dednost, ki tvori podlago za delovanje našega telesa – npr. možganov. Ob dedni obremenjenosti za zasvojenost sta zgradba in delovanje možganov zasnovani tako, da ob uživanju oz. izvajanju določenih snovi ali vedenj hitreje razvijemo zasvojenost v primerjavi z ljudmi, ki so podedovali manjšo predispozicijo za razvoj zasvojenosti. Pri tem ne obstaja en sam gen, ki bi nas »silil« k uživanju določenih snovi, s katero so bili zasvojeni naši predniki, temveč dedna predispozicija predstavlja zgolj način delovanja možganov, ki se ob zaužitju določenih snovi prej navadijo nanje in se zato zdi, kot da jih možgani potrebujejo za svoje delovanje – postanemo odvisni od njega.
Zgolj dedna nagnjenost pa ne zadostuje za razvoj zasvojenosti. V zlorabo alkohola nas lahko potisnejo težke življenjske okoliščine (npr. žalovanje, kronična bolezen), slabše strategije soočanja z izzivi, socialni pritisk (npr. popivanje vrstnikov in prijateljev), nizka starost prvega srečanja z alkoholom ali pa tekom odraščanja nismo razvili zdravega odnosa do alkohola (npr. se zaradi njegove zaželenosti in pogoste uporabe v družbi ne zavedamo kako škodljiv je v resnici). Vzorce uživanja alkohola lahko prevzamemo preko opazovanja nam pomembnih ljudi (npr. staršev, sorodnikov, vrstnikov) ali družbenih pričakovanj in ob tem morda niti ne pomislimo, da ima pitje alkohola lahko resne posledice za naše zdravje. Razvoj zasvojenosti lahko dodatno pospeši še nezdrav življenjski slog (npr. doživljanje stresa, neuravnotežena prehrana, pomanjkanje gibanja). Zavedati se moramo, da zasvojenost ni posledica lenobe, šibkega značaja ali pomanjkanja volje, temveč gre za duševno motnjo, ki zahteva celostno zdravljenje – tako telesnih procesov kot našega duševnega delovanja.
Primer iz življenja
»Ajda je pred leti veljala za eni izmed najbolj zanesljivih delavk v veliki firmi. Od nekdaj je bila vestna, organizirana in urejena. Ob vstopu v svet podjetništva je doživljala močan stres in se soočala z veliko zahtevami, vendar se je z vsem tem uspešno spoprijemala, pri tem pa ji je občasno pomagal tudi alkohol – npr. po koncu delovnega dne, po uspešnem sestanku ali ob zaključku dogovora s stranko, kot je to videla pri svojih sodelavcih. Sprva je na alkohol gledala kot na priložnost za sprostitev, sedaj pa se počuti kot da mora vsako jutro že pred začetkom službe nekaj spiti, drugače se ne počuti zmožne za delo. Ajda pri sebi opaža, da ob delu težko dlje časa ostaja zbrana. Misli ji uhajajo k baru s pijačo za poslovne stranke. Čedalje pogosteje jo premami, da si nalije pijačo, ob tem pa ji ni več mar za svarilne poglede sodelavcev in šefov. Če poskuša prenehati piti, se pojavijo tresenje, glavobol, potenje in še večje motnje zbranosti. Že samo požirek pijače pa odpravi te telesne občutke in to Ajdi da občutek nadzora nad svojim telesom. Kadar je pod stresom spije kakršenkoli alkohol, ki ji pride pod roke. Kadar Ajda pride na družinsko kosilo, si kljub jasnim prošnjam domačih, naj vsaj enkrat zdrži brez natočenega kozarca, vedno s seboj prinese buteljko vina in vztraja, da jo preizkusijo. Pogosto se izteče tako, da Ajda sama spije večino steklenice. Na vse pretege zanika očitke, da bi morala omejiti pitje alkohola – tudi, kadar jo morajo zaradi vinjenosti peljati domov ali pa ni zmožna stati na svojih nogah. Zaradi tega so domači vse bolj zaskrbljeni, da Ajda ne zdrži niti pol dneva brez alkohola ob sebi. Strah jih je, da bo na račun alkohola zanemarila sebe in uspešno službo, kot je to storil Ajdin stric zaradi zasvojenosti s prepovedanimi drogami. Čeprav je bil alkohol pogosto prisoten na družinskih praznovanjih, ko je bila Ajda mlajša, sama ni nikoli izrazila želje po njem, ampak je druženje ob alkoholu le opazovala. Ajdini domači opažajo, da že dolgo ni bila pri frizerju, kar jih čudi, saj je bila vedno pikolovska glede svojega izgleda. Ugotovili so tudi, da že več kot eno leto ne obiskuje treningov nogometa, do katerega je včasih gojila močno strast. Tudi Ajdi sami je žal, da je opustila nogomet, druženje s prijateljicami in nekatere druge stvari, vendar pravi, da ima v življenju pomembnejše stvari. Ne zdi se ji, da bi alkohol predstavljal velik problem v njenem življenju, saj meni, da z njim lahko kadarkoli preneha. Njeno družino pa vse bolj skrbi zanjo.«
Kdaj in kam po pomoč?
Za zdravljenje zasvojenosti z alkoholom je potrebna močna motivacija in želja posameznika, saj bo moral vložiti veliko truda v vzdrževanje abstinence. K obravnavi zasvojenosti nas običajno privede brezizhodnost situacij v katerih se znajdemo (npr. grožnja z odpovedjo ali telesna bolezen), vendar se moramo za obravnavo odločiti sami. K sprejetju odločitve za zdravljenje alkoholizma nas lahko spodbudi bolezenski pritisk, ki ga doživimo ob izgubi službe, vozniškega dovoljenja ali socialne mreže, telesni bolezni zaradi uživanja alkohola ipd. Ob tem velja, da prej, kot se obrnemo po pomoč, hitrejše in bolj uspešno bo zdravljenje. Iskanja pomoči se je tako priporočljivo lotiti že preden pristanemo na točki, ko alkohol popolnoma obvlada naš vsakdan in odnose z drugimi.
Obravnava zasvojenosti z alkoholom poteka v obliki začasnega ali dnevnega bivanja v bolnišnici kjer zamenjava okolja pomaga pri vzdrževanju abstinence, lahko pa zdravljenje poteka tudi v ambulantah preko individualnih ali skupinskih terapij. Po pomoč se lahko obrnemo tudi na lokalni Center za preprečevanje odvisnosti. Glavni strokovnjaki za zdravljenje zasvojenosti so psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti. Primarni cilji zdravljenja zasvojenosti z alkoholom so vzdrževanje abstinence, soočanje s hrepenenjem, ponovno iskanje ciljev v življenju, razvijanje strategij spoprijemanja z življenjskimi izzivi ter ponovno vzpostavljanje socialne mreže in vsakodnevne rutine. V zdravljenje so lahko tesno vpeti tudi svojci v obliki partnerskih ali družinskih terapij, saj alkoholizem pogosto vpliva tudi na socialno mrežo.
K uspešnemu zdravljenju lahko sami najbolje pripomoremo tako, da vzdržujemo motivacijo in upoštevamo navodila strokovnjakov. Zasvojenost z alkoholom je sicer popolnoma ozdravljiva, če imamo iskreno voljo za spremembo. Po zaključku zdravljenja alkoholizma sledi še faza rehabilitacije, ko naučene strategije vnašamo v svoje vsakodnevno življenje (npr. vključitev v Klub zdravljenih alkoholikov ali Anonimnih alkoholikov).
Več o tveganem, škodljivem pitju alkohola ali zasvojenosti z njim:
- NIJZ knjižica Ali vem pri čem sem s svojim…?
- projekt Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola – SOPA, ki si prizadeva za odkrivanje tveganega in škodljivega pitja alkohola ter k omogoča podporo pri opuščanju tovrstnega pitja alkohola
- slovenska iniciativa Mobilizacija skupnosti za odgovornejši odnos do alkohola – MOSA, ki predstavlja spletno bazo informacij in virov o zlorabi alkohola
- Smernice za psihološko prvo pomoč v primeru tveganega in škodljivega pitja alkohola
- prispevek Z manj tveganim pitjem alkohola bi lahko ohranili vsaj dve življenji na dan na spletni strani Prehrana.si
- spletna stran Infodroga
