Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Vedenjske ali nekemične oblike zasvojenosti

Vedenjske ali nekemične oblike zasvojenosti

Z izrazom kemična zasvojenost označujemo odzivanje telesa na uživanje določenih psihoaktivnih snovi (npr. alkohol, droge), ki vplivajo na fiziološke procese v našem telesu in so kemične narave. Obstajajo pa tudi nekemične oz. vedenjske zasvojenosti, ki nimajo organske podlage, temveč jih ponavljamo zaradi pozitivnih posledic na naše počutje (npr. zasvojenost z igrami na srečo, družbenimi omrežji, nakupovanjem). Kemična zasvojenost tako predstavlja stanje, ko se je telo na psihoaktivno snov tako navadilo, da se zdi kot da brez nje ne more normalno delovati, medtem ko je za nekemično oz. vedenjsko zasvojenost značilno vedenje, za katerega se oseba zaveda njegove škodljivosti, vendar ga kljub temu ponavlja in z njim ne uspe prenehati. Najpogostejše oblike zasvojenosti v Sloveniji so zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami, digitalna zasvojenost in zasvojenost z igrami na srečo.


Osnovne značilnosti

Zasvojenost pomeni močno in nekontrolirano težnjo po ponavljanju določenih oblik vedenj, ki stimulirajo naše telo in nam prinašajo občutek zadovoljstva. Pri vedenjskih zasvojenostih nam takšen nagrajujoč občutek prinese izvajanje določenega vedenja (npr. nakupovanje, igranje videoiger ali iger na srečo) in ne določena psihoaktivna snov, ki jo vnesemo v telo – kot je to značilno za kemične odvisnosti. Vedenjske zasvojenosti so lahko enako škodljive kot zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi in zahtevajo zdravljenje. Trenutno sta kot vedenjski zasvojenosti uradno opredeljeni samo zasvojenost z igrami na srečo in zasvojenost z videoigrami. Vseeno pa se tudi na drugih področjih življenja sodobnega človeka lahko pojavljajo vedenjski vzorci, ki kažejo na zasvojenost – npr. pri spolnosti in gledanju pornografije, nakupovanju, telesni dejavnosti, prehranjevanju, delu, uporabi družbenih omrežij in ekstremnih športih.

Običajno uživanje v neki dejavnosti je na prvi pogled težko ločiti od zasvojenosti, saj gre za vedenja, ki jih v določeni meri izvajamo skoraj vsi – npr. nakupovanje, uporaba računalnika, prehranjevanje ipd. Kadar smo zasvojeni z določenim vedenjem, se naše življenje vrti le okrog slednjega in pretežno razmišljamo o tem, kdaj ga bomo imeli možnost ponovno izvajati. Nad vedenjem izgubimo nadzor in se vanj impulzivno vključujemo ne glede na posledice, ki jih ima za nas. Na ta račun pričnemo ogrožati svoje telesno in duševno zdravje ter zapostavljati vsakodnevne obveznosti (npr. šola, služba). Pojavijo se lahko tudi nove težave (npr. denarne težave, prepiri z bližnjimi osebami).

Pogosti simptomi in znaki

Čeprav so vedenjske oz. nekemične zasvojenosti razmeroma novo in zato manj opredeljeno področje, lahko na zasvojenost opozarjajo nekateri tipični simptomi oz. znaki:

  • organizacija življenja na način, da se vse vrti okrog izvajanja tovrstnega vedenja,
  • nihanje počutja glede na to ali vedenje trenutno izvajamo (npr. vznesenost, sproščenost in dobra volja ob vključevanju v vedenje ter razdražljivost in nejevolja ob njegovi prekinitvi),
  • vedno večja in pogostejša potreba po vključevanju v določeno vedenje za doseganje enako nagrajujočega učinka (tj. zvišanje tolerance),
  • razdražljivost, vznemirjenost in upiranje ob poskusih omejevanja tega vedenja,
  • konflikt z ljudmi, ki nam skušajo omejiti izvajanje problematičnega vedenja (npr. starši, partner/ica),
  • odtegnitveni simptomi po tem, ko vedenja dlje časa ne izvajamo (npr. izrazito slabo počutje, slabost, tresenje),
  • hiter ponoven razvoj zasvojenosti ob stiku s problematičnim vedenjem po daljšem obdobju njegovega neizvajanja,
  • stanje zanosa, popolne osredotočenosti ali izguba stika z realnostjo ob izvajanju vedenja (npr. izguba občutka za čas),
  • izguba zanimanja za hobije, ki smo jih pred zasvojenostjo radi počeli,
  • umik od družabnega življenja in ljudi, ki onemogočajo ali ne odobravajo vključevanja v tovrstno vedenje.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav zasvojenosti

Vedenjske zasvojenosti se razvijejo na podlagi skupka različnih dejavnikov, pri čemer lahko pomembno vlogo igrajo dedna nagnjenost k zasvojenosti, vpliv okolja, naše osebnostne lastnosti itd. Nastanek zasvojenosti lahko razložimo na različne načine. Biološka razlaga zagovarja, da vedenje, s katerim smo zasvojeni stimulira nagrajevalni sistem v naših možganih. Občutek ugodja, ki ga doživljamo ob vedenju sovpada s sproščanjem hormona dopamin. Dopamin ima ključno vlogo pri tem, da vedenjski vzorec postane vedno bolj utrjen in avtomatski ter zato manj odvisen od našega razuma in volje. Gre torej za kronično motnjo v delovanju možganov, ki vpliva na našo motivacijo in spomin. Psihološka razlaga zasvojenosti pa trdi, da lahko problematične vzorce vedenj razvijemo na podlagi težkih življenjskih izkušenj in jih uporabljamo kot način soočanja z neprijetnimi čustvi (npr. žalost, žalovanje, jeza). Vedenjske zasvojenosti se pogosto pojavljajo skupaj z drugimi zasvojenostmi ali duševnimi motnjami (npr. motnje razpoloženja).

Primer iz življenja

»Gal je sedmošolec, ki je za rojstni dan dobil računalnik. Želel si ga je zelo dolgo in starši so mu ustregli zaradi želje po tem, da bi pridobil ustrezne digitalne spretnosti in ga uporabljal kot pomoč pri šolskem delu. Gal se je preko računalnika takoj povezal s svojimi sošolci in skupaj so začeli igrati priljubljene videoigre. Zaradi zadovoljstva, ki ga je občutil ob premagovanju sotekmovalcev v igrah je začel preživljati veliko časa za računalnikom. Odklanjati je pričel povabila  prijateljev iz soseske na bližnje igrišče, kamor je prej rad zahajal. Starši so Gala popoldan komajda priklicali iz sobe in kadar jim je uspelo, da so ga odtegnili od računalnika, je bil do njih sovražen in uporniški, zato so mu popustili. Starši tožijo, da se Galovo življenje v zadnjem času vrti okrog računalnika in na ta račun zanemarja vse obveznosti do šole, treningov in domačih opravil. Kadar ni ob računalniku je nejevoljen in razdražljiv, zato starše zanj močno skrbi. Zaradi igranja je prikrajšano tudi njegovo spanje, saj se ponoči skrivoma dokoplje do računalnika namesto, da bi odšel v posteljo. Vse to se kaže v njegovi zmanjšani pozornosti med šolskimi urami, utrujenostjo skozi dan, bledico in pomanjkanju volje za početje drugih stvari, ki niso povezane z računalnikom. Gal se zaveda, da pretirano igranje videoiger zanj ni dobro, vendar si ne more pomagati, da misli na težave v šoli ne bi vsaj začasno odpravil ravno z igranjem videoiger. Njegovi starši postajajo vse bolj obupani, saj ne vedo, kako naj mu pomagajo pri tem, da ponovno vzpostavi dnevno rutino in zdrav odnos do računalnika.«

Kdaj in kam po pomoč?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da se poslužujemo aktivnosti, ki nam prinašajo ugodje in se izogibamo tistim vedenjem, ki nam povzročajo bolečino ali trpljenje. Običajno je, da raje počnemo stvari, v katerih uživamo kot pa obveznosti, ki od nas zahtevajo trud in napor. Vendar pa izvajanje določenih vedenj, ki nam prinašajo užitek še ne pomeni, da smo od njih zasvojeni. O zasvojenosti govorimo takrat, kadar so prisotni nekateri opozorilni znaki in simptomi (navedeni zgoraj), ki vztrajajo skozi daljše časovno obdobje in pri posamezniku povzročajo stisko.

Če se nam zdi, da določenemu vedenju, ki ni povezan z jasnim ciljem (npr. šolsko delo, vsakodnevne obveznosti, službena odgovornost) posvečamo zelo veliko časa in nam omejevanje tega vedenja predstavlja hudo stisko, je priporočljivo o tem spregovoriti in si poiskati pomoč. O tem se lahko pogovorimo z našim osebnim zdravnikom, se obrnemo na lokalni Center za duševno zdravje ali pomoč poiščemo pri organizacijah, ki se ukvarjajo z različnimi oblikami vedenjskih zasvojenosti (npr. Center pomoči pri prekomerni rabi interneta, Zavod Pelikan – Karitas, Center Šteker, Inštitut VIR). V Sloveniji zdravljenje ponujajo tudi posamezne regijske ambulante (npr. ambulanta v Novi Gorici). Celoten seznam virov pomoči pri obvladovanju vedenjskih zasvojenosti najdete na spletni strani NIJZ ali na spletni strani Programa Mira

Sama obravnava vedenjskih zasvojenosti je lahko podobna zdravljenju zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi. Najučinkovitejši način zdravljenja vedenjske zasvojenosti je vedenjska terapija (npr. kognitivno-vedenjska). Z njo se naučimo obvladovati kompulzivno vedenje in brzdati težnjo po vedenjskem odzivu. Poleg same terapije skušamo odkriti tudi druge načine preživljanja prostega časa, ki v naše življenje vnašajo smisel in pomen. Če smo določeno vedenje uporabljali kot sredstvo za blaženje negativnih čustev, skušamo razvijati bolj zdrave strategije soočanja s stiskami. Obravnava vedenjske zasvojenosti se zaključi takrat, ko smo zmožni obvladovati svoje vedenje na stabilen in neškodljiv način.

Več o vedenjskih oz. nekemičnih oblikah zasvojenosti si lahko preberete na naslednji povezavi.

Če se vi ali vaši bližnji soočate z zasvojenostjo od digitalnih zaslonov ali interneta si lahko več preberete na spodnjih povezavah:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content