Vedenjske ali nekemične oblike zasvojenosti
Z izrazom kemična zasvojenost označujemo odzivanje telesa na uživanje določenih psihoaktivnih snovi (npr. alkohol, droge), ki vplivajo na fiziološke procese v našem telesu in so kemične narave. Obstajajo pa tudi nekemične oz. vedenjske zasvojenosti, ki nimajo organske podlage, temveč jih ponavljamo zaradi pozitivnih posledic na naše počutje (npr. zasvojenost z igrami na srečo, družbenimi omrežji, nakupovanjem). Kemična zasvojenost tako predstavlja stanje, ko se je telo na psihoaktivno snov tako navadilo, da se zdi kot da brez nje ne more normalno delovati, medtem ko je za nekemično oz. vedenjsko zasvojenost značilno vedenje, za katerega se oseba zaveda njegove škodljivosti, vendar ga kljub temu ponavlja in z njim ne uspe prenehati. Najpogostejše oblike zasvojenosti v Sloveniji so zasvojenosti z alkoholom in drugimi psihoaktivnimi substancami, digitalna zasvojenost in zasvojenost z igrami na srečo.

Osnovne značilnosti
Zasvojenost pomeni močno in nekontrolirano težnjo po ponavljanju določenih oblik vedenj, ki stimulirajo naše telo in nam prinašajo občutek zadovoljstva. Pri vedenjskih zasvojenostih nam takšen nagrajujoč občutek prinese izvajanje določenega vedenja (npr. nakupovanje, igranje videoiger ali iger na srečo) in ne določena psihoaktivna snov, ki jo vnesemo v telo – kot je to značilno za kemične odvisnosti. Vedenjske zasvojenosti so lahko enako škodljive kot zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi in zahtevajo zdravljenje. Trenutno sta kot vedenjski zasvojenosti uradno opredeljeni samo zasvojenost z igrami na srečo in zasvojenost z videoigrami. Vseeno pa se tudi na drugih področjih življenja sodobnega človeka lahko pojavljajo vedenjski vzorci, ki kažejo na zasvojenost – npr. pri spolnosti in gledanju pornografije, nakupovanju, telesni dejavnosti, prehranjevanju, delu, uporabi družbenih omrežij in ekstremnih športih.
Običajno uživanje v neki dejavnosti je na prvi pogled težko ločiti od zasvojenosti, saj gre za vedenja, ki jih v določeni meri izvajamo skoraj vsi – npr. nakupovanje, uporaba računalnika, prehranjevanje ipd. Kadar smo zasvojeni z določenim vedenjem, se naše življenje vrti le okrog slednjega in pretežno razmišljamo o tem, kdaj ga bomo imeli možnost ponovno izvajati. Nad vedenjem izgubimo nadzor in se vanj impulzivno vključujemo ne glede na posledice, ki jih ima za nas. Na ta račun pričnemo ogrožati svoje telesno in duševno zdravje ter zapostavljati vsakodnevne obveznosti (npr. šola, služba). Pojavijo se lahko tudi nove težave (npr. denarne težave, prepiri z bližnjimi osebami).
Pogosti simptomi in znaki
Čeprav so vedenjske oz. nekemične zasvojenosti razmeroma novo in zato manj opredeljeno področje, lahko na zasvojenost opozarjajo nekateri tipični simptomi oz. znaki:
- organizacija življenja na način, da se vse vrti okrog izvajanja tovrstnega vedenja,
- nihanje počutja glede na to ali vedenje trenutno izvajamo (npr. vznesenost, sproščenost in dobra volja ob vključevanju v vedenje ter razdražljivost in nejevolja ob njegovi prekinitvi),
- vedno večja in pogostejša potreba po vključevanju v določeno vedenje za doseganje enako nagrajujočega učinka (tj. zvišanje tolerance),
- razdražljivost, vznemirjenost in upiranje ob poskusih omejevanja tega vedenja,
- konflikt z ljudmi, ki nam skušajo omejiti izvajanje problematičnega vedenja (npr. starši, partner/ica),
- odtegnitveni simptomi po tem, ko vedenja dlje časa ne izvajamo (npr. izrazito slabo počutje, slabost, tresenje),
- hiter ponoven razvoj zasvojenosti ob stiku s problematičnim vedenjem po daljšem obdobju njegovega neizvajanja,
- stanje zanosa, popolne osredotočenosti ali izguba stika z realnostjo ob izvajanju vedenja (npr. izguba občutka za čas),
- izguba zanimanja za hobije, ki smo jih pred zasvojenostjo radi počeli,
- umik od družabnega življenja in ljudi, ki onemogočajo ali ne odobravajo vključevanja v tovrstno vedenje.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav zasvojenosti
Vedenjske zasvojenosti se razvijejo na podlagi skupka različnih dejavnikov, pri čemer lahko pomembno vlogo igrajo dedna nagnjenost k zasvojenosti, vpliv okolja, naše osebnostne lastnosti itd. Nastanek zasvojenosti lahko razložimo na različne načine. Biološka razlaga zagovarja, da vedenje, s katerim smo zasvojeni stimulira nagrajevalni sistem v naših možganih. Občutek ugodja, ki ga doživljamo ob vedenju sovpada s sproščanjem hormona dopamin. Dopamin ima ključno vlogo pri tem, da vedenjski vzorec postane vedno bolj utrjen in avtomatski ter zato manj odvisen od našega razuma in volje. Gre torej za kronično motnjo v delovanju možganov, ki vpliva na našo motivacijo in spomin. Psihološka razlaga zasvojenosti pa trdi, da lahko problematične vzorce vedenj razvijemo na podlagi težkih življenjskih izkušenj in jih uporabljamo kot način soočanja z neprijetnimi čustvi (npr. žalost, žalovanje, jeza). Vedenjske zasvojenosti se pogosto pojavljajo skupaj z drugimi zasvojenostmi ali duševnimi motnjami (npr. motnje razpoloženja).
Primer iz življenja
»Gal je sedmošolec, ki je za rojstni dan dobil računalnik. Želel si ga je zelo dolgo in starši so mu ustregli zaradi želje po tem, da bi pridobil ustrezne digitalne spretnosti in ga uporabljal kot pomoč pri šolskem delu. Gal se je preko računalnika takoj povezal s svojimi sošolci in skupaj so začeli igrati priljubljene videoigre. Zaradi zadovoljstva, ki ga je občutil ob premagovanju sotekmovalcev v igrah je začel preživljati veliko časa za računalnikom. Odklanjati je pričel povabila prijateljev iz soseske na bližnje igrišče, kamor je prej rad zahajal. Starši so Gala popoldan komajda priklicali iz sobe in kadar jim je uspelo, da so ga odtegnili od računalnika, je bil do njih sovražen in uporniški, zato so mu popustili. Starši tožijo, da se Galovo življenje v zadnjem času vrti okrog računalnika in na ta račun zanemarja vse obveznosti do šole, treningov in domačih opravil. Kadar ni ob računalniku je nejevoljen in razdražljiv, zato starše zanj močno skrbi. Zaradi igranja je prikrajšano tudi njegovo spanje, saj se ponoči skrivoma dokoplje do računalnika namesto, da bi odšel v posteljo. Vse to se kaže v njegovi zmanjšani pozornosti med šolskimi urami, utrujenostjo skozi dan, bledico in pomanjkanju volje za početje drugih stvari, ki niso povezane z računalnikom. Gal se zaveda, da pretirano igranje videoiger zanj ni dobro, vendar si ne more pomagati, da misli na težave v šoli ne bi vsaj začasno odpravil ravno z igranjem videoiger. Njegovi starši postajajo vse bolj obupani, saj ne vedo, kako naj mu pomagajo pri tem, da ponovno vzpostavi dnevno rutino in zdrav odnos do računalnika.«
Kdaj in kam po pomoč?
Ljudje smo nagnjeni k temu, da se poslužujemo aktivnosti, ki nam prinašajo ugodje in se izogibamo tistim vedenjem, ki nam povzročajo bolečino ali trpljenje. Običajno je, da raje počnemo stvari, v katerih uživamo kot pa obveznosti, ki od nas zahtevajo trud in napor. Vendar pa izvajanje določenih vedenj, ki nam prinašajo užitek še ne pomeni, da smo od njih zasvojeni. O zasvojenosti govorimo takrat, kadar so prisotni nekateri opozorilni znaki in simptomi (navedeni zgoraj), ki vztrajajo skozi daljše časovno obdobje in pri posamezniku povzročajo stisko.
Če se nam zdi, da določenemu vedenju, ki ni povezan z jasnim ciljem (npr. šolsko delo, vsakodnevne obveznosti, službena odgovornost) posvečamo zelo veliko časa in nam omejevanje tega vedenja predstavlja hudo stisko, je priporočljivo o tem spregovoriti in si poiskati pomoč. O tem se lahko pogovorimo z našim osebnim zdravnikom, se obrnemo na lokalni Center za duševno zdravje ali pomoč poiščemo pri organizacijah, ki se ukvarjajo z različnimi oblikami vedenjskih zasvojenosti (npr. Center pomoči pri prekomerni rabi interneta, Zavod Pelikan – Karitas, Center Šteker, Inštitut VIR). V Sloveniji zdravljenje ponujajo tudi posamezne regijske ambulante (npr. ambulanta v Novi Gorici). Celoten seznam virov pomoči pri obvladovanju vedenjskih zasvojenosti najdete tudi na spletni strani Programa Mira
Sama obravnava vedenjskih zasvojenosti je lahko podobna zdravljenju zasvojenosti s psihoaktivnimi snovmi. Najučinkovitejši način zdravljenja vedenjske zasvojenosti je vedenjska terapija (npr. kognitivno-vedenjska). Z njo se naučimo obvladovati kompulzivno vedenje in brzdati težnjo po vedenjskem odzivu. Poleg same terapije skušamo odkriti tudi druge načine preživljanja prostega časa, ki v naše življenje vnašajo smisel in pomen. Če smo določeno vedenje uporabljali kot sredstvo za blaženje negativnih čustev, skušamo razvijati bolj zdrave strategije soočanja s stiskami. Obravnava vedenjske zasvojenosti se zaključi takrat, ko smo zmožni obvladovati svoje vedenje na stabilen in neškodljiv način.
Več o vedenjskih oz. nekemičnih oblikah zasvojenosti si lahko preberete na naslednji povezavi.
Če se vi ali vaši bližnji soočate z zasvojenostjo od digitalnih zaslonov ali interneta si lahko več preberete na spodnjih povezavah:
- spletna stran Mira o vlogi digitalnih tehnologij v našem življenju in njihovem vplivu na naše duševno zdravje
- spletna stran NIJZ o Smernicah za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih