Naj bo moja zgodba naša zgodba!

Cena želje po uspehu je višja kot katerikoli avto ali luksuzna dobrina. Če pretiravaš, plačaš z anksioznostjo in izgorelostjo. Zakaj bi mi verjeli? Zato ker sem nekdo, ki še danes plačuje za svojo neprevidnost. Pa naj se vrnem na začetek.

Ko sem se 1. januarja z avtomobilom odpravil na mojo tedensko pot iz Velenja proti Mariboru, se je vse zdelo kot običajno. Z družino smo spili kavico, poljubčkal sem nečakinjo, objel punco in odšel. Sredi poti me je začelo stiskati v prsih in najprej sem pomislil, da to ni nič posebnega, pač tista kavica se mi ni dobro prilegla. Nato pa so moji možgani začeli premlevati dogodke iz preteklih tednov. Malo pred tem je ta svet zapustila mlada punca zaradi srčnega zastoja. Mlada. Nedolžna. A kljub vsemu ranljiva. Zadelo me je; vsi smo isti in nihče se ne more obraniti neizogibnega: smrti. Začelo me je stiskati še bolj, še bolj, še bolj. Srce mi je začelo glasno razbijati, postalo mi je vroče, dobil sem mravljince po celem telesu, jezik se mi je zatikal. Pred sabo sem že videl naslovnico v časopisu »Na avtocesti zaradi srčnega zastoja zavil v ograjo in umrl«. Nemudoma sem zapustil avtocesto in poklical pomoč. Po temeljitem pregledu v UKC v Mariboru sem se odpravil domov. Naslednji dan sem na izkušnjo ponovno vrnil misli. Zakaj me je tako stiskalo? Zakaj me spet tako stiska? Imam kaj narobe v avtu? Se spuščajo plini? Zakaj ravno jaz?

Minil je mesec in izkušnja je bila bolj ali manj za mano. No, vsaj tako sem mislil, dokler nisem ponovno odšel na pot, ista zgodba, bolečina v prsih, mravljinci, vročina. Umiram. Kako ravno jaz, zakaj ravno jaz?

Ponovno sem nemudoma prenehal z vožnjo in – česar takrat nisem vedel – ponovno prekinil svoj val tesnobe. Kar naenkrat pa se je val tesnobe začel dogajati vsak dan. Kaj vsak dan, vsake 2-3 ure. Vklopil sem varovalke in tako kot sem prenehal z vožnjo avtomobila, tako sem prenehal tudi z ostalimi situacijami, kjer bi mi bilo neprijetno, če bi se mi kaj zgodilo. Prenehal sem hoditi na fakulteto zgodaj zjutraj, da se mi ne bi slučajno na poti kaj pripetilo, pa mi nihče ne bi mogel pomagati. Prenehal sem se tuširati in tudi prenehal sem s spolnimi aktivnostmi, da ne bi bil v primeru infarkta slučajno gol ob prisotnosti reševalcev. Prenehal sem se sproščati ob študentskih torkih, saj bi bilo neprijetno, če bi se mi na ŠTUK-u kaj zgodilo, pa me nihče ne bi opazil, ali pa bi si mislil, da sem na trdih drogah. Prenehal sem živeti. Ankisoznost, ki se je vse bolj nakopičila, me je uničevala. Stalno preverjanje telesnih simptomov pri cimru, ki slučajno študira medicino, nenehni obiski pri zdravniku in mnogo stvari, ki jih ne dela nihče, samo zato, da bi se počutil bolje. Obupal sem. Ko sem vohal cvetlice, sem si že mislil, da je to moj pogreb, ko sem vohal ogenj, sem mislil, da sem že v grobu in voham sveče. Vse skupaj je pripeljalo do te stopnje, da se nisem moral več normalno sprostiti. Tri mesece konstantne pripravljenosti me je pripeljalo na rob. Tesnoba se je pomnožila z depresijo in življenje ni imelo več smisla.

Nekega dne sem sedel na fakulteti in pripravljal zapiske za prihajajoče kolokvije. V avli je takrat ravno potekala podelitev diplomskih listin in takrat mi je v misli padlo da bi bilo grozno, če bi kdo iz mojega nadstropja skočil dol in naredil samomor. Kar naenkrat so te vizije dobile osebo, to sem bil jaz. Vizije kar nisem moral ustaviti, nisem se moral spopadati s tem. Odšel sem, saj me je čez eno uro čakalo popoldansko delo pri RTV-ju. Med delom sem na vse pozabil, nakar pa je prišel odmor in vizije so se vrnile. Različne – od samopoškodovanja v avtomobilu do sedenja na železniških tirih. Tudi to je minilo, a začel sem se spraševati, kaj se dogaja. Vrnil sem se domov pozno zvečer in tokrat moje punce ni bilo doma, saj je za vikend odšla domov. Bil sem sam, mislil sem, da bom že zvozil. Nato pa so se vizije vrnile. Začel sem jokati. Si to moja podzavest zares želi? Si želim to jaz? Ne, to ne mora biti tako. Moram poiskati pomoč.

Klical sem vse možne linije za pomoč v stiski, a ura je bila že pozna, zato se mi pravzaprav nobena ni oglasila. Ni mi preostalo drugega, kot da pomoč poiščem na psihiatričnem oddelku UKC Maribor. Poklical sem 112, zaprosil sem za pomoč in odpeljali so me ravno tja, kamor je pot želela da grem.

Po temeljitem razgovoru s psihiatrinjo, prejeti dozi zdravil in prespani noči v sivi coni, so me preselili na zaprti oddelek na psihiatriji. Bil je vikend in ni se kaj dosti dogajalo. Zaprti oddelek je hkrati krut in koristen. Vzamejo ti telefon in stike z zunanjim svetom imaš pravzaprav samo 20 minut na dan. Če nimaš dovoljenih izhodov (ki so trikrat na dan po 30 minut), lahko greš na vrt velik 2 x 2 metra in tam preživiš nekaj minut, sicer pa si zaprt za štirimi stenami. Ko izveš za ta pravila se ti zdi, da boš na zaprtem oddelku zelo težko preživel. Potem pa se ti začne odpirati. Prve dni sicer veliko spiš, saj te tablete utrujajo. Potem pa imaš ogromno časa za razmišljanje, da po sesutju sistema prideš k sebi, se pomiriš. Veliko časa imaš za branje, igranje šaha, namiznega tenisa in mnogo drugega. Spoznaš pa ogromno ljudi, z drugačnimi in tudi z zelo podobnimi težavami kot ti. Veliko se lahko pogovarjaš o izkušnjah drugih ljudi in že to ogromno pripomore tvojim težavam.

Po nekaj dneh sem se preselil na oddelek za nadaljevalno psihiatrično zdravljenje. Ta oddelek se sprva zdi kot nov svet. Ponovno se vzpostaviš z zunanjim svetom preko telefona, dovoljene imaš obiske, zunaj si lahko med 6. in 21. uro in počneš lahko skoraj vse. Tudi na odprtem oddelku sem se ogromno naučil, predvsem pa sem še vedno imel čas delati na sebi in se pripravljati na čas, ko se vrnem iz zdravljenja.

Po slabih treh tednih sem zapustil psihiatrijo. Spremenjen, pripravljen in zagnan. Vizije so izginile, imel sem željo po rekreaciji, ni me več tako stiskalo v prsnem košu in imel sem željo po izboljšanju načina svojega življenja. Tri tedne sem preživel na zdravljenju in pod rokami strokovnjakov na področju duševnega zdravja sem se ogromno naučil. Tehnike sproščanja, tehnike preusmerjanja pozornosti, prednosti rekreacije, prednosti meditacije, sproščanje ob glasbi. Imel sem ogromno motivacije in ponovno sem bil podoben samemu sebi. Po dolgem času sem bil zelo zadovoljen s samim sabo in to je tisto, kar mi je ogromno pomenilo.

Ko sem se vrnil iz zdravljenja sem ob sebi imel najbližje, ki so mi pomagali, da se ponovno vrnem v star sistem. Ponovno sem začel delati obveznosti za fakulteto, delati ob študiju, dnevno telovadim, berem, pišem in delam stvari, ki me spravljajo v dobro voljo.

Ker pa še vedno želim razčistiti, zakaj je do tega prišlo, in ker imam še vedno manjši strah pred vožnjo avtomobila, sem se odločil, da začnem hoditi na psihoterapijo. Trenutno sem v psihoanalitični terapiji in tudi tukaj sem se ogromno naučil o sebi in zakaj je do moje tesnobe prišlo.

Pa naj samo na hitro razložim, da ne bom predolg: Sem zelo deloven človek, dolgočasenje me ubija. Odraščal sem v veliki družini, saj imam kar štiri brate. Nismo imeli najboljših življenjskih pogojev, a vedno smo se imeli radi. Delal sem dve srednji šoli (po izobrazbi sem ekonomski tehnik in srednješolski glasbenik/instrumentalist) in vedno sem na svojih področjih želel blesteti. Kot glasbenik sem bil zelo uspešen in imam kar nekaj zlatih in prvih nagrad iz državnih in mednarodnih tekmovanj. Sedaj študiram Medijske komunikacije na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru in tudi tukaj sem že zelo uspešen. Študij teče pravzaprav brezhibno, ob študiju pa se že samostojno izobražujem in opravljam študentsko delo pri mariborskem regionalnem centru RTV Slovenija.

Na vseh področjih življenja sem želel biti med boljšimi, pa naj je šlo za šport, šolo, glasbo ali pa tudi družabne igre in še kaj bolj brezveznega. To je terjalo svoj davek. Vse skupaj je preveč za enega človeka in to je tudi razlog, zakaj izgorimo in zakaj dobimo napade tesnobe. Seveda gre še za druge faktorje, a že to je dovolj, da kronično zbolimo in se začnemo zdraviti s tabletami, kar sicer pomaga, ni pa to najbolj optimalna rešitev.

Na kratko, življenja ne jemljimo samoumevno, vse ni tako enolično kot izgleda. V primeru da misliš, da nekaj ni v redu, nemudoma poišči pomoč. Pa če gre za najbolj preproste težave, poiskati pomoč ni narobe. Vsak ima priložnost spopasti se s samim sabo in težave, ki nas obdajajo, so včasih bolj kompleksne kot mi mislimo. Moja tesnobo bom premagal, ker sem se tako odločil sam, svetujem, da tako naredi vsak, ki ga muči karkoli.

Obstajajo strokovnjaki na področju duševnega zdravja in oni bodo brez težav razrešili tvoje težave. Če pa te je sram pomoči, se moraš vprašati, v kakšni družbi živimo. Vsak je ranljiv in vsakemu se to lahko prigodi, zato se sramujem družbe, ki ne sprejema psihične in druge pomoči. Začnimo se o tej stigmi na glas pogovarjati in rešimo problem enkrat za vselej.

Jaz sem Adrian Drago Poprijan in če lahko jaz, lahko tudi ti!