Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Nikina zgodba

Nikina zgodba

Nikina zgodba

Sem 20-letna študentka, ki si ne bi nikoli mislila, da bo šla pri svojih letih čez toliko ovir in težav. V življenju sem doživela številne padce in vzpone, večje in manjše, vendar meni so se takrat zdeli ogromni. Kot otrok poln energije, družaben, aktiven na različnih področjih nikoli ne bi pomislila, da me bo življenje pripeljalo pred toliko izzivov. Šport in ples sta mi vedno predstavljala užitek in svobodo, saj sem že od majhnega uživala v najrazličnejših športih in plesu, ampak je prišlo obdobje, ko me ni nič osrečevalo.

Začelo se je že v osnovni šoli, ko sem se začela zaradi spleta okoliščin počutiti zelo slabo, nič več me ni veselilo, skoraj vsak dan sem jokala, nisem več videla smisla v življenju. Ko so me sošolke spraševale, če je kaj narobe, sem z nasmehom na obrazu odgovorila, da sem v redu, da se nič ne dogaja, čeprav sem globoko v sebi vedela, da ni nič v redu in, da se že predolgo tako počutim. Ampak bala sem se povedati komurkoli, bala sem se povedati, ker nisem vedela, kako bo reagirala okolica, da bom zasmehovana, ker sem mislila, da moje težave pa že niso tako hude. In če se ne vidi težav navzven lahko to sama rešim.

Pa sem se uštela, namreč težave so se le še stopnjevale in po dolgem času sem se sama pri sebi odločila, da tako ne bo šlo več naprej in skušala nekaj spremeniti. Tega sem se lotila tako, da sem se začela še več ukvarjati s športom, prav tako pa sem tudi vnos sladkarij omejila in začela bolj paziti pri prehrani. Sprva sem mislila, da mi gre na bolje in, ko sem videla prve rezultate, da se po športu vsaj malo boljše počutim, sem s tem nadaljevala, hkrati pa sem še bolj omejila vnos hrane. Seveda je poleg tega bilo težko opravljati tudi šolo, vendar sem nekako shajala. Dokler nisem prišla do te točke, da sem postala obsedena s telovadbo in hrano, imela sem točno določene ure obrokov in poskrbela sem, da sem zaužila precej manj, kot sem pokurila, to je bilo takrat središče mojega življenja.

Ljudje okoli mene so začeli opažati spremembe, ampak ker je šlo tukaj postopoma niso ravno sklepali na težave v duševnem zdravju, saj ni bilo vidno navzven. Kmalu pa se je to začelo kazati tudi navzven, začela sem se čedalje bolj zapirati vase, postala sem razdražljiva in nisem se želela družiti, prav tako sem izgubila veliko teže, začeli so mi izpadati lasje, bila sem šibka, neprestano me je zeblo, ampak jaz sem sebe še vedno videla na poti uspeha, da mi bo tako uspelo umreti. Po poletnih počitnicah so vsi okoli mene opazili, da sem se močno spremenila, začeli so me spraševati, kaj je narobe, jaz pa sem le z nasmehom odgovarjala, da ni nič, da imam samo malo zdravstvenih težav in, da bom že zmogla, samo čas potrebujem. Ampak ni bilo tako, saj so se kmalu začele še težave z želodcem, bolečinami in tudi fizičnimi boleznimi.

Prišla je prva hospitalizacija, kjer me je ob tem, da je kdo pomislil, da imam depresijo, motnjo hranjenja in anksioznost spreletel srh in sem to zanikala, kajti to je zame takrat pomenilo poraz in velik neuspeh. Glas v meni mi je govoril, da mi nič ne uspe, da sem ničvredna, da so zaradi mene samo težave in, da bi bilo bolje, da me ne bi bilo, ker sem vsem v napoto. Čeprav sem, ko gledam za nazaj imela veliko alarmantnih znakov, tega ni nihče posumil prej, zato sem bila kmalu odpuščena s fizično diagnozo, vendar čez en teden zopet hospitalizirana, tokrat pa je šlo tako daleč, da ni ostalo le pri sumu na anoreksijo, depresijo in tesnobo, ampak sem bila premeščena na pedopsihiatrični oddelek, ker sem bila že tako izžeta, da doma ni šlo več.

Takrat je pot postala še težja – soočiti se s tem, da s tabo nekaj ni v redu, kako povedati drugim, manjkati v šoli, kaj če mi ne bo uspelo – milijon misli se mi je podilo po glavi, ampak ta hospitalizacija me je takrat najbrž rešila, najtežje obdobje zdravljenja pa je prišlo po odpustu domov. Da sem sprejela, da nisem v redu, sem potrebovala kar nekaj časa, vseeno pa sem se po svojih najboljših močeh trudila napredovati in delati korake v smeri k ozdravitvi. Še vedno pridejo težja obdobja in padci, ampak jih skušam predelati in že prej ukrepati, se s kom pogovoriti, itd. In ni me sram povedati, da sem bila hospitalizirana na pedopsihiatričnem oddelku sprva zaradi anoreksije, in potem še pridružene depresije in anksioznosti.

V tem trenutku ne vem, če sem vse že povsem premagala, ampak sem na poti proti temu in si želim znova zaživeti. In še vedno imam zdravila, antidepresive, hodim k psihiatrinji in vsak dan mi predstavlja izziv, ampak se trudim in skušam ne odnehati, znova se učim poslušati sebe in izražati čustva ter občutke, se pogovoriti s kom o stiskah in težavah, ki me bremenijo, v vsakem dnevu poskušam najti vsaj kakšen lep trenutek in pa nekaj časa nameniti sebi. Tebi, ki pa to bereš, ne se bati poiskati pomoči, to ni odraz šibkosti, res ne, ampak odraz moči, poskusi si priznati svoje težave in jih sproti reševati, kajti povem ti, če jih potlačuješ, izbruhnejo še v večji meri. Duševno zdravje bi moralo postati tema vsakodnevnih pogovorov in ne nekaj abstraktnega, saj je tako pomembno kot telesno zdravje, prav tako pa sta duševno in telesno zdravje povezana. To je bila moja lekcija za življenje, katere ne privoščim nikomur, če pa se kdo s tem sreča pa naj čimprej poišče pomoč in se ne obsoja. Kajti včasih že pogovor in deljenje svojih občutkov ter težav pomaga. Nisi sam/a na tej poti, čeprav se velikokrat tako počutiš. 

Svojo zgodbo sem se odločila deliti, ker bi rada, da duševno zdravje ne bi bilo več stigmatizirano in da bi vsaj komu vlila nekakšno upanje za nadaljevanje življenja. Dolgo sem se težav, s katerimi sem se spopadala / se še spopadam sramovala, zdaj pa mi je vseeno kaj si ostali mislijo, saj je najbolj pomembno tvoje zdravje in počutje, vse ostalo pride zraven. Nisi sam/a in poiskati pomoč ni odraz šibkosti. (Spre)govori, ne zadržuj stvari v sebi, ker bodo enkrat izbruhnile. Upam, da je ta zgodba sporočilo, da je vedno nekje luč na koncu tunela in rešitev za vsako težavo. In, če sem z delitvijo svoje zgodbe pomagala vsaj eni osebi, da se počuti manj samo, bolj sprejeto in normalno, je moj namen že izpolnjen.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content