Nikina zgodba
Sem 20-letna študentka, ki si ne bi nikoli mislila, da bo šla pri svojih letih čez toliko ovir in težav. V življenju sem doživela številne padce in vzpone, večje in manjše, vendar meni so se takrat zdeli ogromni. Kot otrok poln energije, družaben, aktiven na različnih področjih nikoli ne bi pomislila, da me bo življenje pripeljalo pred toliko izzivov. Šport in ples sta mi vedno predstavljala užitek in svobodo, saj sem že od majhnega uživala v najrazličnejših športih in plesu, ampak je prišlo obdobje, ko me ni nič osrečevalo.
Začelo se je že v osnovni šoli, ko sem se začela zaradi spleta okoliščin počutiti zelo slabo, nič več me ni veselilo, skoraj vsak dan sem jokala, nisem več videla smisla v življenju. Ko so me sošolke spraševale, če je kaj narobe, sem z nasmehom na obrazu odgovorila, da sem v redu, da se nič ne dogaja, čeprav sem globoko v sebi vedela, da ni nič v redu in, da se že predolgo tako počutim. Ampak bala sem se povedati komurkoli, bala sem se povedati, ker nisem vedela, kako bo reagirala okolica, da bom zasmehovana, ker sem mislila, da moje težave pa že niso tako hude. In če se ne vidi težav navzven lahko to sama rešim.
Pa sem se uštela, namreč težave so se le še stopnjevale in po dolgem času sem se sama pri sebi odločila, da tako ne bo šlo več naprej in skušala nekaj spremeniti. Tega sem se lotila tako, da sem se začela še več ukvarjati s športom, prav tako pa sem tudi vnos sladkarij omejila in začela bolj paziti pri prehrani. Sprva sem mislila, da mi gre na bolje in, ko sem videla prve rezultate, da se po športu vsaj malo boljše počutim, sem s tem nadaljevala, hkrati pa sem še bolj omejila vnos hrane. Seveda je poleg tega bilo težko opravljati tudi šolo, vendar sem nekako shajala. Dokler nisem prišla do te točke, da sem postala obsedena s telovadbo in hrano, imela sem točno določene ure obrokov in poskrbela sem, da sem zaužila precej manj, kot sem pokurila, to je bilo takrat središče mojega življenja.
Ljudje okoli mene so začeli opažati spremembe, ampak ker je šlo tukaj postopoma niso ravno sklepali na težave v duševnem zdravju, saj ni bilo vidno navzven. Kmalu pa se je to začelo kazati tudi navzven, začela sem se čedalje bolj zapirati vase, postala sem razdražljiva in nisem se želela družiti, prav tako sem izgubila veliko teže, začeli so mi izpadati lasje, bila sem šibka, neprestano me je zeblo, ampak jaz sem sebe še vedno videla na poti uspeha, da mi bo tako uspelo umreti. Po poletnih počitnicah so vsi okoli mene opazili, da sem se močno spremenila, začeli so me spraševati, kaj je narobe, jaz pa sem le z nasmehom odgovarjala, da ni nič, da imam samo malo zdravstvenih težav in, da bom že zmogla, samo čas potrebujem. Ampak ni bilo tako, saj so se kmalu začele še težave z želodcem, bolečinami in tudi fizičnimi boleznimi.
Prišla je prva hospitalizacija, kjer me je ob tem, da je kdo pomislil, da imam depresijo, motnjo hranjenja in anksioznost spreletel srh in sem to zanikala, kajti to je zame takrat pomenilo poraz in velik neuspeh. Glas v meni mi je govoril, da mi nič ne uspe, da sem ničvredna, da so zaradi mene samo težave in, da bi bilo bolje, da me ne bi bilo, ker sem vsem v napoto. Čeprav sem, ko gledam za nazaj imela veliko alarmantnih znakov, tega ni nihče posumil prej, zato sem bila kmalu odpuščena s fizično diagnozo, vendar čez en teden zopet hospitalizirana, tokrat pa je šlo tako daleč, da ni ostalo le pri sumu na anoreksijo, depresijo in tesnobo, ampak sem bila premeščena na pedopsihiatrični oddelek, ker sem bila že tako izžeta, da doma ni šlo več.
Takrat je pot postala še težja – soočiti se s tem, da s tabo nekaj ni v redu, kako povedati drugim, manjkati v šoli, kaj če mi ne bo uspelo – milijon misli se mi je podilo po glavi, ampak ta hospitalizacija me je takrat najbrž rešila, najtežje obdobje zdravljenja pa je prišlo po odpustu domov. Da sem sprejela, da nisem v redu, sem potrebovala kar nekaj časa, vseeno pa sem se po svojih najboljših močeh trudila napredovati in delati korake v smeri k ozdravitvi. Še vedno pridejo težja obdobja in padci, ampak jih skušam predelati in že prej ukrepati, se s kom pogovoriti, itd. In ni me sram povedati, da sem bila hospitalizirana na pedopsihiatričnem oddelku sprva zaradi anoreksije, in potem še pridružene depresije in anksioznosti.
V tem trenutku ne vem, če sem vse že povsem premagala, ampak sem na poti proti temu in si želim znova zaživeti. In še vedno imam zdravila, antidepresive, hodim k psihiatrinji in vsak dan mi predstavlja izziv, ampak se trudim in skušam ne odnehati, znova se učim poslušati sebe in izražati čustva ter občutke, se pogovoriti s kom o stiskah in težavah, ki me bremenijo, v vsakem dnevu poskušam najti vsaj kakšen lep trenutek in pa nekaj časa nameniti sebi. Tebi, ki pa to bereš, ne se bati poiskati pomoči, to ni odraz šibkosti, res ne, ampak odraz moči, poskusi si priznati svoje težave in jih sproti reševati, kajti povem ti, če jih potlačuješ, izbruhnejo še v večji meri. Duševno zdravje bi moralo postati tema vsakodnevnih pogovorov in ne nekaj abstraktnega, saj je tako pomembno kot telesno zdravje, prav tako pa sta duševno in telesno zdravje povezana. To je bila moja lekcija za življenje, katere ne privoščim nikomur, če pa se kdo s tem sreča pa naj čimprej poišče pomoč in se ne obsoja. Kajti včasih že pogovor in deljenje svojih občutkov ter težav pomaga. Nisi sam/a na tej poti, čeprav se velikokrat tako počutiš.
Svojo zgodbo sem se odločila deliti, ker bi rada, da duševno zdravje ne bi bilo več stigmatizirano in da bi vsaj komu vlila nekakšno upanje za nadaljevanje življenja. Dolgo sem se težav, s katerimi sem se spopadala / se še spopadam sramovala, zdaj pa mi je vseeno kaj si ostali mislijo, saj je najbolj pomembno tvoje zdravje in počutje, vse ostalo pride zraven. Nisi sam/a in poiskati pomoč ni odraz šibkosti. (Spre)govori, ne zadržuj stvari v sebi, ker bodo enkrat izbruhnile. Upam, da je ta zgodba sporočilo, da je vedno nekje luč na koncu tunela in rešitev za vsako težavo. In, če sem z delitvijo svoje zgodbe pomagala vsaj eni osebi, da se počuti manj samo, bolj sprejeto in normalno, je moj namen že izpolnjen.