Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Anina zgodba

Anina zgodba

Anina zgodba

Per aspera ad astra (ali preko trnja do zvezd)

Bil je sončen poletni dan, s prijateljico Tejo sva, kot po navadi med počitniškimi popoldnevi, sedeli na ograji njihove parcele in postalo mi je jasno, da je z mano nekaj… drugače. Ona je z velikim zanosom čebljala o popularni glasbeni skupini, najstniški nadaljevanki in nekem fantu, ki ji je bil všeč, jaz pa sem nemo strmela predse. “S tabo se je tako super pogovarjati, ker me vedno poslušaš!”, je vzkliknila Teja, skočila iz ograje, me objela in stekla proti domu.

Gledala sem, kako se pisana oblekica v veselem poskoku oddaljuje in v vsej svoji črnini strmela v tla. Vedno sem jo poslušala, ker ji nisem želela razlagati, kako me babica ponižuje, ko mojih staršev ni doma. Kako me zaničuje, obtožuje za vse tegobe tega sveta in celo fizično napada. Kako o meni širi laži, da se vlačim s fanti, kako jo pobiram po tleh, ko res globoko pogleda v kozarec in kako me je strah, ko kriči, da bo umrla ali da sem jo ubila. Na tisti dan mi je bilo 12 let in ugotovila sem, da nočem več živeti.

Živeli smo v veliki hiši v idiličnem okolju z babico, mamino mamo. Starša sta delala, mama tudi popoldne, babica pa je uživala zaslužen pokoj. Bila je aktivna, močna, svojevoljna in pokončna ženska. Drobna postava, sive, živahne oči in velik karakter. Vsi so jo imeli radi in bila je spoštovan član družbe. Ker je mamin oče kmalu umrl, je sama vzgojila 4 otroke in dokončala hišo. Velika ženska, skratka.

Nekaj dni za tem poletnim popoldnevom s Tejo je babica, pijana kot čep, razbijala po vratih moje sobe, ki sem jih v zadnjem trenutku uspela zakleniti za sabo. Spet je kričala, da sem ničvredna vlačuga, iz katere tako ali tako nič ne bo. Dala sem slušalke na ušesa, a sem jo kljub vsemu slišala skozi glasno glasbo. Takrat sem se odločila, da ne bom več živela. Začela sem zbirati vse možne babičine tablete in raziskovati kolikšna je smrtna doza. Nabralo se jih je kar nekaj, a vseeno dovolj le za zeeeloooo dolg spanec. Ko sem se prebudila, sem bila zelo jezna in razočarana. Babica ima prav, tako nesposobna sem, da se še ubiti ne morem.

Tako, kot je babici uspelo vse prikrivati pred okolico in me dovolj držati v strahu, da nisem nikomur niti črhnila, da sem njen koš za smeti, tako je meni nekako uspelo voziti do konca osnovne šole s samimi peticami, veliko prijatelji in na videz krasnim življenjem. Edino, kar se je spreminjalo je to, da sem pridobivala kilograme ter da se je črnina iz mojih las prelila na vsa moja oblačila. Navzven sem bila nasmejana, družabna, uspešna najstnica. Pač vedno v črnem. Veliko sem brala in vsi so mi govorili, kako sem inteligentna in odrasla. Za vrati doma pa sem, ko sem bila sama z babico, doživljala pravi pekel.

V šoli smo veliko govorili o nasilju vseh vrst, na koga se obrniti, kako ukrepati itd. Nikoli pa ni nihče omenil kaj narediti, ko se nad tabo psihično in fizično izživlja – babica. In to ravno ta babica, s katero sem v otroštvu obredla pol sveta na kolesu. Ta babica, ki me je povsod vedno rada vzela s sabo, ki je bila ponosna name in me je imela zelo rada. Takrat nisem razumela, da moje najstništvo ni imelo nič skupnega s tem, da je postajala vedno večji alkoholik, kar je uspešno skrivala pred ostalimi. Pred mano pa se je pokazala v najslabši možni luči. Ves svoj gnev nad lastnim življenjem je zlivala name. In to tako dolgo, da sem ga ponotranjila. Sledilo je obdobje mnogih poškodb, nesreč, operacij in od srečnega otroka je ostajalo vse manj. Ker sem bila najstnica to nikogar ni pretirano skrbelo, ker je to pač faza. Le nihče ni vedel, da ni moja.

Ob prehodu v srednjo šolo se je situacija samo še poslabšala. Uspelo mi je zbrati vse točke in se vpisati na željeno gimnazijo v sosednjem kraju, a moje ocene so strmo padale. Nisem se našla in velikokrat, izčrpana od vseh babičinih izbruhov, niti nisem zmogla pravočasno vstati, da bi šla na avtobus. Moje življenje je prekrila črna koprena. Delovala sem kot črni robot, a zmanjkovalo mi energije za boj s pošastjo v obliki babice, kaj šele za šolo in najstništvo. Spet sem bila tik pred tem, da vržem puško v koruzo, ko sem nekje zasledila TOM – Telefon za otroke in mladostnike. Nekega dne sem prišla iz šole in babica me je spet nadirala, zlasala in popljuvala. Nisem več zmogla in zaklenjena v svojo sobo sem v solzah poklicala telefonsko številko TOM-a. Oglasila se je krasna svetovalka. Povedala sem ji, da se čutim nevredno življenja, grdo in nesposobno. Nisem ji povedala, da je to zato, ker mi to že leta v glavo vbija lastna babica. Svetovalka je takoj prepoznala nujnost situacije in mi dala kontakte od najbližje pedopsihologinje. Obljubiti sem ji morala, da jo pokličem naslednji dan ter ji povem kdaj imam termin, ki ga bom dobila v najkrajšem možnem času, saj jih bo obvestila o mojem primeru. Ker je bila tako zelo prijazna in ker ji je bilo res mar zame, sem res poklicala in že čez nekaj dni sem prvič sedela na kavču pedopsihiatrične ambulante pri psihologinji.

Moja prva psihologinja je bila mirna in uglajena gospa. Spraševala me je, jaz sem odgovarjala, a iz nje je vel hlad. Bila je povsem drugačna od svetovalke TOM-a in kljub temu, da sem si resnično želela pomoči, se ji nisem mogla odpreti in zaupati. Kmalu me je napotila k pedopsihiatrinji in dobila sem recept za Prozac in Helex. Stara sem bila 15 let.

V tem času sem se uspela vsaj toliko odpreti pedopsihologinji, da sem razkrila vrh ledene gore situacije z babico. Ta je takoj ukrepala in obvestila starše. V nekaj dneh smo se preselili. Babica je hodila zvoniti v novo hišo in prosjačiti mamo, da se vrnemo, dokler ji oče ni prepovedal vstopa in zagrozil s prepovedjo približevanja. Vseeno je bila neverjetna škoda že storjena. Zlomila me je.

Bil je november, kmalu po mojem 16. rojstnem dnevu. Oče je prišel v mojo sobo pogledati zakaj še nisem oblečena za v šolo. Nisem mogla vstati. Nisem mogla govoriti. Nič nisem mogla. Nič. Dvignil me je iz postelje, me oblekel in napakiral v avto. Vso dogajanje je bilo zame zamegljeno, naslednje, kar se spomnim so besede dežurnega pedopsihiatra: »Ne skrbite, punca ni vzela ničesar, je pa očitno zelo hudo z njo. Govoril sem že z njeno pedopsihologinjo in pedopsihiatrinjo. Diagnoza je depresivna epizoda oz. depresia major. Vam to seveda ne pove kaj dosti in vam tudi ne rabi. Poskrbeli bomo zanjo. V najboljših rokah je.« Spomnim se ogromnega možaka, ki me je prijel za roko, me pogledal v otopele oči in skrbno dejal: »Vse bo dobro, deklica. Zdaj si na varnem.«

Ne spomnim se, kako sem prišla iz ambulante na pedopsihiatrični oddelek, spomnim pa se, da je bil večer in da sem skozi okno gledala luči ter si mislila, da bom očitno do konca življenja pač na psihiatriji. Sobo sem delila z dvema Prekmurkama, obe poskus samomora in malenkost starejši od mene. Od ene starši so naslednji dan po tem, ko si je ona poskusila prerezati zapestja in jo je vso v krvi našla mama, odpotovali na Tenerife. Nikoli je niso prišli obiskati. Ni me čudilo, da se je želela ubiti.

Začetek je bil zelo težak. Predvsem zato, ker je vse, kar se mi je zgodilo, dokazovalo, da je babica imela ves čas prav. Zguba sem. Nikoli ne bo nič iz mene. Ničvrednica, ki samo dela skrbi svojim staršem. Kmalu sem spoznala, da sem med krasnimi ljudmi, za katere pa sem mislila, da res ne spadajo tja. Nina je imela bulimijo in najlepši nasmeh na tem planetu. Lili je bila anoreksična in brisala sem ji solze, ko se tehtnica spet ni premaknila navzgor, čeprav je jedla in pila ogabne redilne napitke in je zato morala ostajati na pedopsihiatriji še en teden dlje. Barbara je slišala glasove, Tadeja sta neprestano bolela želodec in glava pa nihče ni vedel zakaj. Najbolj se me je dotaknila Tjaša. Imela je hudo shizofrenijo, a sva se lahko pogovarjali, nato pa je dobila napade in je postala zaradi močnih zdravil kot duh. Samo lupina je ostala. Pogled je bil popolnoma prazen. Vse punce in vsi fantje so bili dejansko krasni, srčni, inteligentni ljudje, ki nas je čudna pot življenja zanesla na to nenavadno stičišče. Na skupinski terapiji sem se prvič zares odprla, povedala vse, kar se mi je dogajalo z babico in takrat se je začela svetlikati luč na koncu tunela.

Odločili smo se, da menjam šolo in prepisala sem se v domači kraj, kjer sem zacvetela. Spet sem postala odličnjakinja, dosegla sem veliko stvari in odlično sem se ujela v novem okolju. Črnino oblačil so zamenjale barve in počasi sem se začela vračati k sebi. Bila sem stara 18 let in po dolgem času spet srečna. Babica je kmalu umrla. Na njenem pogrebu nisem čutila ničesar. Nikoli ne bom pozabila. Nikoli ne bom odpustila. Sem pa bila v tistem trenutku trdno odločena, da ji bom dokazala, da se je ves čas motila.

Edina stvar, ki mi je ostala, so bili odvečni kilogrami. Spoznala sem fanta, ki se mi je zdel naravnost sanjski in se noro zaljubila. Kmalu po začetku najine zveze mi je povedal, da sem mu sicer zelo všeč, a da sem predebela in da bo ostal z mano le, če to spremenim. Babica je imela spet prav – sem grda, ničvredna, debela. Ampak dal mi je priložnost, da to spremenim. In bom, sem se odločila. Začela sem stradati, a ni šlo dolgo, zato sem stradanju dodala prenažiranje in bruhanje. Gnusila sem se sama sebi. Začela sem se ukvarjati s športom in opuščati stvari – in ljudi – samo zato, da bi mu ustregla. Imel me je rad, vedno me je nasmejal, bil je krasen in ni me varal. Ni pa me nikoli sprejel takšne, kot sem. Morala sem se zmanjšati zanj. Tako osebnostno, kot sicer. Bolelo je, a za prvo ljubezen bi naredila vse. In tudi skrila vse. Dokler me enkrat ni slišal bruhati, ko je prišel k meni prej, kot je bilo dogovorjeno.

Bil je v šoku, v solzah sem mu povedala kaj se dogaja, nisem pa povedala zakaj. Vseeno se je čutil krivega. Takoj je začel iskati pomoč in povedala sem mu, da se želim pozdraviti, a da k psihologu več ne grem. Našel je skupino za ženske z motnjami hranjenja ter se dogovoril, da me pripelje na naslednje srečanje. Enako kot oče nekaj let prej, me je napakiral v avto in zgodovina se je ponovila. Vedel je za mojo preteklost in bolelo me je, da sem spet padla. Se bom sploh kdaj pobrala? Bom res vseeno na psihiatrijah do konca življenja?

Skupina za ženske z motnjami hranjenja mi je odprla oči, saj je bila glavna terapevtka prva oseba, ki je glasno rekla, da je ozdravela od anoreksije. Do takrat sem namreč vedno mislila, da se z motnjo hranjenja le sprijazniš in pač životariš do konca svojih dni. Po skupini sem našla še najbolj krasnega terapevta na centru za pomoč otrokom in mladostnikom in moj svet se je končno obrnil na bolje. Pri 22-ih sem spet zadihala s polnimi pljuči in se postavila na lastne noge.

S prvim fantom sva se razšla po več kot 8 letih zveze, ker sva želela različne stvari in ker nisem več želela zanikati sebe ter sem želela življenje zajemati s polno žlico. Pri 26. letih sem spoznala drugega fanta s katerim sva skupaj že več kot 12 let in ki me sprejema točno takšno, kot sem. Moj odnos z mojim telesom je veliko boljši in vsak dan se od njega učim, kako se imeti rada še bolj, za kar sem mu neskončno hvaležna.

Danes sem stara 38 let. Živim v tujini, sem zelo uspešna v profesionalnem smislu in izjemno srečna v svojem življenju. Pred nekaj meseci, ko mi je umirala druga babica – očetova mama, ki je bila skozi vso življenje moj angel, sem se ponovno odločila za pomoč terapevta pri žalovanju, saj me je smrt in umiranje moje ljube babice povsem potrla. Pričakujem tudi prvega otroka, zato je še toliko bolj pomembno, da se počutim dobro. Terapevt je krasen in že zdaj mi je ogromno pomagal. Ostala bom z njim vsaj še malo po porodu, saj se zavedam, da me lahko doleti poporodna depresija.

Šla sem preko trnja do zvezd. Čeprav mi je babica dolgo prala možgane, da si drugega, kot trnja, tako ne zaslužim. Zdaj vem, da to ni res. Res pa je, da včasih skozi trnje enostavno ne moreš sam in da potrebuješ roko strokovnjaka, da te potegne iz največjih globin obupa. Naučila sem se tudi, da nimamo z vsemi kemije, ki je izjemnega pomena v teh primerih, in če je ni, pač iščeš naprej, dokler ne najdeš takšne osebe, ki ji boš zaupal, da te bo vodila proti svetlobi. Vsak korak moraš tako ali tako narediti sam. Le veliko lažje je, če imaš oporo v obliki strokovnjakov s področja mentalnega zdravja. Zase vem, da bi bilo moje trnje veliko pregosto zame in da sama ne bi uspela priti do zvezd.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content