Moje ime je Miha, star sem 22 let in prihajam iz Ljubljane, kjer živim že od rojstva. Trenutno študiram psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Do psihologije sem že dolgo časa gojil močno zanimanje, zaradi česar sem se tudi odločil za ta študij. Zadnje čase pa odkrivam tudi svojo ljubezen do sociologije, filozofije in kvirovske teorije, ki jo skušam povezovati s svojim pridobljenim znanjem psihologije. Prav tako imam zelo rad prebiranje najrazličnejših knjig in poezije, čeprav zadnje čase za to najdem vse manj časa, moja knjižna polica pa je sestavljena bolj iz znanstvenih člankov in učbenikov.

Večino svojega življenja sem preživel s svojimi starši in mlajšo sestro v hiši, ki si jo delimo z babico in dedkom, zdaj pa že več kot dve leti živim skupaj s svojim partnerjem, s katerim sva se pred kratkim tudi zaročila. Najbolj zanimivo je, da se najino trenutno (že tretje) stanovanje nahaja le kakšnih deset minut stran od moje rojstne hiše.

Sebe kot otroka se spominjam kot tihega, zaprtega vase in brez velikega števila prijateljev. Pogosto sem bil žalosten in slabega razpoloženja, ne da bi vedel, zakaj. Prav tako sem se vedno soočal z napetostjo, zaskrbljen sem bil nad vsako malenkostjo, ki je marsikdo drug ne bi niti opazil, kaj šele razmišljal o njej. Tabori in športni dnevi? Za mene je bil to največji stres na svetu. Zakaj? Ker nikoli nisem mogel vedeti natančnega poteka takih dogodkov, torej kaj vse se bo sploh dogajalo, kaj točno bomo počeli, kdaj, kako bom cele dneve preživel s svojimi sošolci, s katerimi si nisem bil ravno najbolj blizu … Skratka, ničesar nisem mogel imeti pod nadzorom. Vendar so mi ostali (kot sem si tudi sam) govorili, da je to le del tega, kakšen pač sem; malo nervozen introvert. Nič posebnega ali vrednega pozornosti. Tako sem se nekako ujel v to zanko in se poskušal naučiti sprejemati svoja čustva kot del moje introvertirane osebnosti, proti kateri ne morem kaj dosti storiti. Nekaj časa je to še delovalo, v 2. letniku srednje šole pa vse te bolečine, otožnosti, ki se je vedno bolj kopičila in ki sem jo nosil v sebi nisem zmogel več prenašati. Temu se je pridružilo še spoznanje, da me privlačijo osebe istega spola, kar je prineslo še toliko več stresa zaradi negotovosti, kakšni bodo odzivi družine in okolice, če se razve, da sem gej. Vse to je pripeljalo do tega, da sem se začel samopoškodovati – vsakič ko sem z britvico naredil plitvo zarezo v svojo roko se mi je zdelo, da iz nje sploh ne prihaja kri, temveč se iz nje počasi izliva majhen del moje bolečine. Morda sem šele takrat pomislil, da vse kar doživljam mogoče vendarle ni tako nedolžno.

Po spletu okoliščin sem bil napoten k psihiatrinji – pa ne zaradi duševnih stisk, ker teh nisem delil z nikomer, temveč zaradi drugih zdravstvenih težav. Ugotovil sem, da je morda to lahko zame prostor, v katerem lahko (končno) prosto govorim o svojih stiskah, ki sem jih doživljal. Poleg terapije s tableti mi je psihiatrinja že od samega začetka svetovala, da sem hkrati vključen tudi v proces psihoterapije. Imel sem srečo, da je poznala psihoterapevtko, ki je takrat preko koncesije ponujala brezplačno terapijo (kar je žal precejšnja redkost).

Sprva sem bil močno skeptičen. Pa saj mi govorjenje o svojih težavah ne bo pomagalo ali me celo ozdravilo … Sploh pa si nisem predstavljal, kako bi sploh bilo mogoče, da eno celo uro govorim o sebi. Poleg tega pa… Kaj če mi terapevtka sploh ne bo všeč? A skrbi so bile vendarle odveč – s psihoterapevtko sem se že takoj zelo dobro ujel. Sprva sem res malce težje govoril o sebi, a sem se že po prvih nekaj srečanjih uspel povsem sprostiti in brez težav sem začel pripovedovati o vsem. Najina srečanja, vsak torek ob dveh, sem zelo cenil, saj sem vedel, da je ta ura namenjena izključno meni in lahko brez obsojanja govorim o čemerkoli želim.

Terapijo sem obiskoval več kot dve leti, nato pa sem proces zaključil in sicer iz več razlogov. Eden je bil, da se mi je zdelo, da sva prišla do nekega (začasnega) zaključka, poleg tega pa je terapija postala plačljiva in si je enostavno nisem mogel več privoščiti. Vsekakor pa so mi na psihoterapijo ostali zelo lepi spomini in še vedno ohranjam misel, da se lahko kadarkoli vrnem, v kolikor bi to potreboval. Po izstopu iz terapije sem še naprej ostal v psihiatrični obravnavi, ki sem jo vsekakor potreboval. Prišel sem namreč do zaključka, da tablete ne morejo rešiti mojih težav, lahko jih zgolj ublažijo, po drugi strani pa vem, da tudi samo pogovor v mojem primeru ne bi bil dovolj. Za razliko od mnogih psihiatrov je moja na najinih srečanjih spodbujala pogovor in si zares vzela čas zame. Čeprav je bila pot iskanja pravih zdravil zelo dolga, me je spodbujala, da ne obupam, in skupaj z mano iskala najboljše rešitve.

Nekoliko bolj specifična tema, s katero sem se med drugim ukvarjal, je bila moja pripadnost LGBTQIA+ skupnosti. Vse prevečkrat se zgodi, da se strokovnjaki, neizkušeni na tem področju, preveč osredotočijo zgolj na LGBTQIA+ identiteto, ki jo obravnavajo kot izvor vseh težav. Zato sem še posebej cenil, da se ne psihiatrinja ne psihoterapevtka nikoli nista preveč osredotočali na to in moje razkritje identitete sprejeli z veliko mero topline in sprejemanja in jo upoštevali kot zgolj še eno izmed mojih okoliščin. Tako sem bil pravzaprav v tem kontekstu deležen prve zares pozitivne izkušnje sprejemanja svoje identitete.

Danes še naprej ostajam v obravnavi pri psihiatrinji, čeprav se z njo ne srečujem več tako pogosto kot sem se v tistem obdobju. In ne, ne morem trditi, da sem »ozdravljen«, vse moje težave in misli niso kar nenadoma izginile. A zdi se mi, je pri tem pomembno, da sem se z njimi naučil shajati in jih do določene mere tudi sprejemati.

Duševno zdravje sestavljajo vzponi in padci – upam si trditi, da brez izjeme. In zdi se mi, da je prav to tisto, kar je najpomembneje vedeti. Vsak padec še ne pomeni, da je upanja konec in da nam preostane le še to, da se vdamo v usodo. Nikakor. Poleg tega sem skozi leta spoznal še eno izredno pomembno stvar – pogovor pomaga! Do konca izžet kliše, kajne? Pa vendar je zame to res. Predvsem skozi proces terapije sem ugotovil, da je pomembno, da se o svojih težavah pogovarjam z drugimi, ne le strokovnjaki na tem področju, temveč tudi svojimi bližnjimi. Čeprav na začetku to vsekakor ni bila lahka naloga, sem sčasoma postal povsem odprt in se brez zadržkov lahko s komerkoli pogovarjam o svojem duševnem zdravju, tudi če osebe ne poznam tako dobro. Ugotovil sem namreč, da s tem ugotoviš ogromno stvari o sebi, hkrati pa tudi o drugi osebi. Menim, da pogovor o tovrstnih intimnih zadevah lahko prav vsak odnos (naj bo to družinski, prijateljski, partnerski) močno poglobi in okrepi, vsaj glede na lastne izkušnje. Poleg tega odkritost o tovrstnih tematikah lahko tudi druge spodbudi, da spregovorijo o svojih težavah. Sam sem šele takrat, ko sem o tem začel govoriti, odkril, da še zdaleč nisem edini, ki se spopada s težavami. Postopoma so mi tudi prijateljice in prijatelji pričeli bolj odkrito pripovedovati o svojih težavah in svojem duševnem zdravju – nekaj, kar se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi sam nikoli spregovoril o tem.

Danes je pogovor o duševnem zdravju in stiskah z vsemi mojimi bližnjimi nekaj povsem običajnega. Vsaj upam, da je v večini primerov tako. Delimo si težave (in seveda tudi dobre stvari!), ne toliko v upanju za nasvet, ki nas bo razsvetlil, dovolj je že to, da te nekdo zares posluša. Že to, da ubesediš svojih misli, ti lahko pomaga spoznati stvari, ki jih sicer morda ne bi …

Zato je moj nasvet prav vsakomur – pogovori se. Najdi osebo, ki ji zaupaš in ji povej svoje težave. Obstajajo boljši in obstajajo slabši strokovnjaki, vendar verjamem, da za vsakega obstaja nekdo. V vsakem primeru pa se pogovori tudi s svojimi bližnjimi. V svojemu življenju smo obdani z najrazličnejšimi osebami in z vsako izmed njih gojimo poseben, edinstven odnos. Verjamem (upam), da obstaja v življenju (vsaj) večine oseb oseba, s katero lahko zgradita zaupen odnos, ki bo koristil obema. Tudi na področju duševnega zdravja. Mogoče se komu to res zdi klišejsko ampak kliše gor, kliše dol – pogovor je lahko zelo močno in pomagajoče dejanje. Ljudje smo socialna bitja, kot slišimo večkrat, narejeni smo za življenje z drugimi; to je že naša evolucijska nagnjenost. Včasih je naša povezanost mogoče obstajala (in tudi danes to še lahko drži) bolj zaradi fizične varnosti, vendar imamo priložnost, da s soljudmi zgradimo pristne in tesne odnose in se pogovarjamo tudi o najtežjih temah – o tem, kar nas v resnici naredi ljudi.