Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Mihova zgodba

Mihova zgodba

Mihova zgodba

Moje ime je Miha, star sem 22 let in prihajam iz Ljubljane, kjer živim že od rojstva. Trenutno študiram psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Do psihologije sem že dolgo časa gojil močno zanimanje, zaradi česar sem se tudi odločil za ta študij. Zadnje čase pa odkrivam tudi svojo ljubezen do sociologije, filozofije in kvirovske teorije, ki jo skušam povezovati s svojim pridobljenim znanjem psihologije. Prav tako imam zelo rad prebiranje najrazličnejših knjig in poezije, čeprav zadnje čase za to najdem vse manj časa, moja knjižna polica pa je sestavljena bolj iz znanstvenih člankov in učbenikov.

Večino svojega življenja sem preživel s svojimi starši in mlajšo sestro v hiši, ki si jo delimo z babico in dedkom, zdaj pa že več kot dve leti živim skupaj s svojim partnerjem, s katerim sva se pred kratkim tudi zaročila. Najbolj zanimivo je, da se najino trenutno (že tretje) stanovanje nahaja le kakšnih deset minut stran od moje rojstne hiše.

Sebe kot otroka se spominjam kot tihega, zaprtega vase in brez velikega števila prijateljev. Pogosto sem bil žalosten in slabega razpoloženja, ne da bi vedel, zakaj. Prav tako sem se vedno soočal z napetostjo, zaskrbljen sem bil nad vsako malenkostjo, ki je marsikdo drug ne bi niti opazil, kaj šele razmišljal o njej. Tabori in športni dnevi? Za mene je bil to največji stres na svetu. Zakaj? Ker nikoli nisem mogel vedeti natančnega poteka takih dogodkov, torej kaj vse se bo sploh dogajalo, kaj točno bomo počeli, kdaj, kako bom cele dneve preživel s svojimi sošolci, s katerimi si nisem bil ravno najbolj blizu … Skratka, ničesar nisem mogel imeti pod nadzorom. Vendar so mi ostali (kot sem si tudi sam) govorili, da je to le del tega, kakšen pač sem; malo nervozen introvert. Nič posebnega ali vrednega pozornosti. Tako sem se nekako ujel v to zanko in se poskušal naučiti sprejemati svoja čustva kot del moje introvertirane osebnosti, proti kateri ne morem kaj dosti storiti. Nekaj časa je to še delovalo, v 2. letniku srednje šole pa vse te bolečine, otožnosti, ki se je vedno bolj kopičila in ki sem jo nosil v sebi nisem zmogel več prenašati. Temu se je pridružilo še spoznanje, da me privlačijo osebe istega spola, kar je prineslo še toliko več stresa zaradi negotovosti, kakšni bodo odzivi družine in okolice, če se razve, da sem gej. Vse to je pripeljalo do tega, da sem se začel samopoškodovati – vsakič ko sem z britvico naredil plitvo zarezo v svojo roko se mi je zdelo, da iz nje sploh ne prihaja kri, temveč se iz nje počasi izliva majhen del moje bolečine. Morda sem šele takrat pomislil, da vse kar doživljam mogoče vendarle ni tako nedolžno.

Po spletu okoliščin sem bil napoten k psihiatrinji – pa ne zaradi duševnih stisk, ker teh nisem delil z nikomer, temveč zaradi drugih zdravstvenih težav. Ugotovil sem, da je morda to lahko zame prostor, v katerem lahko (končno) prosto govorim o svojih stiskah, ki sem jih doživljal. Poleg terapije s tableti mi je psihiatrinja že od samega začetka svetovala, da sem hkrati vključen tudi v proces psihoterapije. Imel sem srečo, da je poznala psihoterapevtko, ki je takrat preko koncesije ponujala brezplačno terapijo (kar je žal precejšnja redkost).

Sprva sem bil močno skeptičen. Pa saj mi govorjenje o svojih težavah ne bo pomagalo ali me celo ozdravilo … Sploh pa si nisem predstavljal, kako bi sploh bilo mogoče, da eno celo uro govorim o sebi. Poleg tega pa… Kaj če mi terapevtka sploh ne bo všeč? A skrbi so bile vendarle odveč – s psihoterapevtko sem se že takoj zelo dobro ujel. Sprva sem res malce težje govoril o sebi, a sem se že po prvih nekaj srečanjih uspel povsem sprostiti in brez težav sem začel pripovedovati o vsem. Najina srečanja, vsak torek ob dveh, sem zelo cenil, saj sem vedel, da je ta ura namenjena izključno meni in lahko brez obsojanja govorim o čemerkoli želim.

Terapijo sem obiskoval več kot dve leti, nato pa sem proces zaključil in sicer iz več razlogov. Eden je bil, da se mi je zdelo, da sva prišla do nekega (začasnega) zaključka, poleg tega pa je terapija postala plačljiva in si je enostavno nisem mogel več privoščiti. Vsekakor pa so mi na psihoterapijo ostali zelo lepi spomini in še vedno ohranjam misel, da se lahko kadarkoli vrnem, v kolikor bi to potreboval. Po izstopu iz terapije sem še naprej ostal v psihiatrični obravnavi, ki sem jo vsekakor potreboval. Prišel sem namreč do zaključka, da tablete ne morejo rešiti mojih težav, lahko jih zgolj ublažijo, po drugi strani pa vem, da tudi samo pogovor v mojem primeru ne bi bil dovolj. Za razliko od mnogih psihiatrov je moja na najinih srečanjih spodbujala pogovor in si zares vzela čas zame. Čeprav je bila pot iskanja pravih zdravil zelo dolga, me je spodbujala, da ne obupam, in skupaj z mano iskala najboljše rešitve.

Nekoliko bolj specifična tema, s katero sem se med drugim ukvarjal, je bila moja pripadnost LGBTQIA+ skupnosti. Vse prevečkrat se zgodi, da se strokovnjaki, neizkušeni na tem področju, preveč osredotočijo zgolj na LGBTQIA+ identiteto, ki jo obravnavajo kot izvor vseh težav. Zato sem še posebej cenil, da se ne psihiatrinja ne psihoterapevtka nikoli nista preveč osredotočali na to in moje razkritje identitete sprejeli z veliko mero topline in sprejemanja in jo upoštevali kot zgolj še eno izmed mojih okoliščin. Tako sem bil pravzaprav v tem kontekstu deležen prve zares pozitivne izkušnje sprejemanja svoje identitete.

Danes še naprej ostajam v obravnavi pri psihiatrinji, čeprav se z njo ne srečujem več tako pogosto kot sem se v tistem obdobju. In ne, ne morem trditi, da sem »ozdravljen«, vse moje težave in misli niso kar nenadoma izginile. A zdi se mi, je pri tem pomembno, da sem se z njimi naučil shajati in jih do določene mere tudi sprejemati.

Duševno zdravje sestavljajo vzponi in padci – upam si trditi, da brez izjeme. In zdi se mi, da je prav to tisto, kar je najpomembneje vedeti. Vsak padec še ne pomeni, da je upanja konec in da nam preostane le še to, da se vdamo v usodo. Nikakor. Poleg tega sem skozi leta spoznal še eno izredno pomembno stvar – pogovor pomaga! Do konca izžet kliše, kajne? Pa vendar je zame to res. Predvsem skozi proces terapije sem ugotovil, da je pomembno, da se o svojih težavah pogovarjam z drugimi, ne le strokovnjaki na tem področju, temveč tudi svojimi bližnjimi. Čeprav na začetku to vsekakor ni bila lahka naloga, sem sčasoma postal povsem odprt in se brez zadržkov lahko s komerkoli pogovarjam o svojem duševnem zdravju, tudi če osebe ne poznam tako dobro. Ugotovil sem namreč, da s tem ugotoviš ogromno stvari o sebi, hkrati pa tudi o drugi osebi. Menim, da pogovor o tovrstnih intimnih zadevah lahko prav vsak odnos (naj bo to družinski, prijateljski, partnerski) močno poglobi in okrepi, vsaj glede na lastne izkušnje. Poleg tega odkritost o tovrstnih tematikah lahko tudi druge spodbudi, da spregovorijo o svojih težavah. Sam sem šele takrat, ko sem o tem začel govoriti, odkril, da še zdaleč nisem edini, ki se spopada s težavami. Postopoma so mi tudi prijateljice in prijatelji pričeli bolj odkrito pripovedovati o svojih težavah in svojem duševnem zdravju – nekaj, kar se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi sam nikoli spregovoril o tem.

Danes je pogovor o duševnem zdravju in stiskah z vsemi mojimi bližnjimi nekaj povsem običajnega. Vsaj upam, da je v večini primerov tako. Delimo si težave (in seveda tudi dobre stvari!), ne toliko v upanju za nasvet, ki nas bo razsvetlil, dovolj je že to, da te nekdo zares posluša. Že to, da ubesediš svojih misli, ti lahko pomaga spoznati stvari, ki jih sicer morda ne bi …

Zato je moj nasvet prav vsakomur – pogovori se. Najdi osebo, ki ji zaupaš in ji povej svoje težave. Obstajajo boljši in obstajajo slabši strokovnjaki, vendar verjamem, da za vsakega obstaja nekdo. V vsakem primeru pa se pogovori tudi s svojimi bližnjimi. V svojemu življenju smo obdani z najrazličnejšimi osebami in z vsako izmed njih gojimo poseben, edinstven odnos. Verjamem (upam), da obstaja v življenju (vsaj) večine oseb oseba, s katero lahko zgradita zaupen odnos, ki bo koristil obema. Tudi na področju duševnega zdravja. Mogoče se komu to res zdi klišejsko ampak kliše gor, kliše dol – pogovor je lahko zelo močno in pomagajoče dejanje. Ljudje smo socialna bitja, kot slišimo večkrat, narejeni smo za življenje z drugimi; to je že naša evolucijska nagnjenost. Včasih je naša povezanost mogoče obstajala (in tudi danes to še lahko drži) bolj zaradi fizične varnosti, vendar imamo priložnost, da s soljudmi zgradimo pristne in tesne odnose in se pogovarjamo tudi o najtežjih temah – o tem, kar nas v resnici naredi ljudi.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content