Sem Aljoša Bagola, predavatelj, avtor knjižnih uspešnic uspešnic in slovenski kreativni direktor desetletja. To je moja zgodba.

Ob koncu leta 2015 sem kot zelo uspešen kreativni direktor enega največjih in najuspešnejših oglaševalskih podjetij v Sloveniji, do ušes zaljubljen v čudovito ženo in krasnega dveletnega otroka, začel čutiti tesnobo in nemir. Kot da sta dušna plima in oseka, sta nihala v vse izrazitejših intervalih in mi srdito pljuskala v vse bolj zaskrbljen obraz.

Neskončne odgovornosti v službi, ženin poklic gledališke igralke, ki letno zahteva vsaj dvesto petdeset večerov navzočnosti v gledališču (ali odsotnosti od družine, kot sem si to godrnjavo prevajal), majhen otrok in vsa moja pričakovanja, da bom na vseh omenjenih področjih še naprej blestel, so mojo dušo spremenili v ekonom lonec, v katerem je silovito brbotalo.

Ko v svoji glavi sebi in drugim odmerjamo opravičila, kujemo spretne racionalizacije, ko želimo nepreložljivo vnovič preložiti na jutri in skušamo preprosto izgovorljivo že tisočič utišati, potem naša neupoštevana duša spregovori skozi telo. Moj prvi takšen »opozorilni klepet« je bila dvotedenska serija migren ob koncu leta 2015. Za migrenami trpim že od pubertete, a sem jih po navadi po buči dobil zgolj kakih trikrat na leto. (Najbrž vsakič, ko sem si dovolil sprostitev, haha.) Tokrat je moral moj mentalni instrumentarij, ki je uspešno deloval v ustoličenem prepričanju, da sem neprekosljivi superman, pač popustiti. In to vsakič, ko sem vstal iz postelje. »Aha, migrena. Prav. Jo odležim in zvečer vse nadoknadim.« Toda načrti mojega uma se niso izšli. Telo je v neprizanesljivi arbitraži zahtevalo svoje. Ko je zvečer Iva šla v službo, se je migrena ponovila. »Okej, bova s Sofio že kako, samo da zdržim, dokler ne zaspi.« In ko me je zjutraj na telefonu pričakal paket sporočil iz službe, ki so se vsa začela z »Aljoša, prosim, nujno poglej …«, mi je svoje sporočilo tudi telo. Dejalo je: migrena. Zato sem poklical osebno zdravnico, ki me je poslala na različne preiskave. Vsi izvidi so bili v redu, zato me je na moje začudenje vprašala, ali sem kaj potrt. Neprekosljivemu supermanu se je to vprašanje zdelo noro smešno, zato sem odgovoril, da nikakor ne. Sklenila je torej, da sem resno izčrpan, ne izgorel, in da naj si zato vzamem dva tedna dopusta.

Oddahnil sem si in sklenil božično-novoletne praznike preživeti v miru. Tistega popoldneva sem tudi prvič poguglal izgorelost, in ko sem bral o razlikah med telesno izčrpanostjo ter izgorelostjo, pri čemer slednja temelji na nekaterih vzorcih delovanja in osebnostnih potezah, ki zahtevajo predano obravnavo, in ne le občasnih počitnic, je domišljavi superman v meni ugotovil, da jaz, ki sem po vsem tem življenjskem divjanju zgolj izčrpan, torej sploh ne morem izgoreti. Spomnim se, kakšno olajšanje sem začutil ob tem in kako je, najbrž, deloholiku v meni odleglo. Superman se je dičil in ogledoval v sveže zloščenem ogledalu, čeprav so obraz gostitelja krasili herpes čez pol ustnice in podočnjaki, s katerimi si je med hojo skoraj loščil čevlje.

Po praznikih sem si v tej utvari odgovornosti za novo sezono brez pomisleka in izdatnejše refleksije oprtal dvojno breme in ga spet na polno »žgal« (z manjšimi kozmetičnimi popravki, kot so vestno izklapljanje službene elektronske pošte po peti popoldne in opuščanje pitja kave). S privarčevanimi drobtinicami energije sem sprva ustvaril izjemen oglas o požrtvovalnosti, odpovedovanju in nadčloveškem vztrajanju za doseganje ciljev, nato sem ekipo popeljal do zmage na velikem kreativnem natečaju, sledili pa sta še dve veličastni zgodbi o tem, kako je treba znati pozdraviti življenje in v njem uživati. (Duša mi je očitno želela marsikaj prišepniti skozi delo, a čeprav sem v oglasnem bloku drugim solil pamet in jih zabaval, sam tega seveda nisem znal upoštevati.) Četrtič zapored smo zmagali na slovenskem oglaševalskem festivalu in znova sem bil razglašen za kreativnega direktorja leta ter uvrščen med najboljše kreativne direktorje v regiji Adriatic (kar je modno poimenovanje za države nekdanje Jugoslavije). Samoumevnost in rutiniranost uspehov ter tudi to, kako avtomatično smo jih v agenciji že kar pričakovali, so bili na tej točki po skoraj dvajsetletni karieri že dolgo oropani pozitivne vznesenosti, pristnega veselja in hvaležnosti, da lahko tako uspešno ustvarjam in tako močno prispevam v slovensko marketinško okolje.

Plima in oseka tesnobe in nemira sta se kljub uspehom znova stekali med vse ostrejše čeri mojega počutja. Ob vodenju kreativnega oddelka in usklajevanju potreb naročnikov, pričakovanj vodstva ter zaposlenih mi je veliko energije odtekalo še za pisanje diplome (čeprav sem bil takrat že osem let predavatelj na fakulteti, sem imel zaradi strokovnih dosežkov privilegij to početi brez diplome) in priprave na poroko, ki je bila svetla točka tistega leta. Ko sem se na poročnem potovanju, ki je bilo hkrati moj edini poletni dopust, zvečer končno zleknil v ležalnik in se med dolgim izdihom ozrl po spokojnem zvezdnatem nebu, pa sem dobil sodelavkino sporočilo: »Se oproščam, ker te motim na dopustu, a naročnik je zavrnil vse predloge, in ne vem, kaj naj naredim.«

Tako sem ob penečem se kobaljenju valov na bližnjo obalo začutil, da me preplavljajo rušilni valovi tesnobe. V jezi, ker ljudje ne premorejo več trohice spoštovanja do prostega časa in ne zmorejo prevzeti odgovornosti, sem začel snovati ideje za naročnikovo kampanjo. (Nisem pa še razumel, da je težava predvsem v tem, da sam ne postavljam meja drugim, da sem vedno na voljo in da hočem imeti nadzor nad preveč stvarmi.) Ko sem se o vsem tem, prvič tako osebno, razpisal v kolumni Za koga gara scuzano kljuse, mi je pisala neka terapevtka in me opozorila na vzorce, ki bi me znali prignati do izgorelosti, ter predlagala, da se oglasim pri njej. (Neprekosljivi superman v meni se je ob tem predlogu seveda oholo obrnil stran in se začel krohotati.) Prijazno in predvsem samozavestno sem se ji zahvalil in ji zatrdil, da sem okej. (Saj sem vendar poguglal razliko med izgorelostjo in izčrpanostjo, mar ne?)

Le da pod vsemi temi plastmi adrenalina in ujetosti v silovito centrifugo življenja nisem bil docela »okej«. Stanje se je do konca leta v tej dinamiki uspehov in spremljajoče nerazpoloženosti ter izčrpanosti, le še slabšalo. Diplomiral sem z desetko, na festivalu WMF je naša agencija postala najboljša v regiji in še pred novoletno agencijsko zabavo smo zmagali tudi na treh novih natečajih. Pa še je bilo uspehov, priznanj in nagrad, seveda ustrezno pospremljenih z novimi pričakovanji, strahovi in tesnobo. Prepričan, da je življenje pač tako, sem v ponavljanju vzorcev pridno izgoreval in na začetku leta 2017 tudi izgorel.

Ljudje me pogosto vprašajo, kako veš, da si izgorel. Zagotovo ne gre za tri noči slabšega spanca ali za anksioznost na stopnji treme pred izpitom ali zaključnim nastopom v nižji glasbeni šoli. Verjemite mi – zelo dobro veš, kdaj izgoriš. Razen izgube bližnjega je to najverjetneje najbolj grozljiv občutek v življenju. Zdi se ti, kot da si izgubil sebe. (V tem primeru ne moreš ravno reči, da si izgubil »ljubljenega«, saj si se, če izgoriš, zagotovo imel premalo rad ali pa si preveč ljubil zgolj nekatere vidike sebe in zanemarjal druge, ki so za dobro življenje veliko pomembnejši.)

Spremembe, ki bodo sicer dolgotrajne, naporne, mučne, nadležne, zoprne, boleče in skeleče, a hkrati tudi zabavne, koristne in neverjetno izpolnjujoče. (Upokojeni Superman v meni, ne boste verjeli, zdaj prikimava.) Zato upam, da ste nanje pripravljeni tudi vi.