Kot otrok nemara še nisem imela depresij, vendar sem bila pogosto otožna in ves svet se mi je smilil, celo kamni in predmeti in to me še danes spravlja ob živce. Že tedaj sem veliko prejokala in znamenit je moj stavek, ki sem ga izrekla med hlipanjem, ko nisem imela še niti tri leta: »Meni ne jokajo samo učke, meni srček joka.«

Temu se še danes režijo na družinskih srečanjih. Do sedmega leta sem živela pri starih starših in to so bila lepa leta, potem pa so me starši vzeli k sebi.

Zatem so bila moja najpogostejša občutja anksioznost, strah, sram in želja po begu.

Moj oče je bil alkoholik, občasno nasilen, mama pa me ni poskušala ali znala zaščititi. Do njene smrti sem dvomila, da je sploh kaj čutila do mene. Zdaj vem, da me je imela rada na svoj čudaški način. Tudi sama je bila poškodovana in ranjena. Prav tako moj oče. Obema sem odpustila in z očetom imam danes krasne odnose.

O svojem otroštvu zato redko govorim. Nočem ožigosati svojih staršev, ker jih danes razumem. Po številnih psihoterapijah, letih besa in celo sovraštva do njiju, sem končno odpustila, sprejela in šla naprej. Pa še to sem izvedela o sebi na terapijah, da sem prav zaradi težkega otroštva, bežala v domišljijo in jo razvila do maksimuma, prav tako humor kot obrambo, ter se naučila hitro analizirati ljudi, da sem lahko zaznala, kdo mi bo pomagal in koga se moram bati. Brez takšnega otroštva verjetno ne bi bila pisateljica, ampak to je druga zgodba.

Seveda sem že kot najstnica imela nekaj resnih depresivnih epizod. Prvi poskus samomora sem imela pri desetih letih, in sledilo jih še kar nekaj. Večinoma ni bilo nič resnega, trikrat pa so mi morali spirati želodec in je bilo kar napeto. Danes vem, da razen teh trikrat, nisem želela čisto zares umreti, temveč sem samo iskala način, da bi me odvzeli staršem. Moja največja želja je bila, da bi me posvojila kaka prijazna družina, ali pa da bi se vsaj starša ločila, sta bila vsak zase čisto v redu. Kot odrasla oseba sem sicer opustila poskuse samomora, vendar sem skoraj vsak dan razmišljala o njih, in te misli so me na nek način tolažile. Ves čas sem čutila prav nasladno željo po smrti. In jo tu in tam še danes.

Pri desetih sem začela bežati od doma, in to se je z leti samo stopnjevalo. Takrat niti slučajno še ni bilo v navadi voziti otrok k psihologu. Zelo problematični najstniki so se hitro znašli v popravnih domovih in tudi meni ni dosti manjkalo. Pogosto sem se zatekala k stari mami, ki sem jo čutila kot svojo pravo mamo. Bežanje sem čutila predvsem kot iskanje varnosti. Na začetku bega je bilo vedno vznemirljivo, saj sem bila podvržena fantazijam, kako izjemno življenje in kakšne neverjetne pustolovščine me čakajo na begu. Sanje so se navadno končale tako, da sem se privlekla domov sestradana, bolna in obupana.

V tem nezavednem iskanju varnosti, sem se že pri petnajstih začela zatekat k moškim in skušala živeti pri njih, ali pa sem se potepala. Na začetku srednje šole, se praktično nisem več vračala domov. Zato je tudi nisem končala, ker sem se že tako zgodaj začela preživljati s priložnostnimi deli. Kot varuhinja v vrtcu sem svojo prvo redno službo nastopila tik pred 18. rojstnim dnem. Sledila so obdobja mukotrpnega iskanja same sebe. Hotela sem biti čimbolj normalna in povprečna in neopazna ter sem vztrajno zatirala vse umetniške vzgibe v sebi. Ta obdobja so se menjala z obdobji boemskega življenja, popivanja in druženja z umetniki. Vedno znova sem se tudi zatekala k iluziji, da bom našla zadovoljstvo le v srečni zvezi. Ker pa sem si kajpada izbirala manipulativne moške, ki so me izkoriščali, ali pa take, ki so bili super živilo za mojo nizko samopodobo, da sem imela lahko zaradi njihovega neempatičnega in sebičnega odnosa, ves čas občutek, da nisem dovolj dobra in da se moram še bolj truditi. To me je izčrpavalo. Celo življenje sem se soočala z občutkom, da mene ne more imeti nihče rad. Res nihče. Ker sem tako grozna in tako slab človek. Da ne govorim o tem, kako sem doživljala svojo zunanjo podobo. Predvsem svojo debelost, ki jasno kaže, da sem v težkih trenutkih bežala v hrano in iz tega razvila kar močno zasvojenost, s katero se več ali manj uspešno borim še danes. Ta občutja so me preganjala tudi v zvezi z mojo publiko in bralci. Bila sem prepričana, da bodo slej ko prej pogruntali, da sem v resnici bedna in nesposobna. To sem prenesla celo na svoje tri hčerke in ves čas delala razne vzgojne napake v strahu, da me ne bodo marale, kajti one so bile in so občasno še vedno edini razlog, zaradi katerega živim in delam. Ob vsem tem, pa sem morala ogromno garati, ker sem bila samohranilka. Kako mi je to uspevalo, ne vem. Nimam pojma. Kakorkoli, tak način življenja me je popolnoma izčrpal, postala sem apatična. Barve so izginile, smisel tudi. Bila sem avtomat, in verjetno je šlo za samozaščito. To stanje je trajalo sedem let. Moja zdravnica mi je ves čas težila, da sem depresivna in da naj že začnem jemati antidepresive, ki sem jih vztrajno odklanjala, misleč, da mi bodo spremenili osebnost, in da se bo to slabo odražalo na mojem delu. Kot posledico depresije, sem si omislila še nezdravo ljubezensko zvezo z moškim, ki je v bistvu želel ostati svoboden, hkrati pa biti v razmerju. Depresija se mi je poglobila do najbolj močvirnatega dna moje psihe in svet je postal čisto spran od solz. Jokala sem vsak trenutek, kajti vsak trenutek je bil poln negotovosti. Moji otroci so takrat veliko pretrpeli. Saj sem se še vedno na silo ukvarjala z njimi, a jih sploh nisem zares videla niti slišala. Skrb zanje sem v glavnem prepustila svoji mami, ki je mojo depresijo zelo podpirala, saj ji je omogočila razširiti področje manipuliranja do neslutenih razsežnosti.

V tem obdobju sem sicer obiskovala psihoterapevtko, ki mi je pomagala vsaj preživeti to obdobje brez samomorilnih eskapad, vendar je težko prodrla do mene, ker sem se ves čas hotela pogovarjati samo o moškem s katerim sem bila obsedena, ker sem se prepričala, da bo lahko vse v redu samo tedaj, ko se bom poročila z njim. Ha ha ha. Danes vem, da bi bila to daleč največja napaka v mojem življenju, toda ženske z nizko samopodobo običajno čutimo tako. Prebolevanje je bilo dolgotrajno, ker se je občasno še malce vračal in ne vem, kako bi to obdobje prebila brez najožjih prijateljev. To so ljudje, ki so poleg terapevtov, najpomembnejši pri podpori v stanju depresije. Izogibati se je treba ljudem s podobnimi težavami, ker zlahka zapadate v skupno jamranje in svetobolje, brez iskanja rešitev.

Največ so mi pomagali tisti prijatelji, ki so me sicer poslušali, bili pa so iskreni z mano. Nekateri tudi brutalno. Prijatelji, ki so mi direktno povedali, da zveza s tem moškim nima prihodnosti in niso želeli z mano v nedogled analizirati najinih srečanj ali pa so celo odločno povedali, da se o tem ne bodo več pogovarjali, ker so tega že krepko naveličani, tisti prijatelji, ki so mi rekli, da gre za depresijo, iz katere sem razvila obsesijo, tisti, ki so rekli, da nujno potrebujem antidepresive in terapevta. In končno sem popustila. Omislila sem si oboje. In je pomagalo.

Ko so antidepresivi po kakšnem mesecu začeli prijemati, se je začel moj svet spreminjati. Najprej sem opazila, koliko navlake se je v njem nabralo, in stvari, ki so se mi v depresiji zdele nemogoče, da bi jih lahko izpeljala, so nenadoma postale mogoče. Spremenila sem marsikatero nezdravo razvado, kot je kajenje, prenažiranje in pretirano igranje računalniških igric, ki so bile moj beg v času depresije. Še vedno se tu in tam zatečem k tem odvisnostim, ker pač tablete niso vsemogočne, vendar zelo redko. Depresivne epizode se pojavijo parkrat na leto, vendar izzvenijo v nekaj dnevih. Vmes sem morala antidepresive, ki jih zdaj jemljem že dvanajst let, tudi zamenjati, kar je običajno. Na psihoterapijah sem začela raziskovati razloge za svoje težave in se začela spominjati otroštva, ki sem ga prej večinoma izbrisala. Nastopilo je daljše obdobje jeze na starše, ki je bilo tudi zanje sila neprijetno, ker nisem skoparila z očitki, vendar sem tako vsaj dobila priložnost, da smo se bolje spoznali in da sem jim lahko odpustila.

Danes je moje življenje v primerjavi z neznosnim trpljenjem duha in telesa, ki ga povzroča depresija, prav lepo. Vrnila se mi je radovednost, rada raziskujem različne teme, predvsem na področju naravoslovja. Živim na podeželju, dokaj zadovoljno, s partnerjem, ki me spoštuje, s svojimi živalicami … Ja, kar kul. Ampak pot do sem je bila dolga, zdaj sem stara 67 let in od vsega vam najbolj želim, da bi notranjo moč pridobili mnogo prej in vam ne bi bilo treba toliko žrtvovati. Depresija je namreč resna in nevarna bolezen, čeprav tisti, ki z njo niso imeli opravka, tega ne bodo nikoli verjeli. Sama sem se komaj izvlekla živa, s hudimi zdravstvenimi posledicami. Na dan moram vzeti kup zdravil in še vedno sem pogosto utrujena, utrujena, utrujena … Zato sem tudi nerada prevzela tole funkcijo, ker se mi res ne da več truditi, in težko se mi je vračati v obdobja, ki jim zdaj rečem »prejšnje življenje«. Veliko sem se cmerila ob spominih, ki so zaživeli ob tem pisanju. Toda zdi se mi vredno. Zdi se mi pomembno deliti svoje izkušnje. Morda bodo komu v pomoč. Zato sem bila tudi v tem prispevku brezkompromisno iskrena, čeprav, kolikor poznam Slovenčke, mogoče tudi v lastno škodo.