Živjo!

Moje ime je Klara Leben, stara sem 25 let. Moj poklic težko opišem z eno besedo, ker mi je všeč razgibanost vsakdana, zato nosim več nazivov. Sem podjetnica, voditeljica INBED podcasta in nosim naziv Nutrition, health and wellness coach.

Danes se večino dnevov zbujam z veseljem, motivirana in radovedna, kaj prinese dan. Ni pa bilo vedno tako…

Moje najbolj vihrano obdobje je bilo brez dvoma po koncu gimnazije. Vpisala sem se na študij francoščine in sociologije in mislim, da že prvi dan ugotovila, da ni zame. Po dobrem premisleku, sem staršem sporočila, da ne bom nadaljevala študija in se za pol leta preselila v Pariz, kjer bom varuška francoski družini. Sliši se dobro, ne?

Pa naj povem kako sem se počutila jaz. Osamljeno, nerazumljeno, prestrašeno s pomanjkanjem smisla in vsak dan z večjim občutkom teže na pljučih. Vedno sem imela rada šport in si rekla, da izkoristim prosti čas v tujini, da bom začela več športat in zdravo jest. Začelo se je s štetjem kalorij in spremljanjem, koliko porabim s treningom, nadaljevalo pa v čustveno in kasneje kompulzivno prenajedanje in zlorabo odvajal, da sem ”odplaknila” fizično bolečino, ki mi jo je prinesla hrana.

Dobrih šest mesecev sploh nisem razumela, kaj se dogaja z mano. Da imam jaz prehransko motnjo? Nemogoče. Jaz, dekle, ki je celo življenje jedlo kar je želelo, brez skrbi. Ko so moje sošolke štele kalorije in si želele shujšati sem si potiho mislila ”joj, samo manj jej.” Dokler nisem te stiske izkusila sama in ugotovila, da veliko sploh nima direktne povezave s hrano samo. Ves čas v Parizu sem bila prepričana, da se bo moje počutje vrnilo ”back to normal” takoj, ko se vrnem domov. Na moje razočaranje temu ni bilo tako.

Skrivni nakupi hrane, da sem jo potem v avtu, v sobi, v kopalnici, kjerkoli naskrivaj zbasala vase. Vem, da se nekomu, ki ni imel nikoli negativnega odnosa do hrane in svojega telesa vse skupaj zdi nesmiselno, a naj razložim. Moja potreba po prenajedanju je dejansko prišla do točke, kjer se je čutila kot potreba. Ko je moje stanje prišlo do kompulzivnega prenajedanja bi ga najlažje opisala kot tisti občutek, ko moraš nujno na WC, sem jaz mogla nujno dobesedno zbasat hrano vase. Moji ”triggerji” so bili odsev v ogledalu, številka na tehtnici, pretesne hlače, stresne situacije in nasploh huda čustvena stiska. Spomnim se trenutka, ko sem rekla DOVOLJ, ne morem več tako. Izčrpana, obupana in globoko ranjena. Toliko fizične in čustvene bolečine kot sem si jo zadala sama v parih letih mi je ne more noben drug na tem svetu. Biti sami sebi največji sovražnik je res težko. Pa kaj, ko nisem znala drugače…

Moja prelomna točka je bila, ko sem stala pred zamrzovalnikom objokana, ker me je že vse bolelo od npr. cele ”šteke” toasta, ki sem jo pojedla preden sem napadla sladoled, kar z žlico. Roka se mi je tresla. Tiste zadnje žlice sladoleda res nisem hotela pojest pa si nikakor nisem mogla pomagati. Takrat sem si priznala, da potrebujem pomoč.

Najprej sem šla samoplačniško do enega naših psihologov, ki mi je prvi dal misliti: Klara, pa tvoj problem ni hrana, ampak vse drugo. Pri njem nisem nadaljevala, ker mi takrat moj ego še vedno ni dovolil priznati, da rabim dejansko redno pomoč stroke. Moje okrevanje se je nadaljevalo tako, da sem šla tudi do svoje zdravnice in jo prosila za napotnico za psihologa. Izjavili so mi, da gre za čakalno dobo leto in pol. Nisem mogla verjeti.

Pot okrevanja ne gre linearno, ampak vijugasto z veliko padci in obrati, a tudi trenutki ponosa nase in na kaj vse sem spotoma dosegla. Prvi korak je brez dvoma, da si najprej priznaš, da potrebuješ pomoč. To ne pomeni, da ti je spodletelo, ampak da sprejemaš odgovornost za svoje dobro počutje. To ne pomeni, da si nor/a in, da je to tvoj konec, ampak da si iskren/a do sebe in si želiš boljšega počutja, boljšega življenja. Naslednji korak je, da iščeš in iščeš dokler ne najdeš psihologa, psihoterapevta, psihiatra, coacha oziroma drugega strokovnega delavca, ki je usposobljen za spekter tvojih izzivov. Ne sprejmi odgovora ne, dokler ne najdeš nekoga s komer boš imel/a občutek, da je pravi človek zate.

Na poti okrevanja mojim staršem nisem povedala kaj se dogaja z mano, ker je bilo tako zame in mojo situacijo lažje. Ne bi prenesla, da bi gledala in čutila svoja starša, da ju skrbi zame. Sploh moja mami, ker mislim, da bi jaz sama še bolj trpela, ko bi čutila njeno bolečino. No, tukaj bi rada dodala, da sem skozi leta opazila, da smo vsi, ki smo kadarkoli imeli negativen odnos s hrano in celo zapadli v neke vrste prehransko motnjo zelo globoko čuteči in čustveni ljudje, ki čutimo bolečino drugih in kdaj doživljamo stisko drugega, kot da je naša.

Kaj me je ta izkušnja naučila? Da ne morem zbežati svojim občutkom in da me le-ti vodijo. Da mi kažejo pot. Tesnoba mi ni pustila ostati v karieri in na neki poti, ki je bila pričakovana od mene. Danes se tesnoba še kdaj oglasi, a jo dojemam popolnoma drugače. Ne bojim se je več in vem, da me povabi, da pogledam v določena področja v mojem življenju. Naučila me je tudi, da dobro počutje ni samoumevno. Danes se v svoji koži počutim večino dni res dobro. Seveda pridejo dnevi, ko mi ni do ničesar, ko nisem motivirana in bi se rada izognila vsem obveznostim, a je tako počutje redko. Za to tudi vsak dan sproti delam na sebi. Našla sem mir v hrani, v telovadbi, v svojem telesu. Našla sem svojo strast in si gradim življenje, ki ga želim živeti. Ki se ga veselim in se ne držim več nazaj zgolj iz strahu ”Kaj si bodo mislili drugi?”…

Da boš TI zaživel/a in šel/šla iskriv/a po svoji poti. Življenje je eno samo in je odgovornost vsakega posameznika, da se zavzame za svoje počutje. Vse, kar iščeš, je že v tebi. Uspeh in lepo življenje ni rezervirano samo za peščico ljudi. Tukaj si, da vse to čutiš tudi ti. Sprejmi odgovornost za svojo srečo in poišči pomoč, ko sam/a pač ne zmoreš.