Amberina zgodba
En pozitiven pozdrav vsem vam moji bralci. Ja, zares pozitiven, tega nam velikokrat primanjkuje, pa vendar je tako zelo potrebno, da se skozi dan in življenje začnemo prebijati lažje, predvsem pa lepše.
Sem 21 – letno dekle, ki je v življenju doživelo že zares veliko stvari, a kljub vsem se trudim večino dni po svetu stopati z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu. Tistim, iskrenim. A vsak dan ni tako lahek, predvsem ko se spomnim na situacijo, ki se je začela dogajati leto in pol nazaj. To je bila izkušnja, iz katere sem se naučila ogromno stvari, predvsem pa je bila izkušnja, ki mi je do dobra odprla oči in mi na dlan podala precej jasnih odgovorov.
Lahko bi rekla, da živim v tradicionalni slovenski družini, na podeželju seveda, ki mi je bilo v najbolj hudih trenutkih v uteho. Okrog sebe imam ljudi, ki me imajo zares radi. Kar dolgo je sicer trajalo, da sem izmed vseh, s katerimi sem bila obdana, dojela, kdo je z mano zares zaradi mene in ne le lastnih koristi. S svojo izkušnjo ti želim podati to, da bi se vsaj za kanček bolj počutil/a razumljen/a in verjel/a v to, da je vsaka, še tako težka stvar rešljiva, če si dopustiš temu verjeti in če z odprtim srcem v najbolj težkih trenutkih sprejmeš še tako nujno pomoč.
Bila je izkušnja, ki mi je dala veliko več, kot sem si sploh lahko predstavljala. Bili so trenutki popolne nemoči ter na drugi strani popolnega nadzora. Vsak dan znova je bilo težko vstati in se spoprijeti z realnostjo, ki se je dogaja v družini. V očeh mame sem videla, kako zelo hudo ji je. Vsak dan bolj. Depresija, tesnoba in občutki nemoči so bili že tako globoko v njej, da ni bila sposobna več normalno komunicirati. Zdi se mi tudi, da je to bolezen, ki zaznamuje vse ljudi, ki so nenehno ob duševno bolnem človeku. Včasih sem se vprašala, kaj je huje – to, da gledam mamo, ki tako trpi, se boji biti na nogah, boji za minuto ostati sama, boji teme in noči, ali to, kako zelo ob tem trpi mlajši 9 letni brat, ki je s srcem in dušo navezan na mamo. Spomnim se, kako sem nekaj časa tolažila mamo, nekaj časa brata. Počutila sem se tako zelo slabo, tako zelo nemočno a hkrati sem želela imeti popolnoma vse pod nadzorom v smislu, jaz bom tista, ki bo poskrbela, da se bo vse lepo izteklo. Vsak dan znova sem mamo tolažila, jo spodbujala, ji vlivala upanja in jo kar nekaj časa prosila, da zbere pogum in gre na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Večkrat sem od nje dobila odgovor, da jo bodo imeli za »zmešano«, če se odpravi tja. Vedno znova sem ji govorila, da je na prvem mestu ona in ne drugi in da bo s tem olajšala situacijo v prvi vrsti sebi, v drugi pa vsem nam, ki smo ob njej. Prosila sem jo dolge mesece, ves ta čas pa nikoli obupala nad njo.
Bilo je vedno hujše, vse do trenutka, ko si niti sekunde več doma ni upala ostati sama. Kljub faksu in dvema službama, mi je v tistem trenutku bilo najbolj pomembno to, da mamo spravim na zdravljenje. Nikoli ne bom pozabila sončnega junijskega dneva, ko sem iz maminih ust v solzah slišala: »Tjaša, odločila sem se. Prosim pojdimo, odpelji me.« Za trenutek sem čutila olajšanje, ker je bila korak bliže zdravljenju. Mamo sem še isti dan odpeljala, ko pa sem se od nje poslavljala, sem se zrušila tudi sama. V solzah me je prosila, naj doma lepo poskrbimo za mlajšega brata. Tudi njemu se je trgalo srce. Tiste dni sem bila pogumna, pred njim sploh. Bila sem študentka, gospodinja, »mama« v enem, poleg tega sem tudi delala. Močna sem bila. To, da skupaj premagamo bolezen, me je gnalo naprej. Za nemoč sem si izbrala trenutke, ko sem bila sama in brez obveznosti (skoraj nikoli). Bilo je obdobje borbe. V vsem tem času zdravljenja, odsotnosti, obiskov mame. Ko pa sedaj gledam za nazaj in slišim mamo, ki reče »Škoda, ker te nisem že prej poslušala. Prej bi morala iti, saj bi mi prej bilo lažje«, se počutim kot da bi marsikomu morala na uho kričati: »PROSIM POJDI PO POMOČ, TAKOJ«!
V vsej tej zgodbi sem se naučila res ogromno stvari. To, da bi morali ljudje z duševno stisko pomoč poiskati že takoj na začetku. Vedno bolj, kot se bolezen razvija, vedno težje je in vedno več časa človek potrebuje, da pride iz tega. Predvsem pa to, da bi morali ljudje biti precej bolj odprti za temo »duševno zdravje«. Iz lastne situacije vem, kako sem v tistem času izgubila veliko prijateljev, podpore. Prijateljice je bilo sram poklicati in jih povprašati, kako je z mamo, z mano, z nami. Niso vedele, kaj bi lahko govorile. Jaz pa sem mnogokrat rekla, da bi z veseljem razglabljala o tej temi, da mogoče spoznajo, da je zelo pomembna. In da se zaradi tega, ker sem bila poleg zelo bolne osebe ne počutim nič manj vredno, nič manj močno. Zgolj obratno. Vsak, ki je del tega, je lahko hvaležen, če bolezen sprejme in verjame v ozdravitev. Tudi mama je v tem času izgubila veliko »pomembnih« oseb. Preprosto ni bilo več klicev, smsov. Ljudje so se bali in niso znali pristopat k nam zaradi bolezni.
V vsem tem pa zagotovo poleg strokovne pomoči pomaga tudi zdrav, spoštljiv in razumen odnos bližnjih in okolice. To, da v najtežjih trenutkih stopiš skupaj, se objameš in nekomu šepneš na uho, da verjameš vanj, da preprosto veš, da je dovolj močan in da zmore. To je tisto, kar potrebuje duševno bolan človek. Ljubezen, razumljenost in podporo. Zelo veliko pa pomeni tudi čas preživet v naravi, tam je namreč še toliko večja verjetnost, da prideš v stik sam s sabo. Kar zna biti na začetku še nekoliko bolj boleče, vendar se na dolgi rok obrestuje. Ključno pa je, da takemu človeku nudiš dolge ure pogovorov. Da mu prisluhneš, čeprav že stotič isti zgodi in istim strahovom, če imaš nekoga rad in mu zares želiš vsaj malo pomagati mu prisluhni.
Iz maminega primera je bila strokovna pomoč nujna, ker preprosto ni več zmogla sama. Ni znala. In ko gre enkrat tako daleč, da se človek boji za trenutek ostati sam, takrat je že zares hudo. Pomoč je nujna.
Sedaj lahko rečem le to, da sem zares hvaležna mami, sebi, celotni družini in vsem, ki je nudila oporo v tistih težkih mesecih. Se je življenje spremenilo? Ja. Mama je od takrat dalje na svet začela gledati precej drugače. Vendar je še vedno potrebna borba. Slabe navade hitro pridejo nazaj, za boljše pa je potrebno garanje. In to nas uniči. Vse. Nanje se moramo vedno znova opozarjati, v prakso vpeljati hvaležnost, zadovoljstvo, ljubezen, namesto pritoževanja. Še vedno pridejo dnevi, ko ni najboljše, ampak skozi njih je lažje iti, če veš, da lahko; da zmoreš; da si močnejši in če veš, da bo že naslednji dan lepši. Veliko lažje je, ker veš, da se lahko obrneš po pomoč kadarkoli in ker veš, da ti ta pomoč pomaga. Te dvigne takrat, ko sam ne veš kaj bi bilo najbolje zate.
Vsak bi o duševnem zdravju moral vedeti to, da ni nič manj pomembno kot ostale stvari. Celo več. In zavedati bi se morali, da je okrevanje zelo, ampak res zelo dolgo. Torej je ključna vztrajnost, volja, motivacija in predvsem podpora. Ljudje, če želite nekomu pomagati, se ne odmikajte od njega. Namenite mu svoj čas, če oseba to sprejme. Poskušajte razumeti, osebo spodbuditi k zdravljenju, k pomoči. Take osebe ne potrebujejo le hitrega »bo že bolje«, pač pa globlji odnos, razlago in podporo.
Želim vam, da bi našli kanček volje, upanja in predvsem spoznanje, kako zelo je duševno zdravje pomembno. Kako zelo je pomembna pomoč in opora v takih trenutkih. Preprosto si želim, da bi življenja mnogih bila lepša, bolj radostna in manj trpeča ter boleča. Želim le srečo. Ker vem, da jo lahko vsak najde. Vendar je marsikomu potrebno pomagati pokazati pot, kljub temu, da je zanjo na koncu vedno odgovoren vsak sam.