Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Amberina zgodba

Amberina zgodba

Amberina zgodba

En pozitiven pozdrav vsem vam moji bralci. Ja, zares pozitiven, tega nam velikokrat primanjkuje, pa vendar je tako zelo potrebno, da se skozi dan in življenje začnemo prebijati lažje, predvsem pa lepše.

Sem 21 – letno dekle, ki je v življenju doživelo že zares veliko stvari, a kljub vsem se trudim večino dni po svetu stopati z dvignjeno glavo in nasmehom na obrazu. Tistim, iskrenim. A vsak dan ni tako lahek, predvsem ko se spomnim na situacijo, ki se je začela dogajati leto in pol nazaj. To je bila izkušnja, iz katere sem se naučila ogromno stvari, predvsem pa je bila izkušnja, ki mi je do dobra odprla oči in mi na dlan podala precej jasnih odgovorov.

Lahko bi rekla, da živim v tradicionalni slovenski družini, na podeželju seveda, ki mi je bilo v najbolj hudih trenutkih v uteho. Okrog sebe imam ljudi, ki me imajo zares radi. Kar dolgo je sicer trajalo, da sem izmed vseh, s katerimi sem bila obdana, dojela, kdo je z mano zares zaradi mene in ne le lastnih koristi. S svojo izkušnjo ti želim podati to, da bi se vsaj za kanček bolj počutil/a razumljen/a in verjel/a v to, da je vsaka, še tako težka stvar rešljiva, če si dopustiš temu verjeti in če z odprtim srcem v najbolj težkih trenutkih sprejmeš še tako nujno pomoč.

Bila je izkušnja, ki mi je dala veliko več, kot sem si sploh lahko predstavljala. Bili so trenutki popolne nemoči ter na drugi strani popolnega nadzora. Vsak dan znova je bilo težko vstati in se spoprijeti z realnostjo, ki se je dogaja v družini. V očeh mame sem videla, kako zelo hudo ji je. Vsak dan bolj. Depresija, tesnoba in občutki nemoči so bili že tako globoko v njej, da ni bila sposobna več normalno komunicirati. Zdi se mi tudi, da je to bolezen, ki zaznamuje vse ljudi, ki so nenehno ob duševno bolnem človeku.  Včasih sem se vprašala, kaj je huje – to, da gledam mamo, ki tako trpi, se boji biti na nogah, boji za minuto ostati sama, boji teme in noči, ali to, kako zelo ob tem trpi mlajši 9 letni brat, ki je s srcem in dušo navezan na mamo. Spomnim se, kako sem nekaj časa tolažila mamo, nekaj časa brata. Počutila sem se tako zelo slabo, tako zelo nemočno a hkrati sem želela imeti popolnoma vse pod nadzorom v smislu, jaz bom tista, ki bo poskrbela, da se bo vse lepo izteklo. Vsak dan znova sem mamo tolažila, jo spodbujala, ji vlivala upanja in jo kar nekaj časa prosila, da zbere pogum in gre na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Večkrat sem od nje dobila odgovor, da jo bodo imeli za »zmešano«, če se odpravi tja. Vedno znova sem ji govorila, da je na prvem mestu ona in ne drugi in da bo s tem olajšala situacijo v prvi vrsti sebi, v drugi pa vsem nam, ki smo ob njej. Prosila sem jo dolge mesece, ves ta čas pa nikoli obupala nad njo.

Bilo je vedno hujše, vse do trenutka, ko si niti sekunde več doma ni upala ostati sama. Kljub faksu in dvema službama, mi je v tistem trenutku bilo najbolj pomembno to, da mamo spravim na zdravljenje. Nikoli ne bom pozabila sončnega junijskega dneva, ko sem iz maminih ust v solzah slišala: »Tjaša, odločila sem se. Prosim pojdimo, odpelji me.« Za trenutek sem čutila olajšanje, ker je bila korak bliže zdravljenju. Mamo sem še isti dan odpeljala, ko pa sem se od nje poslavljala, sem se zrušila tudi sama. V solzah me je prosila, naj doma lepo poskrbimo za mlajšega brata. Tudi njemu se je trgalo srce. Tiste dni sem bila pogumna, pred njim sploh. Bila sem študentka, gospodinja, »mama« v enem, poleg tega sem tudi delala. Močna sem bila. To, da skupaj premagamo bolezen, me je gnalo naprej. Za nemoč sem si izbrala trenutke, ko sem bila sama in brez obveznosti (skoraj nikoli). Bilo je obdobje borbe. V vsem tem času zdravljenja, odsotnosti, obiskov mame. Ko pa sedaj gledam za nazaj in slišim mamo, ki reče »Škoda, ker te nisem že prej poslušala. Prej bi morala iti, saj bi mi prej bilo lažje«, se počutim kot da bi marsikomu morala na uho kričati: »PROSIM POJDI PO POMOČ, TAKOJ«!

V vsej tej zgodbi sem se naučila res ogromno stvari. To, da bi morali ljudje z duševno stisko pomoč poiskati že takoj na začetku. Vedno bolj, kot se bolezen razvija, vedno težje je in vedno več časa človek potrebuje, da pride iz tega. Predvsem pa to, da bi morali ljudje biti precej bolj odprti za temo »duševno zdravje«. Iz lastne situacije vem, kako sem v tistem času izgubila veliko prijateljev, podpore. Prijateljice je bilo sram poklicati in jih povprašati, kako je z mamo, z mano, z nami. Niso vedele, kaj bi lahko govorile. Jaz pa sem mnogokrat rekla, da bi z veseljem razglabljala o tej temi, da mogoče spoznajo, da je zelo pomembna. In da se zaradi tega, ker sem bila poleg zelo bolne osebe ne počutim nič manj vredno, nič manj močno. Zgolj obratno. Vsak, ki je del tega, je lahko hvaležen, če bolezen sprejme in verjame v ozdravitev. Tudi mama je v tem času izgubila veliko »pomembnih« oseb. Preprosto ni bilo več klicev, smsov. Ljudje so se bali in niso znali pristopat k nam zaradi bolezni.

V vsem tem pa zagotovo poleg strokovne pomoči pomaga tudi zdrav, spoštljiv in razumen odnos bližnjih in okolice. To, da v najtežjih trenutkih stopiš skupaj, se objameš in nekomu šepneš na uho, da verjameš vanj, da preprosto veš, da je dovolj močan in da zmore. To je tisto, kar potrebuje duševno bolan človek. Ljubezen, razumljenost in podporo. Zelo veliko pa pomeni tudi čas preživet v naravi, tam je namreč še toliko večja verjetnost, da prideš v stik sam s sabo. Kar zna biti na začetku še nekoliko bolj boleče, vendar se na dolgi rok obrestuje. Ključno pa je, da takemu človeku nudiš dolge ure pogovorov. Da mu prisluhneš, čeprav že stotič isti zgodi in istim strahovom, če imaš nekoga rad in mu zares želiš vsaj malo pomagati mu prisluhni.

Iz maminega primera je bila strokovna pomoč nujna, ker preprosto ni več zmogla sama. Ni znala. In ko gre enkrat tako daleč, da se človek boji za trenutek ostati sam, takrat je že zares hudo. Pomoč je nujna.

Sedaj lahko rečem le to, da sem zares hvaležna mami, sebi, celotni družini in vsem, ki je nudila oporo v tistih težkih mesecih. Se je življenje spremenilo? Ja. Mama je od takrat dalje na svet začela gledati precej drugače. Vendar je še vedno potrebna borba. Slabe navade hitro pridejo nazaj, za boljše pa je potrebno garanje. In to nas uniči. Vse. Nanje se moramo vedno znova opozarjati, v prakso vpeljati hvaležnost, zadovoljstvo, ljubezen, namesto pritoževanja. Še vedno pridejo dnevi, ko ni najboljše, ampak skozi njih je lažje iti, če veš, da lahko; da zmoreš; da si močnejši in če veš, da bo že naslednji dan lepši. Veliko lažje je, ker veš, da se lahko obrneš po pomoč kadarkoli in ker veš, da ti ta pomoč pomaga. Te dvigne takrat, ko sam ne veš kaj bi bilo najbolje zate.

Vsak bi o duševnem zdravju moral vedeti to, da ni nič manj pomembno kot ostale stvari. Celo več. In zavedati bi se morali, da je okrevanje zelo, ampak res zelo dolgo. Torej je ključna vztrajnost, volja, motivacija in predvsem podpora. Ljudje, če želite nekomu pomagati, se ne odmikajte od njega. Namenite mu svoj čas, če oseba to sprejme. Poskušajte razumeti, osebo spodbuditi k zdravljenju, k pomoči. Take osebe ne potrebujejo le hitrega »bo že bolje«, pač pa globlji odnos, razlago in podporo.

Želim vam, da bi našli kanček volje, upanja in predvsem spoznanje, kako zelo je duševno zdravje pomembno. Kako zelo je pomembna pomoč in opora v takih trenutkih. Preprosto si želim, da bi življenja mnogih bila lepša, bolj radostna in manj trpeča ter boleča. Želim le srečo. Ker vem, da jo lahko vsak najde. Vendar je marsikomu potrebno pomagati pokazati pot, kljub temu, da je zanjo na koncu vedno odgovoren vsak sam.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content