Petrina zgodba
Ne morem verjeti, da to pišem. Spomini me včasih preplavijo povsem iznenada in ostro zabolijo. Večinoma sem še vedno skeptična glede deljenja svoje zgodbe. Strah me je, da bi ljudje mislili, da gre za iskanje pozornosti. Da poveličujem stvari. Da sem dramatična. Zato me ravnokar ob pisanju spremlja obupna tesnoba. Ampak ob takih trenutkih pomislim na druge. Ko sem bila hospitalizirana na psihiatričnem oddelku v Mariboru, sem vsako noč tuhtala, koliko mladostnikov je ležalo v enaki postelji kot jaz. Se nemirno premetavalo kot jaz. Tiho jokalo kot jaz. Pisalo poslovilno pismo kot jaz. Poskušalo nadomestiti zamujeno učno snov kot jaz. Pridno sedelo med vizito, med odgovarjanjem psihiatrinji in čistim neznancem, ki so jo spremljali. In koliko teh najstnikov z željami, ambicijami, potencialom ni uspelo preživeti. Pomislim na prijateljico iz bolnišnice, za katero sem kasneje izvedela, da je svoje življenje končala pod vlakom. Še valete ne bo nikoli doživela in nikoli ne bo fazanka. Vsakič ko tečem po cesti ob železniški progi, pomislim nanjo. In vsakič precej zaboli. Pišem tudi zate.
Moja zgodba je precej nenavadna in nisem je povsem razdelala. Privilegirana sem, da prihajam iz finančno stabilne in ne ravno najslabše družine. Družinske težave so me močno zaznamovale, vendar se v to ne bom spuščala. Bolečina se prenaša na potomce in svojim staršem privoščim le ljubezen.
Kot otrok sem bila izjemno sramežljiva. Ne spomnim se veliko, se pa spominjam, da me je vedno vse zanimalo. Knjige, glasba, znanost, jeziki, vse. Hotela sem vedeti čim več. Mislim, da sem s proučevanjem različnih področij odvrnila svoje misli od sovraštva do same sebe. Tudi zdaj sem zelo rada zaposlena, da se zamotim in pobegnem iz te miselne norije. Čeprav je zdaj situacija neskončno boljša, kot je bila. Spominjam se tudi, da so me zanimali ljudje. Da pravzaprav nikoli nisem imela diskriminatornih nazorov, ker v tem preprosto nisem videla smisla. Ne poskušam delovati kot svetnik, ker sem daaaaaleč od tega.
Še ena težava, ki me je močno zaznamovala, je bil jok. Bila sem »jokica«, »cmera«, bog ve kaj še vse. Ne predstavljam si, koliko hujše bi bilo, če bi bila fant. Jokala sem izjemno pogosto. Ob vsakem izzivu, ob vsaki zbadljivki, ob vsakem napadu tesnobe, ki jo pomnim že od vstopa v šolo. Zbadanje s strani sošolcev in nekaterih učiteljev pri tem seveda ni kaj dosti pomagalo. Še vedno mi, če kdo le omeni moje pretakanje solz v osnovni šoli, postane slabo. Želodec se mi obrača in res nočem razmišljati o tem. Verjetno me je sram. Vseeno bi bilo morda bolje, da bi ostala pri joku in ta ne bi napredoval v samopoškodovanje (ki je dosti bolj subtilno in ni tolikšna tarča za posmeh).
S samopoškodovanjem sem se začela spopadati v devetem razredu. V afektu sem mrzlično brskala po peresnici in si na šolskem stranišču zarezala v kožo. Here’s the thing: moj prag bolečine je obupen, zato je dokaj ironično, da sem s tem sploh začela. Včasih se zahvalim bogu, da je tako. Če bi prenesla še več bolečine, me že zdavnaj ne bi bilo več tukaj. Zadeva se je ponovila v drugem letniku gimnazije. Prvi letnik je zaznamovalo samo konstantno bruhanje, grozna tesnoba in nekaj težavic s hrano (verjetno posledica bruhanja, moj ubogi želodec haha). Tokrat je bilo pogosteje. Še zdaj ne razumem povsem, sem pa malce raztrančirala zadevo in ugotovila, da se s samopoškodovanjem včasih pomirim, včasih kaznujem, včasih pa preprosto pogrešam občutek (odvisnost kot odvisnost, če si ne prižgem cigareta, si pa zarežem v kožo). Velikokrat sem si želela, da bi kdo opazil. Pa ne nujno zaradi želje po pozornosti. Bolj je bil to obupen krik na pomoč, tisti jok, ki ga je ‘mala jaz’ pretvorila v rezanje.
Ta obup je povezan tudi s samomorilnostjo. Še vedno se večino časa počutim kot breme. Finančno, emocionalno, časovno. »Jaz sem parazit in parazite se odstrani,« sem zapisala v poslovilnem pismu. V rezanju zato iskreno nisem videla problema. Če se počutim slabo, sem razmišljala, samo malce potegnem z rezilom, se pomirim in nihče ni oškodovan. Nikomur ne pokvarim dneva. Česar ne veš, ne boli. Bila sem sveto prepričana, da si želim umreti. Kot bi bilo to nekaj običajnega. Preprosto sprejela sem, da bo kmalu konec. Kot bolna žival, ki se zavleče od krdela, da v miru pričaka svoj konec.
O svojih dveh na celotni črti pogrnjenih poskusih ne bom razpravljala. Bojim se, da bi komu dala idejo. Lahko povem le, da je nenavadno, da mi ni uspelo.
Fun fact: do profesorice psihologije, ki je obenem tudi klinično usposobljena, sem se obrnila iz »čiste ljudske zlobe«, kot bi rekel moj profesor fizike. Sestra mi je zatrjevala, da kažem simptome depresije, in trmasta kakor sem, sem se odpravila dokazati ji nasprotno. Update: spodletelo mi je, pristala sem v bolnici. Oziroma sem pred tem zamenjala terapevtko in bila hospitalizirana dan po prvem obisku pedopsihiatra. Bolnico je predlagal zato, ker navajanje na antidepresive traja kakšne tri tedne. Na tisti točki me je tolkla popolna letargija, antidepresivi pa tako nestabilnemu človeku včasih dajo ravno dovolj energije za ponoven poskus samomora. Zato je moj zdravnik želel, da se navajam v varnem okolju. V bolnici sem tičala en mesec, imam več dobrih spominov kot slabih. Želim si le, da sistem tam ne bi bil toliko individualiziran: vsak za sebe, prepovedano pogovarjanje o svojih problemih, prepovedano objemanje. Jaz in vsi ostali smo ta pravila seveda veselo kršili.
Ravno v bolnici sem dobila uradno diagnozo: depresivno-anksiozno motnjo in sum na neko osebnostno motnjo iz klastra B, za katero nimam pojma kaj je. Me niti ne zanima toliko. Stvari se nekako postavijo, ko dobiš diagnozo in potrdilo, da je nekaj res narobe in da si tega res ne domišljaš.
Kako okrevam? Brez skrbi, ne planiram ničesar hudega, tako da ste bralci, ki me poznate, obtičali z mano. Dostikrat mi je spodletelo, sploh med obdobjem intenzivnega ocenjevanja sem doživljala hude panične napade, ki so se neredko končali s samopoškodovanjem. Ja, tudi na samomor sem mislila. In včasih še zdaj. Ampak pridno jemanje zdravil, obiskovanje psihoterapije in psihiatra, tek, nežnost do same sebe in skupina ljudi, ki mi daje misliti, da nekomu nekaj pomenim, me rešujejo. Ne vem, kako bo v prihodnosti. Imam velike sanje, ki me vsaj malo vlečejo naprej. En korak je vseeno več kot stanje na mestu. In en milimeter tudi.