Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Davidova zgodba

Davidova zgodba

Davidova zgodba

Moje ime je David in sem najbolj živčna oseba, ki jo poznam.

Na ta način bi se pred desetimi leti najrajši predstavil vsakemu novemu človeku, ki sem ga spoznal. Seveda se nisem. To bi terjalo veliko mero poguma, da ne rečem norosti. Popolnoma jasno se mi je namreč zdelo, da kot mlad človek, ki šele leze na svoje mesto v svetu, svojih notranjih bojev, dvomov in frustracij ne smem kazati nikomur navzven.

Na fakulteto sem prišel kot razposajen, motiviran, srečen in naspan mladenič. Rad sem imel medicino. Ob vsaki priliki sem duhovičil. Navezal sem ogromno novih stikov in se že v drugem semestru zaljubil. Življenje je bilo lepo.

Pred študijem izkušenj s tesnobo nisem imel. V družini nismo imeli denarnih stisk, bili smo povezani in smo se imeli radi. Bil sem zdrav. Šola je šla brez večjih težav, ocene so bile lepe. Treniral sem sabljanje in uspešno tekmoval. Čez dan brzel naokoli z neustavljivim zagonom uspešnega dijaka, zvečer zaspal mirno in spokojno v štirih minutah.

Sprva je zgledalo, kot da bodo študentska leta podobna. Vpisal sem se na Medicinsko fakulteto. Tu je bilo sicer potrebno bistveno več učenja in dela, izpiti so bili težji, teorija bolj zahtevna. Ampak discipline mi ni nikoli primanjkovalo in zdelo se je, da bo tudi študij potekal brez večjih težav. V prvem letniku nisem opazil, kako se mi zelo počasi in vztrajno oblikuje primež v prsnem košu. Kot tisti starinski, kuhinjski pripomoček za treti orehe. Res počasi se je umestil tako, da je na sredino ‘čeljusti’ leglo moje srce. In pričel stiskati.

Življenje se mi je podrlo v tretjem letniku študija. Po zimskih počitnicah, ki smo jih s prijatelji preživeli v koči v čudoviti naravi, sem pričel s sklopom psihiatrije. Na večer pred prvim dnevom sem legel v posteljo ob 21:55, da v miru zaspim in prvi dan po praznikih pričnem spočit. Namesto, da bi ob desetih mirno zaspal, sem ob enajstih doživel svoj prvi panični napad.

Že nekaj tednov kasneje smo se pri psihiatriji učili natanko o tem, kar sem doživljal na noč pred prvim predavanjem. O tesnobi in o paniki. Seveda mi to novo pridobljeno znanje ni kaj dosti koristilo. »O uau, živčen sem. Hvala za definicijo.«

Spomnim se, kako sem se obračal v postelji in trudil zaspati. To je tista ključna beseda – trudil. Ko zdaj sedim v dnevni sobi in za nazaj razmišljam, kaj me je pripeljalo do najtežjega obdobja svojega življenja, je zagotovo ena od glavnih krivcev moj karakter. To je karakter človeka, ki ima rad vse pod kontrolo. Angleži bi mi najbrž rekli control freak. Zato mi študij niti ni predstavljal velike težave. Sam sem se odločil, kdaj se bom pričel učiti za izpit (in to ponavadi storil kak teden prej, kot je bilo nujno potrebno, da se je na koncu vse lepo izšlo). Sam sem si odredil, koliko ur na dan bom sedel za knjigami. Kdaj bom zjutraj prišel v knjižnico, kako dolgo pavzo si bom privoščil za kosilo in kolikokrat na teden se bom dobil s punco. Vse je bilo v moji domeni in bil sem gospodar svojega življenja.

Ljudje, ki najboljše spijo so ljudje, ki se znajo najlažje prepustiti. Samo biti v danih okoliščinah, brez truda in brez intenzivne borbe za nadzor. Jaz tega nisem znal. Če je bila luč na semaforju rdeča, sem že čutil stopnjevanje pritiska v prsnem košu. Bil sem živčen, ker sem želel peljati, pa nisem smel. Na barvo luči nisem imel vpliva, kar je bilo zame noro frustrirajoče. Kadar sem za vikend načrtoval izlet v hribe, pa je prišel deževni dan, sem se do večera kujal in jezil, da zakaj se to vedno zgodi prav meni!? In seveda – ko sem se na večer pred prvim predavanjem iz psihiatrije ulegel v posteljo in se več kot eno uro premetaval iz levega na desni bok, se je moja panika pričela vztrajno stopnjevati.

Nekoč me je nekdo vprašal, katero supermoč bi si izbral, če bi lahko izbiral. Ne, ne bi si zaželel sposobnosti letenja ali rentgenskega vida. Še zdaj bi si izbral sposobnost, da zaspim v trenutku, ko želim. Gumb, ki ‘ugasne Davida’. Morda ne ravno ugasne ampak prestavi v ‘standby’. Še danes, po vseh pomembnih in uspešnih korakih, ki sem jih naredil na področju duševnega zdravja in nespečnosti, mi je najbolj stresen del dežurstva večer pred službo. Ni mi torej najbolj stresen trenutek, ko sem na oddelku in se pred mano slabša klinično stanje bolnika. Ko gre za življenje in smrt in se moram odločati hitro, premišljeno, nezmotljivo. Bolj kot ta trenutek mi je stresen večer, ko doma v miru ležem v varno zavetje tople postelje. Kako je to mogoče?

Ker imam v službi popoln nadzor. Jaz odredim, katero zdravilo prejme bolnik in v katerem odmerku. Jaz se odločim, kdaj na pomoč pokličem nadzornega specialista, kirurga ali intenzivista. V vsem moram biti aktiven. Pasivnost ne obstaja.

Za razliko pa na večer pred dežurstvom ne morem jaz odrediti, kdaj bom zaspal. Na to seveda lahko vplivam. Poskrbim za primerno higieno spanja, ne pijem kofeina po četrti uri popoldne, si primerno ohladim spalnico, s čepki za ušesa poskrbim za tišino. Ampak trenutka, ko bom zaspal, ne morem določiti sam. Ta trenutek pride sam in to takrat, ko ga najmanj intenzivno iščem.

Kaj je panični napad? To je najhujša oblika tesnobe, ko se nam naša anksioznost stopnjuje do absolutnega vrha in nas postane strah za svoje življenje ali za svoj razum. Zdi se nam, da bomo umrli ali pa se nam bo zmešalo. Anksioznost že sicer pomeni doživljenje občutkov straha in tesnobe v situaciji, ki tega ne opravičuje. Če smo na sprehodu v gozdu in proti nam prične lezti strupena kača ne moremo reči, da smo anksiozni. Takrat je strah upravičen, naš pulz poraste iz fizioloških razlogov in pričnemo bežati. Zavit v toplo odejo v domači postelji pa pač ne potrebujem utripa 130 na minuto.

V tretjem letniku fakultete sem se zapletel v grozovit cikel. Pričel sem se bati spanca. Postal je izziv, ki mu nisem bil kos. Moj vsakodnevni, najtežji izpit. Že na poti domov, ko se je zunaj mračilo, me je pričelo stiskati v prsnem košu, kot da bi pred vrati predavalnice čakal na zahteven ustni izpit. Zvečer sem legel v posteljo in imel občutek, da grem v pomemben boj, od katerega je odvisno vse. Zaradi te napetosti seveda nisem zaspal do poznih (ali še huje – zgodnjih!) ur. Naslednji dan sem bil neprespan in ta občutek težke glave me je cel dan spominjal, da me zvečer čaka ponovni boj. Z vsakim dnevom sem bil bolj utrujen in bolj prestrašen. Anksioznost, ki je bila sprva omejena na spanec, se je pričela širiti. Imel sem občutek, da nisem sposoben osnovnega funkcioniranja. Da nimam energije, da bi normalno študiral. Zdelo se mi je, da sem šibek in prizadet, da sem edini na svetu, ki ima take neumne težave. Sošolci in prijatelji so se mi zdeli nepremagljivi, spočiti, srečni. Bal sem se vsakega dneva posebaj, bal sem se študija in bal sem se, da ne bom nikoli zmogel naporov zdravniške službe. Izhoda nisem videl.

Na koncu me je prav ta osnovna karakterna značilnost, ki me je na nek način spravila v to zagato, iz nje povlekla. Prevzel sem nadzor. Ugotovil sem, da se ne morem prisiliti k spancu. To ni v moji moči. Je pa v moji moči praktično vse ostalo.

Kako se bom pripravil na spanec? Pričel sem z meditacijo. Umirjal sem svoje misli in pred spanjem opravil dvajsetminutno vajo čuječnosti.

Na kaj se bom osredotočil, ko ležem v posteljo? Ne na to, da zaspim. Ampak na to, da sem miren. Anksioznih misli in skrbi ne moreš ustaviti – pojavijo se, ko želijo. Če pa jih sam ne podžigaš in spodbujaš z utrujajočimi tokokrogi tudi bistveno hitreje izzvenijo. Torej ko se pojavi misel Joj, še vedno ne spim!, ji ne sledimo z živčnim rafalom Pa res, katastrofa! Spet bom utrujen! Saj sem vedel! Enostavno pustimo, da gre misel mimo. Si čestitamo, da se ne poganjamo v paniko. In smo mirni. Ali pa vsaj nismo panični (že to je pomemben napredek).

Kaj, če ne zaspim dolgo in sem jutri utrujen? Bom pač utrujen, kot je občasno čisto vsak človek na tem planetu. Ko si sposoben neprespan priti na faks in se zasmejati »Jao, včeraj je bila pa čudna noč! Gremo na kavo, res jo potrebujem!«… je to popolnoma drugače kot prihod v predavalnico v hudi otožnosti in depresivna pripomba »Jaz ne vem, kaj naj, ne zmorem več«.

Začel sem tudi s preusmerjanjem pozornosti. Ponavljal sem si osnovne mantre. Spanec je osnovna potreba telesa. Spal boš, ko boš utrujen. Če sem kakšen dan potreboval uro ali dve dlje, da sem zaspal, sem vedel, da bom naslednji dan bolj utrujen in bom zato zaspal prej. Poleg tega pa sem se naučil zelo pomembno lekcijo. Na koncu je vedno vse v redu. Nikoli nisem od izmučenosti padel po tleh sredi Zaloške, na kar so me ponoči svarile od anksioznosti podžgane misli. Nisem ponavljal letnika, nisem uničil svoje zveze s punco, nisem umrl. Ne glede na to, kako grozna je bila noč, je bilo na koncu vse v redu. »Vse bo v redu« je najbolj splošna pripomba na svetu in le malokrat naredi dejansko razliko pri našem mentalnem stanju. Drugače pa je, ko jo izkusiš. Ko dejansko vidiš, da si sposoben funkcioniranja tudi v suboptimalnih pogojih. Takrat te to vedenje zelo pomiri. Na nek način nam naši najšibkejši in najtežji trenutki najbolj pomagajo pri rasti, saj nam pokažejo, česa vsega smo sposobni. Samo prisluhniti jim moramo.

Vse te tehnike sem prenesel na druga področja življenja in pričel aktivno delati proti generalni anksioznosti, ki me je počasi ukleščevala. Teorija in praksa čuječnosti sta postali del vsakdana. Meditiral sem. Na stvari sem skušal gledati z distanco in logičnim uvidom. Prepoznal sem panične misli in jih ne podžigal. Šlo je počasi, korak za korakom. Res počasi. Šele v petem letniku (dve leti kasneje!) sem lahko rekel, da mi je uspelo. Seveda je bil napredek opazen že bistveno prej. Počasen in vztrajen napredek. Ne misliti, da sem bil dve leti paničen in da nisem nič spal. Konec koncev sem v tem času uspešno opravljal zelo naporen študij, ustanovil dramsko skupino in izpeljal še kup drugih projektov, ki so me zelo veselili. Ampak točka, na kateri sem lahko rekel Evo, bravo David, spet si mirna oseba, se je izmikala zelo, zelo dolgo.

Dovolite mi, da zaključim z dvema najpomembnejšima lekcijama, ki sem ju pridobil iz te izkušnje. V upanju, da morda pomagam še komu, ki ga morijo podobni duhovi.

Prvič – velike težave nastanejo počasi. Zato moramo razumeti, da jih bomo tudi reševali počasi. Miselni vzorci, ki nas vodijo v občutke tesnobe, žalosti in panike, ne nastanejo iz danes na jutri. Prav tako jih ne bomo rešili iz danes na jutri. Verjemite, da sem poskušal. Na Google sem že drugi dan svoje stiske napisal ‘kako zaspati’. Kupil sem si baldrijanove kapljice v lekarni (blazno smrdijo, probajte s čim drugim). Pred spanjem sem se stuširal z vročo vodo in spil kozarec toplega mleka. Opravil sem dve minuti dihalnih vaj. Pa sem vseeno za ponoven občutek notranjega miru potreboval dve leti.

In drugič – glede svojih stisk ne bodi tiho. Ko sem začel razmišljati, da bi se prijavil kot ambasador Nisi okej, povej naprej, sem se kar hitro odločil, da to ni zame. Enostavno sem v fazi življenja in kariere, ko moram skrbno izbirati projekte, ker se mi jih je nabralo preveč. Šele mesec dni kasneje sem nenadoma dojel, da mi je prav ta kampanja pisana na kožo. Uspelo mi je prebroditi najhujšo stisko v življenju. Ampak nisem je prebrodil sam. Moja punca (sedaj že žena) je bila zame absoluten superheroj. Starši so bili na moji strani in me podpirali na vsakem večjem ali manjšem koraku. O stiskah je treba govoriti ne da bi se bali, da nas to dela manjše in šibkejše ljudi. Kvečjemu obratno! Če bi bili vsi dovolj pogumni, da se odprejo in delijo svoje dvome, skrbi in poraze (ne pa le hudih riti in bicepsov na socialnih omrežjih), potem se tudi meni davnega leta 2013 ne bi zdelo, da so moje težave tako ekskluzivne in nenavadne. Zavedal bi se, da se vsakodnevno z nespečnostjo, tesnobo in depresijo spopada na tisoče mladostnikov. To bi mi pomagalo. Ne zato, ker bi jim privoščil; preprosto zato, ker bi mi dalo vedeti, da so moje stiske nekaj normalnega in povsem človeškega. Pa tudi prehodnega.

Moje ime je David in sem zelo živčna oseba. Včasih ne zaspim, ker me skrbi služba. Zgodi se mi, da med uspavanjem dojenčka ne zmorem več in se začnem tresti od nervoze. Pride dan, ko analiziram svoje življenje za tri mesece vnaprej in vidim le anksioznost in sivino.

Sem pa tudi zdravnik, ki dežura v kliničnem centru. Sem oče, ki obožuje svojo punčko in bi za svojo družino naredil karkoli. Sem vplivnež, ki opravlja dve službi hkrati. In vem, da so moje stiske nekaj povsem normalnega. Da ne pomenijo, da sem slaba oseba, da sem nesposoben ali da bom v življenu nesrečen.

Predvsem pa vem, da je na koncu vse v redu.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content