Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Lidijina zgodba

Lidijina zgodba

Lidijina zgodba

Moje ime je Lidija. Stara sem 61 let. To so že leta, ko nimaš samo trenutkov, ampak imaš čas; čas, ki ti polzi skozi prste. Ustaviš se in zaveš, da še sanjaš in si še kreativen. Še vedno si želiš ljubiti in biti ljubljena. Dolgo, dolgo časa že bolujem za shizofrenijo. Kaj pa je to za ena bolezen? 

Laiki bi dejali lenoba – vsak lahko, če hoče. Vem, da temu ni tako, saj vsako pomlad in jesen zbolim; včasih bolj, včasih manj.

Shizofrenija je kot strah, okrog je votel, notri ga pa nič ni.

Prav tako ni nič na zunaj vidno, razen neizmerno žalostnih oči. In še nekaj je opazno – taki bolniki smo statični, ne funkcioniramo. Imamo pa neizmerno bogato domišljijo; bog ve, kaj se dogaja z našimi možgani. Vesela plat shizofrenije je izjemno zabavna, lahko smo kar želimo in za nas ni meja.

Seveda se vsakomur zgodi, da kakšen dan ne funkcionira. Seveda te kakšen dan zajame globoka žalost ali veselje, pa tudi pod deko bi se kdaj skril. Če se to kdaj pa kdaj zgodi, ni nič hudega. Če pa traja dlje časa, moramo poiskati pomoč. Včasih moramo le odložiti problem; za to so odlične dobre prijateljice. 

Ob hujših težavah, če nas preveč moti (nas ali okolico), moramo poiskati pomoč. Pomoč pri psihiatrih, ki tudi predpišejo zdravila. Nato prosimo vse bogove, da bi ta zdravila prijela, kajti za dušo imamo različne tablete in injekcije. S pomočjo zdravil lahko delamo čudeže ali pa nas spremenijo v zombije. Zelo pomemben je tudi naš kontakt z zdravnikom. Če mu ne zaupamo, zdravljenje slabo napreduje. Osebno jih ne maram, ker imajo ključe od psihiatričnih ustanov, kamor si le redko kdo želi. Če me kaj sprašujejo, kako sem, sem kratka in zoprna s: “Hvala, dobro.” 

Psihiatrične bolnišnice so nočna mora in strah pacientov. Vendar če pogledam nazaj vem, da tiste bolečine, ki sem jih preživela v bolnišnici, odtehtajo posmeh ljudi ob mojih shizofrenih izpadih.

Shizofrenija je kot pika črne barve, ki te polagoma prekriva, dokler nisi povsem neviden. Si kot plišasti medvedek, ki ga pocrkljaš in odložiš. S takšno izključenostjo iz življenja se spopadam že svoje celo življenje.            

Spomnim se majcene debelušne deklice, ki se ni znala igrati z drugimi otroki in je kradla kruh in marmelado vzgojiteljicam. Ni imela igrač, ker so ji jih iz rok iztrgali drugi otroci. To je uredila mama, ki jo je izpisala iz vrtca. V vrtcu se ni naučila socialnih veščin in še danes jih ne obvlada. 

Iz debelušne nerodne deklice je zraslo veliko, močno dekle, ki se je slabo vklapljalo v svet barbik in lepotic in ki še vedno stoji ob strani in jih opazuje ter je hvaležna za vsako minuto pozornosti, ki ji jo naklonijo.

Strah in slaba samopodoba sta botrovala moji odločitvi, da ne bom opravljala mature. Samo profesor Kušljanovi in njeni empatiji se imam zahvaliti, da sem jo opravila. Moje znanje je bilo kljub vsemu briljantno. V življenju sem opravljala še več drugih izpitov. Tudi na teh me je spremljala sreča in veselje ob opravljenih izpitih je bilo neizmerno. Le onega iz življenjske fakultete – s tistim bolj sabo kaže. 

Z maturo in fakulteto so prišli tudi fantje in zbirala sem jih kot pokeraš žetone. Toda nisem bila žena ali mati, bila sem le ljubica za kratek čas. A izjema je in to je lepo. 

Zakorakala sem v svet zaposlenih. Moja velika želja, da postanem učiteljica, se mi je izpolnila. Toda nisem bila srečna, otroci so me obvladali in ne jaz njih, ker oni čutijo slabost. Tista prešpricana predavanja so mi hudo manjkala. Kolegi pa so bili kot voščene lutke, a izjeme so bile in to je bilo lepo.

Ti strašanski pritiski so mojo zaznavo počasi spreminjali. Obračala sem se, kdo mi sledi, avtomobili so imeli čudne registracije in v glavi mi je donelo: “Ubili te bodo!”. To je bil eden izmed scenarijev kriminalk, ki sem jih tako rada brala.

Prekrila me je črna pika. Kaj je bilo potem? Štirikrat po 4 mesece Polja, pest zdravil, konec samostojnega življenja, nadzor staršev, težave pri branju, gledanju televizije in poslušanju radia, odvzem učiteljske aprobacije …

To se je ponovilo štirikrat. Leto in pol zdravljenja v Polju je davek za mojo shizofrenijo. Sedaj sem že 20 let doma.

Ko je življenje postalo sivo (ali pa vsaj malo modrikasto), me je zopet dohitela mafija in potem je bil postopek isti. Kako vendar se tega rešiti? Kaj storiti, da ne bom redna gostja »hotela Polje«? Povedati moraš, da ti dajo ustrezna zdravila. To je osnova. Toda   glasovi mi prepovedujejo, da govorim o njih. Potem je potrebno ogromno samodiscipline in podpore prijateljev. Socialni stiki so za duševne bolnike nujno potrebni. Kraljevsko pot do ozdravitve tlakujejo delo, kreativnost in pa seveda občutek, da si koristen.

Končno sem ugotovila, da s to diagnozo ne bom dobila zaposlitve za nedoločen čas. Lahko pa si odprem skromno društvo. In tako sem postala galeristka društva Baričeva hiša. Preselila sem se v staro kmečko hišo v Prelesje ob Kolpi. Dedek in babica sta v hiši pustila ogromno stvari, tako da sem lahko odprla etno muzej. Moj Valter pa mi je naredil galerijo, tako da so moji prijatelji samo prinesli slike in društvo je začelo delovati. Pripovedovali smo si zgodbe, uživali ob slikah, prepevali in bili društvo zanesenjakov, ki smo za svoje delo prejeli Župančičevo diplomo. V 20-ih letih je Baričevo hišo, ki jim je za trenutek polepšala življenje, obiskalo mnogo gostov. In to je tudi moj življenjski cilj – malo polepšati ljudem življenje.

Seveda je v hiši živela družina. Jaz, ki sem duša hiše, in Valter, ki je glava družine. Tu so še številne živalice, ki so imele v Baričevi hiši svoj hotel. Bili smo neizmerno srečni.

Človek načrtuje, življenje pa stvari obrne. Zdaj bivam v Ljubljani – čisto na vrhu ene izmed šišenskih stolpnic. Družbo mi delajo golobi, pogled pa mi zatava na vrhove Kamniških alp.

Vendar je moja najljubša pot tista, ki me vodi h Kolpi, v Prelesje pri Kolpi. Kontrapunkt visokih stolpnic in majhne hiške me dela živo in navdaja z upanjem.

Ob poti, ko se peljeva domov, srečava ogromno čredo ovac, ki mi pripovedujejo, da drugačnost tudi pri njih ni zaželena. Črne ovce na robu črede so dokaz, da drugačnost ni nikjer zaželena.

Zakaj je to tako? Ne vem, najbrž ima pri tem prste vmes indijska karma ali naša božja volja. 

Vsak nosi svoj križ – tako zdravi kot bolni. Pa vendar – če bi si pomagali, če bi drug drugega upoštevali, cenili kot soljudi … bi bilo lažje. 

V tej smeri se že nekaj dogaja s projektom asistence in pomoči države pri tem. Projekt je še v povojih. Vendar so tudi dobri prijatelji zlata vredni. Saj veste – nekdo te mora imeti rad. Nevladne institucije Šent, Ozara, Altra …, ki delujejo na tem področju, zagotovo doprinesejo k srečnejšemu življenju ljudem s težavami v duševnem zdravju.

Ne vem, če je shizofrenija ozdravljiva. Vem pa, da lahko sobivaš z njo …

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content