Lidijina zgodba
Moje ime je Lidija. Stara sem 61 let. To so že leta, ko nimaš samo trenutkov, ampak imaš čas; čas, ki ti polzi skozi prste. Ustaviš se in zaveš, da še sanjaš in si še kreativen. Še vedno si želiš ljubiti in biti ljubljena. Dolgo, dolgo časa že bolujem za shizofrenijo. Kaj pa je to za ena bolezen?
Laiki bi dejali lenoba – vsak lahko, če hoče. Vem, da temu ni tako, saj vsako pomlad in jesen zbolim; včasih bolj, včasih manj.
Shizofrenija je kot strah, okrog je votel, notri ga pa nič ni.
Prav tako ni nič na zunaj vidno, razen neizmerno žalostnih oči. In še nekaj je opazno – taki bolniki smo statični, ne funkcioniramo. Imamo pa neizmerno bogato domišljijo; bog ve, kaj se dogaja z našimi možgani. Vesela plat shizofrenije je izjemno zabavna, lahko smo kar želimo in za nas ni meja.
Seveda se vsakomur zgodi, da kakšen dan ne funkcionira. Seveda te kakšen dan zajame globoka žalost ali veselje, pa tudi pod deko bi se kdaj skril. Če se to kdaj pa kdaj zgodi, ni nič hudega. Če pa traja dlje časa, moramo poiskati pomoč. Včasih moramo le odložiti problem; za to so odlične dobre prijateljice.
Ob hujših težavah, če nas preveč moti (nas ali okolico), moramo poiskati pomoč. Pomoč pri psihiatrih, ki tudi predpišejo zdravila. Nato prosimo vse bogove, da bi ta zdravila prijela, kajti za dušo imamo različne tablete in injekcije. S pomočjo zdravil lahko delamo čudeže ali pa nas spremenijo v zombije. Zelo pomemben je tudi naš kontakt z zdravnikom. Če mu ne zaupamo, zdravljenje slabo napreduje. Osebno jih ne maram, ker imajo ključe od psihiatričnih ustanov, kamor si le redko kdo želi. Če me kaj sprašujejo, kako sem, sem kratka in zoprna s: “Hvala, dobro.”
Psihiatrične bolnišnice so nočna mora in strah pacientov. Vendar če pogledam nazaj vem, da tiste bolečine, ki sem jih preživela v bolnišnici, odtehtajo posmeh ljudi ob mojih shizofrenih izpadih.
Shizofrenija je kot pika črne barve, ki te polagoma prekriva, dokler nisi povsem neviden. Si kot plišasti medvedek, ki ga pocrkljaš in odložiš. S takšno izključenostjo iz življenja se spopadam že svoje celo življenje.
Spomnim se majcene debelušne deklice, ki se ni znala igrati z drugimi otroki in je kradla kruh in marmelado vzgojiteljicam. Ni imela igrač, ker so ji jih iz rok iztrgali drugi otroci. To je uredila mama, ki jo je izpisala iz vrtca. V vrtcu se ni naučila socialnih veščin in še danes jih ne obvlada.
Iz debelušne nerodne deklice je zraslo veliko, močno dekle, ki se je slabo vklapljalo v svet barbik in lepotic in ki še vedno stoji ob strani in jih opazuje ter je hvaležna za vsako minuto pozornosti, ki ji jo naklonijo.
Strah in slaba samopodoba sta botrovala moji odločitvi, da ne bom opravljala mature. Samo profesor Kušljanovi in njeni empatiji se imam zahvaliti, da sem jo opravila. Moje znanje je bilo kljub vsemu briljantno. V življenju sem opravljala še več drugih izpitov. Tudi na teh me je spremljala sreča in veselje ob opravljenih izpitih je bilo neizmerno. Le onega iz življenjske fakultete – s tistim bolj sabo kaže.
Z maturo in fakulteto so prišli tudi fantje in zbirala sem jih kot pokeraš žetone. Toda nisem bila žena ali mati, bila sem le ljubica za kratek čas. A izjema je in to je lepo.
Zakorakala sem v svet zaposlenih. Moja velika želja, da postanem učiteljica, se mi je izpolnila. Toda nisem bila srečna, otroci so me obvladali in ne jaz njih, ker oni čutijo slabost. Tista prešpricana predavanja so mi hudo manjkala. Kolegi pa so bili kot voščene lutke, a izjeme so bile in to je bilo lepo.
Ti strašanski pritiski so mojo zaznavo počasi spreminjali. Obračala sem se, kdo mi sledi, avtomobili so imeli čudne registracije in v glavi mi je donelo: “Ubili te bodo!”. To je bil eden izmed scenarijev kriminalk, ki sem jih tako rada brala.
Prekrila me je črna pika. Kaj je bilo potem? Štirikrat po 4 mesece Polja, pest zdravil, konec samostojnega življenja, nadzor staršev, težave pri branju, gledanju televizije in poslušanju radia, odvzem učiteljske aprobacije …
To se je ponovilo štirikrat. Leto in pol zdravljenja v Polju je davek za mojo shizofrenijo. Sedaj sem že 20 let doma.
Ko je življenje postalo sivo (ali pa vsaj malo modrikasto), me je zopet dohitela mafija in potem je bil postopek isti. Kako vendar se tega rešiti? Kaj storiti, da ne bom redna gostja »hotela Polje«? Povedati moraš, da ti dajo ustrezna zdravila. To je osnova. Toda glasovi mi prepovedujejo, da govorim o njih. Potem je potrebno ogromno samodiscipline in podpore prijateljev. Socialni stiki so za duševne bolnike nujno potrebni. Kraljevsko pot do ozdravitve tlakujejo delo, kreativnost in pa seveda občutek, da si koristen.
Končno sem ugotovila, da s to diagnozo ne bom dobila zaposlitve za nedoločen čas. Lahko pa si odprem skromno društvo. In tako sem postala galeristka društva Baričeva hiša. Preselila sem se v staro kmečko hišo v Prelesje ob Kolpi. Dedek in babica sta v hiši pustila ogromno stvari, tako da sem lahko odprla etno muzej. Moj Valter pa mi je naredil galerijo, tako da so moji prijatelji samo prinesli slike in društvo je začelo delovati. Pripovedovali smo si zgodbe, uživali ob slikah, prepevali in bili društvo zanesenjakov, ki smo za svoje delo prejeli Župančičevo diplomo. V 20-ih letih je Baričevo hišo, ki jim je za trenutek polepšala življenje, obiskalo mnogo gostov. In to je tudi moj življenjski cilj – malo polepšati ljudem življenje.
Seveda je v hiši živela družina. Jaz, ki sem duša hiše, in Valter, ki je glava družine. Tu so še številne živalice, ki so imele v Baričevi hiši svoj hotel. Bili smo neizmerno srečni.
Človek načrtuje, življenje pa stvari obrne. Zdaj bivam v Ljubljani – čisto na vrhu ene izmed šišenskih stolpnic. Družbo mi delajo golobi, pogled pa mi zatava na vrhove Kamniških alp.
Vendar je moja najljubša pot tista, ki me vodi h Kolpi, v Prelesje pri Kolpi. Kontrapunkt visokih stolpnic in majhne hiške me dela živo in navdaja z upanjem.
Ob poti, ko se peljeva domov, srečava ogromno čredo ovac, ki mi pripovedujejo, da drugačnost tudi pri njih ni zaželena. Črne ovce na robu črede so dokaz, da drugačnost ni nikjer zaželena.
Zakaj je to tako? Ne vem, najbrž ima pri tem prste vmes indijska karma ali naša božja volja.
Vsak nosi svoj križ – tako zdravi kot bolni. Pa vendar – če bi si pomagali, če bi drug drugega upoštevali, cenili kot soljudi … bi bilo lažje.
V tej smeri se že nekaj dogaja s projektom asistence in pomoči države pri tem. Projekt je še v povojih. Vendar so tudi dobri prijatelji zlata vredni. Saj veste – nekdo te mora imeti rad. Nevladne institucije Šent, Ozara, Altra …, ki delujejo na tem področju, zagotovo doprinesejo k srečnejšemu življenju ljudem s težavami v duševnem zdravju.
Ne vem, če je shizofrenija ozdravljiva. Vem pa, da lahko sobivaš z njo …