Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Evina zgodba

Evina zgodba

Evina zgodba

Živjo.

Moje ime je Eva. Stara sem skoraj 40 let in se občasno spopadam z anksioznostjo, napadi panike, obsesivno kontrolo in še čem.

In ni me več sram to priznati. Tudi me ni več sram zaprostiti za pomoč, ko čutim, da jo potrebujem. Priznati sebi je prvi in zelo pomemben korak.
Povedati naprej in sprejeti pomoč pa je že pogumno korakanje proti luči na koncu tunela.

Okej je, če nisi vedno okej. Ne boj se in povej naprej!

V nadaljevanju delim del enega mojih zapisov, ki opisuje moje stiske in mojo pot skoznje.

5. maj. 5.5. Petka je moja srečna številka. Dan pa cel dan grozen. Tesnoba me je tako stiskala, da sem se že bala, da bom izgubila razum. V takšnih trenutkih čutim ogromno nemoč in se resno sprašujem, kako bom še lahko zmogla naprej živeti. Ne najdem ničesar, kar bi me spravilo v boljšo voljo. Eva, poglej, kakšna si. Luzerka si. Nič ni iz tebe. Nič ne zmoreš narediti iz sebe. Nič nimaš. Navadna luzerka si. Samo to slišim v sebi. Kot pokvarjena kaseta se ponavljajo besede znova in znova. Tesnoba se že spreminja v panični napad.
Z otrokoma gremo na sprehod. Odsotna sem. Apatična. A besede v glavi ne prenehajo. Slaba si. Luzerka. Nič nisi.

OMG! … Jaz, ki sem bila celotno obdobje šolanja najboljša učenka. Jaz, za katero je večina mislila, da vem, kaj želim v življenju in da bom postala zelo uspešna. Jaz, v kateri so vsi videli oh in sploh pridno punco. Jaz pa… Oh, ko bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v meni. Kakšen kaos. Kakšna panika. Ne vem, iz kje sem črpala moč stalno nositi masko na sebi in se pretvarjati biti nekaj, kar v resnici nisem. Vse to sem delala zato, da bi me drugi imeli radi. Da bi bila sprejeta. Le tako sem lahko čutila lastno vrednost. Odvisna sem postala od potrditve drugih. Če potrditve nisem dobila, četudi sem se zanjo borila so zadnjega atoma moči, sem o sebi mislila le najslabše.

Tako kot tega 5. maja. Zdaj razumem, zakaj ljudje postanejo odvisni. Od česarkoli. Od mamil, alkohola, hrane, odnosov,… ja, tudi od zunanje potrditve. Zato, da se izvlečejo iz krize, ki jo čutijo vsak na svoj način. Da vsaj za trenutek začutijo srečo, ugodje, nekaj pozitivnega v sebi. Da se ne počutijo ničvredni.
Moja odvisnost od zunanje potrditve in posledično slaba samopodoba gre z roko v roki še z eno mojo tegobo. Motnjami hranjenja. Od 15. leta že živim s tem. Nadzor nad hranjenjem mi pomeni nadzor nad sabo in nad svojim življenjem. Težko razumljivo, vem. A kdor ima izkušnje s tem, razume. Danes sem fizično zdrava, nisem pa povsem okej.

Motnje hranjenja so se začele v srednji šoli, ko je želja po izgubi nekaj kilogramov prerasla v obsesijo. Postala sem okostnjak. A vseeno polna energije. Ker sem imela vse pod nadzorom. Tako sem mislila. Ne vem, kako je moje telo zdržalo vse napore. Skoraj čudež je, da sem danes živa. Starša sta vedela, a mi nista znala pomagati. Prijatelji so se trudili in mi skušali pomagati po svojih najboljših močeh. A njihove besede so šle v prazno. Poslušala sem, a nisem slišala. Sem pa pisala. Pisala. Pisala. Pisala. To mi je rešilo življenje. Vse, kar se je dogajalo v moji glavi, sem prelivala na papir. Postala sem sama svoja motivatorka. Priznala sem si, da nisem okej in se začela zavedati, da ravnam narobe in da moram nekaj ukreniti. Lastne besede so obrodile sadove in sčasoma je šlo na bolje. Vsaj na prvi pogled. Začela sem pridobivati kilograme, zavoro za nadzor hrane sem spustila. Najprej malo, potem še malo, nekega dne pa preveč. Prenajedla sem se. Naslednjega dne sem ponovno skoraj do konca pritisnila na zavoro. Pa spet popustila. In tako je šlo naprej, spiralno v začaran krog bolestnega odrekanja hrane in prenajedanja. Začaran krog, poln občutkov krivde, jeze, nemoči, obsojanja sebe, sovraštva do sebe. Samodestrukcije. Še vedno pa sem pisala. Pisala, pisala, pisala. Sebi. Za sebe.

In vmes se mi je kljub vsemu zgodilo Življenje. Odhod od doma, življenje v Ljubljani, študij, nova prijateljstva, ljubezen, služba, potovanja, skupno življenje s fantom, sin, hčerka, … Na prvi pogled vse super. V meni pa so se vse bolj pogosto oglašali tisti čudni glasovi. Eva, nič ni iz tebe. Luzerka si. Nič ne zmoreš. Po rojstvu hčerke je bilo tako hudo, da sem poiskala pomoč. Našla sem jo v psihoterapiji in v energijskem zdravljenju. Tudi sama sem začela raziskovati svet energij in se izobraževati. Odpirala so se mi nova obzorja. Končno sem nekaj delala tako, kot sem čutila v srcu, za sebe. Ne za druge. Spoznala sem, da pot, po kateri hodim, ni moja. Da živim po pričakovanjih drugih in da sem kot lutka. Nekega dne sem se odločila, da tako ne morem več. Psihično sem bila že tako ali tako izčrpana. In odločitev je padla. Prenehala sem hoditi po stari poti, kjer sem videla samo še trnje, in začela poslušati sebe, svoje srce. Saj mi je stalno govorilo, kako in kaj, pa ga nisem slišala. Pravzaprav sem ga, a si nisem upala upoštevati, kar sem čutila, ker sem tako zelo hlepela po odobravanju drugih, da sem jim pač sledila. In prevzemala tudi njihova prepričanja. Jaz že dolgo nisem bila več jaz. In pojma nisem imela, kdo sem in kaj si pravzaprav želim.

To me je zadelo po tem, ko sem se odločila hoditi po svoji poti. Ko sem pustila službo. Brez plana B. Kaj bom zdaj delala v življenju? Pojma nimam. Kaj me sploh veseli? Pojma nimam. V čem sem dobra? V pisanju. In, Eva, kako boš to vrlino uporabila v življenju? Pojma nimam. Samozavesten človek bi točno vedel, kako. Uf, kakšen trd padec na realna tla. Kaj zdaj, kako naprej? Posvetila sem se družini, a na plan so vedno bolj in vedno glasneje prihajali glasovi, enako kot tega 5. maja. Eva, poglej se. Nič ni iz tebe. Nimaš službe. Nisi sposobna. Nič ne zmoreš. Nič nisi. Tesnoba me je držala tako močno, da sem vsem tem glasovom verjela. Vseeno pa sem nekako našla moč, da sem vse znanje, ki se ga pridobivala na izobraževanjih uporabljala na sebi, poleg tega pa nekaj časa hodila tudi na psihoterapijo.

Vseskozi pa sem pisala. Pisala, pisala, pisala. In še vedno pišem. To je moja najučikovitejša terapija. Občasno tudi delim svoje besede z drugimi, v pesmih. Vem pa tudi, na koga se lahko obrnem, ko je stiska prevelika. Ni me (več) sram.

In tudi ti, ki to bereš in si morda v stiski, védi, da luč na koncu tunela obstaja. Nisi sam, naj te ne bo sram. Samo povej. Povej, da nisi okej.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content