Živjo.

Moje ime je Eva. Stara sem skoraj 40 let in se občasno spopadam z anksioznostjo, napadi panike, obsesivno kontrolo in še čem.

In ni me več sram to priznati. Tudi me ni več sram zaprostiti za pomoč, ko čutim, da jo potrebujem. Priznati sebi je prvi in zelo pomemben korak.
Povedati naprej in sprejeti pomoč pa je že pogumno korakanje proti luči na koncu tunela.

Okej je, če nisi vedno okej. Ne boj se in povej naprej!

V nadaljevanju delim del enega mojih zapisov, ki opisuje moje stiske in mojo pot skoznje.

5. maj. 5.5. Petka je moja srečna številka. Dan pa cel dan grozen. Tesnoba me je tako stiskala, da sem se že bala, da bom izgubila razum. V takšnih trenutkih čutim ogromno nemoč in se resno sprašujem, kako bom še lahko zmogla naprej živeti. Ne najdem ničesar, kar bi me spravilo v boljšo voljo. Eva, poglej, kakšna si. Luzerka si. Nič ni iz tebe. Nič ne zmoreš narediti iz sebe. Nič nimaš. Navadna luzerka si. Samo to slišim v sebi. Kot pokvarjena kaseta se ponavljajo besede znova in znova. Tesnoba se že spreminja v panični napad.
Z otrokoma gremo na sprehod. Odsotna sem. Apatična. A besede v glavi ne prenehajo. Slaba si. Luzerka. Nič nisi.

OMG! … Jaz, ki sem bila celotno obdobje šolanja najboljša učenka. Jaz, za katero je večina mislila, da vem, kaj želim v življenju in da bom postala zelo uspešna. Jaz, v kateri so vsi videli oh in sploh pridno punco. Jaz pa… Oh, ko bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v meni. Kakšen kaos. Kakšna panika. Ne vem, iz kje sem črpala moč stalno nositi masko na sebi in se pretvarjati biti nekaj, kar v resnici nisem. Vse to sem delala zato, da bi me drugi imeli radi. Da bi bila sprejeta. Le tako sem lahko čutila lastno vrednost. Odvisna sem postala od potrditve drugih. Če potrditve nisem dobila, četudi sem se zanjo borila so zadnjega atoma moči, sem o sebi mislila le najslabše.

Tako kot tega 5. maja. Zdaj razumem, zakaj ljudje postanejo odvisni. Od česarkoli. Od mamil, alkohola, hrane, odnosov,… ja, tudi od zunanje potrditve. Zato, da se izvlečejo iz krize, ki jo čutijo vsak na svoj način. Da vsaj za trenutek začutijo srečo, ugodje, nekaj pozitivnega v sebi. Da se ne počutijo ničvredni.
Moja odvisnost od zunanje potrditve in posledično slaba samopodoba gre z roko v roki še z eno mojo tegobo. Motnjami hranjenja. Od 15. leta že živim s tem. Nadzor nad hranjenjem mi pomeni nadzor nad sabo in nad svojim življenjem. Težko razumljivo, vem. A kdor ima izkušnje s tem, razume. Danes sem fizično zdrava, nisem pa povsem okej.

Motnje hranjenja so se začele v srednji šoli, ko je želja po izgubi nekaj kilogramov prerasla v obsesijo. Postala sem okostnjak. A vseeno polna energije. Ker sem imela vse pod nadzorom. Tako sem mislila. Ne vem, kako je moje telo zdržalo vse napore. Skoraj čudež je, da sem danes živa. Starša sta vedela, a mi nista znala pomagati. Prijatelji so se trudili in mi skušali pomagati po svojih najboljših močeh. A njihove besede so šle v prazno. Poslušala sem, a nisem slišala. Sem pa pisala. Pisala. Pisala. Pisala. To mi je rešilo življenje. Vse, kar se je dogajalo v moji glavi, sem prelivala na papir. Postala sem sama svoja motivatorka. Priznala sem si, da nisem okej in se začela zavedati, da ravnam narobe in da moram nekaj ukreniti. Lastne besede so obrodile sadove in sčasoma je šlo na bolje. Vsaj na prvi pogled. Začela sem pridobivati kilograme, zavoro za nadzor hrane sem spustila. Najprej malo, potem še malo, nekega dne pa preveč. Prenajedla sem se. Naslednjega dne sem ponovno skoraj do konca pritisnila na zavoro. Pa spet popustila. In tako je šlo naprej, spiralno v začaran krog bolestnega odrekanja hrane in prenajedanja. Začaran krog, poln občutkov krivde, jeze, nemoči, obsojanja sebe, sovraštva do sebe. Samodestrukcije. Še vedno pa sem pisala. Pisala, pisala, pisala. Sebi. Za sebe.

In vmes se mi je kljub vsemu zgodilo Življenje. Odhod od doma, življenje v Ljubljani, študij, nova prijateljstva, ljubezen, služba, potovanja, skupno življenje s fantom, sin, hčerka, … Na prvi pogled vse super. V meni pa so se vse bolj pogosto oglašali tisti čudni glasovi. Eva, nič ni iz tebe. Luzerka si. Nič ne zmoreš. Po rojstvu hčerke je bilo tako hudo, da sem poiskala pomoč. Našla sem jo v psihoterapiji in v energijskem zdravljenju. Tudi sama sem začela raziskovati svet energij in se izobraževati. Odpirala so se mi nova obzorja. Končno sem nekaj delala tako, kot sem čutila v srcu, za sebe. Ne za druge. Spoznala sem, da pot, po kateri hodim, ni moja. Da živim po pričakovanjih drugih in da sem kot lutka. Nekega dne sem se odločila, da tako ne morem več. Psihično sem bila že tako ali tako izčrpana. In odločitev je padla. Prenehala sem hoditi po stari poti, kjer sem videla samo še trnje, in začela poslušati sebe, svoje srce. Saj mi je stalno govorilo, kako in kaj, pa ga nisem slišala. Pravzaprav sem ga, a si nisem upala upoštevati, kar sem čutila, ker sem tako zelo hlepela po odobravanju drugih, da sem jim pač sledila. In prevzemala tudi njihova prepričanja. Jaz že dolgo nisem bila več jaz. In pojma nisem imela, kdo sem in kaj si pravzaprav želim.

To me je zadelo po tem, ko sem se odločila hoditi po svoji poti. Ko sem pustila službo. Brez plana B. Kaj bom zdaj delala v življenju? Pojma nimam. Kaj me sploh veseli? Pojma nimam. V čem sem dobra? V pisanju. In, Eva, kako boš to vrlino uporabila v življenju? Pojma nimam. Samozavesten človek bi točno vedel, kako. Uf, kakšen trd padec na realna tla. Kaj zdaj, kako naprej? Posvetila sem se družini, a na plan so vedno bolj in vedno glasneje prihajali glasovi, enako kot tega 5. maja. Eva, poglej se. Nič ni iz tebe. Nimaš službe. Nisi sposobna. Nič ne zmoreš. Nič nisi. Tesnoba me je držala tako močno, da sem vsem tem glasovom verjela. Vseeno pa sem nekako našla moč, da sem vse znanje, ki se ga pridobivala na izobraževanjih uporabljala na sebi, poleg tega pa nekaj časa hodila tudi na psihoterapijo.

Vseskozi pa sem pisala. Pisala, pisala, pisala. In še vedno pišem. To je moja najučikovitejša terapija. Občasno tudi delim svoje besede z drugimi, v pesmih. Vem pa tudi, na koga se lahko obrnem, ko je stiska prevelika. Ni me (več) sram.