Sem 21 letna punca Lona, ki prihaja s Koroške.

Študiram psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda in že drugo leto živim v Ljubljani. Po naravi sem zelo pozitivna oseba, ki zelo rada spoznava nove ljudi in se od vsakega nekaj nauči. Prihajam iz 4-članske družine, ki je kot vsaka družina, posebna na svoj način.

Če bi me spoznal/a danes bi pred sabo imel/a osebo, ki je zelo vesela, pozitivna, polna energije vendar sem rabila skoraj 18 let, da sem prišla do te točke.

Že kot otrok sem se počutila kot izobčen del družbe. Borila sem se z občutki nepomembnosti in spominjam se, kako so se mi drugi zdeli veliko bolj posebni kot sem sama. S temi občutki sem se borila večino svojega življenja in še kdaj pa kdaj pridejo na površje.

Seveda ta občutek ni bil edini, ki sem ga doživela, vendar je bil dobra osnova vsem drugim doživetim neprijetnim občutkom, ki so nadzorovali moje življenje. Če se sam pri sebi počutiš nepomembnega to pomeni, da se v primerjavi z drugimi počutiš manj vrednega.

Manjvrednostni kompleks je z vso svojo močjo prevzel vsak vidik mojega življenja in ga vodil po svojih načelih »drugi so boljši«, »vse, kar narediš je slabše od drugih« itd. Določena mera teh občutkov je lahko zdrava, saj nas motivira, da se izboljšamo vendar je zlo tanka meja med zdravo in nezdravo mero, saj nas le ta pokoplje pod svojo težo in na enkrat nismo zmožni ničesar.

Kot otrok sem bila prav zaradi tega izredno nemotivirana, brez volje ter samo želela umreti. Spominjam se fantaziranja o smrti, saj bi to rešilo vse moje probleme in naenkrat bi bilo vsega konec. Vendar tudi za to nisem imela dovolj volje. Nekako sem shajala v svoji megli, življenje se je odvijalo pred mano, sama pa sem prepustila nadzor svojega življenja vsem zunanjim faktorjem. Čez celotno osnovno šolo sem v sebi čutila konstantno praznino in ob pogledu na ta leta nimam nobenega pravega spomina na karkoli pozitivnega.

Zaradi vseh teh občutkov, ki sem jih nosila kot uteži, ki so me vlekle k tlom, nisem bila sposobna tvorjenja kakršnih koli odnosov zdrave narave. Impulzivno sem menjavala družbo, bila z ljudmi, ki so mi dali vsaj kanček pozornosti, se s tem za nekaj časa zadovoljila in nato šla naprej. Moja najljubša družba je bila hrana. Ob hrani sem se počutila udobno, ljubljeno in vedno je bila tam zame. S tem so se moji kilogrami in občutki izobčenosti nabirali. Na prehodu v gimnazijo sem takšnega življenja bila sita. Zavedala sem se, kako nizko sem in da nikakor ne morem preživeti niti enega leta tako naprej. Shujšala sem za 10 kilogramov in polna upanja odšla po novo življenje kot gimnazijka. Bila sem polna pozitivnih pričakovanj, ki pa so se hitro porušila pod težo preteklih negativnih vzorcev, ki sem jih poznala celo življenje. Imela sem zelo naivno razmišljanje, da bom pri teh letih lahko sklepala zdrave in funkcionalne odnose, brez kakršnega koli reševanja preteklih problemov. Na grd način sem se naučila, da ne morem sklepati zdravih ali platonskih ali romantičnih odnosov, dokler ne predelam odnosa, ki ga imam sama s sabo.

Določeni ljudje, katere sem takrat spoznala, so trenutno zelo pomembne osebe v mojem življenju in sem zaradi njihove potrpežljivosti izjemno hvaležna za njih, vendar ne morem zanemariti dejstva, da pa so v moje življenje prišli določeni ljudje, ki pa so moje probleme še okrepili. Ne morem reči, da je krivda samo na njih ali samo na meni, ampak je k temu veliko prispevalo to, da sem se v sebi počutila še vedno tako manjvredno, da sem pustila, da se ljudje do mene obnašajo, kakor želijo, saj sem jih dojemala kot nekaj več. Prav zaradi tega kompleksa sem se spustila v romantično zvezo, kjer sem bila 3 zanimiva leta. Ne zdi se mi prav, da bi pisala o njemu, saj se zavedam, da sem tudi sama veliko prispevala, da je zveza bila tako toksična, kot je bila.

Moj fokus v življenju so vedno odnosi prav zaradi pomanjkanja zdravih odnosov, ki sem ga doživela v svojem odraščanju, vendar moji problemi niso vplivali samo na odnose ampak bolj kot ne na vse aspekte mojega življenja. Verjamem, da se veliko mladih spopada s temi občutki in prav zaradi tega se ti zdi zelo brezpredmetno se ukvarjati s hobiji, imeti neke interese, se truditi, biti ustvarjalen itd., ker si v sebi tako prepričan, da bo izpadlo slabo oz. zelo nižje kot drugi, če pa ti že nekaj uspe si pa nikakor nisi zmožen dati potrditve, da si v nečem dober. Vse to seveda izhaja iz najbolj zgodnjih let našega življenja in to so na konec koncev vzorci, ki jih je najtežje odpraviti. Skupek vseh teh problemov in občutkov pa je vodilo v razvoj tesnobe. Strah je bil zvesti spremljevalec kamor koli sem šla in je poskrbel, da je vse negativne občutke še bolj okrepil.

Pred dobrima dvema letoma pa sem prišla do točke, kjer nisem bila sposobna več živeti takšnega življenja in se odločila, da začnem razreševati svoje življenje. Prve spremljevalke pri tem so bile knjige, saj so mi dale ogromno znanja in informacij, da sem lahko prvo kot prvo sploh doumela kje tiči moj problem ampak ključna stvar, ki so mi jo dale knjige pa je bil občutek, da nisem edina, ki to doživlja ter, da obstaja pot iz tega. Za nekaj časa je to zadostovalo, brala sem knjige za samopomoč, delala vaje, veliko pisala v dnevnik ampak na neki točki sem vedela, da rabim nekaj več.

Danes lahko rečem, da sem kar na dobri točki glede duševnega zdravja in počnem stvari, ki ga iz dneva v dan krepijo. Še vedno so moje zveste spremljevalke knjige, zraven tega pa še dnevnik, kjer zapisujem vse svoje občutke, opažanja in spoznanja. Pred kratkim sem v roke svoj prvi dnevnik in listala po vseh straneh ter prek tega opazila, kako daleč sem dejansko že prišla in koliko stvari, ki so me takrat morile, naenkrat ne igrajo nobene vloge več v mojem življenju.

Pri ohranjanju duševnega zdravja je zelo pomembna konsistenca in dobro utrjene navade, ki jih utrdimo s tem, da se vsak dan zavestno odločimo za boljše življenje oz. za stvari, ki bodo na dolgi rok vplivale na to, da bomo živeli življenje, ki si ga želimo. Ohranjanje duševnega zdravja pa žal ni možno, če ne skrbimo za svoje fizično zdravje in to je zelo pomembna komponenta na katero velikokrat pozabimo ter jo jemljemo za samoumevno. Zelo pomembno je gibanje, zdrava prehrana, saj nam s tem omogoči, da lahko na neki duševni, mentalni ravni razrešujemo stvari, ki so globoko skrite v nas. Zaradi življenja samega in nepričakovanih situacij je vse te navade včasih težko izpolniti in v tem primeru je zelo pomembno, da se ne preveč obremenjujemo s tem in smo nežni sami s sabo. Poleg konsistence je tudi zelo pomembna neka fleksibilnost, ki nam omogoča, da te svoje navade krojimo tako kot nam ustreza, brez tega, da si ustvarjamo še dodaten in nepotreben pritisk. Pri vsem tem je zelo pomembno, da imamo izgrajen ljubeč odnos do sebe, saj edino na tak način lahko razmejimo, kaj spustimo v naše življenje in postavimo jasne zdrave meje stvarem ter ljudem. To je naša osnova in brez te osnove je izjemno težko uvideti, kakšno vrednost prinašamo.

Za na konec bi rada poudarila nekaj, kar si še pred dvema letoma ne bi upala pomisliti in sicer, da sem zelo hvaležna za vse težke trenutke v svojem življenju, vse strahove in probleme, saj so me pripeljali do točke, kjer sem zdaj. Na tej točki zelo cenim svoje življenje in ga izjemno rada živim, saj ga zelo aktivno ustvarjam po svojem tempu. Ob vsem tem sem se naučila, da ni toliko pomembno, kaj se nam zgodi v našem življenju ampak je pomembno, kako reagiramo in kako to transformiramo v naše življenje. Vedno imamo na izbiro, kako se bomo odzvali in to je tisto, kar nam daje moč.