Zgodbe ljudi

Domov » Duševno zdravje » Zgodbe ljudi » Lonina zgodba

Lonina zgodba

Lonina zgodba

Sem 21 letna punca Lona, ki prihaja s Koroške.

Študiram psihoterapijo na Univerzi Sigmunda Freuda in že drugo leto živim v Ljubljani. Po naravi sem zelo pozitivna oseba, ki zelo rada spoznava nove ljudi in se od vsakega nekaj nauči. Prihajam iz 4-članske družine, ki je kot vsaka družina, posebna na svoj način.

Če bi me spoznal/a danes bi pred sabo imel/a osebo, ki je zelo vesela, pozitivna, polna energije vendar sem rabila skoraj 18 let, da sem prišla do te točke.

Že kot otrok sem se počutila kot izobčen del družbe. Borila sem se z občutki nepomembnosti in spominjam se, kako so se mi drugi zdeli veliko bolj posebni kot sem sama. S temi občutki sem se borila večino svojega življenja in še kdaj pa kdaj pridejo na površje.

Seveda ta občutek ni bil edini, ki sem ga doživela, vendar je bil dobra osnova vsem drugim doživetim neprijetnim občutkom, ki so nadzorovali moje življenje. Če se sam pri sebi počutiš nepomembnega to pomeni, da se v primerjavi z drugimi počutiš manj vrednega.

Manjvrednostni kompleks je z vso svojo močjo prevzel vsak vidik mojega življenja in ga vodil po svojih načelih »drugi so boljši«, »vse, kar narediš je slabše od drugih« itd. Določena mera teh občutkov je lahko zdrava, saj nas motivira, da se izboljšamo vendar je zlo tanka meja med zdravo in nezdravo mero, saj nas le ta pokoplje pod svojo težo in na enkrat nismo zmožni ničesar.

Kot otrok sem bila prav zaradi tega izredno nemotivirana, brez volje ter samo želela umreti. Spominjam se fantaziranja o smrti, saj bi to rešilo vse moje probleme in naenkrat bi bilo vsega konec. Vendar tudi za to nisem imela dovolj volje. Nekako sem shajala v svoji megli, življenje se je odvijalo pred mano, sama pa sem prepustila nadzor svojega življenja vsem zunanjim faktorjem. Čez celotno osnovno šolo sem v sebi čutila konstantno praznino in ob pogledu na ta leta nimam nobenega pravega spomina na karkoli pozitivnega.

Zaradi vseh teh občutkov, ki sem jih nosila kot uteži, ki so me vlekle k tlom, nisem bila sposobna tvorjenja kakršnih koli odnosov zdrave narave. Impulzivno sem menjavala družbo, bila z ljudmi, ki so mi dali vsaj kanček pozornosti, se s tem za nekaj časa zadovoljila in nato šla naprej. Moja najljubša družba je bila hrana. Ob hrani sem se počutila udobno, ljubljeno in vedno je bila tam zame. S tem so se moji kilogrami in občutki izobčenosti nabirali. Na prehodu v gimnazijo sem takšnega življenja bila sita. Zavedala sem se, kako nizko sem in da nikakor ne morem preživeti niti enega leta tako naprej. Shujšala sem za 10 kilogramov in polna upanja odšla po novo življenje kot gimnazijka. Bila sem polna pozitivnih pričakovanj, ki pa so se hitro porušila pod težo preteklih negativnih vzorcev, ki sem jih poznala celo življenje. Imela sem zelo naivno razmišljanje, da bom pri teh letih lahko sklepala zdrave in funkcionalne odnose, brez kakršnega koli reševanja preteklih problemov. Na grd način sem se naučila, da ne morem sklepati zdravih ali platonskih ali romantičnih odnosov, dokler ne predelam odnosa, ki ga imam sama s sabo.

Določeni ljudje, katere sem takrat spoznala, so trenutno zelo pomembne osebe v mojem življenju in sem zaradi njihove potrpežljivosti izjemno hvaležna za njih, vendar ne morem zanemariti dejstva, da pa so v moje življenje prišli določeni ljudje, ki pa so moje probleme še okrepili. Ne morem reči, da je krivda samo na njih ali samo na meni, ampak je k temu veliko prispevalo to, da sem se v sebi počutila še vedno tako manjvredno, da sem pustila, da se ljudje do mene obnašajo, kakor želijo, saj sem jih dojemala kot nekaj več. Prav zaradi tega kompleksa sem se spustila v romantično zvezo, kjer sem bila 3 zanimiva leta. Ne zdi se mi prav, da bi pisala o njemu, saj se zavedam, da sem tudi sama veliko prispevala, da je zveza bila tako toksična, kot je bila.

Moj fokus v življenju so vedno odnosi prav zaradi pomanjkanja zdravih odnosov, ki sem ga doživela v svojem odraščanju, vendar moji problemi niso vplivali samo na odnose ampak bolj kot ne na vse aspekte mojega življenja. Verjamem, da se veliko mladih spopada s temi občutki in prav zaradi tega se ti zdi zelo brezpredmetno se ukvarjati s hobiji, imeti neke interese, se truditi, biti ustvarjalen itd., ker si v sebi tako prepričan, da bo izpadlo slabo oz. zelo nižje kot drugi, če pa ti že nekaj uspe si pa nikakor nisi zmožen dati potrditve, da si v nečem dober. Vse to seveda izhaja iz najbolj zgodnjih let našega življenja in to so na konec koncev vzorci, ki jih je najtežje odpraviti. Skupek vseh teh problemov in občutkov pa je vodilo v razvoj tesnobe. Strah je bil zvesti spremljevalec kamor koli sem šla in je poskrbel, da je vse negativne občutke še bolj okrepil.

Pred dobrima dvema letoma pa sem prišla do točke, kjer nisem bila sposobna več živeti takšnega življenja in se odločila, da začnem razreševati svoje življenje. Prve spremljevalke pri tem so bile knjige, saj so mi dale ogromno znanja in informacij, da sem lahko prvo kot prvo sploh doumela kje tiči moj problem ampak ključna stvar, ki so mi jo dale knjige pa je bil občutek, da nisem edina, ki to doživlja ter, da obstaja pot iz tega. Za nekaj časa je to zadostovalo, brala sem knjige za samopomoč, delala vaje, veliko pisala v dnevnik ampak na neki točki sem vedela, da rabim nekaj več.

Odločila sem se za psihoterapevtsko pomoč in hodila na terapije, ki so mi res pomagale pri tem, da sem spoznala vzroke svojih težav in nadomestila svoje negativne vzorce s pozitivnimi. Pri tem je zelo pomembno, da naletimo na kvalitetnega terapevta, ki nas zna voditi čez cel proces in je tam za nas. To mi je dalo nek nov vpogled v moje življenje in me opremilo z orodji, ki jih lahko uporabim vedno, kadar naletim na problem. V določenem obdobju sem začutila, da se preveč zanašam na terapevta in ne toliko na svoje sposobnosti, zato sem se odločila, da za določen čas prekinem terapije in nadaljujem sama. Tu se mi zdi zelo pomembno poudariti, da terapije niso namenjene samo ljudem, ki se borijo s težkimi problemi ampak tudi za tiste, ki si želijo nek »upgrade« svojega življenja ampak ga sami niso sposobni izvesti. Preden sem začela sploh s terapijami sem ogromno o tem prebrala in res občutila, kakšno vrednost lahko prinesejo v naše življenje in zato sem se odločila, da želim tudi sama to postati. Vpisala sem se na Univerzo Sigmunda Freuda, kjer že 2. leto študiram psihoterapijo s celim srcem. Tekom teh dveh let sem se ogromno naučila in ne samo v akademskem smislu ampak tudi v življenjskem, saj lahko vso to znanje uporabim za ustvarjanje življenja, ki si ga želim. Produkt terapij, knjig, individualnega dela na sebi itd. pa je bil, da sem sposobna sklepati zdrave in funkcionalne odnose, ki mi danes zelo lepšajo življenje. Trenutno imam v svojem življenju ljudi, ki so res moja opora in se lahko 100% zanesem na njih. To so osebe, ki vidijo moj trud in slavijo »mentalne zmage« z mano ter bom za njih hvaležna celo svoje življenje. Prav zaradi njih sem lahko rešila veliko svojih problemov in so zelo pomembno prispevali k mojem okrevanju. Zadnji dve leti sem se o svojem okrevanju oz. razreševanju problemov ogromno naučila in če strnem najpomembnejše točke, bi si sledile tako:

  • Okrevanje je vseživljenjski proces, ki se nikoli pravzaprav ne konča tako kot si mi predstavljamo. Vsi imamo neko končno sliko oz. cilj, kamor želimo priti s tem ampak zaradi kompleksnosti naše duševnosti in strme poti okrevanja pridemo nekam čisto drugam, kjer je po navadi še lepše kakor smo si predstavljali.
  • Če želimo razdelati probleme je izjemnega pomena to, da si jih pustimo čutiti. Moramo jim dati prostor, jih sprejeti in poslušati, kar nam imajo za povedati in na koncu osvoboditi.
  • Okrevanje redko poteka v izolaciji. V interakciji z drugimi se v nas hitro pojavijo vzorci, ki segajo zelo daleč nazaj v preteklost in npr. v moji izkušnji sem lahko probleme, ki jih imam z odnosi, rešila s tem, da sem sklepala ali romantične ali platonske odnose, kjer sem opazovala, kaj se z mano v vsaki interakciji dogaja in nato spreminjala vzorce.
  • Velikokrat pride do relapsa in takrat, ko se to zgodi, je zelo pomembno, da tudi to sprejmemo kot del procesa in nato uporabimo vso znanje, ki ga imamo za predelovanje teh stvari.
  • Zelo pomembno, da se obrnemo tudi na strokovno pomoč, ki nas vodi skozi celoten proces in da imamo ob sebi ljudi, na katere se lahko zanesemo.

Danes lahko rečem, da sem kar na dobri točki glede duševnega zdravja in počnem stvari, ki ga iz dneva v dan krepijo. Še vedno so moje zveste spremljevalke knjige, zraven tega pa še dnevnik, kjer zapisujem vse svoje občutke, opažanja in spoznanja. Pred kratkim sem v roke svoj prvi dnevnik in listala po vseh straneh ter prek tega opazila, kako daleč sem dejansko že prišla in koliko stvari, ki so me takrat morile, naenkrat ne igrajo nobene vloge več v mojem življenju.

Pri ohranjanju duševnega zdravja je zelo pomembna konsistenca in dobro utrjene navade, ki jih utrdimo s tem, da se vsak dan zavestno odločimo za boljše življenje oz. za stvari, ki bodo na dolgi rok vplivale na to, da bomo živeli življenje, ki si ga želimo. Ohranjanje duševnega zdravja pa žal ni možno, če ne skrbimo za svoje fizično zdravje in to je zelo pomembna komponenta na katero velikokrat pozabimo ter jo jemljemo za samoumevno. Zelo pomembno je gibanje, zdrava prehrana, saj nam s tem omogoči, da lahko na neki duševni, mentalni ravni razrešujemo stvari, ki so globoko skrite v nas. Zaradi življenja samega in nepričakovanih situacij je vse te navade včasih težko izpolniti in v tem primeru je zelo pomembno, da se ne preveč obremenjujemo s tem in smo nežni sami s sabo. Poleg konsistence je tudi zelo pomembna neka fleksibilnost, ki nam omogoča, da te svoje navade krojimo tako kot nam ustreza, brez tega, da si ustvarjamo še dodaten in nepotreben pritisk. Pri vsem tem je zelo pomembno, da imamo izgrajen ljubeč odnos do sebe, saj edino na tak način lahko razmejimo, kaj spustimo v naše življenje in postavimo jasne zdrave meje stvarem ter ljudem. To je naša osnova in brez te osnove je izjemno težko uvideti, kakšno vrednost prinašamo.

Za na konec bi rada poudarila nekaj, kar si še pred dvema letoma ne bi upala pomisliti in sicer, da sem zelo hvaležna za vse težke trenutke v svojem življenju, vse strahove in probleme, saj so me pripeljali do točke, kjer sem zdaj. Na tej točki zelo cenim svoje življenje in ga izjemno rada živim, saj ga zelo aktivno ustvarjam po svojem tempu. Ob vsem tem sem se naučila, da ni toliko pomembno, kaj se nam zgodi v našem življenju ampak je pomembno, kako reagiramo in kako to transformiramo v naše življenje. Vedno imamo na izbiro, kako se bomo odzvali in to je tisto, kar nam daje moč.

Z vsako oviro, konfliktom, »setbackom« se naučimo nekaj novega o sebi in lahko to znanje uporabimo, da se premaknemo naprej, lahko pa obupamo in pustimo, da nas teža negativnosti pokoplje po sabo. Odločitev je vedno naša in to je tisto, kar nam daje svobodo.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content