Matejina zgodba
Depresija se mi je pred približno 20 leti razvila iz neprepoznane anksiozne motnje, ki mi je skoraj povsem omejila življenje. Zaradi tesnobe, ki sem jo občutila v množici ljudi, sem se začela izogibati druženju s prijatelji, sprehodom, prireditvam, celo nakupom v trgovini. Nelagodje pred odhodom iz stanovanja je bilo tako močno, da sem velikokrat dobila vročino. A tesnoba kljub izogibanju ni izzvenela, temveč je postala vse močnejša. Sčasoma je občutek varnosti izginil tudi doma, saj me je bilo strah vode oziroma tuširanja.
Ker pa se anksiozna in depresivna motnja pogosto pojavita skupaj, se mi je iz zavozlanega klopčiča strahov razvila depresija. Mislila sem si, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino. Po vsem telesu sem imela bolečine, obhajal me je občutek, da ne morem dihati – kot da bi imela kamen v prsih.
Tesnobne in črne misli so mi zožile življenjski krog. Vse, kar je ostalo, je bila pot v službo in nazaj, pa še to z veliko truda. Vsako jutro sem jokala, ker sem bila tako neznosno utrujena. Moji bližnji so opazili, da se z menoj nekaj dogaja, vendar nisem želela govoriti o tem. Nisem vedela, kaj sploh povedati. Vse, kar sem si želela, je bilo, da me nekdo odreši nevzdržnih bolečin. Pomoči pa vseeno nisem iskala, saj nisem vedela, kaj povedati zdravniku. Le kaj si bo mislil, če mu bom rekla, da me je strah v trgovino, da si ne upam čez cesto, da imam občutek, da bom znorela? Kam me bodo zaprli?
Prva, s katero sem se pogovorila o svoji stiski je bila Miša Molk, takrat moja nadrejena. Po pogovoru sem se odločila poiskati zdravniško pomoč. Ko mi je zdravnik postavil diagnozo anksiozno-depresivne motnje in dejal, da je moje stanje zelo hudo, sem se zjokala. Ne vem, ali od sreče ali žalosti, ker mi je nekdo potrdil, da je nekaj narobe, da trpim in da potrebujem zdravljenje.
Zaradi hude in dolgotrajne motnje sem začela z antidepresivi. Postopoma so mi pomagali k vrnitvi v življenje, v službo in družbo. Vseeno pa sem hotela več. Čeprav sem funkcionirala, to nisem bila jaz. Moje misli resda niso bile več negativne, sem pa bila čustveno otopela, zato sem pričela s psihoterapijo v psihiatrični bolnišnici v Begunjah. Na psihoterapevtskem oddelku sem šest mescev vsak dan obiskovala individualne, skupinske in delovne terapije.
Anksiozno motnjo sem obvladala s tehniko izpostavljanja v okviru vedenjsko-kognitivne terapije. Na primer, ker me je bilo strah kinodvorane, sem jo najprej obiskala s terapevtom, potem sama v dopoldanskem času, ko v njej ni bilo veliko obiskovalcev in naslednjič v času, ko je bila polna ljudi. Postopoma sem lahko nadzorovala tesnobo. Spoznala sem, da kljub napakam, ki jih imam in jih delam, nisem ne slaba ne lena ne ničvredna. Osvobajajoče je, ko odkriješ, da si samosvoj in da ni potrebno biti popoln. Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, sedaj pa je od mene odvisno, kako bom vozila.
Zaradi močne podpore v družini, med prijatelji in na delovnem mestu, stigme sama nisem občutila. Me pa je bilo nekoliko strah vrnitve v službo po šestih mesecih v Begunjah. Vendar se mi je kamen odvalil od srca, ko me je v pisarni pričakal šopek rož in prijazni pozdravi sodelavcev. Kasneje, ko sem pričela delovati v Društvu za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, sem ugotovila, da takšen odnos ni samoumeven, zato ljudem omogočamo, da imajo poleg strokovnega zdravljenja tudi možnost pogovora z ljudmi, ki imajo podobne težave.
Prepričana sem, da človeku s hudo depresijo nasveti kot so »pojdi na sonce«, »dvigni rolete«, »sprehodi se« ne koristijo, ker na začetku tega še ne zmore. Bolj od nasvetov je ključna podpora in spodbujanje k prvim korakom. Sama sem najprej nesla smeti. A si nisem rekla, danes pa sem zmogla samo to, temveč sem se pohvalila.
Kombinacija zdravil, psihoterapije in podpore bližnjih me je vrnila v življenje. Danes pazim, da me negativne misli znova ne povlečejo v spiralo obupa. Zavedam se, da imam pravico biti potrta, jezna, nesrečna, a se tem čustvom ne prepustim. Če imam tesnobne občutke, se jih ne ustrašim, temveč jih prediham.
Pretirana tesnoba in depresija sta mi veliko vzeli, saj sta vplivali na to, da sem v življenju sprejemala napačne odločitve. A nočem biti žrtev, nočem se spraševati »Zakaj ravno jaz?«. Tudi zato sem se odločila o svoji izkušnji javno spregovoriti in s tem spodbuditi ljudi v duševni stiski k iskanju pomoči. Najhuje je namreč trpeti v tišini.