Zdravljenje duševnih težav spremlja veliko zmotnih prepričanj. Zaradi tega se dogaja, da se ljudje v stiski ne obrnejo po pravočasno pomoč, kadar bi jo potrebovali. V resnici pa velja, da se tako kot telesne bolezni in poškodbe tudi duševne težave lahko ozdravi ali pa znatno izboljša stanje. O zmotnih prepričanjih, ki omejujejo iskanje pomoči in zdravljenje duševnih težav, si lahko preberete v nadaljevanju.

“Z duševnimi motnjami se lahko soočimo sami.”

Za blažje duševne stiske si lahko do neke mere pomagamo z različnimi preventivnimi aktivnostmi (npr. preko tehnik sproščanja, iskanja informacij iz preverjenih strokovnih virov, pogovor z bližnjim, dobra higiena spanca, telesna aktivnost). Vendar ko naše duševne stiske začnejo vplivati na naše vsakodnevno življenje (npr. slabša učinkovitost pri opravljanju študijskih ali delovnih nalog, oddaljevanje od prijateljev ali drugih bližnjih oseb, sprememba v apetitu, sprememba v količini in kakovosti spanja), je za njihovo učinkovito dolgoročno zdravljenje potrebna strokovna pomoč. Ustrezno zdravljenje s strani strokovnjakov skrajša proces zdravljenja ter zagotovi večje dolgoročne učinke po zaključenem zdravljenju. Duševnih težav tako ne moremo odpraviti v trenutku, če le »skušamo pozitivno razmišljati« ali postanemo »psihološko močnejši po karakterju«.

“Duševne motnje niso ozdravljive.”

V družbi pogosto prevladuje mišljenje, da ko duševne težave enkrat nastopijo, smo nanje »obsojeni« celo življenje in si od njih nikoli ne opomoremo. Vendar to ni res, saj si ljudje z ustrezno (strokovno) pomočjo lahko opomorejo. Ozdravitev pomeni, da so ljudje ponovno zmožni delati, se učiti in živeti enako kot prej (ali celo bolje). Pri tem ni nujno, da simptomi duševnih motenj popolnoma izginejo, temveč se ljudje naučijo strategij soočanja z njimi. S tem lahko nadzorujejo svojo motnjo, da lahko z njo živijo podobno kot prej in motnjo ohranjajo v znosnih mejah (enako kot pri kroničnih fizičnih boleznih, kot sta sladkorna bolezen in srčna obolenja). Če se zaradi duševnih težav počutite slabo, se zavedajte, da trenutno slabo počutje ne bo trajalo večno, če poiščete ustrezno pomoč.

“Edina rešitev za duševne motnje so zdravila.”

Za zdravljenje duševnih motenj se uporabljajo različni pristopi in metode, v nekaterih primerih tudi zdravljenje z zdravili. Kombinacija različnih metod in pristopov je vedno prilagojena glede na posameznikove potrebe. Tako pot zdravljenja dveh oseb nikoli ne bo potekala na povsem enak način – za zdravljenje depresije je npr. pri eni osebi zadosti psihoterapija, druga oseba pa bo potrebovala kombinacijo psihoterapije, zdravil in socialne pomoči. Na tem mestu tudi velja, da večina zdravil za duševne težave ne povzroča odvisnosti od njih (npr. antidepresivi) in ne spreminja posameznikove osebnosti.

“Zdravljenje duševnih težav mora nujno potekati v psihiatrični bolnišnici.”

Večina duševnih motenj ne zahteva (dolgotrajnega) zdravljenja v bolnišnici. Akutna in krizna stanja duševnih motenj (npr. kadar oseba namerava škodovati sebi ali drugim) se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah s strokovno usposobljenim osebjem. Vendar pa je dobro, da se zdravljenje po tem, ko stanje akutne ogroženosti mine, prestavi v posameznikovo domače in običajno okolje (t. i. zdravljenje v skupnosti). Tako se lahko oseba postopoma vključuje v aktivnosti, ki jih je počela pred nastopom motnje, ob tem pa redno obiskuje strokovno pomoč in se drži predvidenega načrta zdravljenja. Zdravljenje v skupnosti je za osebo manj stigmatizirajoče, poleg tega pa ima tudi večje pozitivne dolgoročne učinke, saj je bolj prilagojeno njenemu načinu življenja.

“Psihiater ali psiholog bo »vrtal« vame in mi postavljal neprijetna vprašanja.”

Res je, da strokovnjaki s področja duševnega zdravja želijo o naših problemih izvedeti čim več, saj na ta način skušajo razumeti kaj doživljate in vam nuditi najboljšo možno pomoč. Pomemben del zdravljenja namreč predstavljata iskrenost in zaupna vez med vami in strokovnjakom, ki je obvezna, da o vaših težavah ne govori drugim (razen v primeru prežeče nevarnosti za vas ali druge). Če vam je razkrivanje svojih misli in čustev kljub temu zelo neprijetno, dandanes obstaja veliko drugih načinov zdravljenja (npr. skupinske terapije), ki nekoliko omilijo neposredno spraševanje. To lahko predstavlja prvi korak k zdravljenju, vendar se je potrebno zavedati, da je za uspešno zdravljenje včasih potrebno deliti tudi manj prijetne vsebine in se na ta način znebiti bremena, ki nam ga le-te povzročajo. Kadarkoli pa lahko psihiatru ali psihologu poveste, da vam ob tovrstnih vprašanjih ni prijetno ali pa strokovnjaka zamenjate, če zaznate, da z njim niste uspeli navezati zaupnega stika.

“Psihoterapija je dolgotrajen proces, ki traja več let.”

Psihoterapevtska obravnava je v prejšnjih letih lahko potekala tudi po več let skupaj, sedaj pa se vse pogosteje pojavljajo kratke oblike psihoterapije, ki trajajo nekaj mesecev in so orientirane na hitro ter učinkovito reševanje težav. V začetku terapije se običajno skupaj s terapevtom oblikuje načrt obravnave, ki določa tudi predviden čas trajanja. Ta je odvisen od tega, s kakšnimi duševnimi težavami se posameznik srečuje. Poleg samega trajanja psihoterapije je veliko pomembneje, katera vrsta psihoterapije je primerna za nas. Obstajajo različne vrste psihoterapije in tiste, ki so priznane znotraj zdravstvene stroke (vedenjsko-kognitivna, psihoanalitična, skupinska analiza in sistemska družinska psihoterapija), so krite preko zdravstvenega zavarovanja. Pojavljajo se tudi nove smeri (npr. integrativna) ter modalitete terapij (npr. skupinska), zato si lahko posameznik izbere tisto obliko, ki mu najbolj ustreza. Lahko se zgodi tudi, da nas terapevt sam napoti k drugemu strokovnjaku, če presodi, da njegova oblika terapije ali kompetence niso primerne za reševanje naših težav.

“Psihoterapija je namenjena samo ljudem s hujšimi duševnimi težavami.”

Psihoterapija je namenjena vsem, vključno tistim, ki si želijo višje kakovosti življenja na različnih področjih (npr. si želijo izboljšati medosebne odnose, bolje obvladovati stres, učinkoviteje reševati probleme). Ljudem je na voljo tudi psihološko svetovanje, ki je običajno krajše od psihoterapije in se usmerja na odpravljanje trenutnih težav.

“Za osebo z duševnimi težavami ne morem storiti ničesar.”

Bližnje osebe, ki ljudem s težavami v duševnem zdravju stojijo ob strani, predstavljajo pomemben podporni steber in igrajo veliko vlogo pri soočanju z motnjo. Zaradi stigme in nepoznavanja znakov duševnih težav, pa je ustrezne strokovne pomoči deležna le slaba polovica ljudi z duševnimi težavami (44 %), v obdobju otroštva in mladostništva pa zgolj petina. Družina in prijatelji predstavljajo pomemben oporni sistem, saj nam lahko pomagajo pri iskanju pomoči in deljenju informacij o duševnih težavah, nudijo razbremenilne pogovore ter spodbujajo k vztrajanju pri zdravljenju. Hkrati tudi zmanjšajo občutek osamljenosti, nerazumljenosti in samo-stigme.

“Zdravljenje potrebujejo samo ljudje brez prijateljev in bližnjih.”

Strokovno pomoč potrebujejo vsi ljudje s (hujšimi) duševnimi težavami. Zgolj podpora prijateljev ne omogoča okrevanja od duševnih motenj. Obstaja namreč velika razlika med sproščenim klepetom s prijatelji ter strukturiranim pogovorom s psihiatrom, psihologom ali terapevtom, kjer veljajo profesionalen odnos, zaupnost, objektivnost in osredotočenost na eno osebo – klienta s težavami. Strokovnjaki s področja duševnega zdravja so usposobljeni za uporabo različnih terapevtskih tehnik, ki pomagajo pri tem, da svojo težavo vidimo na nov in drugačen način. Čeprav sta si odnos in način pogovora med strokovnjakom in osebami, ki so nam blizu zelo različna, pa oba v različnih obsegih pripomoreta k soočanju z duševnimi težavami.