Na področju duševnega zdravja deluje več različnih strokovnjakov (npr. psihiater, psiholog, psihoterapevt, svetovalec, specialni pedagog, logoped, socialni delavec, itd.). Vendar pa te strokovnjake pogosto spremljajo zmotna prepričanja in strah. Čeprav vsi delujejo na istem področju, pa včasih lahko zmotno mislimo, da so tudi njihove metode in pristopi enaki, kar ne velja. O posameznih strokovnjakih, ki lahko pomagajo v duševni stiski si lahko preberete na naslednji povezavi. V nadaljevanju pa so predstavljeni nekateri miti o strokovnjakih duševnega zdravja.

“Psihologi delajo isto kot psihiatri.”

Psihologi in psihiatri so strokovnjaki z različnih področij. Psihologi imajo zaključen študij psihologije. Usposobljeni so za izvajanje psihometričnega testiranja in ocenjevanja, prav tako pa lahko nudijo psihološko svetovanje. Če opravijo tudi specializacijo iz klinične psihologije, dobijo naziv kliničnega psihologa in s tem lahko nudijo pomoč ljudem z osebnostnimi in duševnimi motnjami ter delujejo kot sodni izvedenci. Psihiatri pa imajo zaključen študij medicine ter specializacijo iz psihiatrije. Podobno kot klinični psiholog je psihiater usposobljen za zdravljenje osebnostnih in duševnih motenj, ne pa tudi za izvajanje psihološkega testiranja. Za razliko od kliničnega psihologa, nudenje psihoterapije ali svetovanja ni njegova primarna naloga (razen, če opravi dodatno izobraževanje). Zgolj psihiater, za razliko od psihologa, pa lahko predpiše zdravila.

Več o različnih strokovnjakih, ki lahko pomagajo, najdete na naslednji povezavi.

“Psihiater mi bo zagotovo predpisal zdravila.”

Med strokovnjaki za duševno zdravje in duševne motnje so psihiatri zares edini, ki lahko predpisujejo zdravila, vendar ni nujno, da jih predpišejo vedno. Če nas k psihiatru napoti naš psiholog, je to verjetno storil na podlagi strokovne ocene, da bi nam zdravila pomagala. V kolikor pa je psihiater naš prvi stik s strokovnjakom duševnega zdravja ni nujno, da nam predpiše zdravila. Psihiater se namreč na podlagi pregleda in upoštevanja več dejavnikov odloči, katera oblika zdravljenja je najbolj primerna za nas in nam tako predpiše:

1. samo zdravila,
2. samo psihoterapijo ali
3. tako zdravila kot psihoterapijo.

“Psihologi in psihiatri znajo brati misli.“

Psihologi in psihiatri se dolga leta izobražujejo in urijo v tem, da niso pozorni samo na besede klienta, ampak tudi na obrazne izraze, geste in način govora (ton, glasnost in katere besede so poudarjene). Psihologi in psihiatri ne berejo misli, ampak so le posebej pozorni na premike, glas in druge načine sporazumevanja za boljše razumevanje klienta. Zato je pomembno, da svojega psihologa ali psihiatra popravimo, če se o čem zmoti.

“Psihologi popravijo ljudi.”

Po odločitvi za obisk strokovnjaka za duševno zdravje veliko ljudi pričakuje, da se bodo že po prvih nekaj obiskih počutili odlično in delovali kot se nič ne bi zgodilo. Mnogo stvari v današnjem svetu je dosegljivih v manj kot dveh dneh (npr. dostava paketa). Terapija pa je dolgotrajen proces, s katerim nam strokovnjak pomaga postopno razviti strategije za uspešno spopadanje z življenjem. Pri tem je potrebno tudi veliko vložene energije in potrpežljivosti z naše strani. Skratka, psihologi ne popravijo ljudi, temveč pomagajo ljudem, da “popravljajo” sebe.

“Psiholog mi lahko pomaga samo pri obravnavi duševnih motenj.“

Res je, da se večina psihologov za študij odloči zaradi želje po pomoči ljudem. Vseeno pa je psihologija zelo široka znanost. Le del študentov psihologije se odloči za kariero v psihoterapiji ali klinični psihologiji, ostali pa se usmerijo v druga področja, kot so šolska psihologija, kadrovska služba, raziskovanje itd. Torej se študenti v mnogo primerih odločijo, da ne želijo izvajati terapije in se posledično zanjo tudi ne izobrazijo. Vseeno psihoterapevti in klinični psihologi, ki imajo znanja za nudenje pomoči, potrebujejo prosti čas in zasebno življenje, da se odpočijejo in tako poskrbijo tudi za svoje duševno zdravje.

“Vsi psihologi so postali psihologi, da bi sami rešili svoje duševne motnje.”

Tako kot za druge študijske smeri se tudi za študij psihologije ljudje odločajo iz zelo različnih razlogov. Nekateri se odločijo za študij v želji nuditi pomoč ljudem v stiski, nekateri zaradi zanimanja za širšo psihologijo (procese učenja, socializacije, pozornost itn.). Spet drugi se odločijo za študij psihologije zaradi preteklih izkušenj s težavami v duševnem zdravju, zaradi katerih želijo izvedeti več o tem ali pa so tako spoznali pomembnost pomoči, ki jo nudijo psihologi. Kljub temu, da skozi študij psihologije psihologi spoznajo veliko načinov skrbi zase in svoje duševno zdravje, pa to še vseeno ne pomeni, da se lahko sami spopadejo z duševnimi stiskami ali motnjami, če le-te nastopijo.