Psihosocialni svetovalec je strokovnjak z različno izobrazbo (običajno psiholog ali socialni delavec, lahko pa tudi drugo). S psihosocialnim svetovanjem ljudem pomaga pri izboljšanju kvalitete življenja (npr. vzpostavljanje boljših medosebnih odnosov) ali soočanju z lažjimi osebnimi težavami (npr. premagovanje treme pri javnem nastopanju). Pri tem se osredotoča na sedanje probleme in ne posega v globje stiske iz preteklosti (npr. travme iz otroštva). Čeprav se psihosocialno svetovanje pretežno osredotoča na reševanje trenutnih izzivov in težav, obravnava tudi naše počutje in čustva s katerimi se spoprijemamo.

Cilj psihosocialnega svetovanja je vzpostaviti zaupno okolje, v katerem posameznik raziskuje, ozavešča in rešuje svoje probleme na različnih področjih življenja. Osredotoča se na osebne vrline, odlike in notranje moči, ki jih oseba lahko uporabi pri soočanju s težavnimi situacijami. Pri tem psihosocialno svetovanje ne pomeni dajanja nasvetov, temveč gre za usmerjanje preko različnih vprašanj, s katerimi se posameznik nauči spoprijemati s trenutnimi in prihodnjimi izzivi. Psihosocialni svetovalec lahko pomaga pri soočanju z neizogibno situacijo (npr. izgubo bližnjega), doseganju pozitivne spremembe (npr. osebnostna rast), razvijanju strategij spoprijemanja (npr. s stresom), reševanju medosebnih težav (npr. prepira s prijateljem) in prevzemanjem nadzora nad lastnim življenjem. Psihosocialno svetovanje lahko poteka v živo, po telefonu, preko e-pošte ali spleta (e-svetovalnice).

Psihoterapevt je strokovnjak z različno izobrazbo (npr. psiholog, psihiater ali drugo), ki je opravil dodatno izobraževanje iz določene smeri psihoterapije (npr. vedenjsko-kognitivna, psihoanalitična, sistemska, geštalt, integrativna, transakcijska analiza, realitetna, itd.). Izmed naštetih so v Sloveniji v sklopu javnozdravstvenega sistema trenutno priznane zgolj štiri (več o tem lahko najdete na naslednji povezavi). V primerjavi s psihosocialnim svetovanjem je psihoterapija dolgotrajnejši in zahtevnejši proces, ki se ukvarja z odpravljanjem težjih duševnih težav ali motenj. Njen cilj je predelava zgodnjih negativnih izkušenj, doseganje sprememb v osebnostni strukturi. Psihoterapevt lahko pomaga posameznikom z različnimi vrstami anksioznih motenj in depresije, osebnostnih motenj, motenj hranjenja, odvisnosti… To dosega preko različnih terapevtskih tehnik, s katerimi pri klientu spodbuja razmišljanje o sebi in raziskovanje svojega doživljanja, da bi posameznik prišel v stik z globljimi vzroki, ki povzročajo duševne težave in stisko.

Psihoterapija v zadnjih letih vse pogosteje postaja samostojna dejavnost, vendar pa njeno izvajanje v Sloveniji ni zakonsko opredeljeno in poenoteno. Zaenkrat je v veliki večini dostopna samoplačniško, redkeje pa tudi na podlagi napotnice.

V čem se psihosocialni svetovalec in psihoterapevt razlikujeta?

Psihosocialni svetovalec in psihoterapevt se ukvarjata z obravnavo duševnih procesov in preko pogovora želita pri klientih spodbuditi pozitivno življenjsko spremembo. Oba si prizadevata za oblikovanje varnega okolja in podpornega odnosa s klienti. Pri obeh oblikah pomoči je zato pomembno, da najdemo strokovnjaka, ki nam ustreza in mu lahko zaupamo. Med psihosocialnim svetovanjem in psihoterapijo pa obstajajo določene razlike v času trajanja, usmerjenosti ter obravnavanih vsebinah in težavah, s katerimi se ukvarjata:

Glavne razlike med psihosocialnim svetovanjem in psihoterapijo so v časovnem poteku srečanj, pri čemer psihosocialno svetovanje običajno poteka v nekaj srečanjih in je zato krajše od psihoterapije, ki je dolgotrajnejši proces in lahko traja več mesecev ali let. Psihosocialno svetovanje je usmerjeno v sedanje zavestne težave in doseganje rešitev zanje, medtem ko si psihoterapija prizadeva odkriti vzrok globljim težavam, zato običajno posega v našo preteklost (npr. odnos s starši v otroštvu) in odkriva nezavedne vsebine. To pomeni, da nam psihosocialno svetovanje lahko pomaga, kadar potrebujemo hitre in uporabne rešitve za probleme v določenem obdobju življenja, psihoterapija pa nam omogoča odkrivanje globljih izvorov našega vedenja in doživljanja, ki posledično vodijo v težje duševne stiske in motnje. 

Kako izbrati psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta?

Enoznačnega odgovora na to ni. Pri izbiri psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta je potrebno upoštevati več različnih dejavnikov.

Pri izbiranju psihoterapevta so nam na voljo različne vrste psihosocialnega svetovanja in psihoterapije, ki se med seboj razlikujejo po pristopu, trajanju in metodah. Na področju izbiranja psihoterapije so v Sloveniji trenutno priznane štiri vrste psihoterapije, pri čemer so nekatere bolj primerne za obravnavo določenih stisk kot druge. Primernost vrste psihoterapije pa ni odvisna le od posameznikovih stisk, ampak tudi od posameznika samega (njegovih osebnostnih značilnosti, osebnih izkušenj, načina komunikacije itd.), zato je mogoče, da nam vrsta psihoterapije ne ustreza kljub temu, da je v splošnem primerna za obravnavo naših težav. Več o štirih vrstah psihoterapije, priznanih v Sloveniji, lahko preberete na naslednji povezavi.

Ključnega pomena za okrevanje pa je tudi vzpostavljanje dobrega odnosa s strokovnjakom. Kakovosten, zaupen in varen odnos pomembno pripomore na poti do okrevanja.

Zelo pomemben dejavnik pri izbiri psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta je tudi njegova strokovna usposobljenost. Področje psihoterapije znotraj zdravstvenega sistema lahko izvajata (pedo)psihiater ali klinični psiholog, ki se dodatno usposobita za izvajanje ene izmed priznanih vrst psihoterapije tekom specializacije. Prav tako lahko v centrih za duševno zdravje psihoterapijo izvaja psiholog, ki je zaključil dodatno usposabljanje iz psihoterapije. Preostali strokovnjaki in psihologi, ki niso zaposleni v centrih za duševno zdravje, lahko nudijo zgolj psihosocialno svetovanje.

Kadar pa iščemo psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta izven zdravstvenega sistema (samoplačniško), pa je še bolj ključno preveriti izobrazbo potencialnega strokovnjaka. Poklic psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta v Sloveniji ni reguliran poklic. To pomeni, da zanj trenutno še ni zakonske podlage, ki bi narekovala zahtevano minimalno izobrazbo oz. usposobljenost strokovnjaka. Krovna društva priznanih štirih vrst psihoterapije imajo večinoma baze svojih akreditiranih psihoterapevtov, vključno z njihovimi kontaktnimi podatki. Psihoterapevti v teh bazah so usposobljeni po določenih standardih, kar zagotavlja verodostojnost.

Vsi psihoterapevti, ki so akreditirani v Sloveniji in zapisani v zgoraj omenjenih bazah, ter vsi klinični psihologi in (pedo)psihiatri imajo možnost delati kot zasebniki. Ti torej nudijo enako kakovostno in preverjeno obravnavo izven zdravstva. Vendar pa pomanjkljiva regulacija psihoterapije pomeni, da imajo možnost vodenja psihoterapevtske prakse tudi posamezniki z certifikati, pridobljenimi po nekaj urnih spletnih tečajih. Tako izobraževanje zagotovo ne nudi zadostne usposobljenosti za izvajanje psihoterapije. Tovrstni izvajalci psihoterapije lahko nenamerno posamezniku škodujejo oz. poglabljajo stisko, namesto da bi mu pomagali. Temu se torej lahko izognemo s preverjanjem izobrazbe psihoterapevta, preden gremo k njemu v obravnavo. Več o regulaciji psihoterapije v Sloveniji si lahko preberete na naslednji povezavi.

V kolikor se odločimo samoplačniško poiskati pomoč, moramo upoštevati tudi ceno psihosocialnega svetovanja ali psihoterapije in naše finančne zmožnosti.

Kdaj zamenjati strokovnjaka?

Tako kot vsi drugi ljudje, so tudi psihosocialni svetovalci ali psihoterapevti zelo različni, zato ni nujno, da se bomo ujeli takoj s prvim strokovnjakom, ki ga izberemo. Če po nekaj srečanjih ugotovimo, da nam izbrani psihosocialni svetovalec ali psihoterapevt ne ustreza oz. strokovnjak sam presodi, da bi bil bolj primeren drug pristop, za katerega sam ni usposobljen, lahko strokovnjaka zamenjamo ali pa nas trenutni strokovnjak sam priporoči drugemu.

Ob razmišljanju o odločitvi za menjavo psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta, s katerim smo že navezali stik, nam je lahko sprva sicer lahko neprijetno. Razmišljamo lahko o tem, da bomo morali ponovno deliti svoje težave in začeti od začetka. Poleg tega imamo lahko tudi občutek, da izbranega strokovnjaka s tem izdajamo. Skušajmo imeti v mislih, da nam vsak dober strokovnjak na naši poti okrevanja želi le najboljše, zato bo našo utemeljeno odločitev razumel.

Poleg samega (ne)ujemanja s strokovnjakom obstajajo tudi drugi razlogi za menjavo psihosocialnega svetovalca ali psihoterapevta. Eden izmed njih je lahko kršitev meja profesionalnega odnosa. Odnos med strokovnjakom in klientom mora ostati profesionalen, kar pomeni, da je podoben odnosu med učiteljem in učencem ali pacientom in zdravnikom, in ne prijateljstvu. Za nas je dobro, da se izven formalno predvidenih terminov s strokovnjakom ne srečujemo namensko (npr. na kavi). Psihosocialno svetovanje ali psihoterapija tudi ne sme presegati okvirjev komuniciranja (npr. pogovarjanje preko družbenih medijev, prijateljstva na družbenih omrežjih).

Po drugi strani pa je lahko razlog za odločitev menjave strokovnjaka tudi premalo stikov. Ob določenih hujših stiskah ali nujnih primerih, se strokovnjaki s klientom lahko dogovorijo, kako jih klienti lahko kontaktirajo tudi izven časa formalnih srečanj. Če se večkrat zgodi, da je strokovnjak kljub obojestranskem dogovoru neupravičeno nedosegljiv, je morda čas za zamenjavo. Razmislek o menjavi strokovnjaka je na mestu tudi, če imamo občutek, da bi potrebovali pogostejša srečanja in nam tega strokovnjak ne more zagotoviti, čeprav tudi sam presodi, da bi bila pogostejša srečanja smiselna glede na naše težave.

Pomemben razlog za menjavo je tudi nekorekten odnos oz. kršenje dogovorov s strani strokovnjaka. To se lahko kaže preko pogostega zamujanja ali odpovedovanja srečanj s strani strokovnjaka, poznih ali napačno izdanih računov v primeru samoplačniške terapije ipd. Pomembno je ugotoviti razloge za te nezanesljivosti in se v primeru ponavljanja teh težav odločiti za spremembo.

Kako zamenjati strokovnjaka?

Poskusimo imeti odkrit, direkten pogovor s trenutnim psihosocialnim svetovalcem ali psihoterapevtom glede naših potreb in odločitve o zaključku sodelovanja. Pri tem si lahko pomagamo z uporabo jaz stavkov ali drugimi sestavinami dobre komunikacije.

Če je naša dosedanja obravnava potekala v okviru zdravstva, se lahko dogovorimo za prenos kartoteke naslednjemu strokovnjaku v zdravstvenem sistemu.