Kako lahko kot starši pomagamo mladim ob doživljanju depresivnih in tesnobnih občutkov

Otroci tekom odraščanja preizkušajo različne strategije za soočanje z novimi stresnimi situacijami (npr. vstop v šolo, spoznavanje novih ljudi) ali neprijetnimi čustvi (žalost, strah). Ker svoje zmožnosti za soočanje s stiskami še razvijajo, niso najbolje prilagojeni na doživljanje velikih obremenitev, negotovosti in z njimi povezanega stresa. Zaradi tega je pomembno, da starši otroke učimo sproščanja napetosti in izražanja težkih čustev ter spodbujamo zavedanje lastnih misli, čustev in vedenjskih odzivov. Razvijanje strategij za soočanje z obremenitvami ter podporni medosebni odnosi lahko predstavljajo varovalni dejavnik pred razvojem hujših depresivnih in tesnobnih občutkov pri otrocih in mladostnikih.

V obdobju mladostništva posameznik doživlja velike spremembe na področju čustvovanja, razmišljanja in vedenja, saj se njihovi možgani še vedno razvijajo. V obdobju mladostništva je zato povsem običajno, če mladostnik doživlja močnejša čustva (žalosti, jeze), se upira odraslim avtoritetam, je bolj nagnjen k tveganjem, občuti impulzivnost in se sprašuje kdo je kot oseba. Včasih je zato težko ugotoviti ali so se spremembe pojavile zaradi doživljanja depresivnosti oz. anksioznosti ali so zgolj del običajnega odraščanja.

Najlažji način prepoznavanja stisk pri otrocih in mladostnikih je, da smo pozorni na spremembe v njegovem delovanju – tako v šoli kot doma. Če se pojavijo težave v šoli, se začne oddaljevati od družine in prijateljev, toži o telesnih znakih (bolečine v trebuhu, glavoboli) ali nenadoma opušča stvari, v katerih je prej užival, so to lahko znaki, da otroku ali mladostniku namenimo več pozornosti kot sicer in pravočasno ukrepamo, če se ti znaki kopičijo (npr. obiščemo šolsko svetovalno službo, pediatra, psihologa).   

Nekaj konkretnih napotkov za starše

Ob skrbi za otroka ali mladostnika smo starši lahko negotovi ali zmedeni, saj kljub močnim prizadevanjem ne vemo kako lahko najbolje pomagamo svojemu otroku ali mladostniku ob doživljanju depresivnih ali tesnobnih občutkov. Takrat si lahko pomagamo s spodnjimi napotki, ki zajemajo nekatera glavna priporočila za sočutno vzgojo. Ob branju napotkov ohranimo zavedanje, da kot starši najbolje poznamo svojega otroka ali mladostnika, zato poleg splošnih priporočil upoštevajmo tudi lastno presojo in si zaupajmo.  

• Izražanje skrbi, naklonjenosti, spoštovanja in podpore lahko pripomorejo k zmanjševanju občutkov tesnobe ali potrtosti. Zavedanje podpore pri otroku lahko dosežemo na več načinov (npr. mu brez obsojanja prisluhnemo; ga opomnimo, da ga imamo radi; mu večkrat damo vedeti, da smo mu na voljo za pogovor; se zanimamo za njegove hobije in interese, kadar jih je pripravljen deliti z nami).
• Dobro je, če kot starši najdemo ravnovesje med pozornostjo, ki jo namenimo otroku in nudenjem svobode, prostora, pravice do zasebnosti (na način, ki je primeren in varen za otroka). Zavedajmo se, da odraščajoči mladostnik potrebuje več osebnega prostora in zasebnosti kot ga je potreboval v času otroštva.
• Svojemu otroku pomagajmo krepiti socialne spretnosti tako, da ga izpostavljamo raznolikim situacijam, ki so primerne njegovi starosti in ravni razvoja (npr. v restavraciji si sam naroči hrano; sam opiše svoje počutje na zdravniškem pregledu, ko je tega zmožen; ne odgovarjamo na vprašanja, ki so namenjena otroku).
• Družinski dom in okolje skušajmo organizirati tako, da bo predstavljalo podporno in varno zatočišče za vse domače. To lahko dosežemo tako, da se vsi družinski člani čutijo slišane in upoštevane pri organizaciji domačih opravil, urejanju doma ali preživljanju skupnega časa.
• Določimo pravila vedenja v družini, ki se jih moramo držati tako starši kot otroci. Če bomo otroku ta pravila uvajali že v zgodnjih letih (na njemu razumljiv način), se jih bo bolj verjetno držal tudi v kasnejših letih. Z odraščanjem skušajmo otroku postopoma ponujati vse večjo možnost soodločanja glede družinskih stvari na način, da bo končni dogovor v največji meri upošteval dobrobit vseh domačih.
• Bodimo dosledni pri sledenju pravilom in določimo posledice ob kršitvah, ki naj veljajo tako za starše kot otroke. Vztrajajmo pri pravilih, četudi bo otrok skušal najti načine, da se jim izogne ali jim bo kot mladostnik skušal ugovarjati.
• Izogibajmo se kritiziranju otrokove osebnosti (njegovih osebnostnih značilnosti, sposobnosti, zunanjega videza, človeške vrednosti). Raje stremimo k temu, da se opazke in pripombe nanašajo na njegovo vedenje (npr. »Nisi pospravil sobe.«) namesto osebnostne lastnosti (npr. »Ti si tako len in razvajen.«). S tem pri mladostniku krepimo zavedanje, da z lastnim trudom lahko izboljša svoja dejanja, medtem ko na svoje osebnostne značilnosti v večji meri ne more vplivati.  
• Četudi se je nemogoče povsem izogniti konfliktom oz. neposrednim soočenjem z otrokom ali mladostnikom, si ob njihovem pojavu prizadevajmo za to, da situacijo skušamo ohranjati znosno za vse udeležene in otroka ali mladostnika ne izzivamo po nepotrebnem. Dobro je, če ob konfliktu ocenimo, kdaj gre za varnost in dobrobit otroka in je konflikt neizogiben ter katera nesoglasja so manjšega pomena in jih lahko vsaj začasno prezremo.
• Učinkovito spoprijemanje s konflikti je vašemu otroku v pomoč, da se nauči njihovega reševanja. Starši smo s svojim zgledom aktivnega reševanja sporov lahko pomemben model vedenja, od katerega se otrok uči postopati v primeru konfliktnih situacij (npr. izbruhe jeze skušajmo sprva predihati in nato svoje občutke v situaciji izraziti na čim manj napadalen način; upoštevamo sestavine dobre komunikacije.
• Spodbujajmo otroka, da si zastavlja dosegljive cilje in mu omogočimo prostor, da jih izpolni. Pomagajmo mu pri tem, da razmišlja o raznolikih možnostih za dosego cilja in preizkuša različne strategije. Tekom procesa doseganja ciljev bodimo podporni, vendar mu zagotovimo možnost, da težke izzive sprva skuša rešiti sam z lastnim trudom.
• Dobro je, če imamo pozitivna pričakovanja do svojega otroka, vendar pri tem upoštevajmo tudi njegove interese, sposobnosti in omejitve. Čezmeren starševski pritisk za uresničevanje dosežkov lahko poveča tveganje za razvoj depresije in anksioznih motenj pri otroku ali mladostniku.
• Spodbujajmo otroka k zdravim navadam glede prehranjevanja, gibanja, spanja in izogibanja tveganim vedenjem. V največji meri k temu lahko pripomoremo z lastnim zgledom vedenja ter pogovorom o tem, kako pomembna je skrb za svoje telesno in duševno zdravje.

Otroci in mladostniki pogosto prevzamejo načine reagiranja, razmišljanja, čustvovanja in komuniciranja od starejših. Za spoprijemanje s stresnimi ali konfliktnimi situacijami uporabljajo strategije, ki so jih videli pri drugih. Zaradi tega odrasli nosimo odgovornost, da se naučimo spoprijemati s stresom na zdrav in učinkovit način, saj bomo lahko s tem pomagali tako sebi kot drugim, še zlasti otrokom.

Več o tem kako lahko kot starši zmanjšamo tveganje za razvoj anksioznosti in depresije pri otrocih, lahko izveste na kratkem videoposnetku.

V času vstopa oz. vrnitve v šolo otroci in mladostniki lahko doživljajo pogostejše občutke strahu ali žalosti. Ob tem jim starši lahko pomagamo s tem, da jih dobro pripravimo na prihajajočo spremembo ter jim situacijo tako naredimo bolj poznano. Več o tem kako lahko otroka pripravimo na vstop oz. vrnitev v šolo, si lahko preberete v prispevku Gremo v šolo

Na voljo so tudi koristna gradiva o tem kako lahko starši ozaveščamo zdrav življenjski slog pri svojih otrocih:

• Zloženka za starše: Z majhnimi koraki do boljšega zdravja
• Brošura Prehrana za mladostnike
• Gibam se: priročnik za mladostnike
• Miti o kajenju