Nasveti za boljše počutje

Domov » Pomagam sebi » Nasveti za boljše počutje » Spoznajmo sestavine dobre in slabe komunikacije

Spoznajmo sestavine dobre in slabe komunikacije

Spoznajmo sestavine dobre in slabe komunikacije

Komunikacija je izrednega pomena za medosebne odnose. Ko se sporazumevamo z drugimi ljudmi, kaže upoštevati nekatera načela, ki dobro komunikacijo ločijo od slabe. Učinkovita komunikacija je tista, pri kateri prejemnik sporočilo razume enako kot pošiljatelj sporočila. Za uspešen prenos sporočila sta pomembni tako besedna kot nebesedna (telesna) komunikacija. Ob tem se lahko zgodi, da prejemnik našega sporočila pogosto ne prejmejo točno tako, kot smo si zamislili, da ga bo, čemur pravimo šum v komunikaciji.


Med pogovorom je pomembno, da smo pristni, iskreni in zaupamo svojim občutkom. Kadar se pri komunikaciji motimo, je opravičilo na mestu (npr. kadar rečemo nekaj, kar menimo, da ne bi smeli, ali rečemo na neprimeren način, se osebi opravičimo). Sledimo splošnemu pravilu učinkovitega sporazumevanja – slišati in biti slišan.

Jaz in ti stavki

Za učinkovito komunikacijo je pomembno, na kakšen način predamo naše sporočilo, saj bo to vplivalo na to kako ga bo druga oseba sprejela. Na primer, oseba sporočilo lahko sprejme na pozitiven način ali pa ga zazna kot napad in se odzove negativno.

Ob tem ločimo »jaz sporočila«, ki spodbujajo učinkovito komunikacijo. »Jaz stavki« so sporočila v obliki »jaz sem«, s katerimi drugim sporočamo svoje misli ali čustva. Omogočajo nam, da iskreno izrazimo svoje doživljanje, brez da bi drugemu vzbujali občutke krivde in v njih sprožili negativen (obramben) odziv. Hkrati sogovornikom dopuščamo, da tudi sami izrazijo svoja čustva, ki so lahko drugačna od naših. S tem poglabljamo osebni stik z drugimi in zmanjšamo verjetnost za konflikt.

Jaz stavki so sestavljeni iz 3 delov – vedenja, čustev in posledic.

  1. Najprej izpostavimo moteče vedenje osebe (npr. »Ko se norčuješ iz mene …«),
  2. nato izrazimo naše počutje in čustva ob tem vedenju (npr. »… postanem žalosten/a,«),
  3. na koncu pa opišemo posledice vedenja na nas (npr. »ker se zaradi tega počutim manjvrednega/o.«)

Primeri »jaz stavkov«:
• »Kadar za seboj ne pospraviš, me to razjezi, saj moram nato jaz pospraviti.«
• »Ko ne izpolniš svojih obljub, me postane strah, saj dobim občutek, da se ne morem zanesti nate.«
• »Ko mi skačeš v besedo, postanem žalosten, saj dobim občutek, da ti moje mnenje ni pomembno.«

Čeprav so »jaz stavki« učinkovita tehnika komuniciranja, je za njihovo uporabo dobro, da nismo preveč vznemirjeni. Kadar smo močno čustveno razburjeni (npr. besni, žalostni ali prestrašeni), je priporočljivo, da se najprej umirimo in umaknemo ter šele nato poskušamo razrešiti konflikt z njihovo pomočjo.

Izogibajmo pa se »ti sporočilom«. »Ti stavki« so usmerjeni v obtoževanje in prenašanje krivde na druge osebe. Z njimi drugim vzbujamo nejevoljo, saj jih označimo za krivce nastale situacije. To povzroča napetost v odnosu in oddaljevanje drug od drugega, namesto da bi reševali nesoglasja. Pogosto vodijo v ali poglobijo konflikt.

Primeri »ti stavkov« so:
• »Za seboj vedno pustiš vse umazano.«
• »Nikoli ne izpolniš svojih obljub.«
• »Vedno skačeš v besedo.«

Čemu je dobro slediti in čemu se izogibati, ko se sporazumevamo z drugimi?

DOBRE SESTAVINE KOMUNIKACIJESLABE SESTAVINE KOMUNIKACIJE
Usklajevanje pričakovanj in želja: na začetku pogovora je dobro preveriti, kaj druga oseba pričakuje od našega pogovora. Oseba lahko od nas želi nasvet, skupno iskanje rešitve ali pa, da samo prisluhnemo temu, kar ima za povedati. Tudi sami izrazimo kaj osebi lahko ponudimo (npr. »Lahko ti pomagam pri iskanju strokovnjaka za tvoje duševne težave, nisem pa zmožen/a nuditi profesionalnega zdravljenja«).Vsiljevanje lastnih prepričanj: zavedati se moramo, da drugih ljudi ne moremo prisiliti v enako mišljenje, kot ga imamo sami. Sogovorniku lahko zgolj ponudimo svojo idejo, nasvet ali predlog, na njem pa je, ali ponujeno sprejme ali zavrne (npr. osebe ne moremo prisiliti, da si poišče strokovno pomoč, četudi nas zanjo zelo skrbi). V vsakem primeru spoštujemo mnenje in odločitve drugih.
Podajamo jasna, popolna in konkretna sporočila: sporočilo je bolje predati v več kratkih stavkih. Preden na glas izrečemo, je v svojih mislih dobro premisliti, kaj želimo sporočiti, kako bomo vsebino najbolje izrazili, kako bo sporočilo vplivalo na drugo osebo. Ko nekaj izrečemo oz. obljubimo, se tega držimo.Podajanje zmedenih, dvoumnih in predolgih sporočil: če podamo zmedeno in dvoumno sporočilo, to lahko vodi v šum v komunikaciji ali celo konflikt. Prav tako se izogibajmo dolgovezenju.
Sogovornikove besede sprejmemo kot pomembne: tudi, če se nam težava druge osebe ne zdi pomembna, prisluhnimo, saj tej osebi očitno veliko pomeni. Če oseba o nečem (veliko) govori, o tem veliko razmišlja, se poglablja in ji očitno “ne da miru”. Kadar sogovornik izpove težke izkušnje, bodimo podporni (npr. “Žal mi je, da si to doživel/a. Verjamem, da ti je moralo biti težko.”).Zmanjševanje pomena sporočil in občutkov: doživljanja in izkustva drugih ne zatiramo (npr. »To se dogaja vsem«, »To ni nič takega«). Niti ne zmanjšujemo njihovega vpliva na osebo (npr. »Ne dramatiziraj«, »Pretiravaš«, »Ne bodi tako občutljiv/a«). Bodimo raje ponosni, da je oseba to pripravljena deliti z nami.  
Sproti preverjajmo razumevanječeprav imamo občutek, da smo neko stvar dobro predstavili drugi osebi, se je vseeno dobro prepričati, ali je oseba razumela naše sporočilo in mi njeno. To lahko storimo s pomočjo konkretnega vprašanja (npr. »Rekel/a si, da … Sem razumel/a pravilno?«), prošnje, da oseba ponovi, kar smo povedali, ali tehnik, kot je parafraziranje.Sklepanje (pre)hitrih zaključkov: ljudje smo včasih nagnjeni k temu, da na podlagi majhnega števila informacij posplošujemo in sklepamo hitre zaključke. Ob tem se nam lahko zgodi, da že po prvih nekaj stavkih izpoved osebe umestimo v kategorijo in se vedemo, kot da vemo že vse podatke, čeprav jih oseba še ni izrazila. S tem sogovorniku dajemo občutek neslišanosti in nerazumevanja. Dobro je, če poslušamo vse, kar ima oseba namen izpovedati in si na podlagi tega oblikujemo celotno sliko.
Aktivno poslušamo: kadar oseba govori, jo zavzeto poslušamo in ji damo vedeti, da jo pozorno spremljamo (npr. s kimanjem, potrdili, kot je »mhm«). Skušajmo ugotoviti ali obstaja sporočilo v ozadju, ki nam ga oseba skrivaj skuša predati.Razmišljanje o odzivu medtem izpovedjo sogovornika: večina ljudi sogovornika posluša z namenom, da bodo vedeli kako odgovoriti, ne pa razumeli, kaj oseba želi sporočiti. Med pogovorom zato ne razmišljajo o tem, kako se bomo odzvali na sporočilo, ampak raje počakajmo, da oseba zaključi svojo misel. Tako bomo oblikovali bolj natančen odgovor glede na slišano ali pa morda prosili po dodatni razlagi.
Bodimo potrpežljivi: sogovorniku omogočimo prostor in čas za izpoved njegovih misli, čustev ali občutkov. Predvsem je pomembno, da sogovorniku omogočimo varno okolje za izražanje čustev (npr. lahko joče, kriči, se smeji). Potem, ko oseba zaključi z izpovedjo, je priporočljivo omogočiti nekaj trenutkov tišine, če bi k pripovedi želela še kaj dodati.Priganjanje in prekinjanje: za pogovor si moramo vzeti dovolj časa, da lahko vsi udeleženi izrazimo, kar želimo. Med pogovorom sogovornika ne prekinjamo in ne vpletamo svojih izkušenj, brez da osebo vprašamo ali si želi slišati naše mnenje o njenih besedah. Če oseba izrazi željo po delitvi naših izkušenj, je to seveda dobrodošlo. V kolikor imamo tudi sami svoje stvari, ki bi jih radi delili z osebo in niso povezane s trenutno temo pogovora, povejmo, da bi se kasneje, ko s tem zaključimo, tudi mi radi o nečem izpovedali.
Bodimo razumevajoči: poskusimo sprejeti, kar nam oseba govori. Skušajmo izraziti zanimanje za njeno pripoved in ji povejmo, da jo želimo razumeti (npr. »Lahko razumem, zakaj si ravnal/a tako, kot si.«).Obsojanje: z vrednotenjem besed lahko v sogovorniku vzbudimo neprijetne občutke, npr. sramu, žalosti, manjvrednosti, krivde. Tak način komunikacije lahko vodi v konflikt.
Bodimo prepričljivi, asertivni: mnenja in prepričanja izražajmo na odločen, a hkrati spoštljiv način.Manipuliranje: ne podajamo sporočil s prikritimi nameni. Tak način sporazumevanja vodi v nejevoljo in prepire, ko sogovornik uvidi naše namere. Bodimo iskreni, ne prikrivajmo in izkrivljajmo resnice.
Bodimo sočutni: v pogovoru bodimo do osebe spoštljivi in empatični ter ji dajmo občutek, da je zanimiva, dobrodošla. Do nje se vedemo skrbno (npr. jo vprašamo po počutju v danem trenutku), odprto in podporno (npr. “Na voljo sem ti, če me boš potreboval/a”).Sovražna in nespoštljiva naravnanost: do sogovornika ne bodimo sovražno nastrojeni in ga ne zaničujemo, kritizirajmo, ponižujmo ali označujmo z vzdevki (npr. problematičen/a, neumen/a, počasen/a). Če nam trenutno ni do pogovora, to iskreno povejmo (npr. »Oprosti, zdaj nisem pri volji. Bi se lahko slišala kasneje – morda danes zvečer? Hvala, ker razumeš.«). Tudi grožnje (npr. »Če ne boš storil/a tako, kot ti rečem, se bo zgodilo…«) in ukazovanje (npr. »To moraš storiti.«) nista ustrezna načina komunikacije.
Ostanimo mirni: če se naš sogovornik vznemiri in povzdigne glas, skušajmo ostati mirni, saj na ta način osebo (ponovno) umirimo. Svoja čustva skušajmo ubesediti (npr. “Kar si rekel sedaj, me je prizadelo”), le tako lahko drugi razumejo, kakšno počutje so nam povzročili s svojimi besedami ali dejanji.Razburjanje: ne znašamo se nad drugo osebo, tudi če reče nekaj, kar nas vznemiri. Kakršnokoli nasilje (npr. poniževanje), preseganje meja ali poseganje v osebni prostor, ob čemer nam je neprijetno, pa nemudoma ustavimo. Jasno izrazimo, da tega ne bomo prenašali in bomo s pogovorom zaključili, če se bo nadaljevalo v tej smeri.
Upoštevajmo telesno govorico: naša drža naj bo odprta, mimika na obrazu pa ustrezna glede na temo in vzdušje pogovora (npr. če oseba govori o veselih izkušnjah, smo lahko bolj energični in navdušeni, pri žalostni izpovedi pa smo običajno bolj pri miru). Nebesedna komunikacija naj bo usklajena z besedno (npr. če govorimo o veselem dogodku, se ob tem ne kremžimo in ne gledamo otožno).Pošiljanje napačnih sporočil preko telesne govorice: preko nebesedne komunikacije, ki se je običajno ne zavedamo, sporočamo svoje notranje počutje. Nekateri gibi (npr. žuganje, zamah z roko), položaj telesa (npr. prekrižane roke in noge, usmerjenost stran od sogovornika), mimika (npr. priprte veke) in pogled (npr. gledanje mimo, zavijanje z očmi) kažejo na neodobravanje, dolgočasje ali sovražno nastrojenost. Med pogovorom zato niso primerni.
Prilagajanje komunikacije sogovorniku: komunikacijo prilagodimo starosti, našemu odnosu s sogovornikom, kako se počuti v nekem trenutku, okolju v katerem smo itd. Kot vodilo pri tvorjenju odgovorov lahko upoštevamo to, da pomislimo, kakšen odziv bi osebi najbolj koristil v tistem trenutku (npr. ali ji nudimo podporo, jo spodbujamo k spremembi, jo opozorimo na ovire ali zgolj poslušamo).Nespoštljivost in pokroviteljstvo: ni pomembno samo kaj imamo za povedati, ampak tudi kako bomo sporočilo predali. Kadar želimo nekaj deliti z drugimi, je dobro, da ne govorimo z vsemi enako (npr. s prijateljem, očetom, babico, učiteljem, mentorico), ampak sporočilo prilagodimo našemu odnosu s sogovornikom.
Iskanje skupne rešitve: pri reševanju konfliktov se je bolje osredotočiti na koristne ideje obeh strani in poiskati rešitev, ki je sprejemljiva za vse vključene (se srečamo na »pol poti«).Ločevanje na zmagovalce in poražence: konflikte v komunikaciji pogosto vidimo kot tekmovanje, kjer lahko zmaga le eno mnenje, ostala pa zavržemo in brez razmisleka označimo za nepravilna. Pri tem se vedemo, kot da so naše želje, mnenja ali ideje pomembnejše od drugih. Zgodi se, da nad drugimi vršimo pritisk, da popustijo in uvidijo naš »prav«. Tak pristop k reševanju nesoglasij ne pripelje do uspešne razrešitve, saj poglablja čustveno vpletenost. To lahko pri sogovorniku spodbudi negativne občutke in obrambno naravnanost.

Ti pristopi vodijo v večje zadovoljstvo obeh udeležencev in hkrati zmanjšajo verjetnost za konflikt. Po drugi strani, pa obstajajo tehnike, ki povečajo verjetnost konfliktov in negativne občutke pri enem ali obeh sogovornikih.

KVIZ: Kako bi se odzval/a?

Primer 1: Oseba ti zaupa, da je bila diagnosticirana z depresijo. Kako se odzoveš?
a) “Vsi smo kdaj žalostni, tudi jaz sem kdaj depresiven/a. Skušaj biti vesel/a.”
b) “Tega nisem vedel/a. Hvala, da si mi povedal/a. Kako se soočaš s tem?”

Primer 2: Osebo vprašaš po počutju. Pove ti, da se zadnje čase ne počuti najbolje, saj jo težijo anksiozne misli. Kako se odzoveš?
a) “Zares? Kakšne misli pa doživljaš?”
b) “Ja, vsak se kdaj obremenjuje po nepotrebnem. To je običajno.”

Primer 3: Oseba ti pove, da se v tem trenutku počuti zelo slabo in nemočno, saj čuti, da bo doživela panični napad. Kako se odzoveš?
a) “Obstaja kaj, kar lahko storim jaz, da ti pomagam pri preprečitvi napada?”
b) “Samo predihaj, saj ti bo šlo.”

Če sledimo sestavinam dobre komunikacije, bi odgovorili tako: 1b, 2a in 3a.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content