Nasveti za boljše počutje

Domov » Pomagam sebi » Nasveti za boljše počutje » Kaj je samorefleksija in kako se je lotiti?

Kaj je samorefleksija in kako se je lotiti?

Kaj je samorefleksija?

Samorefleksija pomeni zavestno in načrtno razmišljanje o lastnem počutju, mislih, vedenju, odnosu do samega sebe ter našem videnju svojih medosebnih odnosov in dogodkov v življenju. Gre za to, da se zanimamo za vse, kar se dogaja v naši notranjosti in se tega tekom vsakdana običajno ne zavedamo. Zaradi tega lahko samorefleksijo poimenujemo tudi introspekcija oz. pogled vase. Poleg razmišljanja o stvareh znotraj sebe smo lahko radovedni tudi za dogajanje, ki poteka izven nas (npr. odnosi z drugimi), vendar na način, da pri tem izhajamo iz našega pogleda nanje.

Samorefleksija spodbuja vprašanja, ki zahtevajo nekoliko več razmisleka in si jih običajno ne postavljamo na vsakodnevni ravni. Zaradi tega je samorefleksija lahko pot do osebne rasti – to pomeni življenja, ki nam prinaša zadovoljstvo in pomirjenost, saj živimo v skladu s tem, kar smo v resnici. Po drugi strani pa sam proces samorefleksije zahteva veliko osebne zrelosti in iskrenosti do samega sebe, da si upamo priznati tako prijetne kot manj prijetne vidike sebe kot osebe.

Čemu je namenjena samorefleksija?

Bistvo samorefleksije je v tem, da skušamo na svoje počutje, vedenje ali določeno situacijo pogledati z drugačnega zornega kota. To nam omogoča širši in bolj nevtralen pogled na dogajanje, hkrati pa lahko sproti razčistimo misli, čustva ali telesne občutke, ki nas obremenjujejo.

Znano je, da nas tekom dneva prešine po več tisoč misli, ob tem pa se jih večina (okoli 90 %) ponovi iz prejšnjega dne. Če samemu sebi dopustimo priložnost za razmišljanje o lastnem počutju, lahko bolje razumemo svoja dejanja, odzivanja in vrednote, zato se lahko v prihodnjih situacijah učinkoviteje odzovemo, namesto da smo ujeti v ponavljajočem vzorcu misli, čustev in vedenja. Celoten proces samorefleksije tako ponuja jasnejši vpogled na trenutno situacijo in naš odnos do nje, zato lahko sprejemamo odločitve, ki so za nas najbolj smiselne. Poleg tega nam samorefleksija lahko pomaga pri postavljanju prioritet kadar se znajdemo na razpotju ali moramo sprejeti pomembno odločitev.

Ob vsem tem se samorefleksija lahko nanaša na trenutno počutje, doživljanja v preteklosti ali načrtovanje lastne prihodnosti. Pomaga nam lahko pri razmišljanju o tem, v kar je smiselno še naprej vlagati trud in čemu se lahko odrečemo, saj nam ne prinaša nobene koristi. 

Predlogi vprašanj, ki si jih lahko postavljamo samemu sebi

Ob samorefleksiji si lahko postavljamo vprašanja, ki si jih izmislimo sami ali pa sledimo nekaterim predlogom vprašanj za spodbujanje samorefleksije (glej spodaj). V splošnem velja, da so vprašanja za samorefleksijo odprtega tipa, kar pomeni, da nanje ni možno odgovoriti kratko z DA oz. NE, temveč zahtevajo bolj poglobljen odgovor, na katerega bi vsak posameznik odgovoril drugače. To pomeni, da je vse, kar si na postavljena vprašanja odgovorimo, ustrezno, saj izhaja iz nas samih. Odprta vprašanja spodbujajo tudi podvprašanja, s čimer odpiramo priložnost za nadaljnje razmišljanje.

Postavljamo si lahko vprašanja, vezana na naše misli, čustva, telesne občutke, vedenje ali drugo:

  • Misli
    • Od kod je prišla ta misel?
    • Katere so moje najpogostejše skrbi? So se do sedaj izkazale za resnične?
    • Česa se najbolj bojim?
    • Je kaj, kar v svojem življenju obžalujem?
    • Na kaj najprej pomislim zjutraj, ko se zbudim? Mi ta misel koristi tekom celotnega dne?
  • Čustva
    • Kaj me je danes spravilo v dobro voljo? Kaj me v življenju najbolj osrečuje?
    • Kaj me trenutno najbolj obremenjuje? Kako lahko sprostim to napetost?
    • Katera področja mojega življenja mi prinašajo največ zadovoljstva? Ali morda zanemarjam katero izmed meni pomembnih področij?
  • Telesni občutki
    • Kje na telesu najmočneje čutim občutke v tej situaciji?
    • Kaj mi sporočajo trenutni telesni občutki?
    • So mi trenutna občutja v telesu prijetna ali mi povzročajo nelagodje?
    • Kaj bi mi povedalo moje telo, če bi lahko govorilo?
  • Vedenje
    • Katero je bilo moje zadnje dejanje izven svoje cone udobja? Kako se mi je obrestovalo?
    • Ali smiselno razporejam svoj čas na način, da zadovoljim sebe in meni osebno pomembne ljudi? Se mi trud, ki ga vlagam v posamezna področja življenja zdi smiseln?
    • Ali sem na poti doseganja zastavljenih ciljev? Kaj me omejuje na tej poti?
    • Česa se lahko naučim iz svojih preteklih napak?
  • Drugo
    • Kakšen je moj pogled na svet?
    • Za kater dosežek/osebo/stvar sem lahko zares hvaležen/a v svojem življenju?
    • Kako je moje otroštvo in odnos s starši oz. skrbniki vplivalo na to, kar sem danes?
    • Kaj me v življenju najbolj motivira, navdihuje? Brez česa si ne predstavljam živeti?
    • Komu v svojem življenju lahko resnično zaupam?

Kako lahko vpeljem samorefleksijo v svoj vsakdan?

Vprašanja za samorefleksijo si lahko zapisujemo in nanje odgovarjamo v dnevniku razpoloženja. Zapišemo si jih lahko na manjše listke ali kartice in jih shranimo v kozarec ali škatlico, nato pa izžrebamo posamezna vprašanja in nanje odgovarjamo. Lahko jih uporabimo tudi za poglabljanje odnosov, vendar je dobro, če to počnemo z ljudmi, ki jim zaupamo in za katere čutimo, da smo lahko popolnoma iskreni z njimi, saj nas ne bodo obsojali.

Samorefleksije se lahko lotimo na mesečni ravni ali ob življenjskih prelomnicah, časovnih ločnicah (npr. novo leto, rojstni dan, obletnicah), dolgotrajnih občutkih nezadovoljstva ali kadarkoli sami pri sebi začutimo, da bi nam čas zase lahko koristil.

Vendar se moramo ob tem zavedati, da je samoizpraševanje lahko tudi obremenjujoč proces, zato moramo tekom njegovega izvajanja vedno poslušati sebe in spremljati svoje počutje. Dobro je, če sebe poznamo dovolj dobro, da prepoznamo kdaj se samorefleksija prevesi v premlevanje, samo-obsojanje, primerjanje samega sebe z drugimi ali obsesivno premišljevanje o eni in isti stvari. Takrat je dobro, da za nekaj časa prekinemo samoizpraševanje in z njim nadaljujemo ob času, ko začutimo, da smo nanj ponovno pripravljeni.

Celoten proces samorefleksije naj izhaja iz prijaznosti do samega sebe in zaupanja vase, saj bo le na ta način samorefleksija za nas učinkovita. Tekom izvajanja samorefleksije se opomnimo, da misli in občutkov ne potrebujemo skrivati ali se jih sramovati, saj nas zanje ne sme nihče obsojati – vključno z nami samimi. Skušajmo v obzir sprejeti vse, na kar pomislimo tekom samorefleksije in do samega sebe bodimo iskreni, predvsem pa sočutni.

O samorefleksiji med socialno izolacijo (npr. v času epidemije) si lahko preberete na naslednji povezavi.

Viri: [1] Wood, K. (2013). The lost art of introspection: Why you must master yourself. Expert Enough.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content