Misli predstavljajo pomemben del našega doživljanja, saj pretežen del dneva premišljujemo, tuhtamo, premlevamo, predvidevamo prihodnje dogodke ali razmišljamo o preteklosti. Ob tem se svojih misli lahko zavedamo ali pa ne, vendar kljub vsemu še vedno vplivajo na naše počutje. Kljub temu, da so misli koristno orodje sodobnega človeka, nas po drugi strani lahko tudi omejujejo ter spravljajo v nejevoljo. Dogaja se nam lahko, da nehote ponavljamo enake vzorce mišljenja, zaradi česar se vrtimo v krogu negativnega počutja. Takšnim vrstam misli, ki postopoma vodijo k slabšemu počutju, pravimo miselne napake.

Kaj so miselne napake?

Miselne napake so spontane in ponavljajoče se vrste misli, ki jih doživljamo vsi ljudje, čeprav jih zaradi njihove avtomatičnosti in nenadnega pojavljanja pogosto ne zaznamo. Kljub temu, da je vsebina miselnih napak pogosto nesmiselna oz. ni v skladu s tem, kar je resnično, jim pogosto verjamemo in se od njih težko »odklopimo«. Oblikovali smo jih na podlagi svojih izkušenj s svetom, zato rečemo, da so naučene. To pa pomeni, da se jih lahko tudi od-učimo oz. naučimo drugačnih vzorcev mišljenja, ki nam v življenju lahko bolj koristijo.

Katere so najpogostejše vrste miselnih napak?

• Vse ali nič oz. črno-belo mišljenje: označevanje stvari zgolj kot pozitivne ali negativne, ob tem pa zanemarimo vse vmesne možnosti, da je nekaj lahko tudi delno dobro (npr. predvidevamo, da če na izpitu ne dosežemo vseh možnih točk, se nismo zmožni naučiti snovi – čeprav je človeško, da se zmotimo tudi, če nekaj obvladamo)
• Katastrofiziranje: že ob majhni neprijetnosti ali lastni napaki si zamislimo vse najhujše možne izide, ki se lahko zgodijo (npr. ob rdeči luči pomislimo, da bomo zamudili v službo in bomo zaradi tega odpuščeni, zato ne bomo mogli plačati položnic, zapustil/a nas bo partner/ka in svet se nam bo sesul – čeprav je malo verjetno, da nas odpustijo zaradi enkratne zamude)
• Izključevanje pozitivnega: verjetje, da se nam dobre stvari ne morejo dogajati (npr. ob pohvali šefa si mislimo, da smo imeli zgolj srečo – čeprav smo trdo delali na tem projektu)
• Čustveno presojanje: sklepanje na podlagi lastnih čustev namesto resničnih dokazov (npr. presodimo, da nas sodelavec ne mara, saj »čutimo, da nas ne mara« – čeprav nas vedno vabi na kosilo in se veliko pogovarja z nami)
• Etiketiranje: označevanje oz. presojanje samega sebe ali drugih na podlagi enega dogodka ali lastnosti (npr. sebe označimo za »slabega/o govorca/ko«, ker se nam je zataknilo pri govornem nastopu – čeprav v splošnem nimamo težav v komunikaciji)
• Branje misli: predvidevanje o tem, kaj razmišljajo drugi na podlagi tega, kar razmišljamo sami (npr. preprosto vem, da me bodo prijatelji imeli za čudnega/o, ker ne pijem alkohola – čeprav nam prijatelji nikoli niso dali znaka, da bi nas imeli za čudne in se ne bodo družili z nami, če odklonimo alkohol)
• Pretirano posploševanje: prenašanje ene slabe izkušnje na vse situacije (npr. ker smo se slabše odrezali na enem razgovoru za službo pričakujemo, da nikoli in nikjer ne bomo dobili zaposlitve – čeprav je šlo na razgovoru le za manjši spodrsljaj, ki nima vpliva na našo kariero)
• Personalizacija: sebi pripišemo krivdo za dogodke ali slabo počutje drugih, ki niso odvisni samo od nas (npr. učitelj je slabe volje samo zaradi nas, saj smo zamudili na uro – čeprav ne vemo kaj vse se mu je zgodilo tisti dan)
• Misli v obliki »moral/a bi«: nenehno priganjanje samega sebe k nečemu, kar menimo, da bi morali početi (npr. mislimo si »vsak dan moram posesati stanovanje«, namesto zavestnega premisleka o tem zakaj bi to zares morali početi prav vsak dan; kaj bi se zgodilo, če tega ne bi storili; ali obstaja način kako bi drugače pogledali na dejanja, ki smo si jih zadali).

Zavedanje miselnih napak je pomembno zato, ker imajo misli neposreden vpliv na naša čustva, telesne občutke in vedenje. Poleg tega naši možgani ne ločijo med resničnim dogajanjem ter tem, kar mislimo, da se dogaja. To pomeni, da lahko negativna misel, ki verjetno sploh ni resnična, v trenutku poslabša naše počutje, vendar se niti ne zavedamo zakaj je do tega prišlo. Če so te miselne napake pogoste, smo lahko zaradi negativnih misli nenehno slabe volje. Zaradi tega je dobro delati na tem, da ozavestimo svoje miselne vzorce in s tem pripomoremo k večjemu nadzoru nad svojim počutjem.

Kako si lahko pomagamo ob miselnih napakah?

Ker so takšni načini razmišljanja globoko zasidrani v našem mišljenju, verjetno ne bodo izginili takoj oz. sami od sebe. Lahko pa se naučimo določenih strategij za njihovo preusmerjanje. V ta namen morda poskusimo katero izmed spodnjih tehnik:

• Zapisovanje misli: Glede na to, da se nam tekom dneva porajajo mnoge misli, je dobro, če si jih pričnemo zapisovati. Čeprav bomo težko ujeli čisto vsak trenutek, ko nas bo prešinila misel, skušajmo strmeti k temu, da zapišemo čim več misli tekom dneva. Misli lahko zapisujemo na papir ali elektronsko naprave – kar nam je bolj priročno. Ob tem naj bo beleženje misli čim bolj dobesedno, brez poskusov olepševanja. Zraven si je priporočljivo dopisati še čas in okvirne okoliščine (ljudi in situacije), v katerih smo doživeli misel. Na ta način lahko skozi čas bolje spoznamo svoj način mišljenja ter odkrijemo nekatere miselne napake, ki jih nato lažje pričnemo odpravljati.
• Ocenjevanje resničnosti: Miselne napake pogosto niso smiselne in v skladu z resničnostjo, zato z njimi nehote sabotiramo svoje delovanje. Naše misli niso nujno resnična dejstva, ampak vedno izhajajo iz nas (ne iz zunanjih okoliščin) ter so posledica naših preteklih izkušenj. Čeprav se nam v določenem trenutku porodijo negativne misli, se lahko izurimo v tem, da misli preoblikujemo in v isti situaciji razmišljamo tudi na drugačen in koristnejši način. Eden izmed načinov preoblikovanja misli je lahko ta, da se vprašamo kako verjetno je, da misel, ki se nam porodi, odraža resnično dogajanje. Sprašujemo se o dokazih, da ta misel drži ali pa tudi ne. Na primer, ko gre mimo nas znanec, ki nam ne odzdravi, lahko pomislimo »jezen je name, kaj sem storil/a narobe…«, vendar ni nujno, da to drži. Poiščemo lahko druge razloge, da nas znanec ni pozdravil kot so »zatopljen je v svoje misli, mudilo se mu je, imel je slab dan… «. Na ta način dogodek pogledamo s širše perspektive in si dopustimo tudi drugačne interpretacije, v katerih nismo mi krivi za situacijo. Če bi želeli zares vedeti zakaj nas znanec ni odzdravil, bi ga morali poklicati in o tem vprašati njega, saj bi le tako lahko izvedeli kaj se je v resnici dogajalo.  
• Sam svoj prijatelj: Do svojih prijateljev pa smo običajno zelo skrbi, podporni in spodbudni. Če so prijatelji v stiski ali sebe vidijo v slabi luči, jih skušamo pomiriti in jim namenimo le spodbudne besede. Kadar pa se sami znajdemo v podobni situaciji, pogosto postanemo kritični in obtoževalni do samega sebe. V takšnih situacijah si skušajmo predstavljati, da sami sebe postavimo v vlogo svojega prijatelja. Zamislimo si, da besede, s katerimi bi potolažili ali spodbudili prijatelja, namenimo sebi. Na ta način bomo do sebe verjetno bolj prizanesljivejši in sočutni.
• Ura za skrbi: Neprijetne misli se včasih porajajo skozi celoten dan ter nas že zgodaj v dnevu spravijo v slabo voljo. To vpliva na počutje tekom celotnega dne in nas lahko obremeni do točke, ko ne zmoremo učinkovito delovati. Da bi tekom dneva lahko lažje izkoristili svojo produktivnost in omejili moč miselnih napak, si lahko določimo kratek in točen čas v dnevu (npr. 1 ura od 16:00 do 17:00), ko si dopustimo, da lahko doživljamo tako prijetne kot neprijetne misli. Kadar se nam neprijetne misli pojavijo izven tega časovnega okvira, se poskusimo prepričati v to, da bomo o tem razmišljali v izbrani uri v dnevu, če bo za nas še pomembno, v tistem trenutku pa skušajmo nadaljevati s tem, kar trenutno počnemo.