V življenju se velikokrat srečamo s stiskami ali se znajdemo v obdobju povečanega stresa, ko razmišljamo, kaj bi lahko storili, da bi stiska prenehala ali se omilila. Vendar to še ne pomeni, da si želimo umreti. Želimo zgolj prekiniti hudo čustveno bolečino. Kadar se soočamo s samomorilnimi mislimi, za njimi pogosto stojijo občutki utesnjenosti, samote, obupa, nemoči in ničvrednosti, samomor pa vidimo kot edini možni izhod iz bolečine. Pomembno je, da se zavedamo, da obstaja še veliko drugih možnosti, ki lahko omilijo čustveno bolečino. Pomagamo si lahko tudi sami in ukrepajmo takoj!

Na razvoj samomorilnih misli in nagnjenj vpliva več različnih dejavnikov. To so lahko nezdravljena duševna motnja, soočanje s povečanim stresom ali travmatsko izkušnjo v preteklosti, izguba ali ločitev od bližnjega, (medvrstniško ali družinsko) nasilje, zloraba alkohola ali drog, kronične telesne bolezni, gibalna oviranost, brezposelnost, socialna izolacija itd. K pojavu samomorilnih misli lahko pripomorejo tudi finančne težave, težave v medosebnih odnosih (npr. intimni, družinski, prijateljski), nedaven samomor bližnje osebe, težave v službi ali izobraževalnem procesu ter pritiski in pričakovanja s strani družbe. Če je pri osebi hkrati prisotnih več različnih dejavnikov tveganja, se njihov učinek le še povečuje.

Tveganje za samomorilne misli pa zmanjšujejo ustrezna psihološka pomoč, krepitev samopodobe, občutek smisla v življenju, učinkovite tehnike soočanja s stresom in težavami. Tudi razumevanje s strani prijateljev in družine nam daje občutek, da nismo sami in da bližnjim nismo v breme. Osebe s samomorilnimi mislimi se svojih misli lahko sramujejo ali pa jih skrbi, da drugi ne bodo razumeli njihove stiske. Ta napačna prepričanja izhajajo iz zgodovine in mitov naše družbe, ki pravijo, da samomor napravijo tisti ljudje, ki so šibki, strahopetni ali iščejo pozornost. Vse to lahko pripomore k temu, da ljudje svojo stisko zadržujemo zase in ne iščemo pomoči. Kadar se soočamo s samomorilnimi mislimi, ne odlašajmo, temveč pravočasno poiščimo pomoč.

Opozorilni znaki

Samomorilne misli ali namere običajno stežka prepoznamo, saj jih osebe v stiski redko izrazijo navzven. Kljub temu pa obstajajo nekateri opozorilni znaki, ki kažejo, da oseba potrebuje pomoč. Opozorilni znaki so lahko besedni ali vedenjski.

Najpogostejši besedni opozorilni znaki so:
• govor o samomoru, npr. »ubil/a se bom«, »želim si, da nebi bil/a več živ/a«, »želim si, da se nebi nikoli rodil/a«, itd.,
• razmišljanje, pisanje ali govorjenje o smrti ter umiranju,
• izražanje občutka utesnjenosti, nemoči, brezizhodnosti ali brezupa,
• pogosto menjavanje razpoloženja,
• poslavljanje od ljudi, kot da jih oseba nikoli več ne bo videla.

Najpogostejši vedenjski opozorilni znaki so:
• tvegano ali samopoškodbeno vedenje (npr. uporaba substanc, nepremišljena vožnja),
• razdajanje lastnine ali urejanje pravno-formalnih zadev brez logične razlage za tovrstno početje (npr. pisanje oporoke),
• kovanje načrta za samomor oz. pridobivanje pripomočkov za samomor (npr. nakup orožja, kopičenje tablet),
• nepričakovane spremembe (npr. navidezno izboljšanje razpoloženja).

Obstajajo tudi drugi opozorilni znaki, ki lahko nakazujejo prisotnost depresije, kar je tudi eden od najpogostejših pokazateljev slabšega duševnega počutja. Slabše duševno zdravje lahko pomembno pripomore k razvoju samomorilnih misli. Pokazatelji depresivnega razpoloženja so lahko:
• znižana motivacija ali opustitev aktivnosti, v katerih je oseba v preteklosti uživala,
• nastop težav s koncentracijo in spominom,
• izogibanje druženju z bližnjimi (npr. družino, prijatelji) in drugimi ljudmi na splošno,
• povečano uživanje alkohola ali drog.

Če zaznamo, da nekdo doživlja samomorilne misli, je pomembno, da odreagiramo hitro in pristopimo k osebi. Ob tem si lahko pomagamo s smernicami psihološke prve pomoči. Kakršnokoli razmišljanje o samomoru moramo vzeti resno in temu primerno ukrepati.

Poiščimo strokovno pomoč

V pomoč so nam lahko naslednji kontakti:

• 116 123 (zaupni telefon Samarijan in Sopotnik, 24 ur, vsak dan)
• 01 520 99 00 (klic v duševni stiski, vsak dan, med 19. in 7. uro)
• 031 233 211 (ženska svetovalnica, krizni center, 24 ur, vsak dan)
• 031 704 707, info@posvet.org (brezplačna svetovanja v psiholoških svetovalnicah Posvet)
• www.tosemjaz.net (pomoč za mlade)
• www.nebojse.si (pomoč za odrasle)
• www.zivziv.si (spletno mesto za razumevanje samomora)

Več strokovnih virov pomoči najdete v Mreži virov pomoči.

Kratkoročna rešitev

V trenutku, ko imamo občutek, da so nas prevzele samomorilne misli, je lahko kratkoročna rešitev:
•  da iz okolja odstranimo vse predmete, s katerimi bi se lahko poškodovali;
•  da se premaknemo na varno območje (če se nahajamo na ne-varni lokaciji);
•  da svoja čustva delimo z bližnjo osebo (npr. s prijateljem, družinskim članom). Bližnjega lahko prosimo, naj pride do nas ali pa ga obiščemo sami. Bližnjo osebo lahko tudi prosimo, da nas spremlja na urgentno psihiatrično pomoč. 

 Naredimo varnostni načrt

Ko pričnemo razmišljati o samomoru, nam lahko koristi varnostni načrt, ki ga izdelamo pred tem. Najbolje je, da varnostni načrt izdelamo skupaj z nekom, ki mu zaupamo. V varnostni načrt vključimo nabor napotkov, ki nam v trenutku največje ranljivosti lahko pomagajo in nas odvrnejo od samomorilnih dejanj.

Pomembno je, da zapišemo:
•	opozorilne znake, ki se pri nas pojavljajo; tako bomo hitreje prepoznali svoje samomorilne misli; 
•	način samopomoči, ki nam je pomagal v preteklosti (zapišemo natančno in jasno po korakih); 
•	način samopomoči, ki nam lahko pomaga sedaj (zapišemo natančno in jasno po korakih); 
•	kontakte oseb, ki bi nam v kritičnem trenutku lahko pomagale; 
•	kontakte strokovnih služb za pomoč pred samomorom; 
•	mesto, kamor se lahko v primeru samomorilnih misli zatečemo v zavetje. 

Več koristnih nasvetov kaj lahko storimo sami, če se znajdemo v samomorilni stiski, najdete na naslednji povezavi.