Pogoste duševne težave in motnje

Domov » Duševno zdravje » Pogoste duševne težave in motnje » Prilagoditvena motnja

Prilagoditvena motnja

Stres je normalen odziv človeka na zahtevne življenjske okoliščine in zmerna raven stresa je v našem življenju dobrodošla, saj nas spodbuja k doseganju ciljev ter omogoča občutke ponosa po uspešno doseženih ciljih. V današnjih časih je pretiran stres postal eden izmed vsakodnevnih izzivov, saj se z njim srečujemo vsi – v šoli, na cesti, v službi … Doživljamo ga kot negotovost in nepredvidljivost, saj je povezan s hitrimi spremembami, visokimi pričakovanji ter zahtevami drugih ljudi, čemur včasih nismo kos. Čeprav visoka raven stresa lahko postane del našega vsakdana in se nanjo privadimo, to še ne pomeni, da na nas nima vpliva. Na dolgi rok lahko zaradi stresa pričnemo zanemarjati pomembna področja našega življenja kot so druženje z bližnjimi in skrb zase ter za druge. Vse to lahko vodi k nejevolji, nezadovoljstvu in telesnim boleznim.

Če prepoznamo, da se trenutno soočamo z večjimi obremenitvami kot smo jih vajeni, poskušajmo pozorno spremljati telesne znake, ki nam sporočajo kakšen vpliv ima stres na nas. Ob tem si lahko pomagamo s krivuljo normalnega odziva na stres, ki poteka skozi tri faze. Prva je faza alarma, ko nas nekaj preseneti in zaskrbi. Takrat doživimo vznemirjenje, ki našemu telesu sporoči, naj se pripravi na povečano delovanje za soočanje s stresorjem. Če stresorja ne odpravimo takoj, sledi faza vztrajnega odpora, kjer delujemo s povečano zmogljivostjo. Ker takšno delovanje na dolgi rok izčrpa naše zaloge energije, se sčasoma pojavi še tretja faza – izčrpanost. Nanjo nas opozarjajo telesni (npr. utrujenost, bolečine, krči, padec odpornosti, visok krvni pritisk, kronične bolezni), duševni (npr. razdražljivost, težave s spominom in osredotočenostjo, nizka samopodoba) ali vedenjski znaki (npr. slabši odnosi z bližnjimi, nagli čustveni odzivi). 

Ob veliki ali dolgotrajni izpostavljenosti stresu se lahko razvijejo s stresom povezane motnje. O njih govorimo kadar je naše vsakodnevno počutje in delovanje močno ovirano zaradi posledic stresnih dogodkov, predvsem pa zaradi nepretrganega kopičenja stresa, ki izčrpa naše zaloge moči in volje. S stresom povezane motnje so lahko prepoznane prepozno, saj lahko utrpimo že veliko škodo na telesnem ali duševnem nivoju preden se zavemo, da je stresna obremenitev previsoka. Na področju duševnih motenj povezanih s stresom se lahko pojavijo akutna stresna reakcija, posttravmatska stresna motnja (PTSM) in prilagoditvena motnja, z doživljanjem dolgoročnega stresa pa se povezuje tudi izgorelost, čeprav slednja ni duševna motnja. Od njih se prilagoditvena motnja razlikuje po nekaterih osnovnih značilnostih.

Osnovne značilnosti

K prilagoditveni motnji uvrščamo skupek raznolikih znakov in simptomov, ki se pojavijo v enem mesecu od doživetja travmatičnega dogodka (npr. nesreča, zloraba, nadlegovanje, nasilje, vojna) ali nepričakovane življenjske spremembe (npr. izselitev, izguba bližnjega, odpustitev). Poleg negativnih stresnih dogodkov pa se prilagoditveni odziv lahko pojavi tudi pri izredno pozitivnih dogodkih, ki so kljub zaželenosti za nas stresni (npr. rojstvo otroka, poroka, gradnja doma). Prilagajanje na stresne dogodke se kaže kot skupek čustvenih, miselnih, vedenjskih ali socialnih znakov, ki ovirajo naše delovanje in učinkovitost.

S prilagoditveno motnjo označujemo prehodno obdobje v našem življenju, ko smo zaradi nujnosti hitrega prilagajanja ali povečanega stresa bolj občutljivi in ranljivi. Prilagoditvena motnja lahko sledi akutni stresni reakciji na travmatični dogodek. Kaže se na zelo različne načine in simptomi, ki pa ne zadostujejo za postavitev diagnoze posttravmatske stresne motnje.

Pogosti simptomi in znaki

Prilagoditveno motnjo spremljajo nekateri značilni simptomi in znaki:

  • depresivno ali tesnobno razpoloženje in zaskrbljenost,
  • nihanja razpoloženja,
  • utrujenost in brezvoljnost,
  • nezmožnost ali oteženo opravljanje vsakodnevnih obveznosti,
  • občutek nemoči,
  • oslabljena zmožnost načrtovanja in organizacije,
  • slabo vzdrževanje pozornosti,
  • motnje vedenja (npr. agresivnost),
  • pesimizem,
  • izguba zanimanja ali veselja do življenja,
  • socialno izogibanje ali umik.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav

Nastanek prilagoditvene motnje je pogojen z notranjimi in zunanjimi dejavniki. Med zunanje dejavnike štejemo vse dogodke ali situacije, ki so obremenjujoči sami po sebi (npr. prometne ali naravne nesreče, nasilje, vojna), prizadenejo našo socialno mrežo (npr. ločitev, smrt bližnjega) ali korenito posegajo v način našega dosedanjega življenja (npr. vstop v šolo, starševstvo, migracija, seznanitev s kronično boleznijo, zamenjava službe, denarne težave, upokojitev).

Doživetje stresnega zunanjega dogodka je nujen pogoj za opredelitev prilagoditvene motnje, vendar je odziv na stres odvisen od naših prilagoditvenih zmožnosti. K zunanjim dejavnikom se tako pridružijo še notranji dejavniki, na katere lahko vplivamo v večji meri kot na zunanje. Med notranje dejavnike uvrščamo naše predispozicije, telesne in osebnostne značilnosti kot so osebnostna prožnost, optimizem, strategije spoprijemanja s stresom, življenjski slog, socialna podpora, doživljanje smisla v življenju ipd.

Primer iz življenja

»Upokojenka Vlasta je ob koncu lanskega leta izgubila moža. Čeprav je bil mož popolnoma zdrav in poln življenja, ga je iznenada presenetila srčna kap, ki je bila zanj usodna. Vlasto je moževa smrt sesula. Slišala je mnogo opazk o tem, kako dobro se sooča s situacijo, v resnici pa je bila prvih nekaj dni tako otopela in pretresena, da ni bila zmožna čutiti vsega, kar je doživljala. Šele čez nekaj tednov je začela dojemati, da njenega moža resnično ni več in začela razmišljati o človeški nemoči ter črni prihodnosti. Vsiljevale so se ji misli, kot so »sedaj nihče ne bo poskrbel zate, sama si za vse, postala si vdova, ki se ji bodo vsi izogibali…«. Vlasta je od takrat naprej zvečer težko zaspala in se ponoči pogosto prebujala ter bedela, zaradi česar se je začela bati noči. Podnevi je bila nenehno utrujena, otožna in brez energije. Težko je načrtovala kaj mora opraviti naslednji dan in se z muko pogovarjala z drugimi ljudmi, čeprav je vedela, da ji želijo le pomagati. Vse to je vodilo v občutke potrtosti in izgubila je voljo za kuhanje, skrb za domače ljubljenčke ter druženje s svojimi prijateljicami – vse, kar je v preteklosti najraje počela. Počutila se je osamljeno in v sebi je čutila praznino, ki je ni znala zapolniti na noben način. Vlasto je najbolj prizadelo to, da se je zadnjih nekaj let pred svojo upokojitvijo veselila prostega časa z možem in skupnih izletov, za katere sta varčevala dolgo časa. Počutila se je osiromašeno in izigrano, saj ji je življenje krivično odvzelo sopotnika v teh skupnih doživetjih, ki jih je težko pričakovala. Doživljala je tudi močna čustva jeze, ker je smrt doletela ravno njenega moža, s katerim sta se resnično razumela, medtem ko imajo vse njene prijateljice še vedno žive može, čeprav nenehno tarnajo, kako jim gredo na živce. Poleg jeze jo je bilo tudi strah pred prihodnostjo, s katero se bo morala soočati čisto sama. Vlasta se je z vsem tem soočala več tednov. Počutila se je, kot da se vrti v krogu iz katerega ne zna izstopiti. Sčasoma je spoznala, da tako ne gre več naprej. Odločila se je, da svoje počutje končno zaupa hčerki, ki ji je bila ves čas na voljo, vendar sprva Vlasta ni želela sprejeti njene pomoči. Mislila je, da bo s tem potrdila svojo nemoč. V resnici pa je Vlastino zaupanje težav svoji hčerki in kasneje psihološkemu svetovalcu na dveh srečanjih prineslo resnično olajšanje, da se je ponovno počutila kot prej. V veliko pomoč so ji bili tudi vnuki, s katerimi se počuti resnično srečna. Sprva se je radostnih občutkov otepala in se počutila krivo ob veselju, ki ga je doživljala, vendar je zavestno sprejela odločitev, da ima pravico do veselja. Vlasta se je po dolgem premisleku tudi odločila, da se s privarčevanim denarjem odpravi na načrtovane izlete. Čeprav se je bala, da bo zaradi tega moža še bolj pogrešala, se je počutila, kot da s tem možu izpolnjuje zadnjo željo in mu na ta način izraža spoštovanje. Vlasta je na teh izletih uvidela kako živijo ljudje v drugih kulturah in po vrnitvi domov je nekatere njihove rutine vpeljala v svoj vsakdan. To ji je pomagalo pri tem, da je ponovno začutila smisel, ki ji vsako jutro ponudi razlog, da vstane in začne z dnevom. Čeprav ji ob misli na moža še vedno privrejo solze in občutki žalosti, so ti sčasoma vse manj intenzivni.«

Kdaj in kam po pomoč?

Ob doživetju intenzivnega stresa ali stiske se naše doživljanje, čustvovanje in vedenje lahko začasno nekoliko spremenijo. Pojavljati se pričnejo določeni znaki in simptomi, ki so sicer neprijetni, vendar nam pomagajo pri soočanju s stresnim dogodkom, zato si jih ne smemo očitati ali se zaradi njih označevati kot šibke. V prehodnem obdobju nekaj dni, tednov ali mesecev po stresnem dogodku skušajmo biti do sebe prijazni in se osredotočiti na to, kaj lahko storimo, da se bomo počutili tako, kot smo se prej. Pri tem nam lahko pomaga pogovor z nam ljubimi osebami, udejstvovanje v hobijih, ki nas veselijo, pisanje dnevnika razpoloženja, urjenje tehnik sproščanja … Izmed naštetega si izberimo nekaj stvari, ki v nas vzbujajo dober občutek in blagodejno pripomorejo k našemu zdravju. Ob vsem tem skušajmo vzdrževati tudi zdrav življenjski slog (tj. uravnotežena prehrana, gibanje, izogibanje škodljivim substancam).  

Kadar je od začetka prilagoditvenih simptomov minilo že več kot pol leta, naše počutje pa se kljub različnim strategijam samopomoči še vedno ni izboljšalo, se je priporočljivo obrniti še na strokovnjaka – npr. (kliničnega) psihologa, psihosocialnega svetovalca, psihoterapevta ali psihiatra. Svoje težave lahko zaupamo tudi osebnemu zdravniku, ki nas bo po presoji usmeril naprej. Največjo učinkovitost obravnave prilagoditvene motnje kaže psihoterapija (npr. suportivna oz. podporna terapija, vedenjsko-kognitivna terapija), lahko tudi v kombinaciji z zdravili. Cilj obravnave podaljšane prilagoditvene motnje je aktivacija lastnih virov moči, iskanje življenjskega smisla in predelava stresne izkušnje na način, da nas spomin nanjo ne »posrka« več v vase. Kadar pretekli travmatični dogodek več mesecev obremenjuje naše življenje, je priporočljivo čimprej poiskati pomoč.

Splošne informacije o stresu in spoprijemanju z njim:

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content