Psihiater je zdravnik specialist, ki je zaključil študij na medicinski fakulteti in opravil specializacijo iz psihiatrije. Deluje na vseh treh ravneh zdravstva (v zdravstvenih domovih, ambulantah, kliničnih centrih in bolnišnicah) ali v zasebni praksi. Ukvarja se z različnimi psihiatričnimi boleznimi in motnjami. Z dodatno izobrazbo lahko izvaja psihoterapijo, sodno izvedenstvo in forenzično psihiatrijo.

Usposobljen je za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj ter predpisovanje zdravil. Psihiatrično zdravljenje je lahko kratkotrajno (v primeru nujnih urgentnih stanj), dolgotrajno (do ozdravitve oz. zmožnosti posameznika, da samostojno živi in deluje v družbi) ali vseživljenjsko (redno spremljanje oseb).

Nanj se lahko obrnemo kadar sumimo težje duševne motnje (npr. depresijo, fobije, privide, prisluhe, nihanja razpoloženja, anksiozne in posttravmatske motnje, shizofrenijo ali druge psihotične motnje, stresne, osebnostne ali spolne motnje, motnje hranjenja, spanja ter motnje zaradi zlorab ali odvisnosti). Najpogosteje nas k psihiatru napoti osebni zdravnik.

Psihiater v začetku opravi intervju, na podlagi česar postavi diagnozo in pripravi načrt zdravljenja. Po potrebi osebo napoti na dodatne preiskave (npr. k psihologu, internistu), predpiše zdravila in oceni potreben način obravnave. Psihiater je zdravnik in tako poleg osebnega zdravnika edini, ki lahko predpisuje tudi zdravila. Ne opravlja pa psiholoških testiranj in njegova primarna naloga ni svetovanje ali psihoterapija.

V nadaljevanju so predstavljene osnovne informacije o psihiatričnih zdravilih in njihovem predpisovanju.

Psihiatrična zdravila

Duševne motnje potrebujejo različne oblike zdravljenja. Ena izmed možnih metod zdravljenja so tudi psihiatrična zdravila. Pri nobeni diagnozi niso v pomoč zgolj zdravila, čeprav so lahko prvi korak pri obvladovanju hudih simptomov (npr. huda tesnobnost ali depresivnost, blodnje, izguba stika z realnostjo). Sicer pa se vse duševne motnje zdravijo tudi s psihološkimi pristopi in pri veliki večini njih lahko zelo izboljšamo stanje s pogovornimi tehnikami – npr. psihosocialno svetovanje ali psihoterapija.

Katere so najpogostejše vrste psihiatričnih zdravil?

Poznamo več različnih vrst psihiatričnih zdravil, med katerimi so najpogostejši:
• Antipsihotiki: so zdravila, ki vplivajo na psihotične znake ob duševnih motnjah (npr. zmotna prepričanja in zmotne zaznave). Poleg vpliva na te simptome ali znake lahko vplivajo tudi tako, da umirjajo in zmanjšujejo hud nemir. Antipsihotikov je več vrst. Starejša zdravila (klasični antipsihotiki) so praviloma bolj učinkovita (močnejša) kot nove skupine (atipičnih) antipsihotikov. Nekateri ljudje ob predpisu antipsihotika doživijo neželene učinke zdravila. Starejša zdravila pogosteje povzročajo neželene učinke, kot so tresenje, slabša gibljivost ali nemir v nogah, medtem ko novejša pogosteje povzročajo notranji nemir, utrujenost in pridobivanje telesne teže, čeprav nikakor ne pri vseh ljudeh. Antipsihotiki se lahko predpisujejo tudi zunaj uradno dovoljenih razlogov, npr. pri hudi nespečnosti, kjer se uporabljajo tudi zato, ker ne povzročajo odvisnosti ali hujših odtegnitvenih znakov.
• Antidepresivi: so zdravila za zdravljenje depresije, hude žalosti, ki jo spremljajo tudi motnje volje, občutki praznine, nemoči in upočasnjenost številnih delov našega funkcioniranja. Antidepresivi so učinkoviti tudi pri hudi tesnobi in obsesivno-kompulzivni motnji. Delimo jih na več skupin, vendar se najpogosteje uporabljajo tisti, ki povečujejo raven enega izmed nevro-prenašalcev (snovi, ki kemično prenašajo električne impulze v možganih) – serotonina. Čeprav mehanizem njihovega delovanja ni povsem jasen, obstajajo precej trdni dokazi, da lahko v nekaj tednih popravijo razpoloženje pri veliko ljudeh, ki jih prejemajo. Včasih njihovo jemanje spremljajo tudi občutki rahle otopelosti in odmaknjenosti. Imajo malo neželenih učinkov, kaže pa, da ob dolgotrajnem (večletnem) jemanju njihovo opuščanje pogosto ni enostavno, čeprav antidepresivi ne povzročajo odvisnosti.
• Pomirjevala: so učinkovita in hitro delujoča zdravila, ki umirjajo in tudi povečujejo učinkovitost drugih zdravil. Praviloma se jih predpisuje v kratkem časovnem obdobju (največ nekaj tednov), da se prepreči hude odtegnitvene (abstinenčne) krize ali razvoj odvisnosti. Nevarnost za razvoj odvisnosti se pojavi po 4–6 tednih vsakodnevnega jemanja pomirjeval, pri nekaterih tudi hitreje. Pomirjevala lahko povzročajo tudi padce (ter posledično zlome) pri starejših ljudeh.
• Uspavala: najbolj znano uspavalo je zolpidem (Sanval), ki preko delovanja na center za spanje hitro povzroči zaspanost. Uspavala prav tako lahko povzročajo odvisnost in padce, so pa praviloma krajše delujoča zdravila. Pri starejših ljudeh lahko povzroča stanja zmedenosti. Tudi ta zdravila se večinoma uporabljajo le kratek čas.
• Stabilizatorji razpoloženja: so v večini pravzaprav protiepileptična zdravila, ki pa dokazano stabilizirajo nihanja razpoloženja pri različnih duševnih motnjah. Najbolj znan stabilizator je litij, ki se še vedno zelo učinkovito uporablja pri bipolarni motnji razpoloženja. Pri uporabi tega zdravila je potrebna previdnost glede delovanja ščitnice in ledvic, čeprav pri veliki večini ljudi ne povzroča nobenih težav.

Kdaj nam psihiater predpiše zdravila?

Zdravnik sprejme odločitev za predpis zdravil na podlagi ocene našega duševnega zdravja, pri čemer upošteva:
• S kakšnimi težavami v duševnem zdravju se soočamo?
• Kateri znaki duševne motnje prevladujejo?
• Kako huda je naša stika (stopnja akutnosti)?
• Kakšne so naše telesne težave/bolezni?

Pri določenih duševnih motnjah so zdravila glavna oblika zdravljenja (npr. shizofrenija, bipolarna motnja). Služijo lahko tudi za preprečitev ponovnega nastopa ali poslabšanja simptomov duševne motnje – torej ohranjajo duševno motnjo v remisiji (začasno izboljšanje stanja).

V primeru hude duševne stiske pa se lahko psihiater v začetnih korakih zdravljenja odloči za predpis zdravil, ki pomagajo blažiti stisko do te mere, da lahko pričnemo s psihološkim zdravljenjem.

Kako dolgo moramo jemati zdravila?

Ne glede na vrsto duševne stiske oziroma motnje, moramo vedno jemati zdravila dovolj časa, da se stanje stabilizira. Odločitev o prenehanju zdravljenja z zdravili se sprejme v dogovoru med pacientom, zdravnikom in/ali bližnjimi, upoštevajoč učinke in neželene učinke zdravljenja ter druge okoliščine. Večino zdravil, ki jih uporabljamo pri zdravljenju duševnih motenj (razen uspaval in pomirjeval) je potrebno jemati več mesecev, da preprečimo ponovni pojav težav (relaps).

Psihiatrična zdravila se praviloma, čeprav ne nujno, opuščajo postopoma in ob posvetovanju s strokovnjakom.

Kako zdravnik (največkrat psihiater) določi, katera zdravila potrebujemo?

Pri večini psihiatričnih zdravil se zdravilo poleg zgoraj napisanega izbira tudi na podlagi predvidevanja neželenih učinkov, ki se jih skuša zmanjšati na najmanjšo možno mero. To pomeni, da pri psihiatričnem zdravljenju zdravniki iščemo najmanjši možen še učinkovit odmerek zdravila z najmanj neželenimi učinki. Izbira tega pa je pogosto posledica izbire na podlagi principa poskusov in zmot. Tako iskanje pravega zdravila in najučinkovitejšega odmerka navadno traja dlje časa, včasih tudi nekaj mesecev. Razlog je tudi v tem, da številna zdravila ne začnejo delovati takoj, ampak potrebujejo do učinka več tednov rednega jemanja.

Kaj naredimo, če se nam pojavijo neželeni učinki?

V primeru, da se ob jemanju zdravil pojavijo pomembni nezaželeni učinki, se obrnemo na zdravnika (osebni zdravnik ali psihiater), ki nam je zdravila predpisal ali kliničnega farmacevta. Pri tem je pomembno povedati ime zdravila in kakšen odmerek zdravila jemljemo. Dobro je, če si stranske učinke posameznih zdravil tudi beležimo za lasten pregled, saj bo to strokovnjakom pomagalo pri izbiranju naših zdravil v prihodnosti.