Kaj so osebne meje?

Že tekom odraščanja se naučimo pomena in spoštovanja fizičnih mej (npr. mej med državami, spoštovanja znaka »ni prehoda«). Osebne meje pa so veliko manj jasne in oprijemljive, hkrati pa se o njih tudi veliko manj učimo. Vseeno pa imajo osebne meje zelo velik pomen za vsakega izmed nas. Na prekoračitev fizične meje nas opozorijo varnostni alarmi, po drugi strani pa se moramo pri neupoštevanju osebnih mej zanašati na naše lastne, notranje alarme (npr. občutek nelagodja, jeza, užaljenost, sram).

Namen postavljanja mej ni odtujevanje od drugih, ampak vzpostavljanje odnosa, v katerem se bomo tako mi kot ljudje okoli nas počutili udobno. S tem ne bomo le ohranili dobrega odnosa, ampak bomo tudi omogočili prostor za njegov nadaljnji razvoj.

Obstajajo različni tipi osebnih mej, kot so:

• fizične, ki vključujejo naše telo, zasebnost in osebni prostor;
• intelektualne oz. mentalne, ki vključujejo naše ideje, misli in prepričanja;
• čustvene, ki vključujejo naša čustva in osebne podrobnosti;
• časovne, ki vključujejo naš čas in razpolaganje z njim;
• materialne oz. finančne, ki vključujejo naše finance in lastnino;
• spolne, ki vključujejo našo spolno identiteto in intimen osebni prostor.

Zakaj je pomembno, da postavimo meje?

Občutki zamer, razočaranja in jeze pogosto vzniknejo prav zaradi neupoštevanja posameznikovih osebnih mej. Temu se lahko v določeni meri izognemo tako, da se naučimo postaviti in vzdrževati zdrave osebne meje. Zdrave osebne meje so način skrbi zase, saj prispevajo k dobremu duševnemu in čustvenemu zdravju. Hkrati pomagajo preprečevati izgorelost ter omogočajo razvoj osebnosti in samostojnosti posameznika.

Brez zdravih mej se lahko zgodi, da izgubimo zdravo ravnovesje v življenju, npr. vedno ostajamo v službi dlje ali odgovarjamo na službena sporočila tudi izven našega delovnega časa, kar lahko vodi do občutkov preobremenjenosti ali izgorelosti na dolgi rok. Pomanjkanje zdravih osebnih meja lahko vodi tudi v povečano tesnobno, stres, izgubljen oz. »zapravljen« čas, finančne težave in težave v osebnih odnosih z bližnjimi. Z zdravimi osebnimi mejami se prav tako zavarujemo pred tem, da bi naši odnosi postali za nas škodljivi. Dobri odnosi in njihovo ohranjanje pa nam lahko pomaga tudi pri krepitvi samozavesti.

Nekateri posamezniki sami sebe vrednotijo na podlagi tega, kako jih vrednotijo drugi. V želji zadovoljiti druge ne postavljajo lastnih mej. Tak način delovanja prav tako lahko vodi v izgorelost ali čustva jeze.

Zdrave osebne meje se lahko odražajo kot:

• zdrava samozavest (ne aroganca);
• moč soodločanja v odnosu;
• odkritost in asertivnost;
• razumevanje razlike med lastnimi in tujimi čustvi, željami in potrebami;
• zmožnost postopnega deljenja osebnih informacij, ki gradi zaupanje v odnosu itd.

Kdaj postavimo mejo?

Osebne meje v neki meri postavljamo postopno in nenačrtno celo svoje življenje. Zaradi sprememb v naših življenjih pa se lahko večkrat srečamo s situacijami, kjer bi zavoljo ohranjanja lastnega udobja in duševnega zdravja morali razmisliti ali nam obstoječe osebne meje še vedno služijo. Naše osebne meje so lahko različno močne – od zelo nejasnih in skoraj neobstoječih (npr. sodelavec vedno podaljša izmeno, četudi je imel po službi druge načrte) do zelo rigidnih in strogih (npr. sodelavec se nikoli ni pripravljen prilagoditi potrebam dela in sledi samo lastnim interesom).

Posamezniki z zelo rigidnimi in strogimi osebnimi mejami pogosto druge namenoma ohranjajo na distanci, imajo zelo malo bližnjih odnosov in se tesnim odnosom večinoma izogibajo. Takšni so lahko tudi z intimnimi partnerji. Prevelika rigidnost se lahko kaže tudi kot:

• neodstopanje od svojih meja brez kakršnega koli kompromisa ne glede na okoliščine,
• pogosto prekinjanje dobrih odnosov,
• izogibanje zapletanju v težave in stiske drugih,
• izogibanje vzpostavljanju tesnih stikov itd.

Po drugi strani pa imajo osebe z nejasnimi mejami pogosto težave reči »ne« prošnjam drugih in se znajdejo preveč vpletene v težave drugih, kar lahko izhaja iz strahu pred zavrnitvijo (npr. strah pred izključitvijo iz prijateljske skupine). Pomanjkanje ali prevelika ohlapnost osebnih mej se lahko kaže tudi kot:

• izkoriščanje s strani drugih;
• posvečanje večine svojega časa drugim in pomanjkanja časa zase;
• delovanje v nasprotju z našimi vrednotami in prepričanji, da bi zadovoljili želje in vrednote drugih;
• nizka samozavest in prevelika samokritičnost;
• občutki krivde, ko izrazimo svoje meje;
• pomanjkanje jasnega izražanja lastnih potreb in želja;
• spreminjanje sebe, da bi ustrezali drugim;
• občutki izčrpanosti in izgorelosti itd.

Če se prepoznamo v katerem izmed zgornjih dveh opisov je čas, da ocenimo naše obstoječe osebne meje in po potrebi postavimo nove. Nezdrave osebne meje lahko vodijo tudi v nasilje ali zlorabo. Več o nasilju v družini lahko prebereš na naslednji povezavi.

Kako postavimo konstruktivno mejo?

Meje, ki jih postavljamo, se glede na vlogo in pomembnost naših odnosov razlikujejo. Tako nam je na primer popolnoma sprejemljivo in celo dobrodošlo, če nas preden gremo spat pokliče ljubljena oseba, vendar nesprejemljivo, če nas takrat pokliče šef. Zato moramo za posamezne odnose ugotoviti, kje je zdrava meja.

1. Razmislimo o tem, kaj želimo s postavljanjem mej doseči

Razmislimo o svojem vsakdanu ter o svojih vrednotah, željah in potrebah. Vprašajmo se:

• Kaj mi povzroča nepotreben stres ali nelagodje?
• Koga ali česa se veselim?
• Koga ali česa me je strah?
• Kaj v mojem življenju me izčrpava?
• Kaj mi daje občutek varnosti, podpore in lastne vrednosti?

Pomagamo si lahko s tem, da na prazen list papirja narišemo velik krog. Znotraj kroga napišimo pozitivne stvari – tisto, kar nas razveseljuje, nam daje občutek varnosti, udobja in nam zmanjšuje stres. To lahko vključuje:

• dnevno rutino,
• puščanje delovnih obvez in stresa na delovnem mestu,
• jasna in odkrita komunikacija,
• objem bližnjih,
• prosti čas oz. določene aktivnosti v prostem času ipd.

Na zunanjo stran kroga zapišimo vse, kar nam povzroča nelagodje, bolečino, čustveno izčrpanost ipd. To so lahko:

• delanje za službo tudi izven delovnega časa,
• osebe, ki »pametujejo« o tem, kako bi moral živeti svoje življenje,
• občutek poskusov nadzora s strani bližnje osebe,
• razkrivanje osebnih informacij znancem itd.

Krožnica predstavlja naše meje. Meje poskušajmo oblikovati tako, da spremenimo, zmanjšamo ali odstranimo vse, kar je izven kroga.

2. Začnimo z eno

Vzpostavljanje mej ni nujno lahko. Na nove meje se bomo morali navaditi tako mi sami kot tudi drugi. Zato začnimo z eno in dodajajmo nove po nam sprejemljivem ritmu.

3. Meje sporočimo jasno, mirno in dosledno

Poskušajmo pojasniti, zakaj to mejo vzpostavljamo na način, da bo sogovornik to razumel in lažje sprejel. Izogibajmo se »ti stavkom«, saj ti lahko zvenijo obtožujoče, kar lahko vodi do tega, da se začne naš sogovornik braniti. Uporabljajmo »jaz stavke«:

• izpostavimo situacijo, v kateri želimo postaviti mejo, npr.:
• »Ko mi pišeš dolga sporočila čez cel dan …«
• izrazimo, kako se ob tem počutimo:
• »… se počutim pod pritiskom in v stiski, …«
• in opišemo posledice za nas:
• »… ker zaradi službe in drugih obveznosti čez dan nimam dovolj časa, da bi ti primerno poglobljeno odgovoril/-a.«

Več o »jaz in ti stavkih« najdete v naslednjem prispevku.

Pri pripravi na vzpostavitev mej nam je lahko v dodatno pomoč zapisovanje ključnih sporočil in vaja pred ogledalom.

4. Vzdržujmo mejo

Ker vzpostavitev mej vpliva na dinamiko odnosa z drugimi lahko traja nekaj časa preden mi in drugi privzamemo nov način delovanja. Zato je pomembno, da pri vzpostavljeni meji vztrajamo. Povsem sprejemljivo je tudi prilagajanje mej, če ugotovimo, da smo jo zastavili preveč ali premalo strogo in nam v tej obliki ne služi tako, kot želimo.

Kaj storimo, če drugi ne spoštujejo naših mej?

Zelo pomembno je imeti postavljene zdrave osebne meje in jih vzdrževati, vendar pa je hkrati pomembno tudi spoštovanje osebnih mej drugih. Prav zaradi tega lahko nastanejo konflikti in/ali vztrajanje pri mejah s strani enega in popuščanje pri mejah s strani drugega sogovornika. V teh primerih je pomembno poiskati in skleniti kompromis, ki je sprejemljiv za oba sogovornika oz. vsem vpletenim predstavlja sprejemljivo prilagoditev osebne meje. Ob tem pa se nihče ne bi smel počutiti tesnobno, neprijetno, neslišano ali kakorkoli nelagodno.

Ko drugi ne upoštevajo naših mej, se moramo na to odzvati. Razmislimo, kako se v situaciji, ko naše meje niso upoštevane, počutimo. Če se v situaciji še vedno počutimo udobno, lahko razmislimo o tem, da meje (za določen odnos) spremenimo oz. postavimo manj strogo.

Če pa ugotovimo, da nam neupoštevanje meje ni sprejemljivo, pa moramo to jasno sporočiti. Lahko si pomagamo s tem, da primere kršenja zapišemo ter zabeležimo tudi naš odziv na kršenje.

Če ugotovimo, da je meja kršena kljub našim doslednim opozorilom glede tega, razmislimo o sprejemanju dejstva, da nekateri naših meja niso pripravljeni upoštevati, mi pa jih v to ne moremo prisiliti. V tem primeru moramo razmisliti ali nam je sprejemljivo v takem odnosu vztrajati ali je za nas morda bolje, da se od tega odnosa oddaljimo.