Vsak izmed nas v svojem življenju hkrati opravlja več različnih vlog – npr. smo učenec, zaposlen, otrok, starš, prijatelj, partner, državljan… Poleg tega pa se vsak človek tekom življenja srečuje tudi s spremembami ustaljenih navad in prehodi med življenjskimi obdobji. Življenjske prehode lahko opredelimo kot začasna obdobja v življenju, ki s seboj prinašajo spremembe trenutnega načina življenja, zato od nas zahtevajo veliko prilagajanja in uvajanja novih načinov odzivanja. Primeri življenjskih sprememb in prehodov so menjava ali prehod na višjo stopnjo šolanja, osamosvajanje, iskanje ali menjava zaposlitve, iskanje partnerske zveze, rojstvo otroka, poroka, zavzemanje novih družinskih vlog, upokojitev ipd.

Nekatere življenjske prehode lahko do določene mere pričakujemo zaradi starostnega ali razvojnega obdobja, v katerem se nahajamo (npr. prva zaposlitev, nakup stanovanja, rojstvo otroka). Drugih življenjskih sprememb ne moremo pričakovati, saj se zgodijo popolnoma naključno (npr. prometna nesreča). Ne glede na predvidljivost posameznih življenjskih prehodov pa velja, da vse spremembe s seboj prinašajo za nas nekaj novega in nepoznanega, kar je naporno in stresno. Zaradi tega je običajno in človeško, da se ob spremembah počutimo bolj ranljive, negotove ali prestrašene.

Poleg same pričakovanosti, življenjske spremembe lahko opredelimo tudi po valenci, in sicer na takšne, ki jih običajno zaznavamo kot nekaj pozitivnega (npr. poroka, rojstvo otroka) in takšne, ki jih večina zaznava kot negativne (npr. smrt bližnjega, novica o kronični bolezni, izguba zaposlitve). Ob tem pa je bolj kot sam dogodek pomembna naša lastna zaznava dogodka kot nekaj dobrega ali slabega, saj bo od tega odvisno tudi naše odzivanje nanje.

Življenjske spremembe so lahko tudi krizne, kar pomeni, da od nas zahtevajo hitro in drastično prilagajanje na nove, težke razmere (npr. epidemija COVID-19) ali pa so postopne in nam tako omogočajo počasnejše privajanje (npr. nosečnost).

Več o kriznih spremembah in prilagajanju nanje si lahko preberete na spodnjih povezavah:
• Kriza, krizni in travmatski dogodki ter odzivi nanje
• Odzivanje v času krizne situacije in načini njenega obvladovanja

V tem prispevku se bomo posvetili ne-kriznim življenjskim prehodom, s katerimi se v svojem življenju sooči vsak izmed nas.

Doživljanje, ki se lahko pojavi ob soočanju z življenjskimi spremembami

V procesu življenjskih prehodov se v nas lahko porodijo različni občutki, čustva ali misli. Ker vsak izmed nas dogodke in spremembe zaznava različno, bodo tudi naša doživljanja situacije različna. Zaradi tega je z vidika naše samopodobe dobro, da se ob težkih življenjskih situacijah ne primerjamo z drugimi, temveč skušamo še toliko bolj poslušati sebe. Poleg doživljanja v danem trenutku lahko opazujemo tudi to, kako se naše doživljanje spreminja skozi čas. Dobro je, če prisluhnemo svojim telesnim občutkom, čustvom in mislim, saj je to način, s katerim nam naše telo sporoča svoje potrebe. Bolje kot bomo prepoznali svoje doživljanje, lažje bomo vedeli kako si pomagati in se podpreti v negotovih obdobjih.

Ob soočanju z življenjskimi prehodi lahko doživljamo različna čustva in občutke, kot so:

• strah, tesnoba in negotovost,
• zmedenost,
• nihanje razpoloženja in labilnost,
• razdražljivost, jeza ter občutljivost na opazke in vedenja drugih,
• nejevolja in potrtost,
• izčrpanost,
• težave s spanjem,
• sram, da se nekaj dogaja ravno nam,
• iskanje potrditev,
• hkrati pa tudi vzhičenost, presenečenje, zanos in druga pozitivna čustva.

Čeprav je doživljanje ob življenjskih spremembah lahko strašljivo, neprijetno in tuje, je pomembno, da svojih občutkov ne zanemarjamo ali odrivamo, temveč jih skušajmo zaznati, sprejeti kot del običajnega človeškega doživljanja in jih postopoma predelati do te mere, da nas ne bodo več vznemirjala. O svojem doživljanju se lahko pogovorimo z bližnjo osebo, ki ji zaupamo in lahko razume našo stisko. Če ocenimo, da naše doživljanje zelo intenzivno in močno posega v naše opravljanje vsakodnevnih rutin (npr. skrb zase, zmožnost za učenje in delo, socialni stiki, opravila), pa je priporočljivo, da si poiščemo strokovno pomoč. To je lahko naš osebni zdravnik, psiholog, psihoterapevt ali drug strokoven delavec s področja duševnega zdravja.

Kako se soočati z življenjskimi spremembami in prehodi

Izid prehodnih obdobij v življenju je odvisen od:
• naših osebnostnih značilnosti (zmožnosti prilagajanja, shajanje z negotovostjo, optimizem),
• telesnega in duševnega zdravja (zdrave življenjske navade, stabilna samopodoba) ter
• razvite mreže socialne podpore (zavedanje, da se ob težkih obdobjih lahko obrnemo na nekoga, ki nam bo prisluhnil in stal ob strani).

Zaradi tega se je bolj kot oziranje na spoprijemanje drugih smiselno vprašati po svojih potrebah v dani situaciji.

Ob prehodnih življenjskih spremembah reflektiramo pretekla obdobja, ocenjujemo naša dejanja, presojamo ali je smer, v katero se premikamo smiselna, se sprašujemo po zadovoljstvu, svojih občutkih in smislu življenja. To lahko rezultira v odločitvah, da bomo nekaj spremenili (npr. poiskali novo zaposlitev). Ti življenjski prehodi (npr. doseganje okrogle obletnice) nam lahko vlijejo motivacijo, da v svoje življenje vpeljemo nekatere spremembe, o katerih smo razmišljali že dlje časa. Življenjsko spremembo lahko sprožimo tudi sami, ko zaznamo, da bi svoje življenje zapeljali v drugačno smer. Čeprav nam bo morda težko opustiti nekatere dosedanje navade in pričeti z nečim, kar nam ni tako poznano, se nam bo izbrana pot sčasoma zdela smiselna in vredna truda.

V procesu življenjskih prehodov so nam v pomoč lahko naslednji koraki:

• predpriprava (kadar je to možno): s spremembami se lažje soočimo, kadar se nanje lahko nekoliko pripravimo. Preko predpriprave sami sebi lahko prihranimo del stresa, ki se razvije iz strahu pred negotovim. Predpriprava na spremembo lahko vključuje različne načine kot so informiranje, načrtovanje, priprava seznama virov pomoči, razvijanje novih spretnosti, branje izpovedi drugih ljudi, ki so se soočili s podobno izkušnjo ipd. Na sprejemanje pomembnih življenjskih odločitev se lahko pripravimo tudi tako, da ustvarimo seznam prednosti in pomanjkljivosti, ki jih s seboj prinaša posamezna odločitev.
• opustitev (pre)visokih pričakovanj glede tega kako bi se morali soočati s situacijo in kakšen bi moral biti končni izid: včasih smo sami do sebe lahko prestrogi in si zapovedujemo, da se ne bi smeli počutiti tako kot se, ter bi se morali bolje znajti in spoprijeti z dano situacijo. Pogosto si ne dopustimo doživljanja neprijetnih čustev (npr. žalost, strah, sram), ker se jih bojimo, sramujemo ali pa menimo, da nas ogrožajo. V resnici pa nam ta čustva sporočajo kako neka sprememba vpliva na nas z namenom, da bi nas aktivirala v iskanje možnih ukrepov in rešitev ob katerih se bomo lahko bolje počutili. Zato na celotno dogajanje skušajmo pogledati z bolj sočutne in prijazne perspektive, v smislu kako se lahko podprem in predelam trenutno stisko. Vprašajmo se kaj lahko v tem trenutku storimo, da si pomagamo skozi težko obdobje in bodimo osredotočeni na male korake tukaj in zdaj. Namesto, da se prepuščamo zaskrbljenim mislim in raznim predstavam možnih scenarijev v prihodnosti. Pomemben vidik soočanja s stisko predstavlja čas, zato lahko sami sebe podpremo tako, da si dopustimo ustrezen čas za predelavo doživljanja (npr. uredimo bolniški stalež, umik v miren kraj). Pri tem si namesto tega, da želimo naenkrat rešiti celotno dogajanje (npr. izdelati letnik), raje postavimo manjše oz. delne cilje, saj so ti bolj obvladljivi (npr. opravimo en izpit, šele nato se lotimo razmišljanja o drugem). Če pa se soočamo s situacijo, na katero sami nimamo vpliva (npr. smrt bližnjega), si namenimo ustrezen čas za sprejemanje doživljanja in žalovanje.
• pogovor z bližnjo osebo: pomemben vidik spoprijemanja je, da s svojo stisko ne trpimo sami, ampak jo v mirnem in nam varnem okolju zaupamo nekomu, ki nas je pripravljen poslušati. Razmislimo lahko o tem, na katere osebe se lahko obrnemo, ko nam bo težko in si bomo želeli pogovora. Bližnja oseba nam lahko pomaga s tem, da nas posluša, nudi oporo in daje občutek, da s svojo stisko nismo sami. Ker v našo situacijo ni tako čustveno vpeta, nam lahko poda bolj nevtralen, razumski in oddaljen vpogled na našo trenutno stisko. S tem se lahko razbremenimo in dobimo jasnejši uvid v svoje doživljanje in posledično tudi ideje kako lahko ukrepamo. Če pa kljub opori zaznamo, da se naša čustvena stiska poglablja in pomembno ovira naše vsakodnevno delovanje, se obrnimo po strokovno pomoč.
• prošnja za pomoč: kadar ocenimo, da je trenutno dogajanje za nas prevelik zalogaj in ga ne bomo zmogli obvladati sami, razmislimo o tem, na koga se lahko obrnemo, da bi se razbremenili. To so lahko svojci, prijatelji, sosedje ali znanci, ki nam pomagajo s tem, da prevzamejo del naših opravil (npr. priprava obrokov, varstvo, nakup živil).
• skrb telesno in duševno zdravje: v obdobjih negotovosti se bomo s spremembami lažje soočali, če bomo v dobrem telesnem in duševnem stanju. Za to lahko poskrbimo tako, da vzpostavimo oz. še naprej vzdržujemo zdrav življenjski slog po svojih zmožnostih. To pomeni, da poskrbimo za dobro spalno higieno, prehranjevalne navade, ustrezno telesno dejavnost, dnevno rutino in načine sproščanja. Pri doseganju boljšega duševnega stanja nam lahko pomaga prepoznava in omejevanje misli, ki vodijo k slabšemu počutju.
• čas zase in udejstvovanje v hobijih: v težkih obdobjih nam lahko pomagajo dejavnosti, v katerih resnično uživamo in tako za trenutek odmislimo obremenitve. Sami zase najbolje vemo katere dejavnosti nam prinašajo zabavo, razbremenitev in sprostitev, brez da bi morali z njihovim izvajanjem dosegati kakšen poseben cilj. To so lahko miselne ali družabne igre, branje, posvečanje hišnim ljubljenčkom, ustvarjanje, sestavljanje sestavljank, gibanje ipd.

Zaključek

Vsi v življenju se soočamo z različnimi prehodi. Zelo verjetno in popolnoma običajno je, da  takrat doživljamo različne neprijetne občutke, ki so lahko zelo naporni in strašljivi. Zato se je dobro zavedati, da več časa in prijaznosti kot si bomo namenili v teh obdobjih, lažje bomo prebrodili te prehode in se hitreje prilagodili življenjskim spremembam. Pomembno je, da se ob tem ne primerjamo z drugimi, saj je prilagajanje individualen proces in vsak posameznik najde svojo, unikatno pot.