Mladostništvo

Domov » Duševno zdravje » Mladostništvo » Odlašam do zadnjega, potem pa hitim in se jezim

Odlašam do zadnjega, potem pa hitim in se jezim

By /

Odlašam do zadnjega, potem pa hitim in se jezim

Odlašanje oz. prokrastinacija se pojavi takrat, ko je pred nami neka naloga, izziv ali obveznost, ki nam ni prijetna, do nje čutimo odpor ali pa se je ne znamo lotiti. Če nam le-te ni potrebno opraviti takoj, si mislimo »zdaj sem utrujen/a, s tem se bom ukvarjal/a kasneje«. Nalogo zavestno odložimo na kasnejši čas – kot dremež ob jutranji budilki. Včasih iščemo izgovore, da se zaposlimo s čim prijetnejšim (npr. gledanje serij, druženje) ali »koristnejšim« (npr. pospravljanje sobe, gibanje). Vseeno pa nas omenjena obveznost še vedno spremlja v mislih oziroma nas nanjo opominjajo starši, učitelji, sošolci… Če ne določimo časa, kdaj se bomo nalogi posvetili, se nam zgodi, da vse delamo zadnji trenutek, pod stresom, slabe volje, jezni nase…

Kaj je dobro vedeti o odlašanju?

  • Odlašanje ni enako lenobi: odlašanje pomeni zavestno odločitev, da neko obveznost, ki je ni treba takoj opraviti, odložimo za kasneje. Ko se je lotimo pa se zanjo potrudimo. V nasprotju z odlašanjem za lenobo velja, da se nam v delo ne ljubi vložiti nič več truda kot je zanj minimalno potrebno. Če z obveznostmi odlašamo, to vedno ne pomeni, da smo leni. V ozadju odlašanja je običajno nek razlog, ki ga lahko odpravimo.
  • Odlašamo vsi ljudje: vsi bi se raje ukvarjali z dejavnostmi, ki so nam prijetne, kot pa s tistimi, ki jih moramo početi. Zaradi tega s slednjimi zavlačujemo, se jim izogibamo ali z njimi odlašamo. Vendar pa mora vsak med nami, bodisi v šoli, na treningu, v službi ali drugod velikokrat opraviti obveznosti, ki se nam jih ne ljubi. K sreči obstajajo načini, kako »pretentati« odlašanja, o katerih si lahko prebereš več v nadaljevanju.
  • »Začaran« krog odlašanja: ko nam je dodeljena neka obveznost, se pri odlašanju običajno odvije takšen krog:
  • Sprva (še) ne čutimo pritiska, saj imamo verjetno na voljo še veliko časa, da stvari opravimo. Ob tem občutimo olajšanje, ker nam o obveznosti še ni treba razmišljati.
  • Ko se bliža končni rok, postajamo nervozni, kdaj se bomo tega lotili. Verjetno se k obveznosti spravimo še težje kot na začetku, saj smo z odlašanjem samemu sebi potrdili, da je naloga, ki nas čaka zares zoprna oz. neprijetna. Hkrati so se nam verjetno nakopičile tudi druge obveznosti, s katerimi smo prav tako odlašali.
  • Ko se stvari končno lotimo, smo verjetno pod časovnim pritiskom. Postanemo nejevoljni, zaskrbljeni, jezni, iščemo izgovore ali krivca za to, da se tega že prej nismo lotili. Obstaja tudi verjetnost, da bomo stvari naredili slabše in površno, ker bomo hiteli.
  • Ko pride naslednja zadolžitev, se spomnimo neprijetnih občutkov (nejevolja, zaskrbljenost, jeza, krivda), ki smo jih doživljali ob zadnji zadolžitvi. Zaradi tega morda občutimo odpor do zadolžitve, zato se odločimo odlašati z njo.

Zakaj odlašamo s stvarmi?

Sami pri sebi lahko prepoznamo manj učinkovite vzorce vedenja, ki jih vztrajno ponavljamo – kot je na primer izogibanje obveznostim do zadnjega trenutka. Nekaj normalnega je, da nismo ves čas motivirani za vse obveznosti, ki nas čakajo. Včasih se nam z nekaterimi od njih ne ljubi ukvarjati, strah nas je začeti, nimamo energije ali pa v njih niti ne vidimo smisla. Razlogi za odlašanje so različni. Šele, ko jih prepoznamo, se lahko lotimo premagovanja odlašanja. Spodaj so navedeni najpogostejši razlogi odlašanja. Se morda prepoznaš v katerem izmed njih?

  • Odpor oz. pomanjkanje motivacije: normalno je, da včasih ne vidimo smisla v tem, zakaj je nekaj potrebno narediti oziroma da stvari delamo samo zato, ker »je tako naročil starš/učitelj/trener«. Če se nam nekatere stvari zdijo nesmiselne, vendar jih drugi zahtevajo, jih bomo verjetno morali opraviti. Takrat se je bolj smiselno osredotočiti na to, kako lahko sami sebe motiviramo. Razmislimo o tem, kaj bi naredilo nalogo bolj privlačno in zabavno (npr. si izberemo/uredimo prijeten prostor za delo, načrtujemo odmore, razmislimo, kako se bomo nagradili ob opravljeni obveznosti). Hkrati odstranimo moteče dejavnike, ki nam odmikajo pozornost stran od tega, kar počnemo (npr. obvestila na telefonu, poseganje po elektronskih napravah, klepet z domačimi).
  • Neznanje: s stvarmi odlašamo zato, ker ne vemo, kaj moramo sploh storiti. Neznanje je lahko povezano z ne poznavanjem načina, kako se nečesa lotiti (neznanje o organizaciji dela) ali pa je povezano z nepoznavanjem vsebine (neznanje o snovi). Če za nas veljajo organizacijske težave (npr. ne vemo kako pristopiti k učenju, imamo neučinkovite učne navade), si lahko pri lotevanju stvari pomagamo s člankom Kako se lotiti učenja. Če pa z nečim odlašamo zato, ker nimamo znanja o sami snovi, se je dobro obrniti po pomoč. Razmislimo o tem, kje lahko dobimo dodatno razlago – nam lahko snov pojasni prijatelj, starš, starejši sorojenec, učiteljica na dopolnilnem pouku, morda pobrskamo po spletu?
  • Strah pred neuspehom ali nezaupanje vase: včasih z obveznostmi odlašamo zato, ker že vnaprej predvidevamo, da nam ne bo uspelo. V resnici tega ne moremo vedeti. Naša predvidevanja so zgolj misli, ki niso nujno resnična oziroma dejstva. Včasih je zato bolje, da z obveznostmi kar začnemo in naredimo, kar lahko. S tem dobimo pogum in zaupanje vase, občutek, da nam lahko uspe. Morda pa sebe prepoznamo kot perfekcionistične in si želimo, da je vse, kar naredimo, idealno izpeljano, sicer se dela raje ne lotimo. Perfekcionizem se pogosto izkaže za ne najboljšo strategijo – čeprav se z njim ljudje pogosto pohvalijo. Dejstvo je, da ne moremo biti na vseh področjih popolni. Če želimo vse perfektno opraviti v šoli, nam bo zmanjkalo časa za obšolske dejavnosti, trening, druženje s prijatelji… in obratno.

Več o obvladovanju perfekcionizma najdeš na portalu #To sem jaz Obvladajmo perfekcionizem.

  • Naučili smo se, da vse delamo zadnji trenutek: v času odraščanja smo se morda navadili, da stvari počnemo tik pred zdajci. Morda to počnejo tudi naši prijatelji, sorojenci ali starši. Lahko se nam zdi, da stvari pod časovnim pritiskom delamo bolje, čeprav smo ob tem živčni in razdražljivi. Če vemo, da moramo nekaj narediti oz. nas nekaj čaka, si lahko za izziv postavimo, da poskusimo narediti ravno obratno.
    Ob naslednji priložnosti si za spremembo obljubimo, da se bomo dela lotili veliko pred rokom oddaje. Ali pa si končni rok v svoj koledar zabeležimo nekaj dni prej. Po opravljeni obveznosti se vprašajmo, kako smo se ob tem počutili, kako dobro smo opravili obveznost, nam je bilo delati lažje… O strategiji »Naredi ravno obratno« si lahko prebereš tudi v priročniku Kaj
    lahko naredim, da mi bo lažje? v 4. poglavju (str. 37)    .

Kako naj premagam odlašanje?

Nekaj načinov premagovanja si že spoznal/a. Pomagajo pa ti lahko tudi naslednje strategije:

  • Strukturiranje dneva: ko pridemo iz šole ali treninga, imamo pred seboj še popoldne. Če nimamo načrtovanih obveznosti, se počutimo prepuščeni samemu sebi. Naredili bi lahko vse mogoče ali pa čisto nič, saj (še) ni nujno. Dobro je, da si v svoj vsakdan vpeljemo strukturo ali rutino, ki nam lahko pomaga pri odlašanju. Če si v okviru našega urnika točno zadamo kaj bomo v tem dnevu storili, se veliko lažje spravimo k delu, kot pa če čas porabimo za razmišljanje o tem ali se nam nekaj ljubi storiti ali ne. O vpeljevanju dnevnih rutin in strukture si lahko prebereš tu.
  • Začnimo z najtežjim ko je pred nami veliko nalog, ki jih moramo opraviti, se počutimo obremenjene. Ker ne vemo, česa bi se lotili najprej, morda niti ne začnemo z delom. Raziskave kažejo, da je najbolje začeti z nalogo, ki se nam zdi najtežja, najobsežnejša ali najmanj prijetna. Produktivni ljudje svoj delovni dan vedno začnejo z nalogo, ki se jim najbolj upira. Ko opravijo najtežjo zadolžitev, jim to da motivacijo za vse ostale naloge, ki se zdijo enostavnejše. Hkrati s tem poskrbijo, da jim tekom dneva ne zmanjka časa ali energije za to nalogo.
  • Delni cilji: če nas čaka obsežna naloga (npr. pisanje eseja, seminarske naloge, priprava predstavitve), je to (pre)velik zalogaj, zato se ga naši možgani ustrašijo. Zdi se nam, da je vsega preveč, nalogi ne bomo kos, ali pa sploh ne vemo, kje začeti. S postavljanjem delnih ciljev si nalogo razdelimo na manjše, lažje obvladljive cilje. Na primer, pri pripravi predstavitve so delni cilji lahko: iskanje literature, pregled literature, pisanje uvoda, pisanje osrednjega dela, pisanje zaključka, oblikovanje predstavitve, vadenje predstavitve.

Pri postavljanju delnih ciljev si lahko pomagaš s tem delovnim listom.

  • Nagrada za trud: ko se lotevamo naloge, lahko že vnaprej razmislimo o tem, kako se bomo nagradili po končani nalogi (npr. peka piškotov, obisk športnega parka s prijatelji, sprehod psa). To nas lahko spodbudi k čimprejšnjemu delu, da bomo lahko čim prej uživali v izbrani nagradi – in to zasluženo s trudom.

Običajno je občutek, da nas nekaj še čaka, ali pa občutek slabe vesti, ker nečesa še nismo opravili, manj prijeten od tega, da smo se stvari lotili in naredili vsaj prvi korak. Ko se nečesa lotimo, je zelo verjetno, da nas bo naloga potegnila vase oziroma si bomo znali bolje predstavljati, kakšen časovni zalogaj zahteva določena naloga. Zato bomo lažje načrtovali čas, ko se je bomo pravočasno in brez časovnega pritiska lotili.

Če te zanima več o odlašanju, se lahko obrneš še na portal za mlade #To sem jaz Kaj je odlašanje in zakaj odlašamo in Kako lahko premagamo odlašanje.

Več vsebin na temo mladostništva:

Začnite tipkati in pritisnite enter za iskanje

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content