Samopoškodbeno vedenje pri mladostnikih
Kot mladostnikom se nam včasih lahko zdi, da je vsega preveč. Dogaja se nam lahko veliko stvari, morda se soočamo z zahtevnimi šolskimi obveznostmi, lahko se počutimo nerazumljene in osamljene (tudi, če imamo veliko prijateljev), upiramo se pričakovanjem staršev, včasih se prepiramo s sorojenci ali pa se soočamo z različnimi drugimi situacijami. Vse to nas občasno preveč obremenjuje in povzroča stisko. Razmišljati pričnemo o tem, kako bi stisko olajšali ali od težkih občutkov vsaj za nekaj časa pobegnili. Ob tem se lahko zgodi, da te misli pridejo tako daleč, da pomislimo tudi na samopoškodovanje, ki nam v tistem trenutku predstavlja nadzor nad lastnimi občutki.
Kaj pomeni samopoškodbeno vedenje?
Samopoškodbeno vedenje pomeni vsako namerno poškodovanje svojega telesa, ki se ne zgodi »po nesreči«. Pojavi se, ko doživljamo močna neprijetna čustva (npr. krivde, sramu, besa, žalosti, obupa), s katerimi ne znamo ravnati. Želimo si nazaj prevzeti nadzor nad tem, kar čutimo. Lahko pa se počutimo otopele in ne čutimo ničesar, vse se nam zdi brez smisla. Čeprav se zavedamo, da samopoškodovanje ni pravi način za soočanje s stisko, z njim vseeno nadaljujemo, saj lažje prenesemo telesno bolečino, kot pa čustveno trpljenje. Po samopoškodbenem vedenju sicer za kratek čas občutimo pomiritev, hkrati pa občutimo tudi sram, krivdo ali jezo, da nismo znali ravnati drugače. Celoten potek lahko preraste v ustaljen vzorec vedenja, iz katerega sami ne znamo izstopiti.
Počutimo se lahko razpete med tem, da bi drugim povedali za svojo stisko. Hkrati pa nas je strah ali sram ubesediti, da se samopoškodujemo. Nekateri stisko skušajo izraziti preko ustvarjanja – pisanja pesmi, dnevnika, pisma, risanja stripov… Zapomnimo si, da zaradi težnje po samopoškodovanju nismo slabe ali šibke osebe. Kvečjemu imamo v sebi moč, da se tej težnji upremo in poiščemo pomoč.
Kako se nagnjenje k samopoškodbenem vedenju kaže v vsakodnevnem življenju?
Ob samopoškodovanju lahko občutimo sram ali krivdo. Ker ne želimo, da bi drugi izvedeli, kaj počnemo, znake samopoškodovanja prikrivamo. Izmišljamo si lažne razloge za poškodbe, ki jih imamo. Zaradi tega se lahko pričnemo izogibati oblikam druženja, kjer bi drugi opazili znake samopoškodbenega vedenja. Na ta način sami sebe izoliramo od drugih in se pričnemo zapirati vase. Ob tem pa se stiska le še poglablja.
Pri samopoškodbenem vedenju gre za neustrezen in tvegan način soočanja s stisko. Zaradi tega se moramo ob težnji po samopoškodovanju obrniti po pomoč. To storimo čimprej oziroma še preden bomo ponovno začutili težnjo po samopoškodovanju, saj se bomo ob močnih čustvih temu verjetno težje uprli.
Kako si lahko pomagam ob samopoškodbenem vedenju?
Včasih je najtežji korak samemu sebi priznati, da samopoškodovanje ni ustrezen način soočanja s stisko. Iz samopoškodbenega vedenja obstaja izhod, čeprav si ga v tistem trenutku težko predstavljamo. Večina mladostnikov ob zadostni podpori uspešno premaga težnjo po samopoškodovanju in razreši stiske, ki jih doživljajo.
Prvi korak so načini spoprijemanja s težnjo po samopoškodovanju. Ob samopoškodbenem vedenju si nekateri poiščejo načine, da se za nekaj časa zamotijo od vzgibov za samopoškodovanje. Različni načini spoprijemanja s samopoškodbenim vedenjem so opisani v prispevku Samopoškodbeno vedenje.
Lahko se zgodi, da smo preizkusili več načinov spoprijemanja, vendar še čutimo potrebo po samopoškodbenem vedenju. V tem primeru še naprej izvajajmo načine spoprijemanja, poleg tega pa se po pomoč obrnimo k bližnji osebi, ki nam nudi pogovor. To so lahko (stari) starši, starejši sorojenci, prijatelji, razrednik, trener… Obrnemo se lahko tudi na šolsko svetovalno službo. Na voljo so nam tudi različni anonimni viri pomoči, kjer lahko poiščemo brezplačno pomoč, nasvet ali odgovor na vprašanje:
- TOM telefon (116 111) https://e-tom.si/
- spletni portal #To sem jaz https://www.tosemjaz.net/
V zadnjem koraku je na voljo strokovna pomoč. Po pomoč se lahko obrnemo k osebnemu zdravniku ali pa pri njem zaprosimo za strokovnjaka s področja duševnega zdravja (psiholog, psihiater). Na povezavi Strokovnjaki, ki lahko pomagajo so opisani strokovnjaki, ki lahko pomagajo. Na povezavi Mreža virov pomoči najdeš možne vire pomoči v tvoji bližini.