Mladostništvo

Domov » Duševno zdravje » Mladostništvo » Psihično nasilje med mladostniki – po čem ga prepoznam in kako naj ukrepam?

Psihično nasilje med mladostniki – po čem ga prepoznam in kako naj ukrepam?

Psihično nasilje med mladostniki – po čem ga prepoznam in kako naj ukrepam?

Poznamo več oblik nasilja. Nasilje se lahko odvija v šoli, doma, na igrišču, avtobusni postaji, na poti v šolo ipd. Za vse oblike nasilja velja ničelna toleranca, kar pomeni, da moramo nasloviti in resno obravnavati že prva, »majhna« nasilna dejanja, saj obstaja verjetnost, da se ob ne-ukrepanju ponovno pojavijo.

Ena izmed pogostih oblik nasilja je psihično nasilje. Gre za obliko nasilja, ki se pojavlja na čustveni, verbalni ali drugi psihični ravni. Znaki psihičnega nasilja običajno niso vidni navzven (kot pri fizičnem nasilju), zato pogosto ostane prikrito. Kljub temu pa ponavljajoče psihično nasilje lahko pusti dolgoročne posledice. Kaže se skozi manipulacijo, nadlegovanje, poniževanje, neutemeljeno nadzorovanje ali škodovanje drugemu. V vsakodnevnem življenju se psihično nasilje odraža preko vedenj, kot so:

  • posmehovanje in pripisovanje ponižujočih vzdevkov,
  • zmerjanje, žaljenje ali zaničevanje vrednosti in čustev druge osebe,
  • izzivanje ali »spravljanje« na nekoga (npr. jemanje, skrivanje ali poseganje po osebnih predmetih brez dovoljenja),
  • obrekovanje, širjenje laži ali negativno izpostavljanje vrstnikov (npr. na hodniku),
  • izkrivljanje ali zavračanje resničnosti (ang. gaslighting) z namenom ustvarjanja dvoma ali zmedenosti,
  • izogibanje, ignoriranje ali izločanje s strani drugih,
  • ustrahovanje ali izsiljevanje (npr. za denar, malico, vrednostne predmete),
  • širjenje laži ali delitev slik, posnetkov in osebnih podatkov druge osebe,
  • izvajanje vrstniškega pritiska in siljenje k stvarem, ki jih ne želimo početi.

Ob tem tisti, ki doživlja nasilje, lahko občuti različna čustva ali občutke, kot so:

  • zaskrbljenost in strah, da se bo nasilje nadaljevalo,
  • nemoč ali brezup kaj storiti,
  • jeza in razburjenost zaradi krivice,
  • obupanost, da se nasilje ne bo prenehalo,
  • zmedenost zakaj se to dogaja ravno nam,
  • krivda ali sram, da smo si za nasilje krivi sami.

Ob tem si zapomnimo, da za nasilje nikoli niso krivi tisti, ki doživljajo nasilje, temveč je odgovornost vedno na strani povzročitelja nasilja.

Nasilnih dejanj nikoli ne prikrivamo ali spregledamo, temveč vedno ukrepamo. Ob tem ukrepanje ne pomeni, da se na nasilje odzovemo z nasiljem. Kot mladostniki lahko nasilje v največji meri omejujemo s tem, da njegovo pojavljanje povemo naprej. Ob pojavu psihičnega nasilja lahko kot mladostniki postopamo po naslednjih korakih:

  • Prepoznava psihičnega nasilja: najprej moramo prepoznati pojavne oblike psihičnega nasilja (opisani zgoraj).
  • O pojavu nasilja obvestimo nekoga, ki bo znal ukrepati: ko se zgodi nasilje, o njem ne molčimo. Njegovo pojavljanje, četudi se nam ne zdi tako »pomembno« ali »hudo«, moramo zaupati nekomu, ki lahko na situacijo pogleda z ne-vpletene perspektive in ima možnost ukrepanja. To je lahko družinski član, učitelj, inštruktor, zdravnik ali šolska svetovalna služba. Pričnemo lahko z besedami, kot so: »Rad/a bi ti nekaj povedal/a, vendar ne vem kako začeti« ali »O tem težko govorim, vendar moram povedati nekaj pomembnega«. Če nam je o tem vseeno težko govoriti naglas, lahko najprej poskusimo s pisanjem. Svoje doživljanje in dogajanje okoli psihičnega nasilja zapišimo na list papirja, v dnevnik ali pismo. Ob zapisovanju lahko svoje misli lažje zberemo. Zapis nato pokažemo osebi, ki ji zaupamo in bo znala ukrepati naprej.
  • Postavljanje jasnih meja: ob pojavljanju nasilja moramo postaviti jasne meje in izraziti, da takšnega vedenja ne bomo tolerirali. Pogosto se tudi v vrstniških skupinah lahko pojavlja pritisk, ko nas vrstniki želijo prepričati v nekaj, česar si sami ne želimo (npr. kajenje, pitje alkohola, »špricanje« pouka, nesramno vedenje do drugih). To storimo zato, ker želimo, da bi nas vrstniki sprejemali in se nam ne bi posmehovali ali nas izločili iz skupine. Pojavi se lahko izsiljevanje ali druge vrste psihičnega nasilja s strani vrstnikov. V ta namen lahko poskusimo enostavno tehniko »pokvarjene plošče«. Pri njej mirno in »zdolgočaseno«, vendar jasno ponavljamo nekaj, kar želimo, da sogovornik resnično sliši in sprejme. Primer: prijatelj nas izzove, da poskusimo njegov nov vejp. Ker tega ne želimo, odgovorimo z »ne hvala, ne želim«. Če prijatelj še naprej vztraja, še naprej ponavljamo iste besede »ne hvala, ne želim« in se mu ne pustimo zmesti ali prepričati v nasprotno.
  • Krepitev samopodobe: ob doživljanju nasilja se lahko zmotno počutimo krive, da smo nasilje spodbudili z lastnim vedenjem ali izgledom. Kar pa ne velja, saj je odgovornost nasilja vedno na strani njegovega povzročitelja. Eden izmed ukrepov proti občutkom krivde je krepitev samopodobe. Dober občutek v svoji koži lahko dosežemo že z majhnimi stvarmi, kot so sprehajanje s pokončno držo, nošenje oblačil v katerih se dobro počutimo, preizkušanje novih stvari in skrb zase. Pomaga nam lahko tudi to, da pomislimo na nekoga, ki nam deluje samozavestno, nato pa ga vzamemo kot zgled za vedenje (npr. kako bi se on odzval na pohvalo, kako sprejme zavrnitev). Več o krepitvi samopodobe v času mladostništva si lahko prebereš tudi tu in o krepitvi samopodobe na sploh v življenju tu.
  • Krepitev ostalih virov moči: posledice doživljanja nasilja so neprijetne in lahko z nami ostanejo še dolgo po tem, ko se nasilje preneha. Zaradi tega je dobro, če se posvetimo krepitvi svojih virov moči. Viri moči so osebe, početja ali stvari, ki nam v težkih trenutkih nudijo oporo, da lahko lažje prebrodimo stisko. Eden izmed pomembnih virov moči je ustvarjanje podporne mreže ljudi okoli sebe, na katere se lahko obrnemo in jim zaupamo. Vir moči lahko predstavljajo tudi naši pretekli uspehi, ko smo z lastnim trudom in zmožnostmi dosegli nekaj spodbudnega. Ponos in druga pozitivna čustva, ki smo jih ob tem doživeli, nam lahko predstavljajo uteho za soočanje s težkimi obdobji. Oporo ob težkih trenutkih lahko najdemo tudi v hobijih oz. ob početju stvari, v katerih uživamo, se sprostimo in »pozabimo na čas«.

Več vsebin o nasilju v času mladostništva najdeš na spletnem portalu #To sem jaz Družina prijatelji in vrstniki
O nasilju v mladostniških partnerskih zvezah pa si lahko prebereš v knjižici Nasilne zveze so brez veze (2017-2023).

Ob doživljanju vzgibov za povzročanje psihičnega nasilja se je smiselno pogovoriti s strokovnjaki, ki delujejo v sklopu šolske svetovalne službe ali drugimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja (npr. psiholog, psihiater, psihoterapevt). Z njimi bomo delali na naših prepričanjih, da se stvari ali konflikti rešujejo na nasilen način, kar ne velja. Pomagali nam bodo vzpostaviti konstruktivne mehanizme za obvladovanje jeze ali drugih čustev, ki jih držimo v sebi. Z nami bodo delali na tem, da prevzamemo odgovornost in nadzor za lastno vedenje ter smo zmožni probleme in stiske reševati na bolj učinkovit način.

 

Scroll to Top

Osebni zdravnik

Osebni zdravniki se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Centri za duševno zdravje odraslih

V kolikor se soočamo z hudo duševno stisko ali nasiljem, se lahko po pomoč obrnemo na najbližji Center za duševno zdravje odraslih. Lokacije najdete na spletni povezavi.

Multidisciplinarne ekipe strokovnjakov duševnega zdravja se pogosto srečujejo z nujnimi primeri in so tudi posebej usposobljene kako najbolj učinkovito nasloviti nastale nujne situacije.

Službe, ki obravnavajo nujna in krizna stanja

Nujna in krizna stanja obravnavajo nujna medicinska pomoč in psihiatrične bolnišnice. Nujna medicinska pomoč je na voljo v vsakem zdravstvenem domu in bolnišnici.

Psihiatrične bolnišnice, ki nudijo pomoč v nujnih in kriznih stanjih pa so na naslednjih lokacijah:

  • Ljubljana:
    • Urgentna psihiatrična ambulanta (vsak dan med 8.15 in 14.45 uro), Njegoševa 4 01/475 06 85
    • Dežurna psihiatrična služba – Center za mentalno zdravje (v popoldanskem in nočnem času), Zaloška 29 01/5874 900
  • Maribor: Psihiatrična urgentna ambulanta, UKC Maribor (od 8.00 do 8.00 naslednjega dne), Ob železnici 30 02/321 11 33
  • Vojnik: Psihiatrična bolnišnica Vojnik, psihiatrična dežurna – urgentna ambulanta, (vsak dan 24 ur, od 8. do 8.ure), Celjska cesta 37 03/780 01 00
  • Ormož: Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ambulanta za nujne prve preglede (pregleda dežurni zdravnik), vsak dan od 10.00 do 15.00 ure, Ptujska cesta 33, 2270 Ormož 02/741 51 00

Dežurna pedopsihiatrična služba na varovanem oddelku za otroke in mladostnike

V kolikor nastopi huda duševna stiska ali se soočimo z nasiljem izven delovnega časa, se vedno lahko obrnemo tudi na dežurno pedopsihiatrično službo na varovanem oddelku za otroke in mladostnike Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, Grablovičeva 44a, 01/5874 955.

Podporne ambulante regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov

Pomoč lahko poiščemo v podpornih ambulantah regionalnega Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov – za urgentne napotitve:
  • Ljubljana:
    • Za otroke do 15. leta na Pediatrični kliniki, UKC Ljubljana, Bohoričeva ulica 20, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30, tel.št.: 01/522 37 00
    • Za mladostnike do 19. leta na Univerzitetni psihiatrični kliniki, Grablovičeva 44a, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; telefon: 01/587 49 55
  • Maribor: za otroke in mladostnike na Kliniki za pediatrijo, UKC Maribor, Ljubljanska ulica 5, ob delovnih dneh od 8.00 do 14.30; 02/321 10 00

Osebni pediater

Osebni pediatri se kot »vratarji« v zdravstveni sistem srečujejo z najrazličnejšimi nujnimi situacijami in obstaja velika verjetnost, da je pred nami že pomagal drugi osebi, ki se je znašla v podobni hudi stiski. V tovrstnih primerih imajo osebni zdravniki pripravljen protokol, ki omogoči, da nam nudi najučinkovitejšo pomoč oziroma, da nam omogoči dostop do potrebnih strokovnjakov.

Študentske psihološke svetovalnice

Slovenske univerze svojim študentom in zaposlenim nudijo psihološke svetovalnice. Te so namenjene vsem študentom, ki se soočajo s težkimi situacijami (na področju študija, medosebnih odnosov, itd.), potrebujejo pogovor ali nasvet kako naprej.

Več o psiholoških svetovalnici na svoji univerzi si preberi na naslednji povezavi:

Center za psihološko svetovanje Posvet

Center za psihološko svetovanje Posvet nudi brezplačno psihološko svetovanje na različnih lokacijah po Sloveniji, tako za odrasle kot za mladostnike:
  • Lokacije svetovalnic za odrasle:
    • Ljubljana, Kranj, Postojna, Slovenj Gradec, Nova Gorica, Murska Sobota, Sevnica, Portorož, Idrija, Maribor, Zagorje ob Savi, Nove mesto, Tolmin, Ilirska Bistrica, Jesenice: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje, Laško, Mozirje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
  • Lokacije svetovalnic za mladostnike od 14 do 18 let:
    • Ljubljana, Portorož: naročanje na telefonski številki: 031 704 707, vsak delovni dan med 8. in 16.uro
    • Celje: naročanje na telefonski številki: 031 778 772, ponedeljek-četrtek 10.00-18.00h, petek 8.00-15.00
Več o Posvetu si lahko preberete na njihovi spletni strani www.posvet.org ali pa jih kontaktirate preko elektronske pošte: info@posvet.org

Telefonsko svetovanje

V primeru duševne stiske lahko hitro in brezplačno dostopamo tudi do telefonske pomoči:

  • Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Na voljo je tudi telefonsko svetovanje, ki je posebej usposobljeno za žrtve nasilja v sklopu Društva SOS:

  • Brezplačni SOS telefon, 24ur/dan: 080 11 55.
  • SOS osebno svetovanje: vsak delavnik od 9. do 15. ure: 031 699 333 (lahko vas pokličejo nazaj, da s klicem nimate stroškov; nudijo tudi pogovor s psihoterapevtko).

Socialno-varstveni programi

Nevladne organizacije (v nadaljevanju NVO) izvajajo številne socialno-varstvene programe na področju duševnega zdravja, in sicer:

  • Programi medvrstniške podpore, kjer lahko najdemo podporo pri osebah z izkušnjami v težavah z duševnim zdravjem, ki so podobne našim;
  • Programi za okrevanje, ki vključujejo poklicno rehabilitacijo, usposabljanja za različna dela ter podporno zaposlovanje;
  • Bivanje s podporo, ki je namenjeno osebam, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem bivanju
  • Programi za podporo pri vsakodnevnem življenju

Ker programi NVO na področju duševnega zdravja zajemajo tako široko paleto aktivnosti, so namenjeni tako osebam, ki imajo dolgotrajne težave v duševnem zdravju, kot tudi osebam, ki so se prvič srečale z duševnimi stiskami in iščejo podporo vrstnikov s podobnimi izkušnjami.

V Sloveniji na področju duševnega zdravja deluje več različnih NVO in sicer:

Kontakte vseh teh društev najdete na naši spletni strani pod Seznam virov pomoči v podpoglavju Seznam socialnovarstvenih programov na področju duševnega zdravja.

Spletno svetovanje in informiranje

Do svetovanja in informacij s strani strokovnjakov duševnega zdravja lahko dostopamo tudi na spletu. Vprašanja lahko zastavimo tudi anonimno, prav tako lahko opredelimo ali želimo, da je naše vprašanje ter odgovor strokovnjaka objavljen na spletni svetovalnici ali želimo, da nam odgovorijo zasebno.

Spletno svetovanje je namenjeno je predvsem nudenju nasvetov v primeru blažjih duševnih stisk, spodbujanju krepitve duševnega zdravja ter usmeritvi k strokovnemu viru pomoči v primeru bolj izraženih duševnih stisk ali nujnih primerih.

Različne spletne platforme za svetovanje in informiranje najdete na naslednji povezavi:

Samoplačniška obravnava pri zasebnih izvajalcih

Po pomoč se lahko obrnemo tudi k strokovnjakom duševnega zdravja, ki imajo zasebno prakso. To so tako psihiatri, klinični psihologi, psihologi, kot tudi svetovalci in psihoterapevti. Obravnava pri zasebnih strokovnjakih duševnega zdravja je samoplačniška. Na primer, povprečna cena 50 minutne psihoterapije se giblje med 45 do 60 EUR.

Ker v Sloveniji še vedno ni urejene zakonodaje o psihoterapiji in psihološki dejavnosti, je pomembno, da smo pri izbiri zasebnega strokovnjaka previdni. Pri izbiri ustreznega in kakovostnega strokovnjaka nam lahko svetuje tudi strokovnjak duševnega zdravja, ki je zaposlen v javnem zdravstvu (npr. v Centru za duševno zdravje za odrasle, psihiatrični bolnišnici) ali osebni zdravnik.

Centri za duševno zdravje odraslih (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje odraslih (CDZO) delujejo v zdravstvenih domovih in so namenjeni vsem starejšim od 18 let, ki se srečujejo z najrazličnejšimi težavami v duševnem zdravju. Za pogovor s strokovnjaki v CDZO se lahko odločimo po lastni presoji, saj za vstop ni potrebna napotnica.

V CDZO deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika psihiatra, psihologa, specialista klinične psihologije, socialnega delavca, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nam nudijo celostno obravnavo naših duševnih stisk – vsak na svojem področju, ter skupaj z nami oblikujejo naš načrt zdravljenja.

Po potrebi nas CDZO napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več od CDZO si lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za krepitev zdravja / Zdravstvenovzgojni centri

Centri za krepitev zdravja (v nadaljevanju: CKZ) in Zdravstvenovzogojni centri (v nadaljevanju: ZVC), ki se nahajajo v vseh zdravstvenih domovih v Sloveniji, brezplačno (v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja) nudijo različne delavnice za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Tehnike sproščanja
  • Spoprijemanje s stresom
  • Zdravi odnosi
  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

Nudijo nam tudi pogovorne ure, kjer se lahko na individualni ravni z različnimi strokovnjaki posvetujemo kako okrepiti naše duševno zdravje.

Prvih treh delavnic se lahko udeležimo tako, da kontaktiramo enega izmed centrov ter se dogovorimo za obisk delavnic ali individualni posvet.

Na delavnici namenjeni podpori ob spoprijemanju s tesnobo in depresijo nas lahko napotijo tudi osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, psihiater, psiholog ali drug specialist, ki dela v zdravstveni dejavnosti. Lokacije ZVC in CKZ lahko najdemo na naslednji povezavi.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (tudi brez napotnice)

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo v zdravstvenih domovih. Namenjeni so otrokom, mladostnikom do 19. leta in njihovim staršem, ki potrebujejo pomoč ali podporo pri reševanju duševnih stisk ali pri krepitvi duševnega zdravja. V CDZOM lahko otroka ali starše usmeri osebni zdravnik ali razvojni pediater, obiščete jo lahko tudi brez napotnice.

V CDZOM deluje multidisciplinarna ekipa, ki vključuje zdravnika specialista otroške in mladostniške psihiatrije, psihologa, specialista klinične psihologije, (kliničnega) logopeda, socialnega delavca, specialnega pedagoga, delovnega terapevta in diplomirano medicinsko sestro/zdravstvenika. Ti nudijo otroku ali mladostniku celostno obravnavo njihovih duševnih stisk ter pripravijo načrt zdravljenja.

Po potrebi CDZOM otroka ali mladostnika napoti na specialistični pregled ali usmeri na preventivne programe.

Več o CDZOM si lahko preberemo na naslednji povezavi.

Psihiatrična ambulanta

Zdravnik specialist psihiater ugotovi in določi s katero obliko duševne motnje se soočamo (postavi diagnozo). Skupaj z nami pripravi načrt zdravljenja in tudi spremlja potek našega okrevanja. Po potrebi uvede zdravila in poskrbi, da ob tem prejmemo tudi psihoterapijo in izobraževanja na področju duševnega zdravja (psihoedukacija).

Za pregled pri zdravniku psihiatru se lahko odločimo po lastni presoji – torej brez napotnice. Prav tako pa nas na pregled lahko usmeri tudi osebni zdravnik z izdajo napotnice.

Team v ambulanti družinske medicine (osebni zdravnik)

Pri iskanju primernega vira pomoči se lahko obrnemo na osebnega zdravnika. Ta nas bo na podlagi pogovora in ocene naših stisk usmeril naprej k primernemu strokovnjaku. Lahko nam izda napotnico za:

  • Psihološki ali klinično psihološki pregled
  • Specialistični pregled (pedopsihiatrični pregled, neuropsihološki pregled)
  • Psihiatrični pregled*

Za specialistični pregled osebni zdravnik izda napotnico, ko oceni, da za opredelitev naše duševne motnje ali učinkovitejše zdravljenje potrebujemo strokovnjaka z bolj poglobljenimi znanji na določenem področju.

Osebni zdravnik nas lahko tudi brez napotnice usmeri na:

  • Center za duševno zdravje odraslih (pričetek obravnave po 18. letu)
  • Psihiatrični pregled*
  • Preventivni program (npr. center za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojni center)

Z napotnim dokumentom (ni enako kot napotnica) vas lahko usmeri tudi v Center za krepitev zdravja ali zdravstveno vzgojni center na delavnico za krepitev duševnega zdravja in sicer:

  • Podpora pri spoprijemanju s tesnobo
  • Podpora pri spoprijemanju z depresijo

*Opomba: Zaradi boljšega spremljanja nekateri želijo, da so k njim na pregled napoteni s strani osebnega zdravnika, vendar ne vsi.

Telefonsko svetovanje

Če nismo prepričani, katera oblika pomoči bi bila najbolj primerna za nas, kje poiskati pomoč ali kako dostopati do pomoči, se lahko posvetujemo tudi preko telefona z različnimi svetovalci:

  • Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
  • Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
  • TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Spletni viri pomoči

Ko nismo prepričani katera oblika pomoči, je najbolj primerna za nas ali sploh kje začeti iskati pomoč, si lahko pomagamo z različnimi spletnimi stranmi, ki imajo nabor različnih virov pomoči:

Prav tako lahko za usmeritev povprašamo strokovnjake duševnega zdravja, ki svetujejo v spletnih svetovalnicah:

Skip to content