Psihično nasilje med mladostniki – po čem ga prepoznam in kako naj ukrepam?
Poznamo več oblik nasilja. Nasilje se lahko odvija v šoli, doma, na igrišču, avtobusni postaji, na poti v šolo ipd. Za vse oblike nasilja velja ničelna toleranca, kar pomeni, da moramo nasloviti in resno obravnavati že prva, »majhna« nasilna dejanja, saj obstaja verjetnost, da se ob ne-ukrepanju ponovno pojavijo.

Ena izmed pogostih oblik nasilja je psihično nasilje. Gre za obliko nasilja, ki se pojavlja na čustveni, verbalni ali drugi psihični ravni. Znaki psihičnega nasilja običajno niso vidni navzven (kot pri fizičnem nasilju), zato pogosto ostane prikrito. Kljub temu pa ponavljajoče psihično nasilje lahko pusti dolgoročne posledice. Kaže se skozi manipulacijo, nadlegovanje, poniževanje, neutemeljeno nadzorovanje ali škodovanje drugemu. V vsakodnevnem življenju se psihično nasilje odraža preko vedenj, kot so:
- posmehovanje in pripisovanje ponižujočih vzdevkov,
- zmerjanje, žaljenje ali zaničevanje vrednosti in čustev druge osebe,
- izzivanje ali »spravljanje« na nekoga (npr. jemanje, skrivanje ali poseganje po osebnih predmetih brez dovoljenja),
- obrekovanje, širjenje laži ali negativno izpostavljanje vrstnikov (npr. na hodniku),
- izkrivljanje ali zavračanje resničnosti (ang. gaslighting) z namenom ustvarjanja dvoma ali zmedenosti,
- izogibanje, ignoriranje ali izločanje s strani drugih,
- ustrahovanje ali izsiljevanje (npr. za denar, malico, vrednostne predmete),
- širjenje laži ali delitev slik, posnetkov in osebnih podatkov druge osebe,
- izvajanje vrstniškega pritiska in siljenje k stvarem, ki jih ne želimo početi.
Ob tem tisti, ki doživlja nasilje, lahko občuti različna čustva ali občutke, kot so:
- zaskrbljenost in strah, da se bo nasilje nadaljevalo,
- nemoč ali brezup kaj storiti,
- jeza in razburjenost zaradi krivice,
- obupanost, da se nasilje ne bo prenehalo,
- zmedenost zakaj se to dogaja ravno nam,
- krivda ali sram, da smo si za nasilje krivi sami.
Ob tem si zapomnimo, da za nasilje nikoli niso krivi tisti, ki doživljajo nasilje, temveč je odgovornost vedno na strani povzročitelja nasilja.
Kako postopati ob pojavu psihičnega nasilja?
Nasilnih dejanj nikoli ne prikrivamo ali spregledamo, temveč vedno ukrepamo. Ob tem ukrepanje ne pomeni, da se na nasilje odzovemo z nasiljem. Kot mladostniki lahko nasilje v največji meri omejujemo s tem, da njegovo pojavljanje povemo naprej. Ob pojavu psihičnega nasilja lahko kot mladostniki postopamo po naslednjih korakih:
- Prepoznava psihičnega nasilja: najprej moramo prepoznati pojavne oblike psihičnega nasilja (opisani zgoraj).
- O pojavu nasilja obvestimo nekoga, ki bo znal ukrepati: ko se zgodi nasilje, o njem ne molčimo. Njegovo pojavljanje, četudi se nam ne zdi tako »pomembno« ali »hudo«, moramo zaupati nekomu, ki lahko na situacijo pogleda z ne-vpletene perspektive in ima možnost ukrepanja. To je lahko družinski član, učitelj, inštruktor, zdravnik ali šolska svetovalna služba. Pričnemo lahko z besedami, kot so: »Rad/a bi ti nekaj povedal/a, vendar ne vem kako začeti« ali »O tem težko govorim, vendar moram povedati nekaj pomembnega«. Če nam je o tem vseeno težko govoriti naglas, lahko najprej poskusimo s pisanjem. Svoje doživljanje in dogajanje okoli psihičnega nasilja zapišimo na list papirja, v dnevnik ali pismo. Ob zapisovanju lahko svoje misli lažje zberemo. Zapis nato pokažemo osebi, ki ji zaupamo in bo znala ukrepati naprej.
- Postavljanje jasnih meja: ob pojavljanju nasilja moramo postaviti jasne meje in izraziti, da takšnega vedenja ne bomo tolerirali. Pogosto se tudi v vrstniških skupinah lahko pojavlja pritisk, ko nas vrstniki želijo prepričati v nekaj, česar si sami ne želimo (npr. kajenje, pitje alkohola, »špricanje« pouka, nesramno vedenje do drugih). To storimo zato, ker želimo, da bi nas vrstniki sprejemali in se nam ne bi posmehovali ali nas izločili iz skupine. Pojavi se lahko izsiljevanje ali druge vrste psihičnega nasilja s strani vrstnikov. V ta namen lahko poskusimo enostavno tehniko »pokvarjene plošče«. Pri njej mirno in »zdolgočaseno«, vendar jasno ponavljamo nekaj, kar želimo, da sogovornik resnično sliši in sprejme. Primer: prijatelj nas izzove, da poskusimo njegov nov vejp. Ker tega ne želimo, odgovorimo z »ne hvala, ne želim«. Če prijatelj še naprej vztraja, še naprej ponavljamo iste besede »ne hvala, ne želim« in se mu ne pustimo zmesti ali prepričati v nasprotno.
- Krepitev samopodobe: ob doživljanju nasilja se lahko zmotno počutimo krive, da smo nasilje spodbudili z lastnim vedenjem ali izgledom. Kar pa ne velja, saj je odgovornost nasilja vedno na strani njegovega povzročitelja. Eden izmed ukrepov proti občutkom krivde je krepitev samopodobe. Dober občutek v svoji koži lahko dosežemo že z majhnimi stvarmi, kot so sprehajanje s pokončno držo, nošenje oblačil v katerih se dobro počutimo, preizkušanje novih stvari in skrb zase. Pomaga nam lahko tudi to, da pomislimo na nekoga, ki nam deluje samozavestno, nato pa ga vzamemo kot zgled za vedenje (npr. kako bi se on odzval na pohvalo, kako sprejme zavrnitev). Več o krepitvi samopodobe v času mladostništva si lahko prebereš tudi tu in o krepitvi samopodobe na sploh v življenju tu.
- Krepitev ostalih virov moči: posledice doživljanja nasilja so neprijetne in lahko z nami ostanejo še dolgo po tem, ko se nasilje preneha. Zaradi tega je dobro, če se posvetimo krepitvi svojih virov moči. Viri moči so osebe, početja ali stvari, ki nam v težkih trenutkih nudijo oporo, da lahko lažje prebrodimo stisko. Eden izmed pomembnih virov moči je ustvarjanje podporne mreže ljudi okoli sebe, na katere se lahko obrnemo in jim zaupamo. Vir moči lahko predstavljajo tudi naši pretekli uspehi, ko smo z lastnim trudom in zmožnostmi dosegli nekaj spodbudnega. Ponos in druga pozitivna čustva, ki smo jih ob tem doživeli, nam lahko predstavljajo uteho za soočanje s težkimi obdobji. Oporo ob težkih trenutkih lahko najdemo tudi v hobijih oz. ob početju stvari, v katerih uživamo, se sprostimo in »pozabimo na čas«.
Kako si lahko pomagam, če sem sam povzročitelj nasilja?
Ob doživljanju vzgibov za povzročanje psihičnega nasilja se je smiselno pogovoriti s strokovnjaki, ki delujejo v sklopu šolske svetovalne službe ali drugimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja (npr. psiholog, psihiater, psihoterapevt). Z njimi bomo delali na naših prepričanjih, da se stvari ali konflikti rešujejo na nasilen način, kar ne velja. Pomagali nam bodo vzpostaviti konstruktivne mehanizme za obvladovanje jeze ali drugih čustev, ki jih držimo v sebi. Z nami bodo delali na tem, da prevzamemo odgovornost in nadzor za lastno vedenje ter smo zmožni probleme in stiske reševati na bolj učinkovit način.