Skrbi me za prijatelja_ico v stiski
Kaj je v moji moči, da mu pomagam?
V času mladostništva sta nam prijateljstvo in druženje z vrstniki pomembna. Če smo si z nekom blizu, ga redno videvamo in dobro poznamo, zato lahko prepoznamo spremembe v počutju drugega. Če opazimo, da se prijatelj, sošolka ali vrstnik dlje časa obnaša drugače, kot običajno, postanemo zaskrbljeni. Želimo ji/mu pomagati, vendar ne vemo, kako pristopiti.
Kako prepoznati stisko in pristopiti?
Prvi korak pri pomoči prijatelju je, da prepoznamo njegovo stisko. Vsak izmed nas sicer stisko doživlja na drugačen način. Navzven se morda niti ne vidi, da prijatelj doživlja težave (npr. anksiozne misli, potrto počutje, stiske, povezane s hrano). Slabše počutje prijatelja je lahko vidno preko drugačnega obnašanja, druženja, pogovarjanja z nami, oblačenja, slabših ocen v šoli, zapiranja vase, utrujenega izgleda, spremembe telesne teže … Morda opazimo, da ima prijatelj kakšno nepojasnjeno poškodbo, rane, praske, ožganine in druge nenavadne poškodbe.
Najbolje je, če prijatelja o tem, kar smo opazili, iskreno vprašamo, brez ovinkarjenja ali obsojanja, ko smo z njim na samem. Namesto tega, da predvidevamo kaj prijatelj morda doživlja, je bolje, če ga o njegovem počutju direktno vprašamo. Rečemo lahko:
- »Zadnje čase opažam, da si bolj zadržan/a. Se je kaj takšnega zgodilo?«
- »Zdiš se mi drugačen/a. Na voljo sem ti, če se želiš pogovoriti.«
- »Dolgo časa se že nisva slišala/i. Je vse OK?«
- »Opazil/a sem ureznine na tvojih rokah. Kaj se je zgodilo?«
Pomembno pa je, da to storimo nekje, kjer se nam prijatelj lahko zaupa. Prijatelju bo lažje, če bo imel občutek, da nihče drug ne posluša pogovora in če ima dovolj časa za pogovor brez motečih dejavnikov (npr. brnenja telefona, lovljenje avtobusa). Ko sta s prijateljem sama in je pripravljen govoriti o svojem počutju, ga potrpežljivo poslušamo, da pove, kar želi. Med govorom ga ne preganjamo ali prekinjamo. Če nas njegove besede šokirajo, zaskrbijo ali vznemirijo, skušajmo ostati mirni. Če nas kaj zanima, prijatelju postavimo enostavna in direktna vprašanja (npr. »Si razmišljal, da bi si kaj naredil?«). Pazimo, da ne sprašujemo po podrobnostih (npr. kako so nastale kakšne rane), ampak smo bolj osredotočeni na to, kaj je prijatelj občutil ob tem (npr. kako si se počutil/a, ko si pomislil/a, da bi se poškodoval/a). Po koncu pogovora se prijatelju zahvalimo, da je z nami delil svoje občutke. Povejmo mu, da brez njegovega dovoljenja ne bomo drugim govorili tega, kar nam je zaupal, razen v primerih, ko je ogroženo življenje prijatelja ali drugih (npr. prijatelj pravi, da bo nekaj storil sebi ali drugim).
Morda pa prijatelj o svojih težavah ne bo pripravljen govoriti. V tem primeru vanj ne silimo, temveč mu damo vedeti, da se na nas lahko obrne, ko se bo želel pogovoriti. Lahko mu rečemo, da nam je mar za to, kar doživlja in da svoje stiske ne potrebuje reševati sam. Ali pa ga spodbudimo, da stisko deli z nekom drugim (odraslim), ki mu zaupa.
Kako nuditi podporo prijatelju?
Če se naš prijatelj ne počuti dobro, je razumljivo, da mu želimo pomagati. Ob tem se zavedajmo, da se od nas ne pričakuje odprava prijateljeve stiske. Zdravljenje in obravnavo stisk prepustimo strokovnjakom, kot so šolski svetovalni delavec, zdravnik, psiholog… V naši moči je, da prijatelju po svojih zmožnostih stojimo ob strani. To pomeni, da ga poslušamo, podpiramo, spodbujamo, izrazimo, da nam je mar ali pa smo samo prisotni ob njem, kadar doživlja težka čustva. Prijatelja ne silimo v iskanje pomoči, temveč mu povemo, da je pomoč smiselna in mu je na voljo, ko jo potrebuje. Vprašamo ga, ali želi, da skupaj pogledata, katere oblike pomoči so na voljo. Če se oba strinjata, ga lahko tudi pospremimo k obisku strokovnjaka.
Običajno majhno, vsakodnevno izkazovanje skrbi (za nekoga) naredi veliko razliko. Kadar ne vemo, kako bi prijatelju lahko pomagali, ga lahko direktno vprašamo: »Kaj v tem trenutku lahko storim, da ti olajšam situacijo?«.
Česa NE počnemo, kadar je prijatelj v stiski?
- ne predvidevamo, kako se prijatelj počuti, temveč ga o tem raje direktno vprašamo,
- ne paničarimo ali dramatiziramo, ko izvemo za prijateljeve težave,
- ne obtožujemo, da si je za težave kriv sam ali z njimi išče pozornost,
- ne pričakujemo, da se bo takoj počutil bolje,
- ne grozimo, da se ne bomo več družili z njim,
- ne zanemarjamo njegove stiske z izjavami, kot so »saj bo minilo«, »razvedri se«, »spravi se skupaj«, »drugim je še hujše«, »izgledaš čisto OK«,
- ne širimo govoric o počutju prijatelja drugim osebam,
- ne osredotočamo se samo na njegovo stisko, ampak se skušajmo pogovarjati tudi o drugih stvareh tako, kot smo se prej,
- ne silimo prijatelja v nekaj, kar (še) ni pripravljen,
- ne zanemarjamo svojih potreb in počutja.
Kadar pomagamo drugim v stiski, to lahko vpliva tudi na naše počutje. Le kadar se sami počutimo dobro, lahko drugim nudimo ustrezno podporo. Poskrbimo za to, da imamo dovolj časa za svoje hobije in stvari, ki nas sproščajo.